Velik davek, ki ga pri nas zahteva erupcija epidemije covida-19 v njenem drugem valu, je rezultanta več faktorjev in okoliščin na različnih ravneh. Pomanjkljivi so tako sistemski ukrepi, kot tudi ni pravega odziva na te ukrepe s strani določenih družbenih skupin.
Tu (v zvezi s slabim odzivom javnosti) vidimo dva glavna vzroka, ki pa nista od danes. Prvi je vezan na politično polarizacijo slovenske družbe, drugi pa na prevladujoče nezaupanje v javne oz. državne institucije. Tretji bi morda bil v ambivalentnem odnosu do zdravstvenih, znanstvenih avtoritet (velja pa verjetno za manjši del populacije).
Kar je še posebej dramatično, je to, da se sedaj večina držav v EU in drugod začenja odpirati oz. postopoma sproščajo omejitve, pri nas pa o tem še ne moremo razmišljati, saj do zdaj ni znakov, da bi se erupcija epidemije umirjala. Če se primerjamo s Češko (oz. uporabimo komparativno metodo študij primera – case studies), ki je doživela v oktobru in novembru strahovit porast okuženih in zlasti umrlih za covidom-19 – v prvem valu pa je bila zgledna in je hitro obvladala epidemijo , tako kot mi – potem vidimo v tej državi določeno umirjanje, zlasti porasta okuženosti, je manj umrlih (približno 10-15 na milijon), krivulja se je »sploščila« in se že obrača navzdol.
Ta preobrat se je zgodil, ko je bilo tu približno 700 umrlih na milijon prebivalcev. Zdaj na Češkem hitijo s sproščanjem ukrepov (seveda tu lahko spet naredijo napake). Mi smo sedaj na ravni, ko imamo 717 umrlih na milijon prebivalcev, dnevno pa v zadnjih dveh tednih umre 22-23 ljudi s covidom-19 (povprečje zadnjega tedna je 23.23) na milijon.
Erupcija epidemije covid-19: kako rešiti, kar se še rešiti da
Danes (1. 12. 2020) beležimo celo 27 umrlih na milijon prebivalcev – kar je največ ne samo v Evropi, temveč tudi na svetu (o tem tudi članek na 24 ur: Neslavna statistika: Slovenija prva na svetu po številu smrti, 1. 12.2020). Znakov umirjanja pa (še) ni. To pomeni, da je treba biti plat zvona. Še posebej, če pomislimo, da je Slovaška epidemijo zaustavila pri 150 umrlih in sicer z množičnim testiranjem.
Kako bo reagiralo javno mnenje, ko bo videlo, da se druge države odpirajo, mi pa ne? Kako se bodo odzvali poslovni partnerji naših podjetij in potencialni turisti, ko bodo izvedeli, da je Slovenija »hotspot« epidemije? Kaj predlagamo?
Menimo, da so ukrepi nezadostni v delovnem okolju podjetij v predelovalni dejavnosti, gradbeništvu in nekaterih storitvenih dejavnosti. To je dognalo več anket (NIJZ, Valicon, Sledilnik-covid). Delovna okolja so (ali postajajo) žarišča okužb, o tem ne more biti dvoma. Bilo bi celo nenavadno, če v situaciji, ko imamo 14-dnevno incidenco okuženih na nivoju preko 950 – temu ne bi bilo tako. Iz teorije vemo, da podjetje ni samo instrumentalna in formalna organizacija, temveč ima tudi neformalno organiziranost in neformalne stike.
Prva stvar, ki bi jo bilo treba doseči, je takojšnje povečanje dela od doma in to vezati na subvencije države tem podjetjem. Drugo je uvedba množičnega (hitrega) testiranja zaposlenih. Pri tem bi se morala strokovna skupina pri MZ opirati oz. sodelovati s Klubom slovenskih podjetnikov (ki je že sam predlagal testiranja in ga tudi vzpodbuja) in ne z GZ, ki ni kooperativna. Tretje: odprava malice v skupnih prostorih. Možno je tudi drugačno organiziranja delovnega procesa (enoizmensko delo, skrajšani delovni čas, namesto 8 ur, bi lahko zmanjšali na 6 ur). Nadalje zagotoviti bi morali varnostnike in notranjo kontrolo. Podjetja, ki bi to naredila, bi bila upravičena do večjih subvencij.
