V zadevi Zavod Iskreni, ki nas neprijetno vznemirja te dni, je treba pozornost posvetiti predvsem Levici. Od tam so namreč prišli najbolj žolčni, najbolj ideološko nestrpni napadi nanj – cvetober teh je mogoče najti na tej povezavi.
Z drugimi strankami in strančicami na levici se nima smisla kaj prida ukvarjati, kajti pokazalo se je, da same ne zmorejo niti kvalificiranega kandidata za mandatarja, ampak v ta boj pošiljajo iz pepela vstalega Karla Erjavca, za katerega pa je koronakriza prišla kot odličen izgovor.
Salonski levičarji z videzom socialno čutečih imajo podporo v kvaziurbanem volilnem telesu
Ob Levici nas je lahko upravičeno strah. Modno oblečeni, samozavestni mladci, ki se v populistični maniri verbalno zavzemajo za socialno pravičnost (in imajo v redkih trenutkih, kot npr. pri nedeljskem odpiralnem času trgovin, celo prav), le na videz skrbijo za malega človeka. Gre namreč za tisto postmodernistično Socialno pravičnost, ki jo (liberalna) avtorja pred nedavnim izšle odlične knjige Cynical Theories – How activist scholarship made everything about rade, gender and identity – any why this harms everybody Helen Pluckrose in James Lindsay pišeta z veliko začetnico, v smislu politike identitet oz. politike politične korektnosti, nove religije, kot pravita. Ta teorija oz. ideologija, pišeta avtorja, napada znanost in razum (pomislimo, od kje prihaja pri nas in na tujem nasprotovanje cepljenju in ukrepom zoper epidemijo), poenostavljeno predstavlja razdeljenost družbe na dominantne in marginalizirane identitete, slika družbo, ki temelji na nevidni beli nadvladi, patriarhatu, heteroseksualni normi itd.
V tem ideološkem pogledu preostale stranke na slovenski levici (iz izjemo SD nastale bolj kot ne kot naključen produkt taktike novih obrazov ali političnega trenutka) res le nebogljeno capljajo za Levico, tudi SD le bolj ali manj uspešno kopira njeno ideologijo. Še več: stranka Levica je pri nas našla podporo v kvaziurbanem (ljubljanskem) volilnem telesu, uspešno pa je prodrla tudi v medije, toliko bolj, ker druge konsistentne leve ali liberalne ideologije pri nas ni.
Napadi na odobritev državnega denarja: izključno zaradi povezanosti s krščanstvom
Dobra ilustracija tega – še preden je izbruhnil vihar v zvezi z državno donacijo Zavodu Iskreni – je donacija HSE-ja tej isti organizaciji. 24ur.com se je takole obregnil ob njo. Avtorici članka se sploh ne zdi potrebno, da bi utemeljevala, zakaj si šport borih pet tisočakov bolj zasluži kot cerkvena NVO; njej je, sodeč po naslovu, to povsem jasno; pravzaprav naj bi bilo vsem bralcem jasno, da je vse, kar je povezano s krščanstvom, zavrženo, pritlehno, umazano, ničvredno; zanje torej javna sredstva ne smejo biti uporabljena. To pa je jezik, s katerim so nekoč v neki drugi ideologiji govorili o Judih.
Zavod Iskreni je enkrat v življenju, natančneje enkrat na petnajst let, učakal vlado (ki niti ni povsem desna), ki takšnega cerkvenega in mračnjaškega NVO ni že v predizboru dala na stran, in je končno lahko prišel do – zanje gotovo vrtoglavih – sredstev za nedvomno plemenito dejavnost. In to je sedaj velik problem. Kajti naši levici (z malo in veliko začetnico) je popolnoma razumljivo in tudi neproblematično, da so v vmesnem času na tovrstnih razpisih bili pozitivno diskriminirani NVO, ki so ideološko blizu levici.
Takrat se nihče ni spraševal, kateri od tedanjih politikov je blizu kateremu izmed teh NVO, takrat ni bilo državnim uradnikom v komisijah niti treba sugerirati, kdo naj na razpisu sredstva dobi, saj so to že sami intuitivno vedeli. Nikomur ni bilo treba nič naročati, kajti dominacija levice v politiki in v civilni družbi je tolikšna, da je večini prebivalcev te dežele čudaško vse, kar obstaja zunaj teh ideoloških okvirov.
