Brez ideološke pomiritve se bo zdravstvena in družbena kriza vlekla v nedogled

10

Pandemija oz. epidemija covida-19 je globoko zaznamovala leto 2020. Nekateri so mnenja, da je to najslabše leto po drugi svetovni vojni in da pandemija ni bila le naravna nesreča, temveč tudi posledica napačnih ali nedoslednih odločitev na različnih ravneh družbenega življenja. Izkazalo se je, da tudi tehnološko razvitim družbam v Evropi in ZDA ne gre dobro od rok upravljanje s tveganji. Šibko so razviti podsistemi za (civilno) zaščito in varnost, premalo je vlaganja v zdravstvo ter oskrbo starejših. Ali smo se kaj bistvenega ali novega naučili? Posebej nas zanima odnos in stil komunikacije med politiko, eksperti in javnim mnenjem (mediji).

V Sloveniji se soočamo z globoko zdravstveno in politično krizo. Na obzorju je tudi ekonomska in socialna kriza, ki jo do zdaj blažijo obsežne državne intervencije (koronapaketi) na osnovi vedno večjega zadolževanja države.

Koliko časa naj bi epidemija še trajala? Tu bi navedel tezo oz. izjavo dr. Aleša Rozmana. Dejal je, da naj bi po njegovih optimističnih pričakovanjih opravili s covidom do prvega maja tega leta (navedeno po 24 ur, 6. 1. 2021). Kaj je hotel s tem povedati? Da bomo še štiri mesece vsak dan poslušali visoke številke o okuženih, hospitaliziranih in umrlih?

Strokovnjaki so si edini: nikakor ni mogoče napovedati konca pandemije

Ni potreben superračunalnik na IJS, da izračunamo, koliko umrlih in okuženih bi imeli do 1. maja in kaj bi to pomenilo v svetovnem merilu. Nič drugega kot to, da Slovenija lahko postane tragičen svetovni rekorder in najbolj prizadeta država na svetu z neslutenimi posledicami za nacionalno identiteto/samopodobo, nadaljnjo erozijo zaupanja in eskalacijo vseh možnih tenzij in konfliktov, morda tudi nasilnih (ki se že nakazujejo). Si to res želimo? Ali pa bi zdaj – res pet minut pred dvanajsto – združili znanje in ideje ter to preprečili?

Ali je res, da bo prvega maja konec epidemije? Zdi se, da so tudi strokovnjaki resignirani in čakajo na učinek cepljenja. Vendar: z veliko gotovostjo lahko rečemo, da proces vakcinacije in zlasti stanje precepljenosti oz. čredne imunosti ne bo dokončan v štirih mesecih, torej da se ne bodo že takoj v maju pokazali učinki, ki bi popolnoma eliminirali novi koronavirus. To se ne bo zgodilo niti v Angliji ali v Izraelu, kjer so do zdaj cepili največ ljudi; v Izraelu naj bi končali cepljenje celotne populacije konec marca.

Iz izjav dr. Rozmana in večine drugih ekspertov, ki jih poznamo iz javnih nastopov, izhaja, da na obzorju ni nobene ideje, ki bi vključevala bolj distanciran pogled na dosedanje ukrepe oz. bi vsebovala nujne korekcije dosedanje strategije spopadanja z epidemijo.

Epidemiološka slika v mednarodnem okolju

Če pogledamo epidemiološko sliko, vidimo, da smo imeli opravka z več fazami. Najprej gre za prvi val nekako od marca do junija. Nato je sledila poletna faza latence, približno v prvi polovici oktobra je izbruhnil drugi val, ki še vedno traja. Ta val je v mnogo državah in predelih bistveno močnejši od pravala in od prvega vala. Zlasti to velja za vzhodno Evropo, ki jo ob prvem valu pandemija ni zelo prizadela. Nekatere države v tej regiji so jo dobro obvladale, delno zaradi hitrih in ostrih ukrepov (pri čemer so se naslanjale na izkušnje držav, ki so prej doživele izbruh pandemije), delno zaradi manjše izpostavljenosti globalizacijskim tokovom.

