Edo Ravnikar ml. jim je rekel udbomafija. Pokojni Slivnik jim je rekel Kučanov klan. Egon Zakrajšek jim pravi tovarišijski kapitalisti.
Vljudni intelektualci jim pravijo tranzicijska elita. Daron Acemoglu in James Robinson jim pravita zajedalske elite.
Pred pol stoletja jim je Milovan Đilas rekel novi razred. Kako malo se je spremenilo, odkar je sredi 1950 ta zagrenjeni odpadnik jugoslovanske socialistične revolucije postavil diagnozo, ki pojasnjuje, zakaj narodom spodleti, Why Nation Fail, kot je naslov uspešnice Acemogluja in Robinsona. Đilas je leta 1953 vedel, zakaj Sloveniji leta 2016 ne bo uspelo. Đilas je vedel, zakaj ne Združena levica ne Janez Janša ne bo vladal Sloveniji. Zakaj ne bo privatizacije. Zakaj bo afera z dodatki na pripravljenost. Đilas je prej kot Bill Clinton vedel, da “gre za ekonomijo, tepec” in prej kot Ivan Oman, da gre za oblast.
Prva faza
Po Đilasu gre revolucija skozi tri faze. Najprej je seveda prevrat. Revoluciji se pridružijo tudi iskreni ljudje s ciljem, da se popravijo krivice v družbi. Sledi nasilni prevzem oblasti. Razlastitev tistih, ki imajo kaj pod palcem, in utišanje tistih, ki imajo kaj v glavi. V Jugoslaviji se je ta faza odvijala tam nekje do konca leta 1945.
Đilas piše, da je “pred revolucijo je članstvo v partiji pomenilo žrtvovanje”. Po njej politika kot poklic “postane ideal za vse, ki se ne morejo upreti želji, ali možnost, da bi živeli kot paraziti na račun drugih”. Se je v petdesetih letih kaj spremenilo?
V drugi fazi delo dobi čast, revolucionarji pa oblast. Z oblastjo pridejo privilegiji. Tovariši se vselijo v nacionalizirane vile, opremijo jih z umetninami in pohištvom razrednih sovražnikov. Tovariši imajo posebne trgovine, avtomobile in šoferje. Njihov krog je rezerviran za naše, ki so se bojevali v revoluciji. V Anatomiji neke morale Đilas razgali dvoličnost nove elite, ki medse ne sprejme mlade ženske z natanko istimi izgovori kot druščina konservativnih matron.
Ampak zaplenjenega premoženja in arhivskega vina iz kleti nekdanje buržuazije prej ali slej zmanjka. Novi razred za to, da lahko udobno živi, potrebuje denar, da ohranja oblast, pa legitimnost. Zato se morajo revolucionarjem umakniti taki, ki znajo gospodariti. Za prvo čistko tistih, ki so revolucijo vzeli preveč zares, je bila izgovor resolucija informbiroja. Pospravili so jih na Goli otok. Tam so jih naučili predvsem to, koga se v državi uboga. Komu privilegiji pripadajo.
Druga faza
Novi razred potrebuje industrializacijo, ker mu samo industrija nudi zadostno materialno osnovo za življenje. To je tista industrija, ki je še danes menda nacionalni interes.
Đilas ni pisal o lesnem kolhozu, NLB-ju, SDH-ju in DUTB-ju, ko je napisal, da “komunistični voditelji ravnajo z nacionalno lastnino kot s svojo, toda obenem jo zapravljajo, kot bi bila od nekoga drugega”. Lahko pa bi.
Ni mislil na slovenske tranzicijske tajkune z besedami, “Novi razred je požrešen in nenasiten, kot je bila prvobitna buržuazija. Vendar nima vrlin zmernosti in varčnosti, ki ju je imela buržuazija”. Lahko pa bi.
Ni mislil na novodobno slovensko elito, kot je napisal, da je “Novi razred je enako izključujoč kot aristokracija, vendar nima njene prefinjenosti in viteštva”. Lahko pa bi.
In potem je sistem nihal med liberalizacijami tistih, ki so novemu razredu privilegiranih znali prigospodariti nekaj več belega kruha, in tistimi, ki so razumeli, da če bi šla liberalizacija predaleč, bi to ogrozilo monopol novega razreda, da odloča o svojih privilegijih.
“Če bi komunistom odvzeli njihove lastninske pravice, bi to pomenilo, da bi jih ukinili kot razred”. Ja, Đilas je vedel, zakaj se bodo privatizaciji upirali z vsemi štirimi.
Novi razred ni hermetično zaprt, ampak kooptira vse, ki so mu koristni. “Nikjer in v nobenem času ni bila pot vdanim in zvestim tako odprta kot v komunizmu”, piše Đilas. Vdan in zvest se splača biti še danes. Sistem je izkoriščal idealiste, ki jim je za stvar šlo bolj kot za privilegije. Đilas je bil eden od teh. Ti zanesenjaki so bili “useful idiots” novega razreda.
Kdor je znal voditi posle, je bil tudi uporaben, ne le idiot. “Ker so komunistični voditelji praktični ljudje, hitro sklenejo sodelovanje s tehniki in znanstveniki. (…) Voditeljem je jasno, da industrializacije ni mogoče izvesti brez tehnične inteligence”. Jugoslovanska zgodovina je zgodovina političnih ohladitev in otoplitev, pri čemer pa položaj novega razreda nikoli ni bil ogrožen.
Novi časi
Osamosvojitev in spremembo režima je novi razred sprejel tisti trenutek, ko je ocenil, da nov sistem in nova država za njegovo preživetje predstavljata manjše tveganje kot togo vztrajanje pri starem. Ocena je bila pravilna. Novega razreda sprememba režima ni bistveno oslabila, nasprotno, napol kapitalistični sistem mu je omogočil še boljše pogoje za razvoj.
Več lahko preberete na siol.net. Knjigo Novi razred je mogoče naročiti tudi na Časniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
