Karantena nam je vzela vsakdanji pozdrav, stik oči in stisk roke

30
Povsem votle so besede objektivističnih in nadzgodovinskih pogledov, da bo šlo življenje naprej tudi po tej epidemiji covid -19, ker je še vedno šlo, saj si je tudi po kugi v času cesarja Justinijana leta 542, Boccaccia leta 1348, Shakespeare v začetku 17. stol., svet znova opomogel. Življenje si je res opomoglo, ni ga bilo konec, a generacija, ki je kugo doživela, je bila zdesetkana, preživeli pa z njo trajno zaznamovani.

Leta 1969 je Franc Cerar DJ izdal drobno pesmarico, majhnega formata, namenjeno mladim, Zapojmo bratje II. Ker je bila pesmarica skupaj s svojo predhodnico – z enakim naslovom, ki je iz rok istega založnika izšla dve leti prej –, vse, kar je bilo v tistih letih na voljo mladim v mladinskih skupinah, je postala kanon. Pesmi teh dveh pesmaric smo prepevali mladi od Obale do Mure, od Črnomlja do Kranjske gore. Nobena druga pesmarica pozneje ni tako povezala mladih slovenskih katoličanov, kot ta. Če se dandanes na kakem srečanju mladi ne morejo spomniti pesmi, ki bi jo znali vsi, se vrnejo h kanonu, kjer najdejo Pesem vesela Gospoda slavi, Pridi k nam, Gospod itd.

V to pesmarico je urednik uvrstil tudi Pesem sužnjev iz tretjega dejanja Verdijeve opere Nabucco. V prvem obdobju duhovništva sem to pesem z mladimi pogosto prepeval tudi sam. Veličastna melodija je običajno presegala naše glasbeno znanje, kar pa nas ni pretirano motilo; bolj je bilo pomembno, da smo ‘padli notri’. V besedilo se nisem poglabljal. Bilo je predaleč od tedaj meni znanih občutij. Raziskovanje besedila bi terjalo od mene preveč miselnega in duhovnega napora, za kar pa nisem imel pravega motiva.

Letos, na tiho nedeljo, malo pred dvanajsto, sem vključil Prvi program Radia Slovenija, da bi prisluhnil najnovejšim poročilom o pripravi vladnih ukrepov za blažitev posledic koronavirusa. Tesnobno razpoloženje v duši je presekala Pesem sužnjev v izvedbi glasbene skupine Eroika. Nenadoma sem vse razumel. Besede, do katerih sem bil hladno indiferenten polnih petdeset let, so moj sedanji trenutek povezale z davnimi časi, z občutji Judov v babilonski sužnosti. Že po nekaj taktih sem bil v duhu z otožnimi Judi, ki se v večernem hladu po težkem delu na polju, na bregovih babilonske reke Evfrat, tam po letu 587 pred Kristusom, spominjajo svoje izgubljene domovine in svobode.

Karantena nam je vzela vsakdanji pozdrav, stik oči in stisk roke

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo. 

Tudi moja neorganizirana misel je kot nekoč njihova splavala na krilih hitečih, nad zelene ravni in bregove, kjer dišijo po oljkah dehtečih blage sape z domačih livad. Kajti svet – tisti v duši in tisti okoli mene –, ki mi je bil še pred štirinajstimi dnevi samoumeven in domač, je odplaval nekam daleč v preteklost. Nisem več vedel, ali je bolj resnično to, kar je za menoj, realnost, v kateri sem bil še včeraj, ali pa je bolj resnična raztrganina, v kateri sem skupaj z drugimi po izbruhu epidemije.

Oljčne vejice, ki sem jih v tihem tednu leta in leta tovoril v preddverje župnijske cerkve, so bile tedaj zame predvsem skrb, ali bodo pravočasno prispele, ali bom uspel zbrati denar in poplačati organizatorja. Sedaj, ko jih ni, si želim v zavest priklicati njihov vonj, kot judovski izgnanci ob babilonski reki. Z velikim spoštovanjem, kakršno pred leti ni bilo v ospredju moje zavesti, bi na cvetno nedeljo oljčne vejice blagoslovil in z njimi v roki, skupaj z množico, občutil radost in tragiko Gospodovega prihoda v Jeruzalem.