Problem se je začel z drugim valom oz. že v vmesni fazi med prvim in drugim valom. Večina držav se je odločila, da odpre meje in reši turistično sezono, tudi druge veje gospodarstva so delovale brez omejitev. Toda sproščanje ukrepov je bilo preširoko, jeseni pa je sledilo ponovno zapiranje. Psihološko to ni dobro delovalo. Treba je tudi omeniti, da so bili ukrepi zapiranja (lockdowna) in karantene v prvem valu ostrejši (čeprav so jih ponekod uvedli z zamudo – kot v Italiji ali Združenem kraljestvu). To lahko razberemo iz aktualnih poročil o epidemiološkem stanju v različnih državah.[1]

Nekaterim državam je uspelo zajeziti epidemijo, v drugih je stanje zelo slabo

Večina evropskih držav – skupaj z latinskoameriškimi ter ZDA – je pokleknila pred novim vdorom koronavirusa. So pa države, ki jim je uspelo obrzdati ekscesno širjenje epidemije. Gre za naslednje izjeme države: štiri skandinavske, razen Švedske, Nemčijo, Ciper, Estonijo, delno tudi Grčijo in Irsko. Manj kot sto okuženih na sto tisoč prebivalcev imata le Norveška in Islandija, malo več pa Ciper.

Nekatere države so bile bolj prizadete v prvem valu, druge v drugem, jesenskem. Nekatere pa v obeh zelo. Tipičen primer je Belgija – ki je sicer v prvem valu imela hujše posledice – kot najbolj prizadeta država na svetu (če ne računamo San Marina, ki v bistvu ni država), kjer pa se vendarle nakazuje upočasnjen trend. Podoben primer je Peru v Latinski Ameriki, ki je izkazoval najvišjo stopnjo mortalitete zaradi epidemije na svetu. Pred dvema mesecema se je tam situacija začela umirjati. Dramatičen primer je Slovaška, ta je imela na koncu prvega vala le pet smrtnih primerov glede na milijon prebivalcev, zdaj jih ima več kot petsto. Podobno tudi Slovenija: konec maja smo beležili petdeset, sedaj (8. 1. 2021) pa 1417 umrlih na milijon prebivalcev. Tudi Češka ima podoben epidemiološki trajektorij.

Razlogi za razlike so lahko geopolitični, biološki; na veliko vprašanj pa ni mogoče odgovoriti

Med državami in (makro)regijami/kontinenti so velikanske razlike, če upoštevamo posledice v obliki števila okuženih, hospitaliziranih ter umrlih. Če kot glavni parameter prizadetosti vzamemo število umrlih na milijon prebivalcev zaradi covida-19, je razmerje med Norveško ter Belgijo ena proti dvajset. Drugi val je zlasti prizadel višegrajske države in države zahodnega Balkana (brez Albanije) ter Slovenijo in Hrvaško. Dosti manj pa baltiške (razen delno Litve).

Te razlike lahko pripišemo številnim faktorjem in parametrom. Tako geopolitičnim (izpostavljenost globalizacijskim tokovom), geografsko-klimatskim, kulturnim, psihosocialnim in političnim. Ne moremo izključiti niti bioloških (biokemičnih) vidikov dinamike novega koronavirusa v smislu transformacij v obliki različnih sevov in mutacij, ki se v nekaterih okoljih pojavijo, v drugih pa ne oz. samo prek prenosa oz. stikov med državami/regijami. Primer imamo sedaj v Angliji. Novi sev je povzročil večjo okuženost, ki se širi v druge predele v Veliki Britaniji in zunaj nje. Vse to daje epidemiji značaj nelinearne in eratične dinamike, ki se je ne da zajeti v eksaktne modele in projekcije oz. je to možno le do določene mere.

Na mnoga vprašanja še ni pravih odgovorov. Prvo je vsekakor to, kako je Kitajski uspelo, da je tako hitro ne le iztisnila, temveč celo zatrla ta virus, ki se je v prvem (pra)valu pojavil v Vuhanu. Kako to, da ima (skoraj) najmanjšo umrljivost na svetu (tri na milijon), manjšo od Novo Zelandije (pet na milijon)? Malo je verjetno, da je njihova statistika verodostojna. V zadnjih dneh smo tudi brali, kako kitajske oblasti blokirajo namero Svetovne zdravstvene organizacije, da bi v Vuhanu raziskala okoliščine pojava covida-19. Običajen odgovor pa je, da Kitajska lahko uporabi zelo restriktivne in represivne metode, saj tam ni velikega posluha za osebno svobodo in individualne pravice. Je mar to napoved, da gre za vitalnejšo civilizacijo oz. da je avtoritarni in kolektivističen sistem (nadgrajen z državnim kapitalizmom) nadmočen oz. ima prednost pred zahodnimi liberalnimi sistemi?

