Zbogom, orožje – pardon, feminizem

21
Biti dobra mama je boleča izgubljena lastnost. Sem del generacije, site vsega materialnega in akcijskega, ki smo krvavo pogrešale svoje mame, svoje domove, varnost in ljubljenost. Kar je bilo nekoč mamam dopuščeno, našim ni bilo. Zrasli smo, v močne hčerke in šibke sinčke, vsaj kar se tiče ambicij in delavnosti. In to je tisto, ki zdaj zlasti tepe naše otroke – imajo preveč aktivne mame in daleč preveč pasivne očete.

Bliža se 8. marec, ko bomo vse ženske sveta opomnjene na dobrote, ki nam jih je prinesel feminizem: pravica do ločitve, pravica do zaposlitve, pravica do abortusa, pravice, pravice, pravice. A problem s pravicami je, da kaj kmalu postanejo prisila. Koliko zapuščenih žensk poznate? Ali kar je še bolj žalostno, koliko žensk je zapustilo svoje može? Koliko mamic si sploh lahko privošči, da bi ostale doma in skrbele za družino ter bi jim bilo prihranjeno delo izven doma? Koliko žensk poznamo, ki so v splavu videle najmanj slabo možnost, kljub temu, da vedo, da jih bo umor lastnega otroka neizbrisno zaznamoval za vse življenje?

‘Hvala’, feministke, da otežujete življenje normalnih žensk

Normalne ženske, ki so rade ženske in bi to preprosto rade še dalje bile. Ki bi rade živele kot ženske, ne da se morajo sramovati svoje plodnosti, svoje sočutnosti in nežnosti, svoje prismuknjene muhavosti in zmedenosti, svoje nekoliko razpršene, a železno vztrajne delovne etike, skratka svojih ženskih danosti in talentov. Ženske, ki smo odložile delovne hlače in poslovne ‘rekelce’, smo doživele že veliko finančnih rezov. Če namreč tvoj otrok ni vključen v vrtec, se je v zadnjih letih tisti drobiž, ki si jih dobila od države, še zmanjšal. Prav tako plačilo prispevkov za pokojninsko in zdravstveno blagajno tistim mamam, ki imajo nekoliko več otrok in so se prostovoljno umaknile s trga delovne sile, doživlja vedno nove reze.

Seveda prihajajo na vrsto tudi zaposlene ženske, ki bodo na svoji koži še kako občutile feministični bič, ko se jih bo vedno bolj izenačevalo z moškimi in bodo posledično morale sprejemati vedno večja bremena dela izven doma. To, da imajo družino in da več ali manj prostovoljno opravljajo ‘sramotno’ domače delo, pa je itak njihov problem. Edine, ki imajo nekaj od celotne feministične agende, so tiste, ki so bolj enake med enakimi – visoko izobražene, praviloma samske ženske, katerih privatno življenje je praviloma žalostno osiromašeno, zato pa toliko bolj blestijo v običajno državnih službah, kjer krojijo življenje mnogih žensk. In to seveda ne v njihovo korist.

Zdaj že atletinje v tekmovanju s transgender moškimi izgubljajo serijsko. In to ne samo kolajne, temveč tudi štipendije in zaposlitve.

Kakšno drobtinico z njihove mize si ženske morda lahko prislužijo s pogodbenim delom, ko se na prepihu negotovosti in socialnih stisk kaj kmalu znajdejo na najnižjih stopničkah prehranjevalne verige. Takrat so vesele že, če lahko vnovčijo delo svojih rok, tudi po lepih stanovanjih feministk, ki so nad takimi pritlehnimi opravki daleč previsoko. Seveda pa to sploh ni najslabša možnost za žensko življenje v krasnem feminističnem svetu. V stiskah neslutenih razsežnosti so ženske pripravljene zanositi za denar pokvarjenega levičarskega establišmenta. Ali gledati stran, ko novi partner(ji) zlorablja(jo) tvoje otroke, samo da bo ljubi mir (vsaj za nekaj časa) pri hiši. Od tod seveda ni daleč, ko začnemo svoje otroke prodajati za denar. In to se sploh ne dogaja nujno samo v Aziji. Že samo če pomislimo na molk staršev, ko se njihova deklica zaljubi v kakšnega starejšega možakarja, ki je zelo obdarjen – z denarjem.

