Kako se je Dušan Pirjevec iz poti revolucije prebijal v katarzo?

12
103

Kontroverzni Ahac je bil v času slovensko – boljševistične revolucije (1941 – 1945), kamor je zvabil tudi očeta in sestro, ki sta oba padla, zelo maščevalen, surov, oblastiželjen in dosleden izvrševalec partijskih direktiv. Povrhu vsega pa je imel še zelo »okrvavljene roke«. Z javno obsodbo povojnih pobojev, se je njegovemu soborcu Edvardu Kocbeku sicer uspelo očistiti vseh revolucionarnih bremen, Pirjevcu pa se javna katarza, katero je domnevno negoval samo v svoji globoki intimi, ni nikoli uresničila. To vprašanje zato ostaja odprto.  

To je bila nekakšna rdeča nit skupnega razmišljanja udeležencev o predavanju akademika prof. dr. Janka Kosa, ki ga je imel v torek, 17. aprila 2012 v Ksaverjevi dvorani, v jezuitskem Duhovnem središču sv. Jožefa v Ljubljani. Okoli štirideset ljudi, med katerimi je bil tudi znani publicist dr. Boštjan M. Turk, je z zanimanjem prisluhnilo dve uri trajajočemu pogovoru o Dušanu Pirjevcu, katerega je akademik Kos naslovil z Od revolucije do katarze.

Dušan Pirjevec, kot  lik v naši literaturi

Uvodoma je Kos opozoril, da Pirjevec po 35 – letih po smrti, na poseben način »še kar živi« v slovenskem prostoru. O njem namreč mnogi še vedno polemizirajo na različnih ravneh, čeprav njegovi učenci niso vsi nujno postali tudi njegovi privrženci. Pirjevčev pomen v sedanjem času merimo v več razsežnostih: publicistično (kaj so o njem pisali drugi), komparativistično (kaj je on napisal o literaturi), njegova filozofija kot ne-filozofa, Pirjevčeva krivda med NOB, Pirjevčevi nemoralni postopki po osvoboditvi, Pirjevčevo »rušenje« akademika Antona Slodnjaka itd.

Glede publicistike je najpomembneje to, da so o njem izšli trije, dokaj obširni  zborniki: Pirjevčev zbornik (Obzorja Maribor – 1983), Interpretacije (Nova revija -1998) in Dušan Pirjevec, Slovenska kultura in literarna veda (Filozofska fakulteta –  2011). Tako ga Matej Bor, Milan Dekleva in Jože Javoršek opisujejo zelo negativno, Mate Dolenc, Lojze Kovačič in Niko Grafenauer pa o njem pišejo s simpatijo. Na področju filozofije, pa so ga poleg Gorazda Kocjančiča, kritizirali predvsem katoliški filozofi Anton Stres, Jože Hlebš in drugi. Njihova ost je bila uperjena na Pirjevčev odnos do Heideggerjeve ontologije, nihilizma in totalitarizma ter proti pojmovanju in interpretaciji teze o bogu ateistov. Za partijo pa je bila sporna Pirjevčeva naklonjenost do Heideggerja, ki je odkrito koketiral s Hitlerjevim nacional socializmom.