Najbolj prizadete države in položaj Slovenije

Sedaj imamo 16 držav, kjer število umrlih presega tisoč na milijon prebivalcev. Večinoma so to evropske države, le tri so neevropske: ZDA , Mehika in Peru. Devet teh držav je članic EZ (od starih članic Francija, Italija, Španija, Belgija, iz novih pa Bolgarija, Slovenija, Hrvaška, Češka in Madžarska). Tri zunaj EZ so iz območja bivše Jugoslavije (BiH, Črna gora ter Severna Makedonija). Ker pa sta tu tudi Slovenija in Hrvaška, so vse bivše jugoslovanske republike, razen Srbije v tej skupini. Zakaj ta država ni v tej skupini oz. zakaj je zdaj uspešnejša v obvladovanju epidemije, pa je veliko vprašanje oz. sam o tem nimam podatkov. Od višegrajskih držav sta v tej skupini dve, od baltiških pa nobena.

Spričo hitrega in nenadzorovanega širjenja okužbe in visoke umrljivosti zaradi covida-19 je Slovenija trenutno druga najbolj prizadeta država v Evropi in na svetu. Torej, takoj za Belgijo ter pred BiH in Italijo. Kot že omenjeno, pa obstaja realna možnost, da prehitimo Belgijo (prirast okuženih in umrlih je tu manjši oz. je v Sloveniji večji). To je zelo mučna perspektiva. Je pa možna tudi drugačna interpretacija, posebej če izhajamo iz že omenjene eratične in kaotične dinamike oz. ekspanzije novega koronavirusa. V tem smislu bi lahko rekli, da je treba počakati z ocenami oz. da se lahko zgodi to, da se bodo določene države bolj približale Sloveniji in Belgiji in da bo še več držav prekoračilo mejo tisoč umrlih na milijon prebivalcev. Tudi ta perspektiva oz. scenarij je vse prej kot obetaven, pravzaprav je povod za še večjo zaskrbljenost, ki bi jo lahko omilila le učinkovitost cepljenja oz. precepljenosti populacije. Vendar so tu določene dileme, ki pa niso povezane s cepivom, temveč s tem, kako so zdravstveni sistemi pripravljeni na ta projekt in kako se bodo družbene skupine odzvale. Gre za to, da v zgodovini ni bilo še takšne množične akcije cepljenja, ki mora zavzeti vsaj šestdeset odstotkov populacije, da bi prišlo do čredne imunosti. Tu nastopa Izrael kot eksperimentalna skupina – tako kot je bila Švedska do novembra, ko je vlada spremenila strategijo, ki jo je diktiral del stroke – (drugi kot kontrolna), saj nameravajo celotno populacijo (okrog devet milijonov) cepiti do konca marca.

Politični vpliv na upravljanje s strategijo zajezitve epidemije

Kaj iz tega sklepamo? Epidemija covida-19 je v veliki meri evropski problem (posebej če vključimo še Rusijo). V skupini 16 držav so tako revnejše kot bogate države, tako tehnološko razvite kot države s periferije (Bolgarija ali Peru). Enostavne razlage niso možne, vsako državo je treba obravnavati sui generis, kot poseben primer, vendar obenem vedno v primerjalnem kontekstu. Sicer v političnem smislu te države težko vržemo v isti koš, toda lahko rečemo, da imajo večinoma določene težave s stabilnostjo ali učinkovitostjo vladanja (recimo v Španiji in Belgiji so vlade kratkotrajne, v prvi državi so šli volivci v kratkem času trikrat na volišča, v Belgiji pa je trajalo približno eno leto, da se je po volitvah formirala vladna koalicija. Nestabilnost je pregovorno navzoča v Italiji pa tudi na Češkem. Tudi Francija se ne more pohvaliti s posebno uspešno vlado, v državi obstaja mnogo napetosti, ki se izrazijo tudi na agresiven način (rumeni jopiči). Velika Britanija se je spustila v avanturo Brexita in s tem povzročila velik pretres (in stres) v vseh družbenih podsistemih od gospodarskega do znanstvenega in izobraževalnega. O ZDA ni treba posebej razlagati, so trenutno najbolj razklana država in družba. Madžarska je sicer na videz stabilna v političnem smislu, vendar je vseeno Orbanov napol avtokratski način vladanja – ki pa, kar zadeva zajezitev epidemije, ni posebej učinkovit – izpostavljen mnogim turbulencam iz mednarodnega okolja.

