Epidemija ni politični problem, kakor mislijo dominantni mediji, nevladni sektor in opozicija, je zdravstveni problem in ne pozna ideoloških delitev. Zato jo bomo zmogli ustaviti samo, če začnemo razmišljati mimo ideologije, mimo antipatije do te vlade. Začnimo se obnašati kot odrasli ljudje, ki imajo pamet.
Če se še spomnite tistega tedna, ko je Janez Janša prevzemal vajeti vlade, potem imate še dobro pred očmi, kako je Marjan Šarec tonil v nepomembnost. Po domače: nihče ga ni več šmirgljal. Takratni minister za zdravstvo se je odločil, da bo z novim premierjem sodeloval, in stvari so se začele premikati. Enodušno smo takrat pravili in ponavljali, da je glavna značilnost odhajajoče vlade prav nedejavnost. Njihova krivda je bila, da so vse pometali pod preprogo ali pa da niso nič delali, razen kadrovali in podpisovali razne prijateljske pogodbe. Ker jim njihovi mediji pri tem držijo vrečo (in zdaj je dokazano, da so zato tudi bogato poplačani!), povprečen državljan bolj malo zve in živi v prepričanju, da je vse v redu.
»Naši mediji« pač svojih ne natikajo na medijski kol.
Ker smo prelahko jemali bolezen, se je vrnila agresivneje in bolj smrtonosno
V prvem valu, ko smo si državljani oddahnili, da je krmilo prevzel odločen in pogumen krmar, smo ljudje sledili navodilom, priporočilom in predpisom vlade. Odrezali smo se odlično in pri tem dobili občutek, da nam epidemija nič ne more. Že maja smo začeli načrtovati dopuste v tujini, predvsem na Hrvaškem, in gorje tistemu, ki bi nam zaprl meje. Linčali bi ga. Tega dejstva se zaveda vsaka vlada, vsak politik v Sloveniji, zato smo meje zapirali počasi, neodločno in zadnji možen dan. Vmes pa smo se skupaj z vso Evropo obnašali, kot da je že vse mimo in se lahko vrnemo k priljubljenim navadam. Zdaj vemo, kako smo se motili. Drugi val je tukaj. Bolj agresiven, bolj smrtonosen. Med bolniki so mnogi, ki so v prvem valu menili, da so nedotakljivi, tj. generacija od štirideset do šestdeset let.
Bolnišnice so polne, a bilo je narejenega dovolj, da se zdravstveni sistem še ni zlomil. Smo pa s svojo brezbrižnostjo in občutkom vsemogočnosti pripeljali del zdravstvenega osebja, tistega, ki skrbi za bolnike s covidom-19, do skrajnosti, tisti del zdravstva, ki je samo zaprt, pa se v ničemer ne razlikuje od drugih segmentov družbe. So pravzaprav na čakanju.
Medijem, nevladnemu sektorju in opoziciji ne gre, kot so si zastavili
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Še preden je nastopila ta vlada, tj. od trenutka, ko je Šarec odstopil (poudarimo in spomnimo: tega mu nihče ni narekoval niti ga k temu sili, puško je v koruzo vrgel čisto sam) in se je Janša začel dogovarjati za morebitno novo vlado, kar je povsem logičen in demokratičen postopek, so mu iz osrednjih medijev napovedali vojno. Niti ene sekunde miru ni dobil. Vojna traja do danes. Ko je vlada nastopila svoj mandat, sta se odprli še dve fronti. Prva v t. i. »ljudstvu« (pravilno: drhali), ki se požvižga na vse protikoronske ukrepe in se gre »manifestacije«.
Druga je ves t. i. »nevladni sektor«, »kulturni sektor«, ki pa živi izključno od državnega, proračunskega denarja. To so tisti, ki živijo od drugih in na račun drugih. Kaj pravzaprav delajo tako pomembnega, ne znajo povedati niti nihče ne ve, a so zato bogato obdarjeni iz skupne blagajne. Ker se bojijo za svojo lahko in bogato eksistenco in ker nimajo nič pametnega početi, saj veste, delati, imajo mnogo časa za nastope v javnosti, ki so vedno bolj prozorno histerični in brez pameti.
