Gospod Možina, pred dnevi ste na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za zgodovino, doktorirali iz dogajanja na Slovenskem v letih 1941 in 1942. Kakšen je uradni naslov vaše doktorske disertacije?
Naslov Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini zamejuje bistveno dogajanje, ki je privedlo do medslovenskega konflikta v prvih dveh letih okupacije, ki je tlakovalo pot nasilnemu prevzemu oblasti, kar je trajalo potem do leta 1990, v nekaterih žalostnih podrobnostih pa še danes. Gre za eno od velikih tem, bistven, v mnogo čem manjkajoči člen v razumevanju medvojnega dogajanja, ki razpihuje staro ideološko meglo, še vedno prisotno na tem področju. Teza, ki sem jo predstavil, sloni na na novo odkritih dokumentih in podatkih o smrtnih žrtvah med vojno, ki so sploh prvič v tem smislu predstavljeni in interpretirani.
Se pravi, da gre za raziskavo vzrokov in začetkov komunistične revolucije in protirevolucije?
Drži, temeljno vprašanje je bilo, zakaj so se v nekaterih krajih, kjer je bilo t. i. partizansko osvobojeno ozemlje, ljudje po več kot enem letu okupacije uprli, pa ne okupatorju, ampak partizanom. Dokumenti in pričevanja kažejo, da je vodstvo partizanskega gibanja, ki je bilo v jedru komunistično, zamudilo priložnost, da bi v upor proti okupatorju pritegnilo vse protiokupatorsko razpoložene sile, ampak je celo v nasprotju z navodili Kominterne delovalo ekskluzivno in sploh od pomladi 1942 sistematično pobijalo Slovence iz katoliškega in liberalnega tabora. Ravnanje komunističnega vodstva kaže, da je bila bolj kot uspešna in enotna osvobodilna vojna zanje pomembna revolucija. Pri tem izvirnem grehu netenja nacionalnega razkola je sodeloval tudi Edvard Kocbek, kolikor je pač takrat koristil vodilnim partijcem, ki so vse skupaj diktirali.
Ste imeli pri pripravi doktorata kaj težav z dostopom do arhivov? Ali to bolj velja za obdobje po drugi svetovni vojni? Nekateri imajo zaradi tega precejšnje težave …
V Arhivu Republike Slovenije so mi dali na voljo vse, kar sem prosil, saj je to starejše gradivo brez težav dostopno za raziskovalce. Seveda ne vemo, koliko in kaj so v povojnem obdobju, zlasti iz partizanskih arhivov, izločili oz. uničili. Vemo, da so delovale komisije, ki so odstranjevale vse, kar bi škodovalo »ugledu« partizanskega gibanja in vodilnih komunistov. Vseeno pa je Arhiv RS tozadevno bogat in prav fascinantno je, koliko dokumentov je bilo sproduciranih že v začetku leta 1942, ko je bilo partizanov v pokrajini le nekaj sto. Najdejo se tudi listine, ki imajo oznako, da v prejšnjem režimu niso bile dovoljene za javnost. Nekaj težav je bilo s podatki iz baze Inštituta za novejšo zgodovino o žrtvah druge svetovne vojne pri nas, vendar so mi za doktorsko raziskavo dali na voljo dovolj podatkov, da sem izdelal nekaj tabel, ki so ključno podatkovno orodje študije, saj prinašajo šokantne informacije o naravi in poteku vojne z vidika žrtev in povzročiteljev. Tu ne gre več za interpretacije, ampak dejstva, ki so podkrepljena s podatki. Posebej pa moram izpostaviti, da sem uporabil še praktično neznan arhiv Ehrlichovih stražarjev, ki je bil desetletja zakopan, prinaša pa izredno zanimive, prvič videne dokumente tako protirevolucionarne kot tudi partizanske strani. Slednje so stražarji zaplenili v partizanskih bunkerjih med vojno. Še največje težave sem imel z Arhivom Studia Slovenica v Škofovih zavodih, kjer je skrbnik dr. Arnež odklonil možnost vpogleda. Razumi, kdor more.
Vrniva se k vašemu doktoratu. Očitno je, da se tradicionalni tabor s prevladujočo katoliško Slovensko ljudsko stranko v tistem času ni najbolje znašel. Vemo, da je decembra 1940 umrl dolgoletni predsednik SLS Anton Korošec.