Politična polarizacija, ki je razvidna povsod, le da v različnih odtenkih, ni edini faktor, ki vpliva na podoptimalno upravljanje epidemije. Je pa pomemben faktor, ki določa tudi odnos do stroke oz. ekspertov. Podatkov o tem je malo. Nekaj jih je. Vemo, da je bil ta odnos v ZDA precej moten in da je to vplivalo na javno mnenje. Poseben primer je Švedska (ki sicer trenutno ni v skupini 16 držav), kjer je vlada izvajanje strategije za zajezitev epidemije prepustila glavnemu epidemiologu dr. Andersu Tegnellu, ki je tudi komuniciral z javnostjo. V novembru pa se je vlada odločila drugače in se tudi sama angažirala v tej strategiji. Tudi na Češkem so bili zapleti v tem odnosu, vlada naj bi zamujala z ukrepi in ni sledila priporočilom ekspertov oz. jih je upoštevala šele, ko je bilo število okuženih in obolelih že precej veliko.

Politična trenja in nezmožnost priti do soglasja – vpliv na stroko in njeno odgovornost

Eden od glavnih problemov je v tem, da določene družbene skupine v Sloveniji, ki odklanjajo sedanjo vlado, vladne ukrepe za zajezitev covida-19 obravnavajo kot poizkus vlade, da uvede avtoritarno oblast, ali pa tem ukrepom kljubujejo iz ideoloških razlogov (vključujoč tudi teorije zarote). In to vsem ukrepom, tudi tistim, ki veljajo na osebni ravni (nošenje mask, razkuževanje, nedruženje). V medijskem prostoru (vključujoč tudi družbena omrežja) je zato dosti relativiziranja in prikritega nasprotovanja vsem ukrepom, ne samo tistim, ki morda niso potrebni ali upravičeni. So pa tudi poizkusi resnega in strokovnega informiranja.

Med vlado in opozicijo ni racionalne komunikacije

V aktualnem političnem prostoru se nadaljuje in zaostruje neploden odnos med vlado in opozicijo, tu je izrazit deficit v racionalni komunikaciji. Razvidna so tudi neskladja znotraj vlade. Kar zadeva vlogo posvetovalne skupine oz. ekspertov, zaznamo neuglašenost z vlado, kar je privedlo do zamujanja z ukrepi (zlasti zaradi pomanjkljivega delovanja epidemiološke službe oz. sledenja). Po drugi strani pa so bili ukrepi preostri (in s tem izzvali nasprotovanje tako opozicije kot posameznih interesnih skupin) ter niso imeli zaželenih rezultatov v funkciji zajezitve epidemije.[2]

Da obstajajo napetosti in diskomunikacija tako med vlado (Ministrstvom za zdravje) in posvetovalno skupino kot tudi znotraj te skupine (med eksperti), se je pokazalo z odstopom dr. Fafangla, sicer predstojnika oddelka za nalezljive bolezni na NIJZ (epidemiološke službe), pri čemer nikoli ni pojasnil razlogov za to odločitev. Je pa nakazoval, da se morda s celotno zasnovo ukrepov ne strinja, rekoč: »Celoten koncept je napačen in me iritira do dna duše.« Tu ni problem, da ima omenjeni strokovnjak (ali kdo drugi) kritično mnenje. Zastavlja se drugačno vprašanje: ali je javno ali znotraj posvetovalne skupine in kot glavni epidemiolog podal kakšne alternativne predloge? Morda so bili zavrnjeni? Tega ne vemo oz. kar vemo, takšnih predlogov ni bilo slišati, se bo pa to izkazalo v nadaljnjem poteku in razgrinjanju dokumentacije (recimo prek zapisnika vseh sej posvetovalne skupine).[3]

Tenzij in konfrontacij – tako manifestnih kot latentnih – je (bilo) enostavno preveč. Generiral se je občutek nesoglasja, neskladnosti in neusklajenosti. To je vplivalo na javno mnenje, ki se ni v potrebnem obsegu in intenzivnosti identificiralo z ukrepi oz. jih vsaj sprejelo kot nujno zlo.