Žensko telo je postalo tako zelo razvrednoteno, da se ljubezni lačne najstnice objavljajo na spletu. Tu gredo vedno bolj nevarno do konca, samo da doživijo kakšen všeček več. Da se o epidemiji pornografije, ki leze iz vseh ekranov in panojev, niti ne pogovarjamo. V teh dneh se v ZDA že razmišlja o uzakonitvi poligamije. Saj seveda, če so vsi za, sploh ni noben problem, mar ne? Sicer pa ženske že dolgo trdimo svojo kožo spričo vseh slinastih pohval in slabo zaigranih naključnih dotikov pohotno-tresočih rok, pospremljenih s slabimi šalami in hehetajočimi očmi. In ker smo vajene že vsega hudega, se bomo očitno morale spopasti še z zatonom ženskega športa. Zdaj že atletinje v tekmovanju s transgender moškimi izgubljajo serijsko. In to ne samo kolajne, temveč tudi štipendije in zaposlitve.

Naši otroci imajo preveč aktivne mame in daleč preveč pasivne očete

In naj sklenem svoje ‘litanije’ ženskih izgub v feminističnem raju z zame še zlasti bolečo izgubljeno lastnostjo – biti dobra mama. Sem del generacije, site vsega materialnega in akcijskega, ki smo krvavo pogrešale svoje mame, svoje domove, varnost in ljubljenost. Kar je bilo nekoč mamam dopuščeno, našim ni bilo. Zrasli smo, v močne hčerke in šibke sinčke, vsaj kar se tiče ambicij in delavnosti. In to je tisto, ki zdaj zlasti tepe naše otroke – imajo preveč aktivne mame in daleč preveč pasivne očete.

Čemur se prav lepo, žal, prilagaja tudi Cerkev, ko goji ministrantke in s tem fante pošilja v klop ali pa vsaj k zborčku, kjer jim je dopuščena vloga rože mamine. Da se o predlogih okrog amazonske sinod za uveljavitev poročenih duhovnikov in ženskih diakonov, ki jim ravnokar objavljena papeževa apostolska spodbuda sploh ni zaprla vrat, niti ne pogovarjamo. Če pa po tej poti ne bo šlo, nič hudega. Dekleta bomo pa kot laikinje vodile župnije, odkar se je dotok duhovnih poklicev praktično ustavil.

Juhuhu? Žal to ni dobra novica prav za nikogar. Zato punce, odvrzimo orožje, ki nas ubija, v vseh smislih. Postanimo znova nosilke življenja in človečnosti. Odpovejmo se feminizmu. Ko boste na ‘dan žena’ dobile pohvalo za svojo emancipirano pridnost, se vprašajte, če ni to samo cenena tolažilna nagrada… Vsaj na ta dan vam bo dovoljeno, da kvantate in kadite, pijete. Se zavrtite s kakim sodelavcem. Morda bo darilo celo nageljček, da ne pozabite hvaležnosti do prvobork. Dopuščeno vam bo marsikaj. Nihče pa ne bo ravno vesel, če bi bile rade ženske, ženstvene, lepe in deviške, ljubeče in materinske. Zlasti to bo v tem dnevu vlačeno po blatnih cestah posmeha in zaničevanja. Tudi s strani žensk, mnogih žensk, ki so niz zlorab, ki so ga utrpele, zatrpale v varno podzavest.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

21 KOMENTARJI

  1. Čestitke, Tadeja, pa ne za 8. marec – dan žena, ampak za tole odrešujoče besedilo. Ko človek razmišlja, kaj bi še bilo dobro ženskam dati (pa spet ne za 8. marec), da jih ne bi prizadeli, si si hitro na jasnem, da bi bilo najbolj pošteno kaj vzeti, na prvem mestu zloglasne “ženske kvote”. Kaj bolj ponižujočega do žensk politiki niso mogli sprejeti.