A skupaj s cvetno nedeljo je odplavala tudi moja misel in nasedla na bregu, po katerem sem se sprehajal vse svoje življenje, ne da bi se zavedal njegove lepote in pomena. Mislim na najbolj vsakdanji pozdrav, na stik oči in stisk roke. To doslej še nikoli ni bil vprašljivo. Karantena pa nam je to vzela. Prepoved srečanj je postala tisti oddaljeni Jordan, ki ga Judje iz daljne Mezopotamije niso več mogli videti, se ob njem poveseliti in odžejati. Pozdrav in nasmeh, kako si kaj, sta se preselila na splet, skype in telefon. Bolečina ločenosti se je razkrila že po nekaj dneh. Nismo namreč ustvarjeni tako, da bi se lahko na ločenost kdaj koli privadili. Virtualnost nikoli ne bo postala nekaj normalnega.

Oči vseh so uprte v vladni mega rešilni paket

Judje v Babiloniji niso imeli nikogar, ki bi njihove pozdrave prenesel v domovino. Tam tudi ni bilo več rojakov, ki bi pozdrave sprejeli in jih vrnili; ostali so samo še porušeni sionski zidovi, v njihovem ozadju pa zanemarjena polja, prerasla s plevelom. Otožnosti nad spoznanjem, da je tempelj v razvalinah, niso mogle izriniti iz duš nobene tolažilne besede, ki so si jih izrekli. Nekaj takšnega te dni spreletava vse, ki so zaklenili svoje proizvodne hale, obrtne delavnice ali storitvene lokale, spustiti zapornice pred parkirišči ter svojim delavcem in sodelavcem rekli, naj ostanejo doma. Do kdaj, sprašujejo oči odslovljenih. Ali bomo preživeli, sprašujejo tisti, ki so zagnali dejavnost in drugim omogočili zaslužek. V molku se razidejo, odgovora ne pozna nihče. Vseh oči so uprte v vladni mega rešilni paket. V nekaj dneh se je domovina nekdanje svobode, kot pojejo babilonski izgnanci, spremenila v spomine zgubljene brez nad.

Tolažimo se, da bo vse še dobro, toda ceneno oznanjevanje upanja nam gre v resnici na živce. Kajti ne vemo, ali se bo po preklicu epidemije vrnila podjetniška svoboda, ali bo še pravi čas odkrito cepivo, ki bo tihega sovražnika trajno onemogočilo in vzpostavilo stanje, kakršno je bilo. A kot kaže, smo se teoretično že poslovili od misli, da bo povsem tako, kot je bilo. Toda, ali kdo ve, kakšna bo nova normalnost, o kateri sedaj govorijo mnenjski voditelji. Nad vsemi nami je koprena negotovosti, ki jo je Temistocle Solera, libretist Verdijeve opere, opisal z besedami – zlata harfa nevidnih prerokov le zakaj si tako obnemela?

Ob vsem, kar o covid-19 govorijo mediji, vlada, epidemiologi, imunologi, ekonomisti, sociologi, filozofi in še kdo, nam ni nič kaj lažje kot Judom, ki na babilonskih poljih ne slišijo več preroka, glasu avtentičnega razlagalca Božjih sporočil, tolažnika in kritika, zanesljivega oznanjevalca pogleda v prihodnost in prerojenja zavesti.

Življenje po kugi si je res opomoglo, a generacija, ki je kugo doživela, je bila zdesetkana, preživeli pa z njo trajno zaznamovani

Povsem votle so besede objektivističnih in nadzgodovinskih pogledov, da bo šlo življenje naprej tudi po tej epidemiji covid -19, ker je še vedno šlo, saj si je tudi po kugi v času cesarja Justinijana leta 542, Boccaccia leta 1348, Shakespeare v začetku 17. stol., svet znova opomogel. Življenje si je res opomoglo, ni ga bilo konec, a generacija, ki je kugo doživela, je bila zdesetkana, preživeli pa z njo trajno zaznamovani.