Ljudstvo oblasti ne zaupa, vendar to izvira iz časa levih vlad

V ozadju so polarizacija, majhno zaupanje v institucije in nizka stopnja identifikacije z demokracijo, kot na osnovi podatkov iz SJM ter evropskih anket (EVS, ESS in drugih) pravi Niko Toš: »Upad, lahko bi rekli razpad zaupanja v demokracijo in v politične institucije se jasno pokaže koncem prvega desetletja (okoli 2010, op. F. A.) – vse do aktualnih meritev (EVS, 2017).« Nato nadaljuje: »Na tej točki se pokaže, da sta parlament in vlada v Sloveniji subjekta popolnega nezaupanja. Razmerje med državljani in sistemom, med volivci in parlamentom ter izvršno oblastjo je izpraznjeno« (Toš, 2018, 99, 102).

Ta proces erozije zaupanja in racionalnega odnosa do institucij demokracije in države (tudi pravosodja) ima malo daljšo zgodovino in ni neposredno povezan s stranko SDS in njenim voditeljem. Dejansko podatki, ki jih analizira Toš, izvirajo iz obdobja pretežno levih vlad (2008–2017), kjer je SDS vodilna stranka oz. na oblasti le eno leto. Omenjena antipolitična stališča in občutja niso vezana na ekonomsko krizo po letu 2008, tudi v obdobju prosperitete in gospodarske rasti ne pojenjajo (kar kažejo novejši podatki iz let 2018 in 2019).

Obstaja povratna zanka med politično izpraznjenostjo in defetizmom ter strankarsko oz. politično polarizacijo/izključevalnostjo. Rezultat se pokaže v drugem valu epidemije. Slaba koordinacija, zamujanje z ukrepi, nihanje med ostrino in popuščanjem (tudi popuščanje raznim poslovnim lobijem), nedelovanje določenih funkcij zdravstvenega in varnostnega sistema (civilna zaščita je v drugem valu z izjemo nekaterih lokalnih ekip le malo prisotna).

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Zaključek: Brez ideološke pomiritve se bo zdravstvena in družbena kriza zaostrovala oz. vlekla v nedogled

Kaj in kje je rešitev iz te zagate? Razmišljati bi morali v smeri kriznega menedžmenta in tehnične vlade kot začasnega modela vodenja države. Cilj bi moral biti v vzpostavljanju novega načina politične in spoznavne mobilizacije, ki bi okrepil občutek koordinacije in meritornosti sprejemanja ukrepov. Stranke enostavno generirajo preveč disenza in premalo konsenza. S tem pa vplivajo na dezintegracijske in anomične procese v družbi. Vendar pa tehnična vlada ne more opravljati svojih funkcij brez vsaj pasivne podpore glavnih političnih strank.

Po drugi strani pa je ključna okrepitev določenih funkcij zdravstvenega podsistema. Zlasti je pomembno, da bo epidemiološka služba začela sledenje (contact-tracing) in identifikacijo žarišč okuženosti, kar je pogoj, da se zajezijo oz. spravijo pod nadzor. Zdaj se je začelo intenzivnejše testiranje. To pa bo treba organizirati drugače kot zdaj, da bi se izognili dolgim vrstam, v katerih lahko pride do okužbe. Prav tako bo treba premisliti, kako bo potekalo cepljenje. Kako prepričati šestdeset odstotkov populacije, da se cepi? Se komu sanja?

Če se bo ekscesna dinamika epidemije nadaljevala oz. ne bo ustavljena ali postavljena v normalne okvire (manj kot 15 odstotkov pozitivnih PCR-testov oz. 14-dnevna incidenca okuženosti pod petsto in manj kot 15 umrlih na dan v naslednjih tednih), potem si težko predstavljamo, da bi vakcinacija potekala v pričakovanem smislu in predvidenem časovnem okviru. To je projekt, kakršnega do zdaj še nikjer niso izvedli. Kako naj ga izvede podhranjen in s covidnimi bolniki preobremenjen zdravstveni sistem? Če pa ne bo prišlo do določene ideološke pomiritve in streznitve ter do večje sinergije ekspertnih in intelektualnih potencialov, se bo zdravstvena in družbena kriza samo zaostrovala ali vlekla v nedogled.