Pirjevčeva krivda

Središčna misel pogovora pa je bilo vprašanje o Pirjevčevi krivdi. Govorice o njegovih grozodejstvih, ki jih je počenjal med vojno nad Cigani  in kleriki so se pojavljale že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Pirjevec prelomil s partijo, za kar je bil pol leta v zaporu.  Popolnoma odkrito pa se je o tem govorilo šele po njegovi smrti spomladi leta 1977. Za curljanje govoric v javnost  je bil odgovoren Josip Vidmar, ki Pirjevca ni nikoli cenil, saj je bil zanj preveč brutalen. Nekakšen vrhunec pa je povzročil Jože Javoršek, ko je leta 1978  izdal knjigo Spomini na Slovence. Temu so sledile številne tožbe Pirjevčevih svojcev, kjer pa na sodišču ni prišlo do odkritja objektivne resnice, zato medvojno moralno sporno Pirjevčevo početje ostaja za zmeraj nepojasnjeno. O teh nečloveških mučenjih in grdobijah, ki jih je počel  Ahac lahko preberete v omenjeni Javorškovi knjigi, pa v Menartovih dnevnikih, ki so bili zaplenjeni, ter v reviji Demokracija št. 15  z dne, 12. aprila 2012, kjer kolumnist dr. Boštjan M. Turk zavrže nekdanjo težnjo filozofa Tineta Hribarja, ki je Pirjevca razglašal za utemeljitelja slovenske državnosti. Pirjevčevo željo po katarzi omenja tudi akademik Kajetan Gantar, ko v svoji knjigi Zasilni pristanek opisuje, kako ga je Pirjevec proti koncu svojega življenja prosil, naj mu kaj več pove o grški katarzi. Tudi Pirjevčeva druga žena Nedeljka je ob neki priliki zapisala, da je Dušana mučila zavest krivde in zavrženosti, saj je bila revolucija v svojem bistvu nihilistična, boj za oblast in to preko trupel. Pirjevec je v navalu osebne stiske iskal tudi stike z duhovniki. Neki pater frančiškan (ime sem na predavanju preslišal) je Pirjevcu dejal: »Vi ste vernik, ne delajte si utvar!« Vse to nas lahko prepriča, da je bil Pirjevec kljub vsemu iskalec, obstaja pa vprašanje, kaj je iskal in če je sploh kaj našel. Tudi neposredno pred smrtjo se je Pirjevec hotel pogovoriti s prof. dr. Antonom Trstenjakom, duhovnikom in znamenitim psihologom, pa so mu namesto Trstenjaka v bolnico poslali psihiatra akademika Leva Milčinskega. Iz vsega tega lahko sklepamo, da ves ta Pirjevčev nemir pred smrtjo dokazuje neko  željo po katarzi, ki je bila bolj notranja, kot pa javno dejanje. Za to trditev žal ni dokazov.

Zaključek 

Nobenega dvoma ni, da je bil Dušan Pirjevec zelo pomemben mejnik na področju razvoja slovenske literarne teorije. Prepoznaven je bil tudi kot mislec in filozof, saj je med takratnimi študenti veljal domala za karizmatičnega profesorja. Mnogim, tudi v partiji, pa je vzbujal odpor, ko je doživljal duhovne obrate ob spoznanju, da je bila NOB v svojem bistvu slaba. Ahac je bil vedno paranoično uporniški, s palcem na brzostrelki, ponoči in podnevi, ker se je čutil ogroženega celo od svojih soborcev. Kasneje, ko je nastopila partijska metamorfoza je Pirjevec hotel utemeljiti slovensko državnost na temelju Heideggerjeve zavržene metafizike,ki je temeljila na ontologiji in nihilizmu, katero je prenašal na Cankarjev ustvarjalno – literarni opus. Ta poskus duhovne revolucije se Pirjevcu ni posrečil, kljub temu, da ga je pri tem zelo podpiral  heidegerjanec – filozof Hribar. Navsezadnje je Pirjevec v uvodu Bratov Karamazovih F. M. Dostojevskega, na poseben način globoko doživljal izrazito panteističnega boga zgolj in samo zaradi nasprotovanja  zoper osebnemu  Bogu  katoliške tradicije. Seveda je bilo to daleč od pristne  notranje in javne katarze, ki bi ga navzven pred slovenskim narodom oprala vseh grdobij, notranje pa osrečila in resnično osvobodila. Škoda!

Foto: Franci Koncilija in Wikipedia

12 KOMENTARJI

  1. Ocitno je bil tip res poseben, ko je imel vedno palec na petelinu brzostrelke, drugace kot vecina, ki za to uporablja kazalec.

  2. O AHACU smo že pred časom povedali vse, kar je bilo treba reči o tem zločincu.

    Če ubiješ eneg samega človeka, je tako kot bi ubil vse ljudi.

    In Ahac je na grozovit pobil veliko neolžnih ljudi.

  3. O njem so pisale že Črne bukve. Tiste medvojne iz leta 1944.
    Za posest in branje te knjige si bil strogo kaznovan. Baje naj bi bile v njej same laži.
    Učimo se: partijske “resnice” naj bi bile za vedno samo resnice. Prava resnica pa laž. Toda resnice se nikoli ne da uničiti; ne uničijo jo partijski dekreti ne partijski kongresi.
    “Laž” o Pirjevčevih grozodejstvih je postala Resnica.
    Nekdaj strogo sankcionirana “laž” o povojnih pobojih je postala Resnica
    “Laži” o maršalu so postale Resnica.

    Pred nami je še mnogo “laži”, da postanejo Resnica.