Generacija Judov, ki jo je Nabuhodonozor ali Nebukadnezar, krajše Nabucco, leta 587 pr. Kr. odpeljal v izgnanstvo, je slutila, da povratka zanjo ne bo, in ga res ni bilo. V domovino so se po letu 539 pr. Kr. vrnili šele potomci. A izgnanci so imeli nekaj, kar mnogi danes nimajo več, vero v Boga. Res so ob Evfratu peli žalostinke, in se je zdelo, da so vdani v usodo, res so objokovali opustele oljčne nasade in porušene sionske zidove, vzdihovali po vodah Jordana in v otožnosti obujali spomine. A spodaj pod to bridkostjo je tlela iskra skrivnostnega upanja, upanje proti upanju njihovega očeta Abrahama, ki jih je dvigalo prek resignacije zaradi izgnanstva.

Libretist Temistokle je njihovo razpoloženje ujel v besede – Spet obudi svoj zven milih zvokov in zapoj mi o dneh, ki so šli. A daj, da bo duša vzdrhtela, preden bolna od muke izdihne. In Bog naj te s spevom navdihne, saj bo dal vsem trpečim moči, vsem trpečim moči.

Na katere speve misli Temistocle? Ali res obstajajo spevi, v katerih lahko motrimo resničnost, v katero se virus ne more naseliti?

Ali je kdo spesnil spev, ki tistega, ki ga moli, ponese nad razdejanje, o katerem te dni piše ves svet, a ga pri tem ne zasanja, ampak kliče, da nenehno sestopa nazaj v zmedo in negotovost, ter pomaga, rešuje in ustvarja; sestopa kot Božji Sin, ki je na svoje rame vzel to, kar umira, in v njem obudil  življenje.

Ta spev, ki meni vsakodnevno korigira perspektivo, in ob vsej šibkosti vere nekako le pronica v dušo, ni ne poezija ne literatura tega sveta, tudi ne katerakoli človeška beseda ali pobuda, temveč psalm, vsak od stopetdesetih posebej. V njem se podobno kot v evharistiji stikata moja minljivost in neminljivost, moje malodušje in angelski zbori. V njihovih melodijah vidim porušene jeruzalemske zidove nekje daleč; pogled nanje ni  tragično boleč in nostalgičen, kajti obstaja nekaj, kar ne znam poimenovati, a mi pri tem pomaga sv. Janez, ko pravi, da vidi novi Jeruzalem. Za nekaj takšnega gre tudi pri meni. Se pa seveda zdrznem, ko se zavem, da pot do tja pelje prek Golgote. Alternative ni. Mnogi mislijo drugače, a se jim ne bom pridružil. Ne bega me, če tega ne znam razložiti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo. 

30 KOMENTARJI

  1. Prijazen pogled bo ostal, stisk roke pa bo redkejši. Primerno in varno bi bilo, da ga nadomesti spoštljiv priklon z glavo. Nekoč so to storili s klobukom.

    Varnost ima prednost, zato se bodo navade spremenile. Tudi pri maši.

  2. Nič se ne sme spremeniti. Tole ni niti približno podobno kugi. Ne pretiravajmo. Če se bo poslabšalo bomo potem o tem razmišljali. Sedaj ni nobenega razloga. To mlodušje je treba preganti iz slovenske družbe.

    Žal ni kaj dosti rešilnega v teh 3mlrd.
    Število hospitaliziranih se že tri dni zmanjšuje. Že ves čas nimamo eksponentne rasti okuženih. Situacija je dobra. Nobenga razloga ni za malodušje, pretiravanje in strahopetnost.

    • Zdravko,
      razumljivo je, da nas novonastale življenjske razmere in omejevalni ukrepi, ki so posledica širjenja obolenj COVID-19 in človeškega truda, da bi prenašanje okužb zmanjšali ali morda celo zaustavili, strašijo.
      Vendar ni dobro, da bi v stiski gojili lažne upe, ali se zatekali celo v zanikanje smrtonosnosti nove pandemije.

      Novi koronavirus je zavladal svetu. Je tu, med nami in terja visok smrtni davek – poleg vseh ostalih obolenj, ki so ta trenutek postavljena na stranski tir.
      Ne tolažite se, češ da je žrtev malo – ker jih ni malo. Če je za vas v Sloveniji premalo žrtev, se ozrite v sosednje države, poglejte razmere drugje, v Evropi in po svetu, da se boste prepričali o tem.
      Kar se širjenja okužb tiče, nobena država ni in ne more biti otok, niti Slovenija ne. Tako ali drugače smo vpeti v svetovno krizno dogajanje.