Frane Adam, IRSA

Opombe

[1] Eden od primerov je uvajanje izrednih razmer v smislu zaostrenega lockdowna zaradi povečanega števila okuženih in posledično zaradi preobremenjenosti zdravstvenega sistema v Angliji. V dnevniku The Guardian, ki zelo obširno in podrobno poroča o epidemiji, lahko preberemo: »England to enter toughest covid lockdown since March.« Se pravi, da so marca imeli zaostrene ukrepe, potem so jih delno opustili ali sprostili in šele zdaj, ko je število okuženih in umrlih precej večje kot v marcu, znova zaostrujejo zaporo države. Kot navajajo premiera B. Johnsona, tedni, ki prihajajo, »will be the hardest yet«. Prav tako se vidi iz poročil, da so bili v Italiji odprti gostinski lokali, prav tako v Španiji. Tega v prvem valu ni bilo, ukrepi oz. zapiranje je bilo bolj rigorozno. Trenutno je najbolj restriktiven lockdown v Angliji, kjer ukrepi zapiranja veljajo do sredine februarja. Nimamo pa podatkov o tem, koliko ljudi se vozi na delo, koliko jih dela od doma. V prvem valu so bili marsikje ustavljeni deli industrije (tudi pri nas). V drugem valu je prevladalo mnenje, da se gospodarstvo (razen storitvene dejavnosti v gostinstvu, turizmu in rekreaciji) ne sme zapirati, ker bi to povzročilo preveliko škodo oz. padec BDP-ja. Vendar so žarišča okuženosti tudi delovna mesta, zato nemška kanclerka večkrat apelira na delodajalce, da omogočijo čim več dela od doma. Pri nas vlada takega priporočila ni sprejela.

[2] Tu bi navedel izjavo zdravnika dr. M. Zwittra, ki ugotavlja, da konec poletja ni bilo nobenega nadzora, ko so se v DSO vračali zaposleni z dopustov ali obiskov v Dalmaciji in iz drugih balkanskih držav (zlasti BiH, kjer so se pojavila žarišča epidemije) in nadaljuje: »Posledica tako šibkega nadzora nad vnosom okužb v domove za starostnike je izjemno visoka smrtnost« (Delo, SP, 31. 12. 2020).

[3] Epidemiološka služba je prenehala slediti stikom, ki so jih imeli okuženi, in s tem tudi nadzorovati žarišča okužbe, potem ko je število novih primerov prekoračilo številko tristo. Tako Luka Renko, ustanovitelj Sledilnika – Covid pravi: »V drugem valu smo izgubili slednje stikom« (v Cerar, 2020, obj. na MMC portalu). Na začetku oktobra je bil predlog, da bi se sledenje izvajalo le pri nekaterih ciljnih skupinah, kaj je iz tega nastalo, ni jasno. Tu bi opozoril na dva dokumenta Evropskega centra za preventivo in kontrolo bolezni (ECDC), prvi je izšel aprila, drugi decembra. Oba pa dajeta napotke, kako v primeru preobremenjenosti kadrovsko okrepiti epidemiološke službe in prilagoditi protokole, ki se uporabljajo pri izpraševanju okuženih oseb glede njihovih kontaktov. Takole pravijo: »Slednje stikom v povezavi z robustnim testiranjem in nadzornimi sistemi je ključnega pomena za upravljanje strategij med eskalacijo (epidemije).« Mnenja sem, da so ukrepi za zajezitev epidemije pri nas premalo upoštevali te vidike (bolj sistematično in ciljno testiranje smo pričeli šele pred kratkim).

10 KOMENTARJI

  1. Nemogoce je slediti stikom vec tisoc dnevno na novo okuzenim. Slovenija ima epidemiologov, kolikor jih ima in nasploh zdravstvenega kadra pol manj kot v nekaterih razvitih demokracijah. Dolgoletne prioritete pri nas so, kakrsne so, verbalnim zaklinjanjem o pomembnosti zdravstva navkljub. Glavno, da imamo sodnikov najvec v EU na prebivalca in da imajo srednjesolski policisti v uradih visje place ne le od medicinskih sester, ampak tudi zdravnikov. Saj niso mazohisti, odhajajo tja, kjer so boljsi pogoji in jih ljudje cenijo. Spostujejo njihovo stroko in se po navodilih ravnajo.

    Zal covid kriza z rezultati kaze, da smo mentalno zgreseno usmerjen, ce ne kar zavozen narod. Sam z nejevero gledam, kako se ljudje se naprej brez mask in brez razdalje na vsakem koraku druzijo in govorijo in pljuvajo en drugemu v obraz. Virusa ne siri vlada, temvec taki ljudje. Ne bi se strinjal, da so ukrepi proti covid epidemiji v Sloveniji na splosno prevec represivni. Zal, glede na rezultate, ocitno se premalo.