  2. Redkokdaj iz ust naših pastirjev tako ‘pogumno’ kot v prejšnji Družini v pogovoru s koprskim škofom: “Družba lahko naredi veliko za otroke in za mladino, nikoli pa jim ne bo mogla dati, kar jim lahko da družina. Otrok in mlad človek nujno potrebuje gnezdo. Tržnica ni dobro gnezdo zanj, potrebuje bolj trdno gnezdo – družino. Družba skrbi za otroke od vrtca naprej, pa bi bilo veliko bolje, če bi skrbela družina. Družino bi morali spet ovrednotiti in plačati za to. Če je včasih oče s krampom in motiko preživljal družino, zakaj je danes nemogoče, da bi se ob vseh strojih in tehnologiji eden od staršev posvetil družini? Velika vrednota je, če bi bila to mama, je pa poslanstvo žene in mame danes v veliki meri sprevrženo.”
    (Škoda le, da je to tako mimogrede omenjeno in – ‘pospravljeno v predal’.)

    • Zakaj ‘pogumno’ v narekovajih? Ker dandanes očitno potrebuješ veliko mero poguma, da poveš, kar je samoumevno, in ob tem tvegaš, da te ‘v imenu pridobitev emancipacije’ obsodijo na diskriminiranje žensk in vračanje v preteklost. Ker pa se že lahko soočamo z ‘rezultati’ odsotnih mamic, bi vendarle pričakovali objektivno ovrednotenje in oceno smiselnosti (pre)zgodnjega ruvanja otrok iz domačih gnezd in odraščanja otrok brez (zadostne prisotnosti in vpliva) staršev. Toda ne – aksiom št. 1 je: ženska mora biti zaposlena (= v delovnem razmerju), če naj upraviči svojo družbeno-socialno komponento. Kot da tista, ki je ‘samo mama’, nič ne dela!!!

  3. Čeprav me nič ne moti, da ženske opravljajo razne poklice, lahko zapišem, da TK lepo in pošteno razloži žensko vlogo. Če koga zanima, kakšna je ženska vloga na svetu, naj si prebere zapise TK.

  4. »Koliko mamic si sploh lahko privošči, da bi ostale doma in skrbele za družino ter bi jim bilo prihranjeno delo izven doma?« Ne gre metati vseh v isti koš, vendar trdim, da veliko več, kot jih sedaj to prakticira. Problem vidim v tem, da te opcije – kot da ni. Pa bi že razumela, da želi ‘država’ in ‘kapital’ vedno večji nadzor nad (ne samo telesi, ampak tudi) ‘dušami’ otrok. Bolj je boleče, da je tako prepričanih tudi veliko naših dušnih pastirjev, tako da niti med njimi ni posebnega posluha ali ‘agitiranja’ za najbolj naravno okolje za vzgojo in razvoj ‘človeških mladičev’. Mladičev? Da, a samo zaradi primerjave z živalskimi mladiči, ki ostajajo ob starših (največkrat samici), dokler niso sposobni samostojnega življenja. Človek, ki mu obdobje osamosvajanja predstavlja tretjino ali četrtino življenja, pa je lahko tako rekoč ‘odtrgan od maminih prsi’. Toda v osnovi s(m)o si ženske same krive, ker (če) sprejemamo in pristajamo na to ‘ponudbo’. In posledično (so)krive za moški umik, ker nehote, a v želji po ‘enakopravnosti’ podimo moške iz njihovih primarnih vlog. In smo (v globini) nezadovoljni oboji …

