V čigavih rokah je korona?

Zvečer bom sedla z družino k družinski mizi in zmolila rožni venec. Sklonili bomo glave in prosili Boga odpuščanja. In za usmiljenje, da odvrne od nas kugo, to na Zemlji. In še kar je bolj važno – kugo večnega pogubljenja.

Živimo v času, ko se spodobni katolik lahko čuti popolnoma spravljen s seboj, če si na dom povabi prijateljico frizerko. Sebi in družini polepša izgled, prijateljici pa v času izpada dohodka poleg prijaznega klepeta ponudi tudi roko podpore. A vse kaj drugega bi bilo, če bi na dom povabil prijatelja duhovnika, da bi mu počistil dušo in da bi se skupaj okrepčali z nebeško hrano. Takoj bi ga zagrizla vest, da je neposlušen in celo shizmatičen. Smo res v tako novih časih, da ne velja več rek mučencev prve Cerkve: ‘Brez Svete evharistije nam ni živeti?’ Ta tako pogosto ponavljan stavek se danes bojim zapisati, sploh glede na skorajda enodušni odziv na prepoved vseh maš in zakramentov v času epidemije korone.

Je bil Bog glede vsega skupaj kaj povprašan?

Še več, zgleda, da bo preteklo ravno dovolj časa, da se bomo lepo navadili, da maša prav lepo teče po spletu, medtem ko je duhovno obhajilo in iskreno kesanje ravno dovolj, da si katolik reši dušo. Kaj pa če to ni res? Kaj, pa če smo vsi skupaj obtičali na kolesju, ki ne vodi nikamor? Kaj, če so nam zaprti vsi viri milosti, ki bi pomagali zaustaviti povodenj nevarnega virusa in nam preprečili, da bi se pogubili, če v tem času umremo? Kaj lahko kot verniki storimo? Molimo, se postimo, se žrtvujemo za dobro drugih. Kaj pa, če nam je to resno oteženo, ker se nam je odvzel vir milosti in moči?

Sprejeti so bili ukrepi, ki naj bi nas zaščitili. Sodelovanje cerkvenih oblasti s civilnimi je zgledno. Je bil Bog glede vsega skupaj kaj povprašan? Nas sploh zanima njegovo mnenje? Je za nas Bog sploh stranka v postopku? Kaj pa, če ima Bog za nas večji načrt od sprejetega? Kaj nam pove situacija, v kateri so vse cerkve zaprte, splavi pa se še kar naprej opravljajo? Kaj sem samo jaz tista, ki se to sprašujem?

Samo Gospod nas lahko reši, saj brez Njega ne moremo ničesar storiti. Brez Njega nam ni rešitve!!!

Virus trenutno napada najbolj razvite dele sveta in ravno tisto starostno skupino, ki je gradila spolno revolucijo. Od kontracepcijske miselnosti izvotljene pokrajine, bogate in postarane, so se sesedle vase. Ljudje se zgražajo nad mladimi, ki se gredo ‘ljubezen v času kolere’.

Zakaj bi bili mladi razvajenci milostni do generacije, ki je za njihovo generacijo predvidela splav? Zakaj bi se mladi borili proti ‘naravni evtanaziji’, če so pa njihovi ta stari uvedli umetni splav? Težka je ta beseda. A mi sebe že dolgo nimamo pravice imenovati civilizacija, če v naših smetnjakih ležijo raztrgani, ožgani, zmečkani dojenčki. Včasih sicer zelo mali, a vendarle ljudje. Zaprli smo cele države s cerkvami vred, da se rešimo pred korono? Si zaslužimo, da smo rešeni, če pa tako sladko spimo, ko se lahko pri belem dnevu ubija naše otroke? In zlorablja. In posiljuje. In sprija.

Cerkveni vrh se žal ni izkazal. Verniki in svet se čutimo zapuščene. Naši pastirji prav od vrha dol so lepo oskrbovani in imajo skorajda nemoten dostop do maše in zakramentov. Ovce? Med njimi ni pastirjev, ki bi ‘dišali’ po njih. Cerkev ni poljska bolnica, kjer je vsak dobrodošel in oskrbovan, kot so se še pred kratkim tako hvalili. Maše in zakramenti so prepovedali, tudi v manjših skupnostih. Ljudje se oziramo in se sprašujemo, kje je Cerkev. Kam so nam skrili našega Gospoda? Samo Gospod nas lahko reši, saj brez Njega ne moremo ničesar storiti. Se spomnite, bratje? Brez njega nam ni rešitve!!!

Zatecimo se pod Marijin plašč in vzemimo v roke njen rožni venec, da bomo kot narod rešeni, ne samo korone, pač pa tudi popolne izgube vere

Jaz korone ne podcenjujem, kajti točno pred enim letom sem imela zaradi zalitega spodnjega dela pljuč in pljučnice na intenzivni negi svojega novorojenčka. Vem, kako zelo komplicirano in dolgotrajno zdravljenje je potrebno, da iz takega položaja rešiš človeka. Nikomur, res nikomur ne privoščim, da bi umrl zaradi dihalne stiske, brez pomoči, brez sočutja. NIKOMUR! Zato bom zvečer sedla z družino k družinski mizi in zmolila rožni venec. Na sredi bo trnjeva krona. »Rosarii corona« in krona. Zunaj pa korona. Sklonili bomo glave in prosili Boga odpuščanja. In za usmiljenje, da odvrne od nas kugo, to na Zemlji. In še kar je bolj važno – kugo večnega pogubljenja.

Predvsem pa bomo prosili, da nas vernikov ne pusti samih in nam ohrani vsaj nekaj svetniških duhovnikov, ki bi jim bil blagor duš vrhovna dobrina. Kot je bil tistim italijanskim duhovnikom, ki so zaradi obiskovanja bolnikov darovali svoja življenja. Zame so to mučenci in svetniški pričevalci nujnosti ohranitve celibata kot ključnega elementa ohranitve Evharistične ljubezni v času korone. Celibata pa ni brez redne molitve brevirja in rožnega venca, ki se jo je v razmahu vsesplošnega aktivizma tako lahkotno opuščalo.

Zato, dragi slovenski škofje, javno se zatecimo pod Marijin plašč in vzemimo v roke njen rožni venec, da bomo kot narod rešeni, ne samo korone, pač pa tudi popolne izgube vere. In prosim, ponižno vas prosim, odprite nam dostop do zakramentov. Dovolj se je ozreti po ZDA, kjer uvajajo DRIVE IN-spovedi (duhovnik na parkirišču spovedujejo vernike v primerno oddaljenem avtu) in DRIVE IN-adoracije (izpostavijo Najsvetejše na okno nad parkiriščem in ljudje lahko molijo). Tudi maše z zmanjšanim številom vernikov ostajajo možnost (dogaja se denimo v Nemčiji), vsaj za Veliko noč. Da ne bomo tako sami, vsaj za naš največji praznik ne …

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.