    Tudi se ne bi strinjal z odrekanjem kompetentnosti aktualni vladi za ustrezno ukrepanje. Seveda nekega vnaprej jasnega zvelicavnega recepta zatrtja epidemije ni moglo biti, kot ga ni bilo nikjer in je slo za sprotno krmiljenje in iskanja primernih ravnotezij med lockdownom in svobodo. Ne verjamem, da v Sloveniji cvetijo bolj pametni in bolj sposobni upravitelji taksne krize od Janeza Janse. Eden redkih je, ki ga v tem letu od prihoda virusa nisem slisal izreci niti ene bedarije okoli covida. Nasprotno, zelo premisljene in realne besede in napovedi. Kar za opozicijske politike, vse po vrsti, ne bi mogel trditi. Niti za tipa tehnicnega mandatarja kot je hotel biti Joze Damjan, ki je trdil, da je treba virus spustiti med ljudi, da se prekuzijo. Hvala lepa za takega voditelja…

    Skratka, Slovencem bo resitev le uspesno precepljenje. Morda z enim totalnim lockdownom vred. Da bi se ljudje pri nas zaceli obnasati odgovorno, sem pa obupal. Upam, da se bojo vendarle sli vsaj cepit.

  2. “Ne verjamem, da v Sloveniji cvetijo bolj pametni in bolj sposobni upravitelji taksne krize od Janeza Janše.”

    Gospod IF je ponosen vernik v Janeza Janšo. V tega človeka, ki ga državljani Slovenije enostavno nismo vredni, ker smo “mentalno zgrešeno usmerjen, če ne kar zavožen narod.” Zato jaz in moji somišljeniki molimo Bogu in Boga prosimo, naj vendar že da Janežu Janši tak narod, kot si ga zasluži.

    • Ne bo drzalo. Kjer se ne strinjam z SDS, nimam nobene tezave to zapisati. Tu sem tudi pri covid epidemiji jasno pisal, da so sole in cerkve ( sv.mase) med zadnjimi, ki bi jih zapiral in med prvimi, ki bi jih odpiral. Ker so to dobro organizirane ustanove, kjer je mozno jamciti visoko disciplino spostovanja ukrepov.

      V celoti gledano pa mislim, da imamo kompetentno in odgovorno vlado na tem podrocju. Mnogo bolj od prejsnje Sarceve, ki je pred izzivom v presoji povsem odpovedala. Jansa dejansko po izrecenem razume krizo mnogo bolj poglobljeno in celovito od kogarkoli v opoziciji.

      Obenem smo pa ena najbolj prizadetih drzav v drugem valu epidemije. Ocitno smo kot narod padli na tem izpitu odgovornosti in solidarnosti do socloveka in skupnosti. Ocitno so generacije Slovencev slabo vzgajane. V skupno dobro je, ce se zakone in predpise spostuje in ravna po njih. In ce ljudje stroki zaupajo in navodila upostevajo. In ce mediji razumejo svojo odgovornost in spodbujajo ljudi k tistemu, kar je v skupno dobro, ne pa v parcialni sluzbi vrnitve levice na oblast, se najmanj na racun bolezni in stevilnih zrtev.

      Tocna je tudi kratka analiza Kapodistriasa spodaj. Poudarjanje prispevka prenosa infekta poleti s Hrvaske mi je tudi pretirano. Vec kot pol milijona Slovencev je bilo poleti pri njih na morju. Sam sem bil na Lastovu, kjer se je prvi primer zgodil sele v decembru. Le nekaj deset je bilo evidentiranih prenosov s Hrvaske, vecina od njih z nocnih klubov v Zrcah. Odprtost teh klubov je bila evidentna napaka. Hrvaske, ne Slovenije. Ampak na Hrvaskem so bili turisti od povsod, ne le iz Slovenije. Najvec pa Nemcev. Zakaj nima Nemcija take epidemije kot Slovenija? Zakaj je nima niti Hrvaska, kljub temu, da ima ves cas bolj milo ukrepanje od nas?