  5. Se strinjam z Marto, da bi si mnogo več žensk lahko privoščilo odsotnost s trga dela, vendar pa dejansko mislijo, da to ni izvedljivo. Tudi sama pri svojem odločanju, ali naj ostanem doma, nisem dobila nobene resne spodbude v tej smeri. Tako sem denimo ravnateljico katoliškega vrtca vprašala, ali je bolje, da o otroci z menoj doma ali pa je zanje bolje, da gredo v vrtec? Uboga redovnica enostavno ni mogla izustiti, da je doma za otroke najbolje, šele po nekaj replikah mi je s težavo povedala, da morda to tudi je dobra opcija, a v zelo redkih primerih. Žalostno, prežalostno.
    Je pa res, da si to odločitev privošči samo ženska, ki ima zares vernega moža, za katerega ločitev ne pride v nobenem primeru v poštev. Žal pa cerkveni ljudje že desetletja ne svarijo pred uničujočimi posledicami zaposlovanja mater izven doma, zato so seveda tiho glede kontracepcije, na katero so zaposlene ženske žal obsojene. Prav tako so v glavnem tiho glede splava, ločitev pa je v zadnjih letih prikorakala skozi glavna cerkvena vrata. In to seveda ni v korist šibkih in najbolj ogroženih. Toliko o usmiljeni Cerkvi…

    • “… kontracepcije, na katero so zaposlene ženske žal obsojene.”
      S tem se ne strinjam. Tako črno-belo spet ni. Govorimo lahko le o težnjah.
      Strinjam pa se, da brezplačni vrtec postavlja družine, ki imajo otroka/e doma v neenakopravni položaj.

    • Usmiljenost ni v zapiranju vrat. Niti locenemu cloveku, niti zenski, ki je splavila. Bog je ljubezen in ranjeni, trpeci ljudje, tudi zaradi lastnih spodrsljajev, nemalokdaj ljubijo mnogo mocneje kot pa ljudje “brez napak”.

  6. Spoštovana gospa Tadeja!
    Z zanimanjem sem prebral vaš prispevek, z nekaterimi stvarmi (npr. deklice ministrantke) se z vami sploh ne strinjam, ampak živimo v demokraciji in mnenja so lahko različna. Pišem pa predvsem zato, ker občutim vaše pisanje kot polno zagrenjenosti (‘Sem del generacije, site vsega materialnega in akcijskega, ki smo krvavo pogrešale svoje mame, svoje domove, varnost in ljubljenost?), prikrite jeze (‘Dekleta bomo pa kot laikinje vodile župnije, odkar se je dotok duhovnih poklicev praktično ustavil’) in večvrednosti (‘toliko o usmiljeni Cerkvi’). Osebno vas ne poznam, niti ne poznam vaših življenjskih preizkušenj, ampak vseeno me zanima, zakaj pišete v tako ‘temnem’ tonu. Kaj ni naloga nas kristjanov prinašati upanje?

    • Mislim, da je kritika radikalnega feminizma in sploh trendov razvoja druzbenih odnosov po znanih dogodkih leta 1968, ki so naceli naravni moralni red civilizacije in jo potiskajo v dekadenco, vec kot upravicena. Pesimizem je enostavno realizem, ce se prepustimo temu toku. So za vas prazna semenisca nemara znamenje upanja za prihodnost Cerkve?

  7. Kar mi je v clanku motece, je omalovazevanje prisotnosti fantov v otroskem zboru. Zakaj ustvarjati stereotip, da ni mosko prepevati? Glasba je najcistejsa umetnost in kultura. Kdor poje, dvakrat moli. Svetujem avtorici, naj gre k masi kdaj v Dalmaciji, kjer moski glasovi pri petju navadno preglasijo zenske. Nic nemozatega ni v tem.

    To, da moski v Sloveniji danes povecini ne znajo oz nocejo peti, pa vcasih ni bilo tako, ne kaze na drugo kot na sibko kulturo. In zacne se to zal neodpiranje ust ob pesmih ze pri fantkih v soli in verouku. Prikrajsa se jih s tem pri razvoju, tudi kognitivnem in inteligencnem, ne le estetskem.