Tretja fronta pa je opozicija, ki je zamočila svojo oblast, zdaj pa ne neha nadlegovati z vsemi dovoljenimi (parlamentarnimi poleni) in nedovoljeni sredstvi (npr. kupovanje poslancev) sedanje vlade.
Čas dela za Vlado
Trinoga fronta, ki pa (še) ni prinesla rezultatov, čeprav je zamajala SMC do temeljev in jo vsak mesec pobija v anketah, ki da je ne zaznajo, in sesula v prah DeSUS, ki je zdaj obsojen na Karla, kar pomeni, da se klovn vrača v politično areno. Klovn, ki ni več zabaven, ampak je le še senca samega sebe, kajti vrnitev ne bo zmagoslavna niti po lastni zaslugi, ampak bo talec globoke države in levičarjev.
A čas dela za vlado, ker s 1. januarjem 2021 Slovenija sprejema predsedovanje EU in takrat velja tih in pameten dogovor, da se vlada ne menja.
Vsi vemo, da se virus širi od človeka do človeka, hitro, lahko in silovito. Zdaj vemo, da se epidemija lahko ustavi s tremi sredstvi: razdaljo, masko in razkuževanjem. Vemo pa tudi, da se še danes mnogi ne držijo teh pravil in da imajo družinska srečanja take in drugačne vrste, da so bila praznovanja vsepovsod, da smo v pogovorih sklicevali na poročila njihovih medijev, ki so jih vedno znova ponavljali, da se nam ukrepov ni treba držati.
Zakaj smo za epidemijo krivi mi vsi, ne vlada?
Kako se je npr. SVIZ zaganjal zoper uporabo maske in kako so zdaj tiho, ko je toliko mrtvih in toliko okuženih. Pa je Branimir Štrukelj samo primer med mnogimi. Ali pa ko so sv. Urhu znova odpirali mežnarijo, pa se nihče ni držal predpisov: ali jih je takrat obiskal in oglobil inšpektor? Tako še vedno verjamejo, da jim je vse dovoljeno in da zakoni zanje ne veljajo. Zdaj pa hočejo plasirati prepričanje, da je kriva vlada, »ker nič ne naredi«. In vendar je vlada naredila vse, kar mora in more storiti, ljudje pa smo sledili zgornji pogubni trojki, ki se bojuje zoper sedanjo oblast in smo (spet) prišli na konec poti. A povejmo torej po pravici: krivi smo vsi!
Ali se bomo zdaj držali protikoronskih ukrepov? Ni dovolj, da se nas jih drži osemdeset odstotkov, tudi tistih dvajset odstotkov, ki se imajo za bogove in so proti vsemu, kar ni levičarsko, se mora držati ukrepov. Sicer bodo oni potopili našo ladjo. Na ladji smo pa vsi brez izjeme. Nič pa ne dvomim, da bodo kot strahopetci potem iskali prva mesta na rešilnih čolnih … Zato moramo to skupino vedno znova in znova opominjati, in če je treba, prisiliti, da se držijo ukrepov vlade. Tako sami med seboj, brez policije in inšpektorjev, a tudi z njimi, če bi bilo treba.
Epidemija ni politični problem, zato ne pozna ideoloških delitev
Epidemija se lahko ustavimo. Virusa premagati še ne moremo. Maska, razdalja in razkuževanje bodo ostali z nami še kar nekaj časa. Naša odločitev pa je, ali bomo tako pametni, da se bomo tako obnašali, da bomo ohranjali budnost in tako samim sebi omogočili, da bo naše življenje kar se da podobno tistemu pred korono. Enako namreč ne bo več. Epidemija ni politični problem, kakor mislijo zgoraj naštete in opisane tri skupine, je zdravstveni problem in ne pozna ideoloških delitev. Zato jo bomo zmogli ustaviti samo, če začnemo razmišljati mimo ideologije, mimo antipatije do te vlade, ampak se začnemo obnašati kot odrasli ljudje, ki imajo pamet.