V nekem pismu med vojno, julija 1943, je takratni voditelj stražarjev dr. Ciril Žebot vodstvu SLS očital, da so, čeprav so pred vojno dosegali absolutno večinsko volilno podporo, dovolili, da je manjšinska KPS izvedla revolucijo, ne da bi naletela na kak organiziran odpor SLS. To seveda drži, vendar so okoliščine mnogo bolj zapletene. Gotovo je smrt Korošca in pozneje njegovega naslednika Kulovca ob bombardiranju Beograda to sicer močno stranko spravila v dodatne težave, tako da je imela ob izbruhu vojne šibko vodstvo. Kmalu po začetku okupacije, ko so tudi sami ustanovili ilegalno Slovensko legijo za odpor proti okupatorju, so bili povsem šokirani ob dejstvu, da so konec leta 1941 in v začetku naslednjega komunisti začeli pobijati njihove izpostavljene člane, tudi izrazito protiokupatorsko usmerjene. Iz dokumentov se vidi, da dolgo niso bili sposobni konkurirati partizanskemu terorju.
No, po drugi strani pa so slovenski komunisti pod krinko t. i. Osvobodilne fronte zelo dobro izkoristili okupacijo, saj so bili navajeni na ilegalno delovanje.
Gotovo, najprej − ko govorimo o maloštevilčni, pred vojno prepovedani KPS − je treba upoštevati, da zaradi prepovedi sicer ni odkrito nastopala na volitvah, vendar je imela veliko privržencev v sindikatih, šolstvu in kulturni sferi, njen vpliv pa je rastel. Poleg tega se je do tedaj vodilni, recimo mu tradicionalni, tabor ukvarjal z reševanjem in nastanitvijo več kot 20.000 beguncev, ki so pred nacisti pribežali v Ljubljano, hkrati pa so predvojni politiki z okupacijo doživeli erozijo svoje dotedanje oblasti in ugleda. Komunisti pa so, prej prepovedani, sedaj imeli svojo delujočo ilegalno mrežo, kar je bila ključna prednost. Sicer pa je Komunistična partija, ki je ves čas po prvi svetovni vojni sistematično spodkopavala Kraljevino Jugoslavijo, na posvetu na Dubravi pri Zagrebu leta 1940 pogojevala obrambo države z interesi revolucije in Sovjetske zveze. In tako je tudi bilo. Za boj proti okupatorju se niso odločili takrat, ko je bila napadena domovina Jugoslavija, ampak takrat, ko je bila napadena SZ. Osvobodilna fronta je imela na začetku zelo šibko reprezentativno moč, bila je sredstvo, s katerim je partija pozneje uspešno pridobivala podporo za partizanstvo tudi v okoljih, ki do komunizma niso gojila pozitivnega prepričanja, bila pa so domoljubno naravnana.
Kot vemo, so septembra 1941 enostransko razglasili, da bodo vsak boj proti okupatorju zunaj OF razumeli kot narodno izdajstvo …
To je bil odlok OF, ki je dejansko pomenil razkol in boj za oblast že v razmerah, ko narod ječi pod bremenom okupacije. V skladu s tem so na primer 4. dec. 1941 umorili Fanouša Emmerja, ki je organiziral jugoslovanske kraljeve oficirje in druge domoljubne sile tradicionalnega tabora za odpor proti okupatorju. Taktika partijcev je torej bila: Vsak, ki se bori proti okupatorju in ni podrejen OF, je naš sovražnik. Tega se je partija dosledno držala in tako z umori povzročila razkol med domoljubnimi Slovenci.
Pri tem je bila udarna pest komunistov Varnostno-obveščevalna služba (VOS), skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 ustanovil Centralni komite Komunistične partije Slovenije. Kot vemo, je VOS v tistem času vodila Zdenka Kidrič. V svoji doktorski disertaciji posebno pozornost namenjate nasilju VOS?
Za teror VOS v Ljubljani je zelo kvalitetno raziskavo opravil dr. Damijan Hančič. Sam sem naletel na nekaj še neznanih pisem med Zdenko Kidrič in Edvardom Kardeljem, ki dodatno razkrivajo, da je navodila za odmevnejše umore v Ljubljani dajal Kardelj. Podrobneje sem raziskal dve eksekucijski partizanski skupini, ki sta delovali na podeželju. Ena je leteča patrulja Staneta Semiča – Dakija, ki je dan po umoru župana in še dveh občinskih mož pri Sv. Vidu aprila 1942 dobila kot priznanje naziv »proletarska«, njeni pripadniki pa so lahko nosili emblem srpa in kladiva. Druga taka enota je udarna četa Petra Cafute – Gada, ki je v obdobju, ko je izvajal umore tudi več družinskih članov, npr. Mravljetovih na Brezovici, prav tako doživel pohvalo svojih nadrejenih. Hočem povedati, da številni najokrutnejši umori niti po naključju niso bili predmet samovolje, ampak sestavni del partijsko-partizanske taktike na posameznem območju.