    • Res je hudo, da ne znamo več peti, še mnogo huje pa je, da ne znamo več govoriti. Eno samo nerazločno momljanje, s pol priprtimi usti, pri večjem delu mladine, pri moških in ženskah! Samo nekaj, da je. Človek se mora kar naprej naprezati, da sploh kaj razume. Če bi kaj na novo uvedel v šole, je to retorika. Saj niso vsi rojeni govorci, ampak če je že moteno sporazumevanje, je treba ukrepati.

  8. Avtorica se zavestno odloča za odsotnost s trga, kot temu sama pravi. To je privilegij, ki si ga veliko žensk ne more privoščiti. Še več, družba temelji na polno zaposlenih ženskah, predvsem v šolstvu in otroškem varstvu, pa tudi v sociali in zdravstvu so ženske v večini. Po službi jih čaka še dom in družina in v modernem domu si mož in žena delita “ženska” opravila.
    Veliko žensk je samohranilk, njim privilegij proste odločitve, tako kot avtorici, ni dan.
    V članku ni kritike radikalnega feminizma ampak kritika emancipacije ženske, ki negira vse danes samoumevne pridobitve moderne družbe, brez katerih si napredka sploh ni več predstavljati.
    Visoko izobražene ženske še zdaleč niso večinoma samske z žalostno osiromašenim privatnim življenjem ampak so visoko motivirane moderne ženske, katerim poleg uspešne kariere uspeva združevati tudi družinsko življenje, gospodinjstvo in ljubečo ženstvenost in razigranost.
    Namesto zagovarjanje regresije žensk najbrž potrebujemo več idej za moderno pot naprej, idej združevanja poklica in družine. Upam, da bo Časnik v tem smislu dal možnost prikaza alternativ še kakšni drugi avtorici, da ne bomo dobili vtisa, da je pot nazaj edina prava in da nas ogroža feminizacija moških, kontacepcija ali celo mormonska poligamija.

    • To, kar vi imenujete pot naprej, se je ze izkazalo za pot narcisisticno hedonisticno konzumisticne dekadence, katere posledica je tudi rastoca ali celo vsej bolj nepovratna geriatrizacija. Borbeni feminizem in LGBT aktivizem in srecno druzinsko ter partnersko zivljenje sta pojma, ki se izkljucujeta. Ce je eno, potem drugega ni. In obratno.

    • Zdi se, da moderni dom, kjer si mož in žena delita “ženska” opravila ne funkcionira. Tako kot si ne moreta delit “moških” opravil, sklepam.
      Povsem noro je res, da v času današnjih tehnologij, moški ne more s svojo plačo in službo vzdrževat družine. Zdi se, da bi jih lahko deset, ne eno. Vsaj kar se tiče tehnologije in produktivnosti. Kot da smo si vse izmislili zaman.

  9. G. Severinu (in še komu) – še en regresivni pogled:

    »… možnost prikaza alternativ«? Bi rekla, da je pričujoči članek ena redkih alternativ prevladujočemu in (skoraj) edino javno ‘dopustnemu’ prikazovanju ženske/materinske vloge v družbi. Alternativa, za katero (prepričana sem, da upravičeno) pričakujem, da bi morala biti dopuščena in sprejeta kot (če ne že prioritetna, pa vsaj) ena izmed ‘upravičenih družbenokoristnih področij delovanja’.

    Uspešno združevanje kariere in družinskega življenja? Oh, kaj vse se skriva za fasado te tako opevane ‘uspešnosti združevanja’ …….. Tako kot je lahko uspešno in udobno sedenje na dveh stolih hkrati. Ne rečem, marsikomu in v marsikateri družini zmorejo kolikor toliko zadovoljivo krmariti med delovnimi obveznostmi staršev in (izven)šolskimi obveznostmi otrok. Marsikje se ‘uspešnost združevanja’ skrči na ‘uspešnost taxi-službe’ za razvoz otrok na/od popoldanskih aktivnosti. Marsikje pa otroci odraščajo kot sirote, ki imajo vsega materialnega v preobilju, nimajo pa osnovnega čustvenega in vzgojnega sidrišča, ker s starši pod isto streho preživijo predvsem spalni del dneva (oz. noči).

