Slovenska vrsta Zdenk

9

Vesoljno Cerkev je vodilo kar triindvajset papežev Janezov. Zadnji med njimi, sv. Janez XXIII. je bil na Petrovem sedežu od 1958. do 1963. leta. Veličastno zgodovino Francije je krojilo osemnajst kraljev z imenom Ludvik iz različnih vladarskih rodbin. Bourbon Ludvik XVIII. je kraljeval do leta 1824. Slovenska zgodovina ne pozna ne voljenih ne za krono rojenih vladarjev iz vladarskih dinastij. Radi se pohvalimo, da smo v Evropi nekaj posebnega, kar v nadaljevanju tega sestavka lahko dokažemo tudi z vrsto Zdenk iz polpretekle slovenske zgodovine in sedanjosti.

Zdenka I.

Ni bila slovenske krvi; njen dekliški priimek je bil Armić. Preden je do popolnosti razvila svoje peklenske talente, je bila na študiju na najuglednejši moskovski akademiji. Med revolucijo je hladnokrvno vodila Varnostno obveščevalno službo in bila odgovorna za tisoče nedolžnih žrtev, za morje krvi in reke solza. Shakespearjeva Lady Macbeth je bila v primerjavi z njo naivna vajenka, čeprav ta literarni lik v svetu velja za simbol oblastiželjne in krvoločne ženske. Renesančni avtor ob koncu drame zločinko pripravi do tega, da si sama sodi in stori samomor. Zdenka I. pa je lahko v samostojni Sloveniji leta 2008 pri devetindevetdesetih letih prav po prstih odšla s tega sveta. Niti las se ji ni, zločinki, pred tem skrivil.

Zdenka I. je do konca svojih dni je uživala privilegije, ki si jih je prigrabila in prislužila z medvojnimi zločini.

Pravzaprav je nerazumljivo, da ji Janković (ljubljanski župan od davnega leta 2006) ni postavil spomenika ob spomeniku njenega krvoločnega moža, ki se mu hodi klanjat Tanja Fajon s tovariši iz SD.

Zdenka II.

Bila je prikupna najprej tovarišica in nato gospa ter v mladosti tudi športnica. Izbrala si je pravniški poklic, v katerem je z vztrajnostjo, ambicioznostjo in političnim oportunizmom prišla do funkcije generalne državne tožilke. Med prioritetami v njenem mandatu je bilo odpravljanje napak njenega predhodnika, prvega generalnega državnega tožilca v samostojni Republiki Sloveniji. V spomin si lahko med drugim prikličimo njeno ravnanje v zvezi z obnovljenim procesom proti krivično obsojenem škofu Gregoriju Rožmanu. Naravnost ponarodela je njena izjava: »Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje.« Njen nauk je obrodil bogate sadove, saj ne tajkunski posli naših ne pranje iranskega denarja ne pozivanje k ubojem politikov dandanes niso kazniva dejanja. Prezgodnja smrt Zdenke II. je preprečila, da bi bili Slovenci obvarovani najbolj etičnega premiera doslej, ki ni jamral, ampak iskal rešitve. Ni jih našel. Kot vemo, je mati prostodušno (in vizionarsko) izjavila, da njen sin ni za politiko.

Zdenka III.

V Moderni galeriji in sodobni slovenski likovni umetnosti je vladala vse od leta 1993 do letos. Njen zadnji projekt v vlogi direktorice bo letošnja razstava jugoslovanske(!) moderne likovne umetnosti v Rimu ob tridesetletnici samostojne države RS. Mednarodne reference in zveze gor ali dol, dolgoletna direktorica že s tem dokazuje, da se ji je čas ustavil. Ob iztekanju zadnjega mandata se nikakor ni mogla sprijazniti z dejstvom, da je vsake pesmi nekoč konec. Direktorska funkcija v kulturni ustanovi pač ni dosmrtna. Le papeži vladajo še v pozni starosti do svoje smrti (izjema je Benedikt XVI.), enako tudi kralji, če jim pretendenti za prestol krone ne snamejo skupaj z glavo. Zdenka III. je z glasnim kravalom podpornikov iz sveta umetnosti in politike ter seveda nevtralnih medijev poskušala izsiliti še en mandat. Z močnimi zvezami je dogajanje zabelila še s pravkar prejeto stanovsko nagrado Igorja Zabela za leto 2020.

Ob tej nagradi bodimo pozorni na politično nekorektnost, kajti nagrada Igorja Zabela se podeljuje za izjemne dosežke s področja vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Pazimo, srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kje pa je tu jedrna Evropa, o kateri nam neprestano blebetajo naprednjaki, med katere se uvršča tudi nagrajenka? Kakorkoli že, denar ne smrdi in štirideset tisoč evrov iz sklada Erste ni hec, z jedrno Evropo ali brez nje.