      Zaenkrat še ni znakov, da bo pandemija koronavirusa, s katerim se človeštvo prvič srečuje, kmalu minila in da bo zopet vse steklo po starem.
      Cepiva še niso iznašli, posebej učinkovitega zdravila tudi ne.

      Prej torej kaže obratno, da bo novi koronavirus med nami obstal, ljudje pa bomo morali temu prilagoditi svoje ravnanje in obnašanje.

      https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavirus/ihan-morali-se-bomo-nauciti-ziveti-z-virusom/519536

      • Z virusom bo treba živeti. Če tega ne razumete, težko komentiram. Popolnoma vseeno je kolikšna je smrtnost. Hvalabogu, ni tako velika. A ne glede na vse, z virusom bo treba živeti.

        • Zdravko,
          preberite zadnji odstavek mojega komentarja, preden na videz ugovarjate.

          Ste sploh prebrali intervju z Ihanom na povezavi? Preberite vsaj naslov….

          • Vanja, žal je vaš zadnji odstavek v nasprotju s tekstom pred tem.
            Kakor tudi vsi dosedanji komentarji. Zdaj ste šele začeli razmišljati o tem?!

          • Ok, Zdravko,
            saj ni prvič, da se ne uspeva sporazumeti 😁

            Zdelo se mi je pač, da podcenjujete težo pandemije COVID-19. Kakor da se vam zdijo ukrepi proti omejevanju okužb pretirani.

            Razmere v državah, kjer niso pravočasno sprejeli zaščitnih ukrepov proti širjenju virusa, ali kjer ljudje ukrepov niso dosledno upoštevali, si lahko ogledate v Italiji, Španiji, ZDA, Veliki Britaniji, v Srbiji in še kje drugje.

            V Sloveniji zaenkrat stanje ni alarmantno, ne smemo pa si utvarjati, da je to končno doseženo stanje. Razmere se lahko obrnejo na boljše ali pa na slabše, skladno z našim obnašanjem.
            Bržkone znate logično sklepati in predvideti, pod katerimi pogoji na boljše in pod katerimi na slabše.

          • Da so ukrepi pretirani se vidi že z bežnim pregledom podatkov. Ampak, kar je, je. Zdaj me zanima, kakšen bo odziv nekrofilne Slovenije na to, da v bistvu nismo naredili nič in da bo treba živeti naprej.

          • Zal si nekredibilen in delujes zaslepljen v zadevi, Zdravko. Vecina ljudi na respiratorjih na Infekcijski kliniki LJ danes je v starosti 50-60 let, najmlajsi 38let, nihce od vseh danes v kriticnem stanju na tej kliniki ni bil pred tem infektom resno bolan in vsi vitalni.

            Sredi februarja je bergamska Atalanta, kjer igra odlicno tudi nas nogometni reprezentant Ilicic, na San Siru v Milanu igrala tekmo z Valencijo iz Spanije. Posledica obiska te tekme je covid masaker v stirimestnem stevilu v bergamski lombardski provinci. Samo pomislimo lahko, kaj bi se lahko pri nas zgodilo, ce bi v marcu dovolili mednarodno tekmo v poletih v Planici. Samo najbolj bedasti rezimi v tem trenutku dovolijo odvijanje nogometnih ali hokejskih tekem.

            Tako resne so stvari trenutno s covid pandemijo in dokler ne bo ucinkovitega varnega cepiva na voljo za siroka cepljenja prebivalstva, ne kaze, da bomo varni. Vsak korak lahkomiselne sprostitve ukrepov bi lahko bil usoden. Brez zagotovitva zascitne opreme za profesionalne sluzbe, kar je kriticna tocka, ne samo v SLO, pa si niti osnovnih korakov sproscanja ukrepov, recimo odprtja vrtcev in sol, ne bomo mogli dovoliti.

