Tretje odprto pismo dr. Zdenku Roterju (I.)

7
Gospod Roter, moram Vam takoj povedati, da z Vašimi odgovori nisem zadovoljen. Predvsem pogrešam odgovorov na vprašanja, ki zadevajo vašo osebo. Npr. o tem, kako ste se vi osebno počutili kot član komunistične elite, kako kot pomemben član UDBE, te »udarne pesti partije«; kako ste vi osebno videli in razumeli  in sprejeli »razredno igro« (kot imenujete ‘napake’ revolucionarjev) oz. množične poboje nasprotnikov revolucije … foto: arhiv Demokracije

Spoštovani g. Zdenko Roter, v knjigi Usodne prevare poražencev in zmagovalcev (2019) ste mi kar na 10 straneh odgovorili na moje drugo odprto pismo, ki sem vam ga napisal ob vaši prejšnji knjigi Pravi obraz (2017). Hvala za to, da ste vzeli moja vprašanja in ugovore resno in se potrudili z odgovori.

Usodno sprenevedanje »zmagovalcev«

Vendar moram takoj povedati, da z Vašimi odgovori nisem zadovoljen. Predvsem pogrešam odgovorov na vprašanja, ki zadevajo vašo osebo. Npr. o tem, kako ste se vi osebno počutili kot član komunistične elite, kako kot pomemben član UDBE, te »udarne pesti partije«; kako ste vi osebno videli in razumeli  in sprejeli »razredno igro« (kot imenujete ‘napake’ revolucionarjev) oz. množične poboje nasprotnikov revolucije … Pri odgovorih na moja vprašanja o vašem osebnem doživljanju posameznih dogodkov se umaknete v ‘strokovno’ distanco in dogajanje med vojno  prikazujete kot šolski učbeniki, ki so ustvarjali in še vedno ohranjajo mit o enobeju. Pripovedujete zgodbe o hudobnih okupatorjih in njihovih še hudobnejših domačih pomagačih ter o dobrih partizanih, ki so sicer včasih zagrešili tudi kako »napako«. Očitno pričakujem od vas, 94-letnega moža, preveč: to, da bi bili pričevalec resničnosti, kakor odseva iz posamičnosti, iz resnice  doživetega.

Zdi se, da skrbno pazite, da bi s svojo pripovedjo ne načeli mita, v katerem ste kolikor toliko varni živeli od leta 1941 do današnjih dni. Morda je od Vas nemogoče pričakovati, da bi se v  tako poznih letih od tega mita poslovili in izvotlili smisel, ki ga črpate iz svojega angažmaja v partizanščini.  In je s tega vidika  to moje pričakovanje nesmiselno, kakor je v spremni besedi k Vaši zadnji knjigi zapisal P. Kovačič Peršin. A tega pisma ne pišem le zato, da bi vas pozval, da bi kot neposredna priča povedali resnico o vojni in revoluciji in času po njej, ampak tudi zato, da bi se skupaj z Vami in drugimi bralci poglobili v neki  čas in zatipali njegovo resnico.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Vojna in odpor

Spoštovani g. Zdenko Roter, moja mama mi je vedno znova ob pogovorih o vojskinem času ponavljala: »Kdor vojske ni izkusil, kdor tedaj ni živel – vi mladi – tistega časa ne more razumeti.« In morda tako razmišljate tudi vi o nas »mladih«, ki smo imeli to srečo, da nam je bilo z vojno prizaneseno. Vaša generacija je bila potegnjena v igro nasilja in krvi. Igro, ki so jo rodile, vodile in spodbujale ideologije, ki so poudarjale rasno ali socialno čistost – nacizem, komunizem, fašizem. Te so obnorele ljudi domala cele Evrope, od Španije do Urala, od Nürnberga do Rima. Te ideologije in njihova logika in z njo nasilje je pljusknilo tudi k nam, na Slovensko in, žal, prevladalo. V ples nasilja ste vstopili oboji: desni in levi.  Eni zato, da domovina ne bi postala nemška, drugi zato, da ne bi postala sovjetska. In se pri tem zapletli v medsebojno obračunavanje in bratomor, zaplesali ples nasilja in krvi, ki ga je z jasno moralno obsodbo predstavil Prešeren, ko je zapisal: »Kako strašna slepota je človeka!« in »Slovenec že mori Slovenca, brata«.