      V tej godli nismo zaradi poletja. Smo zato, ker se znaten del ljudi ni zresnil in ravnal odgovorno od oktobra naprej. Ignoranti in zavestni uporniki. Proti znanosti, proti medicini, proti avtoriteti institucij na splosno in proti konkretni politiki, ker noce biti leva. Slovensko obsedeno vzgajanje v prid levicarstva in upornistva ( nedotakljivi miti NOBja, pa ze kmeckih uporov in protestantizma) in permisivna antiavtoritetna vzgoja spet zanje borne oz zelo slabe posledice.

    • AlFe,
      glede na evidentno dejstvo, da po medmrežju razširjate laži, kar dokazujem v komentarjih pod člankom z naslovom ‘Cepil bi se čim prej. Zaradi tistih, ki se ne morejo cepiti’, upravičeno dvomim, da molite h krščanskemu Bogu.

      V enajstih mesecih, odkar vas sokomentatorji z dokaznimi argumenti opozarjamo, da v zvezi z epidemijo Covid19 širite evidentne laži, bi se vam ob vztrajnih in iskrenih molitvah bržkone že moralo posvetiti, da je vaše početje napačno.

      Niti slučajno ne gre za vprašanje pravilnosti vaših, IFovih ali mojih političnih stališč.
      Gre za svetovno zdravstveno krizo. Že skoraj leto dni po vsem svetu množično kosi Covid19. Ogromno ljudi se v težkih razmerah s skrajnimi napori trudi pomagati soljudem, medtem pa vi na Časniku in najbrž tudi kje drugje na medmrežju, malomarno in z lahkoto, brez vsakršne odgovornosti pisarite evidentne laži.
      Z lažmi hočete omajati zaupanje bralcev v zdravnike in  v medicinsko stroko nasploh.
      Vaše početje ocenjujem kot skrajno podlo.

  3. Z vsem spoštovanjem do večplastnega, sociološkega razmišljanja dr. Adama o kompleksnosti vzrokov in posledic epidemije, toda drži kot pribito samo eno: rezultati so v Sloveniji slabi, ker je, prvič, preveč ljudi, ki se ne držijo ukrepov, in, drugič, preveč interesnih skupin, ki spodbujajo ljudi k nespoštovanju ukrepov. Pika! Vse drugo je brezplodno nakladanje – od preveč ali premalo rigoroznosti do (ne)ustreznosti komunikacije.
    Dr. Adam, da vlada ni dala priporočila o kolikor možnem obsegu opravljanju dela od doma, preprosto ni res; ali ste si to izmislili ali pa ta poziv prezrli. O prehitrem odpiranju meja v času turistične sezone pa samo tole: ob slovenski obali so ljudje dobesedno hodili drug po drugem; kaj bi šele bilo, če bi tedaj meje zaprli. Domačini smo se tej gneči kolikor mogoče izogibali – veliko nas je, ki živimo ob morju, pa se preteklo leto nismo kopali niti enkrat!

  4. Podaljšana in nikoli razrešena zdravstvena kriza je posledica zavajanja naroda s strani demokraciji ter pmladi strani sovražnih delov družb; post-tranzicijske leve opozicije, mainstream medijev ter aktivistov nevladnih organizacij.

  5. Vrli družboslovci radi nabijate o krizah, o vsakovrstnih krizah. Gospodarska kriza, finančna kriza, moralna kriza, zdravstvena kriza, socialna kriza, okoljska kriza, podnebna kriza (?). Ali je sploh kaj, kar ni kriza? Ja, razumem, to je vaša metoda, vaše poglavitno orodje, ki naj bi upravičilo vaš obstoj. To orodje je deljenje nasvetov pri “upravljanju s krizami” (btw, prav se reče “upravljanje kriz”!? – sicer pa dvomim, da jih je možno in treba upravljati), vendar vi še niste rešili nobene krize!

    Ukinimo družboslovce, antropologe, kulturologe in psihologe. So le balast človeštva.

  6. Če ljudje po več kot letu vsakodnevnega opozarjanja v msm in drugje še vedno ne absolvirajo nekaj tako preprostega, kot je npr. držanje razdalje v vrsti, kjer ti dihajo za ovratnik, nekateri celo brez maske, so pač neučljivi in nevzgojeni bedaki. Za to ni kriva vlada. Ko ob tem pomisliš, da imajo tudi volilno pravico, lažje razumeš, zakaj imamo tukaj še vedno socializem.

    Tisto o tehničnem mandatarju je pa kompletna neumnost. IRSA, Igor Bahovec itd. Oh, lepo vas prosim. En faliran fizik in častilec papeža Frančiška. Pojdite no.

Comments are closed.