          • Mislim, da je Zdravko v nastalih razmerah podobno zaskrbljen, kot smo vsi. Nekateri ljudje sami sebe bodrijo tako, da zmanjšujejo ali zanikajo vzrok svoje tesnobe in se navzven junačijo.

            Dvomim, da bi se Zdravko v okoliščinah širjenja okužb raje znašel pod Trumpovo ali Johnsonovo oblastjo.
            Tadva sta se dolgo petelinila, da so omejitveni ukrepi proti širjenju okužb nepotrebni in škodljivi za gospodarstvo, zato sta z zaščitnimi ukrepi do zadnjega odlašala (Zdravko govori, da bi tudi oblast pri nas morala podobno odlašati z omejitvenimi ukrepi do zadnjega).
            Sedaj obema omenjenima voditeljema teče voda v grlo.

            Macron si je glede omejitvenih ukrepov še kar hitro premislil. Že kmalu zatem, ko je kritiziral Avstrijo in Slovenijo zaradi zaprtja meja, je sam ukrepal popolnoma enako. Nenadoma ni več omenjal drugega kroga volitev, ki jih je le malo pred tem hotel na vso silo izvesti, čeprav je bilo že popolnoma jasno, da je epidemija v severni Italiji dosegla katastrofalne razsežnosti.

            Ah ne, počakajte, s COVID-19 oboleli britanski premier je bil včeraj sprejet v bolnišnico. Do danes si je verjetno tudi on že premislil glede nujnosti strožjih omejitvenih ukrepov za obvladovanje prenosov okužb v Združenem kraljestvu.

            V bistvu od ekipe silnih pametnjakovičev ostaja samo še Trump. Česar ameriški predsednik o neukrotljivosti širjenja okužb ni hotel (ali ni mogel?) razumeti na osnovi tujih izkušenj, mu sedaj že kažejo dramatične zdravstvene razmere na domačem terenu.

    • Za gospoda IFa sem poiskal nekaj o pacientih v bolnici. Copy&paste:

      V petek so imeli tam 13 bolnikov, vse so tudi mehansko predihavali. Povprečna starost bolnikov je 68 let, pri čemer najmlajši šteje 38, najstarejši pa 82 let. Čeprav imajo vsi blage pridružene bolezni, vključno s tem 38-letnikom, pa so to razmeroma zdravi ljudje, ne gre za tako stare in v osnovi slabega zdravstvenega stanja, kot jih srečujejo po navadi pri gripi.

      • AlFe,
        kar ste citirali, je povedal doktor Tomaž Vovko, specialist infektologije in intenzivne medicine, ki na infekcijski kliniki UKC Ljubljana zdravi najhuje obolele zaradi bolezni, ki jo povzroča novi koronavirus.

        Dr. Vovko je povedal tudi to, kar je v danih razmerah pomembnejše kot le gola statistika o obolelih s COVID-19:

        “Zelo smo hvaležni za vse ukrepe, ki jih je uvedla država, in tudi za sodelovanje vse populacije. Nedvomno, da so ti ukrepi za vse zelo naporni, ampak nam nekako uspeva, da vsi ti bolniki, ki imajo potencial za preživetje, tudi preživijo,” je dejal in pristavil, da trenutno vsi bolniki s covidom-19, ki potrebujejo intenzivno terapijo, to tudi dobijo. To bi se lahko spremenilo ob nenadnem in velikem izbruhu okužbe, zaradi česar bi potrebovalo intenzivno terapijo veliko ljudi. “Ne želimo biti v situaciji, da tem bolnikom ne bi mogli nuditi intenzivne terapije in bi se morali odločiti, komu bomo pomagali,” je dejal.

        https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavirus/ne-zelimo-biti-v-situaciji-da-bi-se-morali-odlociti-komu-bomo-pomagali/519564

        AlFe,
        ko boste naslednjič zopet hoteli oporekati ukrepom proti širjenju okužb z novim koronavirusom, ki jih vlada sprejema na osnovi priporočil zdravstvenih strokovnjakov, se 
        spomnite besed doktorja Vovka.

        Kdo ve, morda bo ravno on reševal vaše življenje, če boste zboleli…

      • AlFe,
        prav bi bilo, ko bi se ob citiranju naučili navesti tudi vir, ki ga citirate. Ni vseeno, kdo je kaj povedal.