Ne vem, kako bi se v takih okoliščinah danes obnašala naša generacija. Bi tudi nas premamila logika hitrih in »dokončnih« rešitev (narodnega ali socialnega vprašanja) ali imamo v sebi toliko nenasilnega cepiva oz. logike etičnega zlatega pravila? Vašo generacijo lahko samo pomilujemo, da se ni odpovedala nasilju,  ne moremo pa je obtoževati. Namesto tega moramo le z neke vrste ponižnostjo, »svetim iskanjem«, kot bi rekel Kosovel, poslušati Vas, ki ste vse to doživeli – in premišljevati, kdo je človek in česa vsega je sposoben. Ob tem mi misel poroma v Auschwitz, kjer nam je vodič obiskovalcem pred sprehodom po prostorih koncentriranega zla govoril: »Ne bom vam pripovedoval o tem, da so zločine  na tem kraju zagrešili Nemci ali Italijani, nacisti ali fašisti, kapitalisti ali proletarci … Vodil vas bom v tišini in prosim vas, da ste tudi vi tiho, in v barakah, mimo podob zla, mimo kupov čevljev, las taboriščnikov … vseskozi po poti do krematorija premišljujete, česa je človek sposoben, kdo je človek.«

V knjigi pišete predvsem o svojih partizanskih letih. Medvojni čas predstavite kot »boj za biti ali ne biti ali obstoj slovenskega naroda«. Tej sintagmi skoraj nihče ne upa oporekati. Pretirano poudarjanje ogroženosti in žrtve je pač značilno za površno zavest pripadnosti kaki skupnosti, posebno narodni, in je pogosto bistveni del nacionalizma. Ne pozabimo pa, da so se tudi Nemci po prvi svetovni vojni imeli za žrtve in da je bil prav ta občutek humus, v katerem je vzklil in se razmahnil nacionalsocializem. Slovenci leta 1941 od okupatorjev res niso dobili kake paradržavne ustanove, kot npr. Slovaki ali Hrvatje, in so se ob okupaciji leta 1941 v strahu spraševali, ali bo slovenstvo kot narodna entiteta pod okupatorji usahnilo, ali se piše že kar zadnje poglavje naroda pod Triglavom. Vsekakor je bil tak strah razumljiv. A kako narodno skupnost rešiti? Po mnenju tedanjih slovenskih političnih in verskih voditeljev narodne eksistence ni moč reševati in ne rešiti s frontalnim oboroženim odporom. Narodov, posebno majhnih, ne ohranja njihova vojska ali brezglavo uporništvo, ampak predvsem biološka in kulturna moč. Slovenstvo so skozi vso zgodovino ohranjale velike in trdne družine, in kultura, ki je utrjevala našo identiteto in jezik. In tudi danes, v 21. stoletju, se bomo ohranili le, če bomo skrbeli za ta dva stebra slovenstva. Ne ogrožajo nas ne sosedje ne migranti, ogrožamo se najbolj kar sami sebe s prenizko rodnostjo in premajhno narodno zavestjo. A tudi danes, v mirnem času, nekateri mislijo, da smo Slovenci skrajno ogroženi in da samo z oboroženo akcijo lahko rešimo svoj obstoj. Ti samooklicani rešitelji imajo politične voditelje za nesposobne, skoraj za narodne izdajalce in formirajo nekakšne paravojaške enote, in paradirajo ob južni meji – na srečo (še) z nepravim rožjem –, češ da bi rade zavarovale Slovenijo pred migranti.

To, da so se med vojno mnogi, predvsem mladi Slovenci odzvali na okupacijo z oboroženim uporom, je razumljivo. Tudi Črtomir se je kot mladenič podal v boj. A »zučé nas v starjih letih časov sile«, da iti s silo nad silo, posebno če je ta nesorazmerno velika, ni pametno. Tako se tudi tedanja slovenska politična in verska elita ni odločila za frontalni konflikt z okupatorji, ampak iskala tak modus vivendi, da bi se ohranilo čim več slovenskih življenj oz. prebrodili vojno vihro s čim manj škode. Seveda se da temu ugovarjati, češ da je taka drža strahopetna ali egoistična. Da z izmikanjem oboroženemu boju proti sovragu pustimo, da se za našo svobodo borijo vojaki drugih narodov. A to je le deloma res. Saj je poleg oboroženega možen proti zavojevalcem tudi drugačen odpor. Tako se je leta 1941 tudi slovenski politični in verski voditelji niso odločili za takojšen vojaški odpor, ampak za dogovarjanje, tudi taktiziranje.

G. Zdenko Roter, v knjigi lepo predstavite ugovor vaših sošolcev zoper oborožen upor: »Med sošolci so se že začele kazati razlike v odnosu do uporništva. Posebej sošolci, kmečki sinovi iz Stožic, so vztrajali, da je upor neumen in nepotreben in bo povzročil samo to, da bodo okupatorji namesto mehke poti ubrali trdo pot, zlasti Italijani …« Morate priznati, da je oboroženo uporništvo posredno povzročilo prav to: trdo pot, teror, preganjanje, internacijo mladih fantov, Rab, Gonars …

Se nadaljuje …

Opomba: Odprto pismo je bilo v skrajšani vsebini najprej objavljeno v Slovenskem času (marec 2020), na pobudo urednika B. Štefaniča pa objavljamo  celotno pismo, ki ga objavljamo v treh nadaljevanjih.