  4. Za takšne ljudi obstojajo sodišča. Obsoditi jih je potrebno in ob prestajanju kazni doživijo katarzo in postanejo normalni ljudje.
    Slovenski komunisti, ki so izvedli krvavo revolucijo za zločine nikoli niso odgovarjali, nikoli niso bili kaznovani, zato so in še nosijo traume zločina s sabo. Na ta način živijo nenormalno življenje, polno traum, polno protislovij. Žal so se ti ljudje oklicali tudi za večne funkcionarje in nevrotično vladali.
    Posledice takšnega početja narod čuti še danes, ko mu je zaukazano, da malikuje nekaj, kar je obsodbe vredno, ali pa vsaj pozabe. Traume krvnikov ne gredo v pozabo, temveč se prenašajo iz roda v rod.
    Ni racionalnega vzroka za sovraštvo, ki ga seje recimo predsednik Tuerk, do političnega nasprotnika Janše, vendar on to goji zaradi tradicije.
    Če pa bi bili krvavi revolucionarji obsojeni, tako kot so bili nacisti v Nemčiji, bi narod lahko dihal s polnimi pljuči.
    Žal, sovraštvo se ohranja, včasih celo krepi, država pa propada in nima prihodnosti.

  5. »Je pa vseeno preveč zamešal in zasmradil svoja čreva«
    Dan človekovih pravic ali knjiga leta, ki je ni
    Sobotna priloga, 10.12.2011
    Knjiga Dnevnik 1953–2000 pokojnega Janeza Menarta
    Dušan Pirjevec – Ahac
    23. decembra 1981
    Bor je med drugim povedal, da je svoje dni srečal nekega Hočevarja, ki je bil partizan na Gorjancih. Pripovedoval mu je, da so bili Pirjevec – Ahac in drugi krivi, da je sicer naklonjena Suha krajina postala bela. Ljudi so odbili s svojim okrutnim in sadističnim strahovanjem. Partizani sami so se jih zelo bali, kajti kadar sta prišla v brigado Možè in Ahac ali pa Bračič, so zmerom ustrelili koga od borcev. Tako mi je povedal o nekem Ahačevem primeru. Šestnajstleten fant je bil zadolžen za varstvo nad štirimi konji, ki so izginili. Ahac ga je (verjetno z mučenjem) prisilil, da je priznal, da jih je prodal. Zato ga je obsodil na smrt. Partizani ga niso hoteli ustreliti. Ahac je nato dobil nekega prebeglega (bivšega) žandarja, da je likvidacijo opravil. Verjetno se je bal zase, ker je bil slabo zapisan. Nekaj dni zatem so s Hrvaškega prišli neki partizani, ki so skrbeli za artikle v medsebojni izmenjavi (sol, vžigalice itd.). Ti so konje pripeljali nazaj in povedali, da so jih vzeli ob odhodu po vseh pravilih, ki so bila pri tem v navadi pri teh poslih, ko so tovorili na hrvaško stran. Pozneje je Bor povedal, da je bil fant France Hočevar z Vinjega Vrha. Mati je po vojni, glede na izpričano nedolžnost ubitega sina, zaprosila za pokojnino po njem, pa je ni dobila. Očitno so s tem hoteli zatušati krivico.
    Drugič je Bračič (če sem prav razumel v sodelovanju z Ahacem) prav tako obsodil na smrt nekega partizana. Bor ni povedal, zakaj, ker je pripoved usmeril v drugo smer. Noben partizan v enoti, kamor sta »sodnika« prišla, obsojenega ni hotel ustreliti. Tako sta odšla iz enote. Čez dobro leto je Bračič v neki enoti spoznal tistega obsojenca. Dal ga je prijeti. Rekel je, da je še zmeraj obsojen na smrt in ga dal na vsem lepem ustreliti. Lep narodni heroj! Še posebej sem namreč Bora vprašal, ali je to isti Bračič, o katerem poje narodna pesem, pa mi je potrdil: »Žal, taka je resnica.«
    Ko smo še naprej govorili o Ahacu in drugih »vojvodih« partizanstva, je Bor potrdil tudi znano zgodbo, kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo. To je Boru po vojni povedal Tone Bon, ki je bil takrat Ahačev pribočnik. Bor je vse to povedal Kardelju, a ta ni mogel odgovoriti na vprašanje, kako da so Ahaca še po vojni dali za šefa Agitpropa, kjer je, mimogrede povedano, grdo delal s pisatelji, še zlasti s Kreftom in Miškom Kranjcem. Kardelj in Kidrič sta namreč že med vojno pri OF naredila ovadbo in zahtevala, naj Ahaca likvidirajo. O tem je na nekem družabnem večeru penkluba pripovedoval Vidmar. Ko je namreč – to vse sem slišal sam – Štih govoril o Ahačevih podvigih v partizanih (zdaj ga hvali!) in so še mnogi drugi pritegnili z več splošno znanimi zgodbami o Ahačevem sadizmu, je Vidmar rekel: Jaz o vsem tem ničesar ne vem. Vem samo tisto, kar sta Kardelj in Kidrič zahtevala, da se Ahaca likvidira, ker je namreč nekoga tam med zasliševanjem pekel na ražnju. Zaradi zaslug in iz spoznanja, da je bila kriva predvsem partija, ker je tako mlademu človeku dala tolikšno moč, smo sklenili, da ga samo degradiramo in pošljemo na Primorsko, kjer naj bi padel, ker je bilo tam zelo nevarno, skoraj nemogoče, da bi takrat tja prišel živ.
    Ko sem bil v službi še na RTV, je Saša Vuga nekoč pripovedoval, da je v pogovoru z nekom na Primorskem beseda nanesla tudi na Ahaca. Tisti človek se je zgrozil in povedal nekaj reči o njegovi »slavi« na Primorskem. Tudi tam je nekemu duhovniku strl moda ali mu jih celo odrezal. Ubil pa je tudi (brata ali očeta) pripovedovalca. Koga, sem pozabil. Vuga mi je ob neki drugi priliki povedal tudi zgodbo o Ahačevem bajonetu, ki ga ima.
    24. oktobra 1984
    »Nace Voljč mi je tudi povedal, da … sta imela Ahac (Pirjevec) in sedanji narodni heroj Bračič punco v svojem šotoru. Na sestanku KP je takemu kurbanju nasprotoval partijski sektretar Nove vasi na Blokah, Aljoša Šraj, zelo priljubljeni aktivist. Oba sta potem pri njem naredila »preiskavo« in v nahrbtniku našla list »proti štabu«, v katerem sta bila glavna komandant in politkomisar, če sem prav razumel, Ahac in Bračič. Obsodili so ga na smrt, a fantje ga niso hoteli ustreliti, ob kapitulaciji Italije pa je Bračič prišel po Šraja in ga dal v nekem gozdičku ustreliti. Šele petnajst let po smrti so po Šraju poimenovali neko šolo in ga s tem rehabilitirali, Bračič pa je slabo končal. Voljču je Matevž Hace povedal, da mu je neki partizan z vzdevkom Gedžo na smrtni postelji povedal, da je on sam ustrelil Bračiča med umikom pri napadu nekje pri Kočevju, ker se je bal, da bo zaradi neuspelega napada »začel vse vprek klati«. Gedžo se je na smrtni postelji izpovedal, ker je mislil, da bo umrl, a potem ni. Čuden narodni heroj, z lastno kroglo v riti.
    Pri zgodbi o Aljoši Šraju bi skoraj pozabil na »obremenilni list«, ki se je ohranil. Po vojni so grafologi ugotovili, da je pisava Ahačeva. Torej ga je on podtaknil Šraju …

  6. Kakšno je pravzaprav sporočilo sodobnikom o vojvodi Ahacu, Dušanu Pirjevcu, pravni državi?
    Zasluži spomenik ali sodni proces? Mogoče film?

  7. DUŠAN PIRJEVEC ni ubijal, klal , ampak je to počel neki AHAC ! PRAVTAKO za zlodela po vojni // če vse drugo odmislimo //, za cca 220 ljudi , ki jih je v zaporniški knjigi ” odkljukal ” partizan CIRIL , ni odgovoren MITJA RIBIČIČ ampak neki pseudonim CIRIL !

  8. CACTUS, tudi za jugoslovansko tragikomedijo ni kriv Tito, temveč nek Josip Broz, ki pa resnici na ljubo še ni bil Tito, ko je pred prvo svetovno vojno kradel po Kamniku.

  9. TAKRATNA revija “MLADIKA ” , JE V SVOJI ČRNI KRONIKI ZAPISALA .: “V KAMNIKU SO PRIJELI NEKEGA JOSIPA BROZA IZ HRVAŠKE , KI JE V TAMKAJŠNJI CERKVI UKRADEL MOŠTRANCO IN KELIH ” !
    JANKOVIĆ bi mu tudi za takšne zasluge poimenoval cesto !
    Tatovi v sveti aliansi !

  10. No tukaj se lepo vidi, da partizanstvo, kot vojaška sila in politikansko nista eno.
    Ubogi fant.
    Če bi bil v bližini pravi vojak se mu to ne bi zgodilo.
    Neurejena vojska je barbarska vojska in take so v drugi svetovni vojni bile na vseh straneh.

    Posploševanje pa nikoli ni dobro.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite