Slovenija ima rekordne plače v javnem sektorju

Med udeleženci stavkovnega shoda, ki je bil 24. 1. 2018, so bili tudi politiki. Na sliki Violeta Tomić. Foto: Twitter
Med udeleženci stavkovnega shoda, ki je bil 24. 1. 2018, so bili tudi politiki. Na sliki Violeta Tomić. Foto: Twitter

Ker je Slovenija država, kjer delavci delajo, javni sektor pa stavka, je treba odpreti tudi vprašanje, kakšne so pri nas sploh plače v javnem sektorju v primerjavi z drugimi državami – so v javnem sektorju res plačni reveži, ki baje nimajo niti za kruh, ali pa gre v resnici za prave plačne bogataše, ki tako kot sindikalist Branimir Štrukelj in vsi ostali sindikalni voditelji raslojujejo Slovenijo.

Val stavk sindikatov, ki združujejo javne oziroma državne uslužbence, je prav gotovo tudi uvod v super volilno leto, ki se bo potegnilo tja v leto 2019, ko bomo imeli še volitve v evropski parlament. Stavkali naj bi v obdobju do konca februarja, pri čemer pričakujejo, da jim bo vlada plače zvišala v podobnih zneskih, kot je to storila pri nekaterih domnevno privilegiranih skupinah oziroma poklicih – zdravnikih, policistih, vojakih, višjih uradnikih in gasilcih, sporočajo v sindikatih, ki zahtevajo povišanje plač za skupaj skoraj milijardo evrov. Vlada ta denar ima, tako se hvali, ker naj bi se zaradi ugodnih gospodarskih gibanj prihodki v državni proračun povečali kar za dve milijardi evrov. Očitno bo vlada kar močno popustila, saj gre vendar tudi z prihodnje pozicije strank, ki sedaj sestavljajo vladno večino oz. po potrebi nudijo vladi potrebno podporo (npr. Levica, Bratušek), če v koaliciji slučajno kaj zalomi.

Seveda vseh sindikalnih zahtev ni mogoče kar tako odmisliti. Naj spomnimo na podporno strokovno osebje v javnih zavodih, ki nimajo statusa uradnikov, in na uslužbence, ki so šele na začetku delovne kariere in v obdobju vsesplošnega varčevanja in niso bili deležni napredovanj, zato neverjetno močno zaostajajo za svojimi starejšimi kolegi.

Žal pa vodilni sindikalni funkcionarji, ki so ideološko po večini levo usmerjeni, pri utemeljevanju stavkovnih zahtev ne omenjajo, da je v Sloveniji domnevno kar okoli 30 tisoč uradnikov preveč, v zadnjem času pa so razne vladne ustanove in uradi zaposlili okoli 8.000 novih. Tudi se ne omenja, da prejemajo pokojnino celo potomci španskih borcev, čeprav se je državljanska vojna v Španiji končala že v zelo oddaljenem letu 1939. Sporne naj bi bile tudi pokojnine, ki jih država podeljuje potomcem borcev iz medvojnega obdobja.

Da se podobna stavkovna gibanja praviloma vzpostavijo pred volitvami, smo že kar navajeni. V arhivu hranimo članek, ki pokaže marsikaj. In v zadnjih letih se kaj bistvenega tudi ni spremenilo javnemu sektorju na slabše. Avtorja Stanislava Kovača. Vir: Finance,  ki govori o stavkah, plačnih rekorderjih in hinavščini sindikalistov. Od nastanka članka do danes se kaj bistveno ni spremenilo, le izvozno gospodarstvo je malo bolj zadihalo na krilih zunanjega povpraševanja, zato so vladne kleti morda bolj polne.

Rekordne plače v javnem sektorju

Po izbruhu krize je v okviru Umarja izšla publikacija Ekonomski izzivi 2010, ki v poglavju Trg dela – posledice krize in odzivi države analizira tudi razmerje med ravnijo plač v javnem in zasebnem sektorju v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi razvitimi evropskimi državami (Nemčija, Nizozemska, Španija, Irska, Norveška, Velika Britanija) in manj razvitimi državami (Ciper, Poljska, Madžarska, Češka, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Bolgarija).

Podatki iz grafa o mednarodnih plačnih razmerjih med javnim in zasebnim sektorjem kažejo, da so povprečne bruto plače (nadalje plače) v izobraževanju leta 2006 v Sloveniji presegale plače v gospodarstvu kar za 36 odstotkov, v skupini razvitih držav za deset odstotkov, v skupini manj razvitih držav pa samo za sedem odstotkov (glej graf Mednarodna razmerja plač v javnem sektorju glede na zasebni sektor, 2006).

Sindikalist Štrukelj ne govori resnice

Podatki o rekordno visokih slovenskih plačah v izobraževanju glede na gospodarstvo demantirajo trditve glasnega sindikalista Štruklja o ubogih učiteljih in vzgojiteljih, saj so pri nas zaposleni v izobraževanju pravi plačni bogataši v primerjavi s šolniki v razvitih in manj razvitih evropskih državah.

Spomnimo na študijo OECD, da je v Sloveniji kar 80 odstotkov funkcionalno nepismenega prebivalstva, kar nas uvršča med države z najbolj neučinkovitim izobraževalnim sistemom. To pomeni, da naši učitelji niso zgolj odlično plačani, ampak da svoje delo slabo opravljajo in bi jim morali že zato plače takoj znižati.

Plačni bogataši tudi v zdravstvu

Podatki iz omenjenega grafa tudi kažejo, da imamo v Sloveniji visoke plače tudi v javnem zdravstvu in socialnem varstvu, saj so bile leta 2006 pri nas višje od plač v zasebnem sektorju za 22 odstotkov, v skupini manj razvitih držav so bile enake plačam v gospodarstvu, v razvitih držav pa so bile nasprotno celo nižje za odstotek.

Kljub nadpovprečno visokim plačam v zdravstvu glede na gospodarstvo se prebivalci v slovenskem javnem zdravstvenem sistem soočamo s težavo čakalnih vrst, kar je v knjigi To so bile svete krave lepo diagnosticiral ekonomist Mićo Mrkaić z besedami: »Eden glavnih simptomov neučinkovitosti našega javnega zdravstvenega sistema so seveda čakalne vrste« (2007).

Tudi javni upravi ne gre slabo

Podatki iz analiziranega grafa še sporočajo, da so v Sloveniji izstopale plače tudi v javni upravi in sodstvu, saj so bile pri nas višje za 28 odstotkov od zasebnega sektorja, v skupini manj razvitih držav za 27 odstotkov, v skupini razvitih držav pa samo za štiri odstotke.

Po poročilu Svetovne banke Doing Business se denimo slovenska sodišča uvrščajo med najmanj učinkovite, saj je povprečen čas za rešitev gospodarskega spora pri nas tri leta in pol (1.290 dni!), kar nas med 183 državami uvršča na sramotno dno lestvice, to je na 177. mesto. Za primerjavo: v bolj razviti Nemčiji tak spor rešijo v 394 dneh, v manj razviti Slovaški pa v 565 dneh.

Ob temu gre tudi opozoriti, da so v nekaterih državah, ki se tako kot Slovenija soočajo z velikimi javnofinančnimi težavami, že znižali nominalne plače v javnem sektorju (denimo Litva, Latvija, Estonija, Irska, Češka, Grčija, Španija, Portugalska).

Rekordne plače, neučinkovit javni sektor

Mednarodna plačna analiza prinaša predvsem tole spoznanje: v Sloveniji visoke plače v javnem sektorju v primerjavi z gospodarstvom niso posledica visoke učinkovitosti našega javnega sektorja, ampak izražajo predvsem veliko politično moč sindikatov.

Podatki iz grafa Bruto plače v javnem sektorju glede na zasebni sektor v Sloveniji namreč kažejo, da se je nevzdržno plačno razmerje med javnim in zasebnim sektorjem ohranjalo tudi po letu 2006, saj so s plačno reformo v javnem sektorju plače v letih 2007 in 2008 znova močno poskočile glede na plače v zasebnem sektorju (glej graf Bruto plače v javnem sektorju glede na zasebni sektor v Sloveniji).

Po letu 2009 se je plačno nesorazmerje nekoliko zmanjšalo, vendar plače v javnem sektorju še vedno močno presegajo plače v zasebnem sektorju, kar je glede na mednarodno plačno analizo dodaten dokaz, da so pri nas plače v javnem sektorju previsoke.

Plačni bogataši iz javnega sektorja

Ob napovedi stavke so sindikalisti javnega sektorja na čelu z Branimirjem Štrukljem in ob podpori najbolj glasnega sindikalista zasebnega sektorja Dušana Semoliča skupaj zapeli staro protineoliberalno vižo »bogati bodo bolj bogati, revni bolj revni«.

Podatki Sursa iz grafa o porazdelitvi zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju v 20 dohodkovnih razredov po višini bruto plače sporočajo, da je imela leta 2010 približno polovica zaposlenih v javnem sektorju višjo plačo od povprečne bruto plače, ki je v grafu uvrščena v 14 dohodkovni razred. Na drugi strani je imelo samo 25 odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju višjo plačo od povprečne bruto plače (glej graf Porazdelitev zaposlenih po višini bruto plače). Omenjena primerjava pove, da so plačni bogataši, proti katerim tako radi korakajo Štrukelj, Semolič in preostali »socialno čuteči« sindikalisti, skoncentrirani tudi v javnem sektorju.

Štrukelj in Semolič razslojujeta Slovenijo

Mićo Mrkaić je imel zelo prav, ko je v Financah leta 2008 v sporu z nekdanjim varuhom človekovih pravic Matjažem Hanžkom poudaril, da imamo v Sloveniji svojevrstno hinavščino naših plačnih bogatašev v podobi Hanžka, ki »rad hlini borca proti razslojevanju. Cinično pa je, da je prav sam s svojimi visokimi dohodki tako imenovanega varuha neposredno prispeval k razslojevanju« (Mrkaićev odmev na Hanžkov odmev, Finance 157/2008).

Povsem enaka hinavščina velja za sindikalista Štruklja, ki je skupaj s Hanžkom med glavnimi politiki opozicijske stranke TRS. Po pisanju medijev je Štrukelj leta 2009 zaslužil okoli 2.100 evrov neto, podobno visoko plačo pa je imel tudi drugi najbolj glasni sindikalist Dušan Semolič. Še več, po podatkih Sursa se Štrukelj in Semolič uvrščata v najvišji, 20. dohodkovni razred (3.341 evrov bruto ali več) prej omenjenega grafa o porazdelitvi zaposlenih po višini bruto plače; v 20. dohodkovnem razredu z najvišjimi plačami je bilo 6,5 odstotka vseh zaposlenih v javnem sektorju in 4,2 odstotka vseh zaposlenih v zasebnem sektorju (Surs, Zaposlene osebe po višini bruto in neto plače, Slovenija 2010).

Štrukelj in Semolič sta neoliberalca

Od plačnih bogatašev Štruklja in Semoliča, ki imata polna usta plačne uravnilovke, bi torej pričakovali, da bi korakala v podporo vladnemu predlogu za znižanje plač v javnem sektorju, saj bi bila tako bolj solidarna do svojih številnih delavskih tovarišev z podpovprečnimi plačami iz zasebnega sektorja. Vendar ne, krivičneža Štrukelj in Semolič v slogu pravih neoliberalcev še naprej plačno razslojujeta Slovenijo in hkrati hlinita borca proti razslojevanju.

Enako hlini tudi prvak glavne opozicijske stranke PS Zoran Janković, ki je minuli teden v razpravi o proračunskem rebalansu varčevanje označil za »razslojevanje in uničevanje«, medtem ko se s svojo družino že leta in leta uvršča na Managerjevo lestvico sto najbogatejših Slovencev (glej Janković: vladni rebalans razslojuje in uničuje, Finance, 11. aprila 2012).

Državni dolg leti v nebo

Po izbruhu krize je zasebni sektor varčeval s krčenjem plač in odpuščanjem delavcev, medtem ko je javni sektor ustvarjal izgubo v višini okoli dveh milijard evrov na leto.

Bankrotirani »model razvoja« Pahorjeve vlade je temeljil na ohranjanju socialnega miru z eksplozivnim zadolževanjem države, saj nas je Pahorjeva vlada zgolj v treh letih (2009-2011) zadolžila za dodatnih osem milijard evrov (s 7,2 na 15,2 milijarde evrov), več, kot se je slovenska država zadolžila skupno v letih 1991-2008. Pahorjeva SD seveda ni podprla varčevanja, saj hoče nadaljevati pogubno pot zadolževanja države (glej graf Državni dolg).

Delavci delajo, plačni bogataši stavkajo

V Sloveniji imamo dva svetova: eden živi na Zemlji (zasebni sektor), drugi (javni sektor) pa skupaj s sindikati in opozicijo očitno živi na luni.

Slovenski plačni svet je narobe plačni svet: delavci v zasebnem sektorju delajo in polnijo državni proračun, plačni rekorderji iz javnega sektorja pa stavkajo, ustvarjajo proračunsko izgubo in zadolžujejo državo do njenega bankrota.