        • AlFe, AlFe! Dobrega zdravja in nekaj optimizma in volje do zivljenja vam privoscim. In dober pridelek na domacem vrtu. 🙂

  3. Še posebej seže v srce ista skladba (naslov v italijanščini Va pensiero) v izvedbi pevcev Mednarodnega opernega zbora, ki se vsled pandemije ne smejo zbrati in skupaj prepevati. Zato so vsak zase, v izolaciji lastnih domov, zapeli in posneli svoje petje. Posnetke so sestavili v virtualni zbor ter izvedbo posvetili vsemu zdravstvenemu osebju, ki se v težki preizkušnji v prvih vrstah bori za življenja soljudi:

    https://m.youtube.com/watch?v=JTVXEGIS3LE

  4. V starih časih se cel sveti teden ni delalo, ker se je spominjalo na Kristusov pasion. Tudi letos se po zaslugi virusa ( ali gre za famozni COVID19 ali pa za še hujši virus v glavah naših politikov ) na sveti teden ne bo delalo.
    V starih časih sodišča v tem obdobju niso delala. Tudi letos sodišča ne bodo delala.
    V starih časih se je v tem obdobju strogo postilo. Tudi letos se bodo lahko ljudje strogo postili, ker po zaslugi virusa mnogi ne bodo imeli kaj za jesti.
    Ampak včasih so si ljudje to sami izbrali, letos pač ne in tega se ljudje sploh ne zavedajo.
    Bodo pa tudi letos tekom svetega tedna s polno paro delale klinike za splav.

  5. Upam, da vsi razumemo tole karanteno kot gospodarsko umiranje. Je neka točka, kjer bo umrlih zaradi uničenega gospodarstva več kot žrtev korona virusa. A se o tej točki niti nočemo pogovarjati, Janez je enega petelina že zaklal, še dobro, da dr. Ihan ostaja živ.

  6. Samooskrba Slovenije je menda nekaj čez 20 %. Polja je vzel gozd, ovce pa volkovi in medvedi, ljudje so se pa odvadili delati. Stare, kot sem jaz, pa bo vzel virus.

    Le eno nam preostane, SPREOBRNJENJE! Opustite grešne navade in se priključite kaki molitveni verigi! Tako, za pričetek.

    • AlFe,
      molitev je že v redu, še boljše pa bi bilo, če bi zraven pričeli obdelovati kakšno zaplato zemlje. Ora et labora, saj veste. Zaradi samooskrbe, saj veste. In zaradi zdravega duha v zdravem telesu, saj veste.

      Mogoče nas tale koronavirus ne bo pokončal že v prvem krogu in bomo morali teči še vse naslednje.

      Bolje, da se pripravljamo na dolgoročen scenarij in ne le čakamo na zanesljivo smrt kot kakšni Serpentinški. Ti so na dolgi rok itak vsi mrtvi, zato najrajši nič ne ukrepajo. Nočejo sejati panike, ampak raje čakajo, da jih obolenje zanesljivo zadene že v prvem krogu.

      • Imate zlobni jezik. Obdelujem okoli 2 ara velik vrt. Od nekako 10. Leta starosti.

        Zlobni jezik, se ne slepim, sem v prvi vrsti za korona virus.

        Do vašega opravičila vas bom imenoval zlobni jezik.

        • AlFe, zakaj mi očitate zlobo?!?

          Ali zato, ker menim, da delo z zemljo v vseh ozirih človeka krepi in vas spodbujam, da si sami pridelajte nekaj zelenjave? Med vrtnarjenjem boste še vedno lahko molili in se spreobračali, kolikor boste hoteli.
          (Mmg: spreobrnjenje ni le stvar posameznikovih prizadevanj in njegove volje, spreobrnjenje je v resnici dar Božje milosti. Farizej iz prilike o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9-14) je bil zase trdno prepričan, da je odlično spreobrnjen in pravilno naravnan. Pa ni bil. Jezus v priliki opozarja na pomen človekove notranje drže. Jezus vidi v srce in ve, da farizejevemu srcu vlada napuh, da v njem ni ljubezni do bližnjega.)

