Zdrava bodi, moja lepa domovina

17
Brutalnost komunistov na čelu OF je privedla do nastanka domobranstva.

Na spominski slovesnosti ob 75. obletnici povojnih pobojev in 30. obletnici prve spominske maše v Rogu je v soboto, 6. junija, pri Macesnovi gorici oktet Cerkvenega mešanega pevskega zbora Andreja Vavkna iz župnije Cerklje na Gorenjskem na koncu zapel Mavovo pesem Moja domovina, katere refren se glasi: »Zdrava bodi, moja lepa domovina, moja lepa domovina.« Gre za pesem, ki so jo peli domobranski vojaki kot svojo himno. Po vojni je bila prepovedana, čeprav je njena vsebina zgolj in izključno domovinska.

Priromal je na slovesnost v Kočevskem Rogu

Na roško bogoslužje in k spominski slovesnosti me je pripeljala romarska pot po Sloveniji, ki sem jo začel na Pohorju in končal na Ptujski Gori. Roške slovesnosti nisem načrtoval na svoji poti, ampak se mi je »zgodila«, ker sem prav tiste dni prišel v Ribnico na Dolenjskem. Za mano je bilo dobre pol poti. Doživel sem lepote Štajerske, Gorenjske in Primorske. Sredi kočevskih gozdov se me je ta refren posebej dotaknil iz dveh razlogov: najprej zato, ker pesem izraža ljubezen do domovine tistih mladih fantov, ki so jih nečloveško pokončali v roških breznih; potem pa zato, ker sem na svoji poti užil toliko lepot naše domovine.

Pesmi domovini niso mogli peti njeni izdajalci

Fantje, ki so peli to pesem, niso bili nobeni izdajalci ne naroda, ne domovine, ne svojih dragih domačih, ne vere in postave, niti slovenske kulture in tradicije ne.

Z molitvijo na ustih in z ljubeznijo od domovine so njihova trupla padala v hladna brezna, njihove duše pa so kakor piš vetra tiste sobote dopoldne odvihrale v Božje naročje.

Brez sodbe, brez dokazov, brez možnosti zagovora in obrambe, brez vsake pravice in človeškega dostojanstva so jih, kot je dejal nadškof Stanislav Zore, s kletvijo pokončali podivjani in pijani ljudje, tudi rojaki Slovenci. Ti ljudje so s tem svojim početjem izgubili človeško dostojanstvo. Kdorkoli kadarkoli ubije človeka, izgubi dostojanstvo človečnosti.

Tudi nekateri krvniki so našli pot do kesanja

Mnogi od krvnikov so si kasneje sodili sami ali pa v omami ideologije, alkohola, drog, seksa in drugih zasvojenosti iskali izhod iz svoje tragike. Človeški duh išče rešitev. Rešitev lahko pride, če se pustimo očistiti od zaslepljenosti in dovolimo, da nas objame milost kesanja in odpuščanja. Z drugo besedo, če si dovolimo spravo s samim seboj in svojo človečnostjo, ki nosi v sebi klico Božjega. Šele ko človek »zver« izžene iz sebe to diabolično zločinskost in se vrne nazaj k svoji počlovečenosti, ki človeka odpre v presežno, šele takrat lahko tudi zločinec doživi spravo s samim seboj in z žrtvami. V ta proces ne morejovstopati ne javnost ne mediji, niti najbližji ne. V to lahko vstopi vsak sam s svojim Bogom. Mi lahko molče strmimo in čakamo dan, ko nam bo nerazumljivo in nedoumljivo zlo postalo razvidno in prozorno.

Njihove duše so na poti do Boga ozdravele

V Rogu in po vsej naši domovini pobiti so ozdraveli tisti hip, ko so tistega usodnega maja in junija njihove duše zašelestele med zelenimi krošnjami v Božje naročje. V Rogu in drugod pobijajoči pa so potem čakali – najprej v času življenja obteženi in morda kasneje v času očiščevanja, ki ga Dante v duhu katoliške tradicije imenuje »purgatorij«.

Moja lepa domovina lahko ozdravi in bo ozdravela, ko bodo vse duše našle svoj mir in pokoj, svoje večno bivališče. Tu, na tej strani odkrita in pokopana njihova telesa, tam na oni strani duše, očiščene in umite od Božje svetlobe in ljubezni.

Naša domovina je vse bolj zdrava in čista

»Zdrava bodi, moja lepa domovina, moja lepa domovina,« ta refren sem si tisto soboto popoldne mrmral na poti iz Ribnice čez Malo goro do Strug. Tam sem na pokopališču bral imena tistih, ki zelo verjetno ležijo v Kočevskem Rogu.

Za mano so bili lepi dnevi, ko sem z vsemi svojimi čutili srkal lepoto naše domovine. Ves čas so me spremljali ali spomeniki z rdečo zvezdo ali spominske plošče pobitih in pogrešanih med drugo svetovno vojno in po njenem koncu.

A srečanja z živimi ljudmi in naravo v človeku preglasijo vso tragiko tega naroda.

Življenje teče naprej kakor bistra Soča, ta krasna, bistra hči planin, kot jo je za vedno poimenoval Gregorčič. Njen šum in bistrina, njena svežina in lesk sonca na gladini, ki se blešči v zelenini, očiščuje pohodnikovo dušo in mu vliva upanje, da bo naša domovina vedno bolj zdrava in čista.

Veličastna zgodba, če ne bi bila zlorabljena

Ko si sam sredi Trnovskega gozda ali v bližini medvedjih domovališč na Bloški planoti, ko slišiš samo šelestenje listja v poznopomladnih krošnjah bukev, takrat veš, da so na obeh straneh ideološke greznice umirali plemeniti fantje, ki so ljubili domovino bolj kot uvoženo ideologijo katerega koli totalitarizma. Veš, da bi bila to veličastna zgodba tvojega naroda, če bi ne bila zlorabljena in onečaščena z revolucionarnim nasiljem.

Hodiš naprej in v sebi nosiš podobe prekrasnih hribov in dolin, kamniških in julijskih grebenov, rek in potokov, ki jih prečkaš iz ene v drugo slovensko pokrajino. Občuduješ marljivost in delavnost ljudi na robu domovine, kjer še komaj kdo ostaja, da bi z znojem in ljubeznijo obdeloval zemljo, ki se vse bolj zarašča.

Nihče na poti ne govori o ljubljanskih kolesarjih, ki ali ne vedo, za kaj protestirajo, ali pa se pustijo zvodnikom, katerih nameni so spet zgolj ideološki, zapeljevati v negotovo in tvegano prihodnost.

Ljudje, ki skrbijo za našo lepo domovino, imajo druge skrbi in radosti. V njih sta plemenitost gostoljubja in preprosta neposrednost, v njih je življenjska sila, ki se ne boji ne napora ne znoja, ne blata ne kamna; v njih je cvet naroda, ki lahko vzdrži napore in preizkušnje. Tam na robovih Slovenije, naše domovine, tam ni pomehkužene in prevzetne, nikoli site in zadovoljne urbane vzvišenosti, ki pametuje o vsem, samo o resničnem življenju ne.

Z lastno državo se ne igramo niti ne eksperimentiramo

Smo pred praznovanjem našega osrednjega praznika, dneva državnosti. Ne samo »moja lepa domovina«, tudi naša mlada država potrebuje zdravja, ozdravljenja. Za nami je čas njenega otroštva, njene pubertete, njene mladosti. Vstopa v obdobje zrelosti in odgovornosti, naj bi vstopila v obdobje trajne stabilnosti.

Pandemija covida-19 je pokazala in dokazala, kako pomembna je lastna država in kako pomembno je, da se z njo ne igramo niti ne eksperimentiramo.

V času krize imajo vsi roke obrnjene k sebi, pa naj bodo nemški ali francoski multikulturalisti ali britanski separatisti. Naša domovina je geografsko, kulturno in zgodovinsko vpeta v srednjeevropski prostor; kadar koli jo je kdo trgal iz tega, tudi krščanskega konteksta, je povzročal škodo in gorje. Vse, kar imamo kulturnega pokazati, je del te srednjeevropske tradicije, samo iz te lahko ustvarjamo nove kulturne presežke. Vse tisto, kar se danes predstavlja kot postmoderni eksces, ki smo ga gledali tudi na državnih proslavah, je pozabljeno in ne pušča za seboj nobenih sledi.

Kaj nam pove Prešernova Elegija svojim rojakom?

Del sodobne slovenske kulturniške scene je dekonstrukcijski in nihilističen in prav ta del neprestano zahteva od države denar, ker ga na trgu pozitivnih vrednot ne more zaslužiti.

Kultura, ki ne zdravi, ki je bolna, samouničujoča niti približno ne sledi tistim, ki so skozi več kot tisoč let tlakovali pot lastni državi. Še manj pa si jemlje Prešernovo Elegijo svojim rojakom za vzor, četudi se pod njegovim spomenikom sredi Ljubljane šopiri in baha ter godrnja čez oblast, ki ni po njeni meri.

Prešeren je poznal slovensko dušo in ta se od njega dni do danes ni kaj veliko spremenila. Vse, kar elegija pove, še danes drži. Naj nam pred praznikom samo njen zadnji del vest prebudi:

»Kranj’c (Slovenc), ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov dnar! Kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled, pevcev svojih ne spoštuješ, za dežele čast si led! Tiho pesem! – Bolečine ne razglašaj naših ran, če nečast te naša gine, domu, Kranj’c moj, zvest postan’!«

Zdrava bodi, naša lepa domovina!

17 KOMENTARJI

    • Zdravko,
      dajte enkrat za spremembo argumentirati svoje pobalinske pripombe!

      Tako bomo morda še drugi lahko razumeli, kaj naj bi bilo nekrofilnega v ohranjanju spomina na vse žrtve grozljivega slovenskega narodnega spopada med drugo vojno in spomina na vse, med in povojne žrtve komunističnega revolucionarnega nasilja.
      Zgodovinski spomin ohranjamo v opomin, da se nerazumno sovraštvo in zločini ne bi ponovili.

      Imam namreč občutek, da bi vi tudi ohranjanje spomina na nacistični holokavst Židov ter katoliško češčenje pokojnih svetnikov, po nekih svojih čudaških kriterijih, razglasili za nekrofilijo.

      • Če imate take občutke vam ne bom nič razlagal. Vedno znova zaidete v nedostojen in nespoštljiv odnos, pa čeprav citiram Prešerna tako kot avtor.
        Če pa nimate nobene domišljije, da bi razumeli problem nekrofilije, vam jo lahko samo Bog pojasni.
        Vaše občutke pa obdržite zase ali pa si jih nekm vtaknite!

        • Zdravko,
          nedostojno in nespoštljivo je vaše pavšalno in neargumentirano podtikanje “neverjetne demoraliziranosti” in “nekrofilije” piscu članka, gospodu Štuhecu.
          To so zgolj vaše subjektivne ocene, lahko jim bi rekli tudi občutki, ki so očitno zrasli v vaši domišljiji in jih ne znate niti argumentirati.
          Lahko bi se zaradi tega sramovali, a se ne.

          Prešerna niste citirali, temveč ste komentirali odlomek njegove elegije in potegnili zopet neargumentiran zaključek, da “taki ne morejo imeti svoje države.”
          Koga ste mislili s “takimi, ki ne morejo imeti svoje države”, veste samo vi. Sebe ste ob tej misli očitno izvzeli, saj ste misel zapisali v tretji osebi množine “ne morejo”.
          To torej pomeni, da vi morete imeti oziroma lahko imate svojo državo, neke tretje osebe pa je, po vašem mnenju, ne morejo imeti.

          • To pomeni, da bom kmalu živel pod Italijo ali Avstrijo.
            Vi ste tako razbesnjeni v notranjosti, da niste sposobni sploh komunicirat, kaj šele sklepat in razpravljat.

          • Lažje je zmerjati sogovornika, da je razbesnjen, kot se pošteno opravičiti za lastno svinjarijo, kajne, Zdravko?

            Ali veste, kaj pomeni izraz ‘nekrofilija’?
            Priporočam, da ne uporabljate besed, katerih pomena ne poznate in se ne zavedate, da s takimi besedami žalite ljudi.

          • Nekrofilija je žalitev? Oprostite, ne bi vedel. Žalitev svetih stvari razumem. Ne vem kaj bi bilo vam svetega, da bi vam to bila žalitev.
            Katero svetost sem preklel? Upam seveda, da gre za javno znano svetost in ne neko vašo osebno.

          • Žalite spomin!!
            Ne razumete pomena pojma, s katerim opletate tu na tem forumu in s tem žalite vse, ki smo kakorkoli povezani s tem.
            Rušite pomen spomina na svojce, sorodnike in družine, ki opominjajo na skupno polpreteklo zgodovino.

          • Zdravko, naj tvoja pamet se ozdravi,
            Prešeren pisal je resnico,
            njegov stih napisan tukaj me spominja,
            na takratno desno “levico”,
            mislim, da je bil na poti pravi!

          • Amelie, Zdravko ni ne ptič, ne miš, obrača se po vetru in naseda etru Slovenske RTV in levo nastrojenim Slovencem in medijem ! Njemu pomeni objokovanje nesrečnikov pobitih zato, ker so umirali vsled ljubezni do domovine, sprevrženo nekrofilijo. Prav tako je nekrofil potemtakem vsakdo ,ki potoči solze za umrlimi svojci in prijatelji! Očitno so njegova čustva prilagojena politični situaciji v naši ljubljeni domovini, ki nam jo kradejo po kosih! Čustva so postala nepotrebna človeška “napaka”!