Leva opcija se pri nas oklepa dominantne vloge, v zahodni Evropi pa ni dosti drugače
Prednost te dominacije je seveda tudi ta, da ima svoj nabor ljudi za politiko, drugo kohorto vojščakov za medije in tretjo med nevladnimi organizacijami. Razni janezi ciglerji kralji morajo tako rekoč hkrati biti aktivni katoliški laiki, aktivisti nevladne organizacije in politiki hkrati, tako pa še bolj zbujajo pozornost.
Seveda moramo priznati, da na zahodu, kar se tiče dominacije postmoderne paradigme, ni kaj prida bolje. Glavna razlika je ta, da tam še obstajajo relativno veliki žepi klasične konservativne ali klasično liberalne miselnosti, ki se še nekoliko upirajo postmoderni. Res je tudi, da nekatere družbe že ugotavljajo, da postmoderna ne rešuje sodobnih izzivov – tako Macron v Franciji, socialdemokrati na Danskem, nekatera znamenja se porajajo celo pri socialdemokratih na Švedskem, četudi seveda postmoderni liberalizem ostaja trdno v sedlu. Nekaj več liberalne normalnosti je še ponekod v srednji Evropi, v Avstriji, na Češkem. (O Madžarski in Poljski tu ne bi pisal, kajti tam se dogaja nekaj drugega, kar pa je vsaj deloma tudi problematično, pa če se nam na desni to zdi oportuno reči ali ne.)
Odzivi levičarjev na dodelitev denarja, ki ga prejme Zavod Iskreni, spodbujajo nov premislek o temeljih evropske kulture
Kakorkoli že, bolestni odzivi na javna sredstva za Zavod Iskreni dokazujejo, da bi se v ustreznih družbenih razmerah pri nas spet našli mladci, godni za revolucijo, godni tudi za politično nasilje, vsaj za hujskanje k takšnemu nasilju. Nevarnost političnega ekstremizma pri nas namreč prihaja z leve, ne z desne – kakor pričajo tudi nedavni poskusi izgredov pred parlamentom, od katerih so se, resnici na ljubo, distancirali tudi kolesarji. Nikakršne pomilovanja vredne varde ne bi prilezle na naš parlamentarni grič, neki drugi Štajerci z granitnimi kockami pa so bili pred leti pri zamenjavi oblasti zelo uspešni.
Toda kaj je dolgoročni nauk zgodbe, v kateri je glavni junak Zavod Iskreni? Da pri nas (in drugod po Evropi) potrebujemo nov kulturni pakt med vsemi tistimi na levi in desni, ki cenimo dosežke krščanske kulture in razsvetljenskega humanizma, zavračamo pa postmoderno paradigmo, ki s fanatičnim religioznim zanosom izganja drugače misleče – tako kot danes pri nas to počnejo Levica in njeni slabi posnemovalci na levi. Brez tega pakta bo življenje v tej čudoviti deželi postalo nepredstavljivo, neznosno; že sedaj nekateri bivamo v nekakšnem duhovnem polizgnanstvu. Kako je namreč naša nacija, naša nacionalna zavest krhka, kaže neka druga povsem sveža afera, ki ima vse zgoraj omenjene značilnosti postmoderne: osrednji mediji nas v tej postmoderni maniri od včeraj prepričujejo, kako bi morali biti ogorčeni, ker država ni pripravljena podpreti umetniške razstave pod umetno jugoslovansko znamko.
Tudi katoliška stran se mora odpreti za pridobitve humanizma
A tu je treba dodati še nekaj, česar mnogi v naših katoliških, desnosredinskih vrstah ne slišijo radi. Ne da bi tu vlekel kakršno koli simetrijo (te nikakor ni, kajti vse, kar je pri nas desnega, je od povojnega politicida dalje majhno, nebogljeno, šibko, porinjeno na rob), pa vendar: tudi na desni, tudi v katoliških vrstah se je treba – ko gre za iskanje rešitev za našo človeško skupnost, za našo nacijo – odpreti za pridobitve humanizma. Frane Adam je pred kratkim pravilno ugotovil, da niti koronakrize ne moremo premagati brez minimalne ideološke pomiritve. Kako neki bi brez take pomiritve lahko imeli soglasje o pravici do obstoja različnih pogledov, različnih nevladnih organizacij, različnih strank? Početje naše levice, še posebej Levice, pa nas seveda vodi v povsem drugo smer.
Pripis: v podporo zavodu Iskreni je Časnik pripravil spletno peticijo “Vsi smo Iskreni”, ki je dostopna na TEJ POVEZAVI.