7 KOMENTARJI

  1. Piši, piši Kurinčič! Zelo dobro povedano. Razumljivo je, da bi nas staroste tovarišije rade še v čem “razsvetlile”, a vedno bolj klavrno je njih početje. Ti ljudje bi morali enkrat za vselej obsoditi revolucijo in priznati, da so bili tudi sami njene žrtve. Želela bi si, da se tovariš Roter vsede za mizo z vodilnimi mladci sedanje Levice in jih opozori na možnost krvave eskalacije njihovih hotenj. Menda si vsi želimo, da se zgodovina ne ponovi in da nam je učiteljica!

    • “obsoditi revolucijo in priznati, da so bili tudi sami njene žrtve” ??? Pa revolucijo so oni izvedli! In še sedaj uživajo njene sadove! Priznam pa, da je to hudičev sad in da dvomim v prazen pekel.

    • In potem bomo vsi ene same žrtve. Kam to pelje?
      Ampak, dobro, to spregledam. Ne morem pa tega spregledati g. Kurinčiču, ki bi moral razumeti kaj več. Njegovo nenasilje izvira iz ugovora vesti, iz vere, ne iz neke današnje utopične ideje o nenasilju. Pri tem očitno nasprotuje tudi tem nekdanjim političnim in verskim voditeljem, saj so vsi prijeli za orožje.
      Zato je članek, kljub vsemu le še en polovičarski pamflet, ki semega sebe tolaži in se smili samemu sebi.

    • Kva si ti Idealna idealistka.
      Naivnost mi je strašno všeč.
      Mesec, Kordiš so hujši in nevarnejši od Roterja in njegovih sodobnikov.
      Manjka samo še to, da skrivno izdelajo tako, sebi podobno in nadgrajeno umetno inteligenco.

  2. Članek poudarja pomen in posledice prakolaboracije nacista Hitlerja in komunistov kominternovcev Stalina, Tita, Kardelja …, ki so nazorsko složno vzajemno razbijali Evropo od vključno soglasja uveljavljenega 23.8.1939 do vključno 22. junija 1941.

    6. aprila 1941 je nacist napadel KJU, domovino kominternovcev Tita in Kardelja, 27. aprila 1941 je kominternovec Kardelj v LJ tvoril PIF zato, da danes mladež ponavlja laž o takrat nastali OF in levičarske oblaste vzdržujejo RS utemeljeno na 27. aprilski OF laži izraženi v sedanjem prazniku Dan upora proti okupatorju.

    Zgodovina dokazuje, da so slovenski in jugoslovanski komunisti kominternovci tudi 27. aprila 1941 kolaborirali z nacisti!
    1. maja 1941, so kominternovci gostili naciste na Rdečem trgu v Moskvi. https://www.youtube.com/watch?v=jAfSrBMuXI8

    • In dodajam samo eno iz cele zbirke zadev te sorte:

      Slovenski Komunisti so skupaj rajali po Zasavskih revirjih in v Metliki za praznik 1.Maja 1941, oni v Metliki so celo želeli preklopite4v iz italijanske zasedbene cone v nemško…

      in 13.Maja 1941 pade kot žrtev italo fašistov na Mali gori pri Ribnici, vojaški vodja TIGRA, Danilo Zelen. Njega in Ferda Kravanjo in Antona Majnika je Lahom izdal prvi uradni slovenski narodni izdajalec, Komunist, Filip Tekavec-Gašper , partizanski komandir Ribiške čete, ki jo je “speljal” ravno ubitemu Zelenu.
      in še in še….

  3. Spoštovanje, g.Kurinčič!
    Vidim, da tudi uživate v svojem projektu.
    Vem, da niste pričakovali, da bo zločinec izdal sebe ali svoje kompanjone, kaj šele politiko, ideologijo, strategijo in cilje Kom.partije slovenskih Boljševiških morilcev.
    Kako naj to naredi, če pa že v svojih “spovedih”, v svojih zadnjih naporih pred odletom na oni Stvarnikov Večni svet, ne zmore poštene samorefleksije niti slučajno in niti za vzorec.
    Trdosrčnost par exellance !
    Noče zamuditi svoje zadnje velike slve, ko se bodo prišli od njega poslovit čuvaji svetega reda rdečih krvavih Boljševikov s Kučanom na čelu in ga bodo titulirali kot so Stanovnikovega Janeza…
    Ubogi človečki!

Comments are closed.