    Dejansko si ne predstavljam mame, ki po napornem šihtu pride v zgodnjih večernih urah domov (oče mogoče še kasneje – če seveda nista zaposlena v javnih ustanovah, kjer delovni čas ne traja niti minute nad tistim, ki je zapisan v pogodbi o zaposlitvi): mar utegne vsaj prelistati otrokove zvezke in spremljati njegov (šolski) napredek oz. se z njim ukvarjati, če ima kakšne primanjkljaje? Hkrati pa nisem prepričana, če bi se mamice v večjem številu odločile za možnost dela s skrajšanim delovnim časom (tudi za delodajalce je to velikokrat del problema!), da bi jim več časa ostalo za najpomembnejšo nalogo, ki so jo z rojstvom otroka prevzele. Seveda, skupaj z očetom, toda vsak na svoj način.

    Zahteva pa taka (ne radikalna – bi rekla – ampak ‘naravna’) odločitev za “družino na prvem mestu” določen odmik od lepozvenečih fraz in drž sodobnega življenja: »Imej se rada, vzemi si čas zase« in kar je podobnega. Zahteva prostovoljno odločitev za služenje iz ljubezni – ker veš, da je to največ, kar lahko nudiš svojim ‘mladičkom’ (na silo pa to ne gre in je brez veze, da bi se katera šla to ‘kariero’ kot ‘mučenico za družino’!). Bi parafrazirala: je čas dela in garanja – in prepričana sem, da ‘sadovi’ ne izostanejo. Taki sadovi, ki bodo v naslednjih letih s svojim delom podpirali ostarele generacije (čeprav: iz njihovih prispevkov v pok. blagajno žal ne njihovih mam, ker ne bodo imele dovolj ‘pokojninske osnove’, da bi bile upravičene za nadomestilo, ker so (gratis!) vzgojile in dale ‘družbi’ znatno število davkoplačevalcev)

    O feminizaciji moških pa lahko kaj povprašate kakšnega strokovnjaka, npr. g. Perka … Saj: na prvo žogico je fajn, če ženske prevzemajo nekoč ‘moška’ opravila in dela: moški se umikajo (čemu bi se trudili, če se kdo ponuja, da opravi namesto tebe??!!), ženske pa si še naprej spodkopavajo trdna tla pod nogami (in mislijo, da s tem dokazujejo svojo ‘enakopravnost’ in emancipacijo). Kam naj žena nasloni tiste 3 vogale, če ni temelja spodaj? (= retorično vprašanje na podlagi reka, da žena podpira tri vogale, mož pa enega in še ženo zraven.)

    • Se povsem strinjam. Dodal bi še, da sedenje na dveh stolih ni dobro niti za službo niti za družino. Tudi služba in stroka zahtevata celega človeka, zlasti če gre za strokovno zahtevnejše poklice. Feminizacija poklicev je žal povzročila tudi siromašenje takšne stroke. Večini žensk ne uspe in tudi nima ambicij biti dobra žena, aktivna in ljubeča mama ter izvrstna strokovnjakinja, ki je na tekočem, kako se njena stroka v svetu razvija, da bi jo najbolje uporabila v svoji praksi. Skoraj nemogoče je biti izvrsten v službi in doma. Bolj ko se človek angažira v službi, manj je aktiven doma. Mnoge ženske so v službi zgolj zaradi še ene plače.

      Glavno ceno te dvojnosti pa plačajo njihovi otroci. Pomembna posledica je tudi izumiranje “naprednih” narodov. Ni vse napredno, kar je “napredno”, če stvari pogledamo z vseh strani.

  10. Veliko razlogov za feminizacijo nekaterih intelektualnih poklicev je sicer kompleksnih, ampak ne pozabimo tudi na nekatere čisto banalne: pogoj za vpis na pravo, še bolj pa na medicino, so super ocene v srednji šoli, tam pa, vemo, so pri piflanju boljše punce kot fanti. Za veliko Nobelovcev tudi vemo, da so bili v srednjih šolah silno povprečni.

Comments are closed.