Zbogom, orožje – pardon, feminizem

Biti dobra mama je boleča izgubljena lastnost. Sem del generacije, site vsega materialnega in akcijskega, ki smo krvavo pogrešale svoje mame, svoje domove, varnost in ljubljenost. Kar je bilo nekoč mamam dopuščeno, našim ni bilo. Zrasli smo, v močne hčerke in šibke sinčke, vsaj kar se tiče ambicij in delavnosti. In to je tisto, ki zdaj zlasti tepe naše otroke – imajo preveč aktivne mame in daleč preveč pasivne očete.

Bliža se 8. marec, ko bomo vse ženske sveta opomnjene na dobrote, ki nam jih je prinesel feminizem: pravica do ločitve, pravica do zaposlitve, pravica do abortusa, pravice, pravice, pravice. A problem s pravicami je, da kaj kmalu postanejo prisila. Koliko zapuščenih žensk poznate? Ali kar je še bolj žalostno, koliko žensk je zapustilo svoje može? Koliko mamic si sploh lahko privošči, da bi ostale doma in skrbele za družino ter bi jim bilo prihranjeno delo izven doma? Koliko žensk poznamo, ki so v splavu videle najmanj slabo možnost, kljub temu, da vedo, da jih bo umor lastnega otroka neizbrisno zaznamoval za vse življenje?

‘Hvala’, feministke, da otežujete življenje normalnih žensk

Normalne ženske, ki so rade ženske in bi to preprosto rade še dalje bile. Ki bi rade živele kot ženske, ne da se morajo sramovati svoje plodnosti, svoje sočutnosti in nežnosti, svoje prismuknjene muhavosti in zmedenosti, svoje nekoliko razpršene, a železno vztrajne delovne etike, skratka svojih ženskih danosti in talentov. Ženske, ki smo odložile delovne hlače in poslovne ‘rekelce’, smo doživele že veliko finančnih rezov. Če namreč tvoj otrok ni vključen v vrtec, se je v zadnjih letih tisti drobiž, ki si jih dobila od države, še zmanjšal. Prav tako plačilo prispevkov za pokojninsko in zdravstveno blagajno tistim mamam, ki imajo nekoliko več otrok in so se prostovoljno umaknile s trga delovne sile, doživlja vedno nove reze.

Seveda prihajajo na vrsto tudi zaposlene ženske, ki bodo na svoji koži še kako občutile feministični bič, ko se jih bo vedno bolj izenačevalo z moškimi in bodo posledično morale sprejemati vedno večja bremena dela izven doma. To, da imajo družino in da več ali manj prostovoljno opravljajo ‘sramotno’ domače delo, pa je itak njihov problem. Edine, ki imajo nekaj od celotne feministične agende, so tiste, ki so bolj enake med enakimi – visoko izobražene, praviloma samske ženske, katerih privatno življenje je praviloma žalostno osiromašeno, zato pa toliko bolj blestijo v običajno državnih službah, kjer krojijo življenje mnogih žensk. In to seveda ne v njihovo korist.

Zdaj že atletinje v tekmovanju s transgender moškimi izgubljajo serijsko. In to ne samo kolajne, temveč tudi štipendije in zaposlitve.

Kakšno drobtinico z njihove mize si ženske morda lahko prislužijo s pogodbenim delom, ko se na prepihu negotovosti in socialnih stisk kaj kmalu znajdejo na najnižjih stopničkah prehranjevalne verige. Takrat so vesele že, če lahko vnovčijo delo svojih rok, tudi po lepih stanovanjih feministk, ki so nad takimi pritlehnimi opravki daleč previsoko. Seveda pa to sploh ni najslabša možnost za žensko življenje v krasnem feminističnem svetu. V stiskah neslutenih razsežnosti so ženske pripravljene zanositi za denar pokvarjenega levičarskega establišmenta. Ali gledati stran, ko novi partner(ji) zlorablja(jo) tvoje otroke, samo da bo ljubi mir (vsaj za nekaj časa) pri hiši. Od tod seveda ni daleč, ko začnemo svoje otroke prodajati za denar. In to se sploh ne dogaja nujno samo v Aziji. Že samo če pomislimo na molk staršev, ko se njihova deklica zaljubi v kakšnega starejšega možakarja, ki je zelo obdarjen – z denarjem.

Žensko telo je postalo tako zelo razvrednoteno, da se ljubezni lačne najstnice objavljajo na spletu. Tu gredo vedno bolj nevarno do konca, samo da doživijo kakšen všeček več. Da se o epidemiji pornografije, ki leze iz vseh ekranov in panojev, niti ne pogovarjamo. V teh dneh se v ZDA že razmišlja o uzakonitvi poligamije. Saj seveda, če so vsi za, sploh ni noben problem, mar ne? Sicer pa ženske že dolgo trdimo svojo kožo spričo vseh slinastih pohval in slabo zaigranih naključnih dotikov pohotno-tresočih rok, pospremljenih s slabimi šalami in hehetajočimi očmi. In ker smo vajene že vsega hudega, se bomo očitno morale spopasti še z zatonom ženskega športa. Zdaj že atletinje v tekmovanju s transgender moškimi izgubljajo serijsko. In to ne samo kolajne, temveč tudi štipendije in zaposlitve.

Naši otroci imajo preveč aktivne mame in daleč preveč pasivne očete

In naj sklenem svoje ‘litanije’ ženskih izgub v feminističnem raju z zame še zlasti bolečo izgubljeno lastnostjo – biti dobra mama. Sem del generacije, site vsega materialnega in akcijskega, ki smo krvavo pogrešale svoje mame, svoje domove, varnost in ljubljenost. Kar je bilo nekoč mamam dopuščeno, našim ni bilo. Zrasli smo, v močne hčerke in šibke sinčke, vsaj kar se tiče ambicij in delavnosti. In to je tisto, ki zdaj zlasti tepe naše otroke – imajo preveč aktivne mame in daleč preveč pasivne očete.

Čemur se prav lepo, žal, prilagaja tudi Cerkev, ko goji ministrantke in s tem fante pošilja v klop ali pa vsaj k zborčku, kjer jim je dopuščena vloga rože mamine. Da se o predlogih okrog amazonske sinod za uveljavitev poročenih duhovnikov in ženskih diakonov, ki jim ravnokar objavljena papeževa apostolska spodbuda sploh ni zaprla vrat, niti ne pogovarjamo. Če pa po tej poti ne bo šlo, nič hudega. Dekleta bomo pa kot laikinje vodile župnije, odkar se je dotok duhovnih poklicev praktično ustavil.

Juhuhu? Žal to ni dobra novica prav za nikogar. Zato punce, odvrzimo orožje, ki nas ubija, v vseh smislih. Postanimo znova nosilke življenja in človečnosti. Odpovejmo se feminizmu. Ko boste na ‘dan žena’ dobile pohvalo za svojo emancipirano pridnost, se vprašajte, če ni to samo cenena tolažilna nagrada… Vsaj na ta dan vam bo dovoljeno, da kvantate in kadite, pijete. Se zavrtite s kakim sodelavcem. Morda bo darilo celo nageljček, da ne pozabite hvaležnosti do prvobork. Dopuščeno vam bo marsikaj. Nihče pa ne bo ravno vesel, če bi bile rade ženske, ženstvene, lepe in deviške, ljubeče in materinske. Zlasti to bo v tem dnevu vlačeno po blatnih cestah posmeha in zaničevanja. Tudi s strani žensk, mnogih žensk, ki so niz zlorab, ki so ga utrpele, zatrpale v varno podzavest.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.