Zdenka IV.

Tudi ta spada v skupino močnih in ambicioznih Slovenk. Je zdravnica, specialistka psihiatrije in subspecialistka za bolezni zasvojenosti. Ob koncu njenega mandata predsednice Zdravniške zbornice se je zgodilo prav to, kar se ne bi smelo. Vsi odzivi Zdenke IV. ob njenem spoznanju, da se ji izmika še en mandat predsednice, govorijo o tem, da je specialistka za zdravljenje odvisnosti zasvojena. Ne z alkoholom ne z mamili, ampak z oblastjo. Vse tako kaže, da se ji je zasvojenost začela pojavljati že v času, ko je opravljala funkcijo varuhinje človekovih pravic. O tem, da njena težava najbrž ni samo sla po vodenju, nas je prepričala že na začetku svojega mandata na Zdravniški zbornici, kjer je bil prvi problem, s katerim se je spopadla, njena plača.

Še za konec, nisem pozabil na Zdenka, a danes so imele  prednost ženske

V izogib nesporazumom ali morebitnim očitkom o žalitvah katere izmed štirih Zdenk je za konec sestavka treba poudariti, da so Zdenke (bile) javne osebe in da so jim skupni samo ime, ambicioznost in oblastiželjnost. Vsaka izmed njih je slednje dvoje udejanjala v svojem času, na svoj način in v vsakokratnem družbenopolitičnem okolju. Med zločinskim življenjem in delom Zdenke I. in drugimi tremi Zdenkami ni nikakršne neposredne zveze.

Tovariš in gospod Zdenko je seveda posebna zgodba. Zaradi imena in vpliva bi še kako sodil med opisane osebe. O petindevetdesetletniku, ki je pritajeno in usodno sooblikoval sedemdesetletni tok dogodkov v Sloveniji, pa morda kaj več kdaj drugič; danes imajo prednost ženske.

 

9 KOMENTARJI

  1. Te Zdenke mene spominjano, da v devetdesetih letih nismo bili zreli za prekinitev s krvavo rdečim komunizmom. Da smo nagradili zadnjega vodjo komunistov:

    Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II.
    http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

    Predlagam, da najprej počistimo pred svojim pragom: “Le kateri škof je požegnal to odlikovanje? Se je potem kdaj pokesal in opravičil? Vsaj kak njegov naslednik?”

  2. Obrazi povedo vse. Obraz predstavi človekovo notranjost: zakrčenost, maščevalnost, izprijenost in prežanje na žrtve okoli sebe.
    Ni napake.
    Prva slika pa dopolnjuje pravo podobo krvoločke Zdenke Kidrič, ki je lahko živela samo ob še hujšem zločincu faliranemu študentu kemije. To je tisti falirani študent kemije, ki je po vojni v dachauskih procesih sodno umoril svoje kolega, ki so doštudirali kemijo. Zanimivo, da je bil tako nor, da se ostalih strok ni dotaknil.
    Kako pa so bili organizirani svetohlinski komunisti so v dokaz dokumenti o likvidaciji po Sloveniji, ki so prišli iz Dachaua ali iz Auschwitza.
    To bi bilo zanimivo za raziskavo klenosti slovenskega uporniškega gibanja za prof. Repeta!

  3. Sele tu sem zvedel, da je bila Zdenka Kidric prej Armić. Ampak, ce drzi podatek, rojena v Ljubljani. Me zanima, ali tudi ona psihopatka kot njen moz, ki se mu SD se danes klanja ( tipicen primer total razvajenega narcisa iz sicer ugledne druzine, ki gre v vse bolj kruto sociopatstvo, izrazeno ze v gimnazijskih letih) ali pa samo huda primitivka, ki jo je v izvrsevanje mnozicnega zlocinstva pripehala temeljita boljseviska izkusnja in dril plus lojalnost dominantnemu mozu.

    Grozljiva izkusnja. In lekcija, ki je dobrsen del Slovenije se ne zeli absolvirati.