Kdo so bili glavne tarče VOS?
Sprva je bilo precej Primorcev, že 9. sept. 1941 npr. streljajo mojega prastrica Vladimirja Kavčiča, aktivnega tigrovca in sodelavca Ferda Bidovca, ki mu je pred aretacijo leta 1930 uspelo pobegniti v Jugoslavijo, kjer je delal še naprej proti fašizmu. Dovolj je bilo, da je na sestanku s komunisti dejal, da je odpor treba snovati tako, da ne bo izzval maščevanja nad nedolžnimi civilisti. Tigrovci so bili tarče tudi pozneje, tudi tisti, ki so šli v partizane. Sicer pa je VOS OF glavnino svojega terorja namenila uglednim, vplivnim posameznikom katoliškega in liberalnega tabora, županom, premožnejšim osebam, tudi mladim voditeljem katoliških organizacij. Ko so enkrat z bombo v kavarni na Gosposvetski ubili Italijanko Ariello Rea, je Kardelj protestiral pri svojih, češ, ne smete ubijati italijanskih žensk, ker se bo to slabo odražalo pri Italijanih. No, perverznost je v tem, da je bilo med več kot 1.100 slovenskih civilistov, ki jih je ubila OF v letu 1942, blizu 40 odstotkov žensk. Veliko tudi otrok, največ junija, po analizi podatkov INZ kar 32, zato se ne čudim najdbi otroških okostij v Krimski jami.
Nedvomno so ti brutalni uboji znanih Slovencev v Ljubljani in celotni Ljubljanski pokrajini v slovenski javnosti močno odmevali.
Tu je šlo za ekstremizem terorističnega tipa. Računali so na dvojni učinek. Umor, s katerim odstranijo potencialnega nasprotnika, in umor kot sredstvo zastraševanja, ker so na ta način pokorili širša območja. Dodatna okoliščina je dejstvo, da je bilo veliko odvisno od lokalnih zaupnikov OF, ki so določali, pri kom bodo partizani zaplenili hrano in koga naj likvidirajo. To so stvari, ki še danes razdvajajo vasi na Dolenjskem in Notranjskem, saj so bili prenekateri, ki so vstopili v to zločinsko igro, pozneje nagrajeni, njihove žrtve pa zamolčane. Imamo tudi primere, vem za nekatere na Primorskem, ko so terenci za partizane oddali najprej svoje govedo ali pa so dobesedno izprosili, naj ne likvidirajo najbogatejšega kmeta na vasi. To so po enem pričevanju komunisti od vaškega odbora OF zahtevali v Podragi na Vipavskem, da smo konkretni.
Verjetno so ljudje potem logično začeli spoznavati, da jih bolj ogrožajo slovenski komunisti kot okupator. Na to ste opozorili tako s pomočjo številk kot grafov.
Res je, o tem pričajo podatki. Dejstvo je, da so že kmalu po okupaciji več žrtev med slovenskimi civilisti povzročili partizani. Arhivski viri in sedaj tudi tabela žrtev in povzročiteljev dokazuje, je vodstvo OF spomladi 1942 tam, kjer je lahko, zavestno napadlo tradicionalni tabor, da bi s terorjem ustvarilo pogoje za prevzem oblasti. Računali so namreč, da bo že tega leta konec vojne, in se spustili v revolucionarni boj po boljševističnem modelu. Podatki kažejo, da je že leta 1941 OF likvidirala najmanj 31 civilnih oseb, v prvih mesecih leta 1942 pa ves čas več kot okupator: januarja 20, februarja 16, marca 27, aprila 71, maja 121 in junija kar 243 slovenskih civilnih oseb. Ves ta čas je bil okupator, ki je imel okrog 50.000 svojih vojakov, v pokrajini do poletne ofenzive za slovenske ljudi manjša grožnja kot manj kot tisoč partizanov. To so seveda šokantni podatki, ki odpirajo ključna vprašanja o naravi vojne, ki so jo s partizanskim gibanjem vodili komunisti. V tem segmentu nikakor ni mogla biti osvobodilna. Šlo je za normiran revolucionarni teror, ki ima tudi dokumentirano povezavo s Kardeljevimi zapisi Zdenki Kidrič. Prav v juniju 1942 pravi, citiram: »Po mojem se sedaj začenja tista vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri – ‘ujetniki ne obstajajo niti kot pojem niti kot dejstvo’, t. j. ko se kolje vse, kar pride pod nož.« Kardeljevim navodilom so sledila okrutna ravnanja.
Je na podlagi vsega tega logično, da je prišlo postopoma do ustanavljanja vaških straž?
Ne bi se spuščal v moralne sodbe, kot zgodovinar raziskujem in predstavljam dejstva, vsekakor pa ima po naravnem pravu človek pravico do obrambe, če je napaden. In po krajih, ki so predmet raziskave, je prav do tega prišlo. Upor je bil pravzaprav zapoznel in sprva neorganiziran. Vidi se, da predvsem katoliško prebivalstvo zlepa ni bilo sposobno odgovoriti na nasilje z nasiljem. To je bilo za slovenskega podeželskega človeka, ne da bi ga idealiziral, vseeno pretrd oreh, zato pride do prvih uporov po tem, ko partizanska stran ubije že okrog 800 civilnih oseb v pokrajini. Več mesecev partizanskega ustrahovanja in okupatorjevih povračilnih akcij so ljudje le trpeli in niso storili nič. Razen duhovščine jim v lokalnem okolju ni skušal pomagati nihče.
So vaške straže nastajale samoiniciativno ali s pomočjo kakšnega navodila »od zgoraj«?
Saj ravno to je tudi ena od ugotovitev raziskave, da so bili namreč ljudje v največ primerih, sploh na začetku, prepuščeni sami sebi. Navodil od zgoraj sprva ni bilo, nasprotno.
Kakšna je bila pri tem vloga predvojnih političnih strank?
Povedal vam bom primer, ki ga navaja Jakob Kolarič. Velikolaški župan Paternost, v njegovi hiši na Rašici so partizani na primer ubili tri dekleta, med njimi 16-letno Ano Prijatelj, je o razmerah poročal Milošu Staretu, tajniku SLS in ga prepričeval o nujnosti samoobrambe. Stare ga je zavrnil, da orožja iz rok okupatorja že ne bodo sprejemali. Paternost se je poslovil razočaran, kako vodstvo SLS ne razume, da so na podeželju številni v življenjski nevarnosti.
Kako pa gledate na očitek, da so vaški stražarji sprejeli orožje od okupatorja? Bi lahko ravnali kako drugače?
Lahko, vendar se je v konkretnih primerih glede na stopnjo organiziranja, sposobnosti in ambicije protipartizanskih upornikov to izjalovilo. Prvi protipartizanski upori so namreč nastali samoiniciativno, mimo Italijanov in brez njihovega orožja. V Loškem Potoku na primer se sredi maja 1942 oborožena skupina fantov organizira na Taboru z edino ambicijo, da bodo pregnali partizane, ki so vpadali v Loški Potok ter povzročali žrtve in izzivali okupatorjevo represijo. A partizani so ta zametek vaške straže takoj napadli in fante zajeli. Izjemoma jih niso pobili, kar je Kidrič na partijskem posvetu na Cinku v Rogu dva meseca kasneje obsodil in zahteval, da bi vsaj kaplana, ki je bil z njimi, morali likvidirati. Brž ko se je uporniška skupina vzpostavila, so jo partizani uničili, čeprav jih dejansko ni ogrožala in ni imela nobenih ofenzivnih namenov. Če smo natančni – hoteli so le braniti tisto, kar je bilo njihovega. Tako je bilo tudi pri Sv. Vidu nad Begunjami, kjer je skupina fantov, utrjenih v Makovčevi hiši na Rudolfovem, konec maja 1942 pregnala partizane, a so jih ti že čez nekaj dni silovito napadli z veliko večjo silo. Tudi tu se je pokazalo, da ne morejo delovati samostojno, ker so takoj tarča partizanov, ki so jih, čeprav so branili svoje vasi, napadali z veliko večjo srditostjo kot Italijane. Protipartizanski uporniki v Šentjoštu nad Horjulom, med katerimi je bilo več bolj izkušenih mož, so že ravnali drugače. Organizirali so se že junija 1942, vendar so presodili, da ne morejo ostati ilegalno proti Italijanom, če hočejo braniti svoje vasi, zato so okupatorja zaprosili za dovoljenje in orožje ter se 17. julija 1942 legalizirali.
Pogovarjal se je Metod Berlec, več lahko preberete na demokracija.si.