          AlFe,
          pravite, da imate večdesetletne izkušnje z obdelovanjem zemlje, torej dobro veste, kaj in koliko lahko pridelate, da vam tudi v prihodnje ne bo treba trpeti popolne lakote ter pomanjkanja vitaminov in mineralov. Ti so za odpornost organizma zelo pomembni.
          S svojimi 200 m2 vrta ste, kar se samooskrbe tiče, skoraj veleposestnik. Na tolikšni površini si poleg več različnih vrst zelenjave lahko pridelate celo krompir.

          V krizi je sirota, kdor živi v blokovskem naselju in nima niti koščka zemlje, da bi si na njem kaj pridelal. A celo v takih pogojih se ljudje znajdejo in si na balkonih zasejejo vsaj malo solatice.

          Zato res ne razumem, od kod v vas tolikšen defetizem, da tu na Časniku že od začetka epidemije stalno pričakujete, da bo COVID-19 ravno vas pokončal!

          Kmalu se bodo dnevi ogreli, morda vam bo vrtnarjenje vlilo vsaj malo optimizma, da ne boste več taka mevža.

  7. Še za vse komentatorje, prevsem tiste z zlobo v srcu in na ustih:
    vsi ti ukrepi, ki jih izvaja Janez, koristijo meni in meni podobnim. Ščitijo nas, račun pa bodo plačevali mladi. Reševanje starcev na račun uničenega gospodarstva je samomor družbe.

    • Alfe , ali ima še žive starše in sorodnike , ki so že v spoštljivih letih in so garali in se iztrošili , sedaj naj pa po tvoji morbidni izjavi kar umrjejo , če ne bi bilo njih tudi tebe , mene ne bi bilo , kar seveda velja za celoten slovenski narod ! Problem je drugje , ljudje postajajo čedalje večji preračunljivi , rezultati so evidentni , vse manj je potomcev in še te nam pokvari družba v kateri živimo , tudi problem vse večjega števila priseljencev različnih narodnosti opravi svoje ! Število slovencev s slovenkim pedigrejem je vse manj , razlogov za to je kar nekaj ! Ne bom jih našteval preveč jih je ! Nikakor nisem šovinist , vendar povsod je treba vzeti v roke pamet in željo po ohranitvi Slovenstva in slovenskega Naroda ! Seveda drži , da ljubezen nima meja , vendarle obdržimo narod , ki postaja na žalost podoben manjšini v svoji državi !
      Materializem in preveliko samoljubje ter želja po lagodnem življenju ne glede na okoliščine , ki
      nas ta trenutek pestijo ! Sloveniji primanjkuje starih očancev , ki jih nebremeni politika , ki naš
      narod gospodarsko in moralno ubija !
      ******************************************************************************
      Janez 123 : Bodo pa tudi letos tekom svetega tedna s polno paro delale klinike za splav.To je slovenska folklora in RESNICA !

    • Ah, vonj po strahu. Zapomnite se, čim več strahu, slabše življenje imate. Na koncu ga celo izgubite, Jezus vas ne bo spoznal.

  8. Dragi komentatorji! Pozivam k ZAUPANJU!! Vsak dan posvetim Bogu in s polno paro delam kar še zmorem. Kar delam, delam z mislijo na soljudi, bližnje in daljne. Kar imam, lahko delim, tudi če nimam vsega dovolj. Držim se na navodil vlade glede virusa in se ne obremenjujem s strahom, kaj bo, če bo.Poslušam da bo šlo gospodarstvo zelo navzdol. Seveda me to ne veseli( imam otroke!), me pa ne obremenjuje. Vem, da bo nekako šlo in vem, da je to dobro za človeka, če se nauči živeti z malo. Moja stara mama je v pomanjkanju delala čudeže. Sosedovim z 12 otroki je pomagala in vsi njeni so “gor zrasli”. Hvaležna sem, da nisem bogata. Tudi moji otroci so”gor zrasli”. Prav fejt ljudje so. Kot mladenka sem bila sicer jezikava, a v bistvu zajec. Zdaj manj govorim, ampak naučila sem se ZAUPATI. Misli in delaj dobro in vse bo šlo v pravo smer. Ne zamerite, ker takole delim svojo izkušnjo. Delim jo iskreno.

Comments are closed.