Ali so vsi v karanteni in ne širijo virusa? Zgleda da ne.
Drugo področje je povezano s številom aktivno okuženih. Teh je sedaj 20.300. Ali so vsi v karanteni in ne širijo virusa? Zgleda da ne. Eno so domovi ostarelih (DSO), kjer so prepozno začeli s testiranjem in ločevanjem okuženih od neokuženih. Drugi, tudi odpuščeni iz bolnic, so v družinah. Tu manjka informaciji in zaščitne opreme. Pri nas smo v prvem valu imeli nekaj covid-hotelov. Zakaj tega ne bi spet uvedli in sem začasno preselili ljudi, ki zdaj v družinskem krogu razširjajo virus oz. družine ali DSO zanje ne morejo skrbeti. Ta krog je bil identificiran kot vir okužb s strani ankete IJNZ. V covid hotelih bi se morali zanesti (tudi) na prostovoljce, ki bi skrbeli za začasno nastanjene.
Okrepiti bi veljalo epidemiološko službo in sicer s prostovoljci z ustreznimi kvalifikacijami, z angažmajem strokovnjakov iz drugih področij, ki so pripravljeni delati pro bono in tudi s premestitvami iz drugih inštitucij. Nikakor ne moremo čakati, da bi število dnevno okuženih padlo pod 300, kar naj bi bil nek normativ, ki še dovoljuje, da epidemiološka služba deluje učinkovito. Tesneje bi se morali povezati in koordinirati s skupino iz IJS in zlasti s skupino Sledilnik – covid in drugimi zainteresiranimi znanstvenimi skupinami.
Ukiniti nekatere v obstoječi obliki in dikciji nepotrebne ukrepe
Nekateri ukrepi so v obstoječi obliki in dikciji nepotrebni, zlasti prepoved prehajanja občinskih meja. Tu bi morali biti selektivni, če se v neki občini pojavi večje žarišče okužb (kot v Železnikih), je treba to občino zapreti, dokler se epidemija ne umiri. Med ostalimi občinami bi lahko bilo prehajanje možno, v kolikor se ljudje držijo navodila o nedruženju izven družinskega kroga. Prav tako bi bilo smiselno sprostiti nekatere ukrepe v regijah, ki imajo bistveno boljšo epidemiološko sliko od povprečja.
Pomemben vidik v tem kontekstu je način komuniciranja. Iz anket je razvidno, da ljudje zavračajo politično opredeljene govorce, ki na tiskovnih konferencah oz. v medijih predstavljajo ukrepe, stanje in trende. Tu bi morali nastopati izključno strokovnjaki. Vendar bi se morali tudi ti med sabo uskladiti. Nastopati bi morali empatično in hkrati avtoritativno (ne avtoritarno).
Problemi so tudi v komunikaciji med sami strokovnjaki oz. eksperti. Nastopajo preveč razdrobljeno. Marsikje se vidi, da so pod pritiskom političnih in gospodarski lobijev. Neki kompromisi so v vladi oz. z vlado razumljivi, vendar ne smejo ogrožati profesionalne avtonomije. Drug vidik v delovanju ekspertov je v tem, da se k epidemiji, ki je tako zdravstveni problem in obenem družbeni fenomen (zlasti v smislu, da je preventiva važnejša od kurative – vsaj do množičnega cepljenja), pristopa s preveč specialističnega vidika, premalo je interdisciplinarnega pristopa.
Pripravil:
Prof. dr. Frane Adam s sodelavci na Inštitutu za razvojne in strateške analize (IRSA), Ljubljana
