Vsi enaki, vsi enakopravni?

8
272
Stražarski stolp v bližini Lipice, foto: BBC.
Stražarski stolp v bližini Lipice, foto: BBC.

V preteklih tednih je mimo slovenske javnosti šla na videz presenetljiva novica, da so italijanske državne oblasti s spominsko medaljo odlikovale sorodnike Parideja Morija (1902–1944), bersaljerskega častnika iz okolice Parme, med drugo svetovno vojno pripadnika fašističnih salojskih enot na Primorskem, ki je padel v boju s slovenskimi partizani pri Sv. Luciji (danes Most na Soči). Omenjeni fašistični častnik je v preteklosti že prejel srebrno medaljo za zasluge, sedaj pa so mu italijanske oblasti podelile še priznanje ob dnevu spominjanja na fojbe.

Verjetno bi omenjeni dogodek na državni ravni dokaj hitro utonil v povprečju ljudskega spomina, če ne bi vmes posegli Morijevi sorodniki. Pisali so županu občine Traversetolo pri Parmi, gre sicer za kraje, ki so tradicionalno privrženi politični levici. Tam so že pred časom poimenovali vaško ulico po Moriju, vendar se je oglasilo tamkajšnje združenje nekdanjih partizanov in občinske oblasti so poimenovanje kasneje preklicale. Tedaj je Morijeva družina odločno protestirala, vendar brez uspeha. No, sedanji »uspeh« na državni ravni v Rimu pa jim je očitno dal novih razlogov, da se potrdi preklicano poimenovanje ulice po Parideju Moriju.

Italijanska država sicer vsako leto 10. februarja slovesno obeležuje »Dan spomina na fojbe«, ko uradno počastijo tudi nasilno odpeljane in pobite ob koncu druge svetovne vojne. Omenjeni datum je sicer postavljen v spomin na leto 1947, ko je Italija v Parizu podpisala mirovno pogodbo, s katero se je v korist Jugoslavije morala odreči več delom ozemlja, ki jih je zasedla po prvi svetovni vojni.

Žal tovrstne proslave prevečkrat dobijo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t.i. »slovansko surovost« pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini in Dalmaciji med in ob koncu druge svetovne vojne. Hkrati pa skoraj popolnoma prezrejo načrtno fašistično krutost in divjanje nad svojimi državljani slovanskega porekla, tja od konca prve svetovne vojne naprej. Pravzaprav segajo obtožbe o genocidnosti proti Italijanom v september 1943, v čas po kapitulaciji Italije. Primorski Slovenci in istrski Hrvati naj bi tedaj začeli s preganjanjem vseh italijansko čutečih sodržavljanov.

V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Gorice in Trsta maja/junija 1945 segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki jih je izvajala jugoslovanska tajna politična policija OZNA. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih breznih oz. v t.i. fojbah, to je naravnih kraških jamah, največ na Krasu in na Trnovski planoti. Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni, da so ti umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini terjali okrog 1.600 življenj.

Ob enem je potrebno poudariti, da se aretacije in umori niso dogajali na etnični ravni, ampak je bil odločilen ideološki, to je razredni pristop. Zato v fojbah ne ležijo samo pobiti Italijani, ampak najdemo med njimi tudi precej žrtev slovenskega in hrvaškega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne nasprotnike.

Zanimivo je, da se je v delu italijanskega zgodovinopisja, naklonjenega tamkajšnji politični desnici, začela pojavljati teza o enačenju trpljenja Italijanov zaradi fojb s trpljenjem Judov med holokavstom. V zadnjih letih se tako pogosto dogaja, da posamezne italijanske institucije in šole nekritično združujejo ob spominska dneva, 27. januar (mednarodni dan spomina na holokavst) in 10. februar (italijanski dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov). Resda gre za datumsko zelo usklajena spominska dneva, ki pa lahko ob nekritičnem obravnavanju nudita možnost za številne, predvsem politične, zlorabe.

Smo Slovenci zares drugačni pri potvarjanju zgodovine in soočanju s temnimi platmi naše preteklosti?

Pred par dnevi me je prijatelj iz osrednje Slovenije, ki ne spremlja redno dogajanja pri naših zahodnih sosedih, pobaral, češ kaj pa se gredo, tile Italijani, da se vedno znova sprenevedajo, potvarjajo dejstva iz preteklosti in hkrati slavijo vojaške poraze. Poskušal sem mu pojasniti, da tam pač ni šlo za načrtno obsodbo in izključitev fašizma iz javnega življenja ter spomina. Ob hkratnem zatrjevanju, da povprečen Italijan skoraj nič ne ve o fašističnih zločinih, Primorsko in Istro pa ima marsikdo še vedno za nesrečne in nedokončno izgubljene italijanske pokrajine. Ne vem, če sem bil uspešen.

Ob koncu lanskega leta sta vasi Kobjeglava in Tupelče na Krasu dobili zajeten zbornik (260 strani), ki priča o njuni bogati zgodovini, etnologiji in pomembnih domačinih. Napisal ga je domačin ing. Jožef Abram, sicer nekdanji profesor tehničnih predmetov na srednji šoli in ljubiteljski zgodovinar ter zbiralec ljudskega blaga. Hvalevredno dejanje, ki izžareva ljubezen do domoznanstva in dolgoletno predano delo. Vendar napisano pomanjkljivo, vsaj v enem delu. Avtor je rokopis dal v branje in pregled t.i. uglednemu zgodovinarju na Primorskem, ki že desetletja skrbi za »moralno-politično« korektnost zapisov o preteklosti. In omenjeni gospod je avtorju »svetoval«, naj nekaj krutih dejstev, ki nekdanji komunistični sistem pri nas postavljajo v neprijetno luč, enostavno izpusti. No, knjiga je izšla in doživela lep sprejem pri bralcih in v medijih. Drugače…

Kaj pa je omenjenega t.i. uglednega zgodovinarja najbolj zmotilo? Pravzaprav nič novega, ali pač?! Zraven vasi Kobjeglava leži štirideset metrov globoka kraška jama Jelenca (kat. št. 974), ki je že od leta 1878 znana kot arheološko najdišče iz bronaste dobe. Ob koncu druge svetovne vojne je omenjena jama postala prikrito grobišče, Italijani bi rekli fojba. Sredi junija 1945 so se morali jugoslovanski vojaki umakniti iz tistih krajev, ker jih je zasedla anglo-ameriška vojska v okviru cone A Zavezniške vojaške uprave. Potem je prišlo leta 1947 do pariške mirovne pogodbe, ki je te kraje prisodila Jugoslaviji. Toda sredi poletja 1947, še pred priključitvijo k naši matični domovini, je višji policijski komisar Umberto de Giorgi s svojo ekipo z vednostjo zavezniških oblasti iz jame Jelenca iznesel 156 trupel. Sodeč po uniformah so bili med žrtvami italijanski in nemški vojaki, dobra desetina civilistov, med njimi tudi en otrok, in celo trije zavezniški vojaki. Po omenjeni policijski akciji je bila jama torej izpraznjena. Vendar ne za dolgo! Vanjo so namreč novi jugoslovanski oblastniki, od sredine 50-ih let do demokratizacije leta 1990, zmetali trupla zajetih oz. ustreljenih prebežnikov, ki so bežali čez jugoslovansko-italijansko mejo.

Sredi lanskega leta so se slovenski raziskovalci pod vodstvom arheologa mag. Draška Josipoviča in z žegnom naših državnih oblasti ponovno spustili v nekatere kraške jame in brezna, med drugim tudi v Jelenco, in poskrbeli za vsaj delen iznos človeških posmrtnih ostankov. Iz Jelence so potegnili kosti, ki pripadajo vsaj trinajstim osebam, na njihovih lobanjah pa so vidne strelne poškodbe. Po mnenju strokovnjakov, ki so opravljali omenjeno delo, pa smemo pričakovati, da je v jami Jelenca še veliko več ostankov trupel, njihova ocena se giblje do več kot petdeset.

Torej, fašistični častnik Paride Mori je umrl za »obrambo svetih meja matere Italije«. Za koga pa so umrli številni nesrečniki, ki so bežali iz »socialističnega raja« v »gnili kapitalizem«!? Velja se spomniti, da je nekdanja JLA, ki je do leta 1991 »branila« meje SFRJ, prebežnike lovila do konca. Ob tem so vojaki pogosto uporabili strelno orožje. Zadnji prebežnik, šlo je za mladega ekonomskega emigranta, državljana Šri Lanke, ki so ga jugoslovanski graničarji obstrelili na Krasu, je bil obstreljen sredi junija 1991, le par dni pred osamosvojitvijo Slovenije.