  4. Nekaj dodajam k liku Zdenke Kidrič.
    Moj stric po mami je bil že pred vojno podjetnik. Poročil se je z najstarejšo Zdenkino sestro. Že pred vojno je podpiral in skrbel za osirotele otroke iz družine Armič. Predstavljam si, da niso bili bogati. Stričevo ženo sem dobro poznala in bila je čudovita oseba. Rekli smo ji teta. Spominjam se njene sestre Zdenke, ki me je na obisku pri stričevih vedno ignorirala, me gledala kot petletno punčko sovražno in mi ni namenila niti besede. Takrat nisem imela podobne izkušnje in sem se le spraševala kaj je z mano narobe. Zdaj že vem kaj je bilo zanjo moteče. Moj oče je bil v nemški vojski in pozneje v ruskem ujetništvu.
    Tetin sin je želel študirat, pa je mati zahtevala, da gre v partizane. Glede tega je bila popolnoma pod sestrinim vplivom. Stric je bil zaprisežen antikomunist in vpričo svakinje je nemalokrat kričal :Prekleta banda hostarska!! Po vojni je ilegalno obrtnikoval in le žena je preprečila, da ni postal žrtev Marjetinih zločinskih dejavnosti.
    Moja mama je Kidričeve poznala in, ker zelo dolgo ni vedela kaj so Vosovci počeli, je vedela povedati le to, da živijo zelo skromno in verjamejo v pravičen družbeni sistem.Bog ne daj, da bi želela koga opravičevati, vem pa, da Zdenka oblastiželjna ni bila, popolnoma pa je bila predana revolucionarni misli in dejanju in, ob pomanjkljivi vzgoji v otroštvu, ni imela predsodkov tudi ko je alo za življenja.
    Umrla je stara skoraj 100 let in do zadnjega ni spremenila mnenja o svojem ravnanju. V sanjah jo je pogosto obiskoval postaven mlad partizan, pistaven in smejoč.Tako je povedala njena pomočnica, ki je zanjo skrbela na starost in zanjo veliko molila.

  5. V nekem dokumentu slovenske komunistične vlade (shranjenega sem imel v računalniku pa se mi je ob menjavi računalnika izgubil) je bilo zapisano, kaj vse Zdenki Kidrič glede stanovanja pripada. Od pohištva, preprog, do delnih prenov stanovanja. Stanovala je na Valvzorjevi, za spomenikom revolucije. V dokumentu je tudi pisalo, da ji do smrti stanovanje plačuje slovenska vlada. Torej tudi vlade Republike Slovenije. Dočakala je skoraj 100 let, o njej pa se ni skoraj nič pisalo. Dolga, dolga leta za javnost ta zločinska oseba ni obstajala. Bila je nedotakljiva. Ob osamosvojitvi se je govorilo o Mačku, Ribičiču in še kom. O njej ni nihče niti črhnil.

    • Skladno z vašim mnenjem vsebujejo odločitev o nekaterih privilegijih naslednji dokumenti:
      – z odločbo upravnika Valvasorjeve 7, št. 04/4-192/10 z dne 8. 4. 1961 se tov. Zdenki Kidrič dodeluje 5 sobno stanovanje s kabinetom v III. Nadstropju v skupni izmeri 168,4 m2;
      – z odločbo Ljudske Skupščine LRS Izvršni svet, št. 41-8/62 z dne 4. 12. 1962 se Zdenki Kidrič izroča v last stanovanjska oprema nahajajoča se v njenem stanovanju, po seznamu premične stanovanjske opreme z dne 14. 12. 1962 (ki se nanaša na jedilni kot, poselsko sobo, delovno sobo, dnevno sobo, dekliško sobo, spalnico na zahodni strani, spalnico na vzhodni strani),
      – z odločbo Ljudske Skupščine LRS Izvršni svet, št. 465-1/63 z dne 28. 3. 1963 se vdovi pokojnega Borisa Kidriča tov. Zdenki Kidrič ter njunima otrokoma sporazumno z njimi dodeli v doživljenjsko brezplačno uporabo del stavbe v Ljubljani, Valvasorjeva 7, in sicer petsobno stanovanje v tretjem nadstropju s pripadajočimi pritiklinami in garažo št. 4,
      – z odločbo Ljudske Skupščine LRS Izvršni svet, št. 465-1/63 z dne 29. 3. 1963 plačilo najemnine za petsobno stanovanje Valvazorjeva 7/III, s pripadajočo garažo, bremeni vsakoletni proračun Ljudske republike Slovenije.

    • Prosim. Dejansko sem udejanil željeno zahvalo vam za nek komentar izpred nekaj časa.

  6. Shalotka!
    Nekoč sem po indicih in po tistem, kar sem vedel, sestavil neko zgodbo: Primož Ramovš (skladatelj in organist), in France Kidrič. Primožev oče je bil jezikoslovec Fran Ramovš, član (S)AZU. Ravno tako je bil Borisov oče France Kidrič, akademik. Primož Ramovš je bil tudi godbenik v domobranski vojski. Hvala Bogu je preživel. Srčika moje zgodbe pa je v tem, da je akademik Fran Ramovš za sinovo življenje posredoval pri akademiku Francetu Kidriču in ta je svojega sina Borisa Kidriča prosil, naj Primoža Ramovša rešijo.
    Je ta zgodba realna?

Comments are closed.