V zadnjih letih smo priča številnim pobudam krajevnih oblasti in muzejskih ustanov na Primorskem, ki naj bi na bolj ali manj izviren in šaljiv način prikazovali dogodke ob nekdanji jugoslovansko-italijanski meji, vendar prepogosto pozabljajo na žrtve, ki so umrle med begom v svobodo in boljšo prihodnost.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Italijani torej svojo zgodovino opisujejo dovolj pravilno. Mi pa svoje sploh nimamo. Zavezniki so naše pregnali, kjerkoli so lahko. Nihče ni hotel imeti nobenega opravka z njimi.

  2. Ti res še ni dovolj? Sramotno je opravičevanje revolucije in bratomorne vojne v imenu nekakšnega “razrednega boja”.
    To počnete že 70 let.
    To nima veze s fašizmom in nacizmom.
    Primorsko smo dobili zaradi poraza Italije in ne zaradi naše “zmage”. Če bi naša “zmaga” kaj štela bi dobili vsaj še Trst in Gorico. Od tam so zavezniki naravnost izgnali naše vrle partizane.
    Zločinstvo izgona Italijanov pa ostaja. Med drugimi zločini, če bi že rad o zločinih govoril.
    Pa ne gre toliko za zločine, kot gre za nečast in sramoto zmagovalcev. Za njihovo nenasitnost, s katero smo še danes obremenjeni.

    • Vi ste pa očitno totalen zgodovinsko-realpolitični brezzveznik, če mislite, da bi današnja slovensko-italijanska meja potekala tako kot poteka, če ne bi bilo 9. korpusa in drugih enot NOB-POJ ter seveda odločne podpore SZ jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam napram Italiji na mirovni konferenci v Parizu.

      Preberite si kaj relevantne zgodovinske literature, da ne boste več pisali takih bedastoč.

      • A, torej pravite, da je bila zmaga naših še manj pomembna.
        Z vašimi absurdi ne boste ničesar dokazali.
        Razen svoje krvoločnosti, glede na to kako gledate na stvari.

      • Maks, ti si ekstremist, ki tukaj lažeš in manipuliraš. To je dovolj vedeti, da potem pišeš take neumnosti in laži.

        Jože Pirjevec ni relevanten zgodovinar, ampak je komunajzerski lažnivec.

      • Maks,relevantna zgodovina,ali namiguješ morda na “zgodovinarja”repeta in do nekdaj italijanskega”zgodovinarja” pirjevca in še veliko je takih,odločno podporo POJ-u s strani CCCP-ja,je namreč prinesel pes na repu!Nikoli in nikdar ne bi pustili zahodni zavezniki vdor boljševikov na njihovo interesno območje,jasno?Kar se tiče politrelevantne zgodovine,jo mrgoli v naših šolah.Malo se ozri po zgodovini slavne ruske armade,ki je med drugim paktirala tudi z nacisti.Prikliči si v spomin dogodke v nekdanji DDR,tudi tam so bili postavljeni stražni stolpi in minska polja,tako kot po celi vzhodni Evropi,da ne bi od sovjetov okupirani državljani bežali iz obljubljene dežele,to je politrelevantna zgodovina.Pred kratkim sem na “cinemax2″kanalu ponovno gledal film “Auf wiedersehen Lenin”,oglej si ga Maks in ti bo marsikaj jasno!Ob ogledu tega filma sem dobil asociacijo na stranko ZL v našem narodno osvobodilnem parlamentu!
        Lep dan ti želim Maks in veliko realpolitične zgodovine izpod peres bodočih
        doktorjev zgodovine po ma(r)ksu!

  3. Tito je vodil svojo vojno proti Nemcem. In za nacizem mu je čist dol viselo. Saj je vodil komunizem, ki je še hujši.
    Koliko je imel skupnega z zavezniki se je lepo pokazalo v Trstu in Gorici od koder so ga zahodni zavezniki izgnali kot podgane.

  4. Mislim, da so Italijani glede poznavanja svoje zgodovine približno taki analfabeti kot mi. Oni bi še kar radi opravičevali svoj fašizem, tako kot bi mi radi poveličevali svoj komunizem. In tako kot sta italijanska vojska in fašizem organsko povezana, tako so partizani organsko povezani s komunizmom. In oboji za svoje zločine.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite