Protikoronski ukrepi so v resnici povezani z varnostjo in zdravjem pri delu

Nisem prvi niti edini, ki opozarjam, da so protikoronski ukrepi del varnosti in zdravja pri delu. Ker pa se tudi na splošno neupoštevanje ukrepov na področju varnosti in zdravja pri delu obravnava kot mali prekršek, katerega skorajda ni mogoče kaznovati, se enako dogaja pri protikoronskih ukrepih.

Že Fran Erjavec je zapisal, da ni vse zlato, kar se sveti. Tako se tudi marsikatera družina na zunaj zdi veliko boljša, kot pa je dejansko stanje. Podrobnejši pogled, ko se člani družine razgovorijo in potarnajo o svojih križih in težavah, ki obsegajo tako probleme v odnosih kot tudi mnoge bolezni, tako fizične kot duševne, pa pogosto pokažejo mnogo slabšo sliko. Podobno je v organizacijah (podjetjih, zavodih, uradih, društvih vseh vrst ipd.). Za vse je značilno, da se pogosto s prikrivanjem težav in neaktivnim spreminjanjem stanja pogrezajo v stagnacijo, če ne celo v propad organizacijske celice (družina ali delovno okolje). Slovenija tujcem kaže videz idilične dežele, ki ima čudovito pokrajino, je čista, ima sorazmerno dobro infrastrukturo, urejeno kulturno krajino ipd. Ampak podobno kot mnoge zelo urejene hiše za svojo fasado skrivajo dejansko stanje, to velja tudi za našo ljubo Slovenijo.

Danes našo idilično sliko kazi izjemno slabo stanje na področju obvladovanja koronakrize s slabim upoštevanjem ukrepov (cepljenje, karantena, druženje, uporaba zaščitnih mask), izjemno visoko rastjo števila okuženih, prepolnimi bolnišnicami ipd. Že pred časom sem opozoril, da sta zelo pomembna indikatorja organizacijske kulture odnos do področja varnosti in zdravja pri delu ter do požarnega varstva, kar vključuje tudi vse druge nevarnosti, kot so potresi, neurja ipd. elementarne nesreče.

Odnos do varnosti in zdravja je na zelo nizki ravni

Odnos se ne kaže samo v usposobljenosti na obravnavnih področjih, kot je na primer ravnanje v primerih trenutne slabosti sočloveka (infarkt, kap, zastoj dihanja ipd.), kjer nikakor nismo med boljšimi, ampak tudi v odnosu do obravnavanih področij s strani vodstev organizacij (ali pa glave družine) in posledično vseh zaposlenih oz. družinskih članov do teh področij. Tako je pri nas na zelo nizki ravni odnos do varovanja svojega zdravja in zdravja svojih sodelavcev vključno z usposobljenostjo za ravnanje v primerih nesreč (delovne nesreče, poškodbe pri delu in rekreaciji, požarih, potresih ipd.), odnos do premoženja (aktivno požarno varstvo vseh, tako vodstva kot vseh drugih članov organizacije oz. družinskih članov.

Odnos do skrbi za varnost v primeru nevarnosti je predvsem povezan z vzgojo

Usposobljenost za to pa ni samo posledica klasičnega izobraževanja, temveč bistveno bolj posledica vzgoje. Vzgojo pa smo pri nas vrgli ven tako iz družinskega okolja kot iz šolskega programa in ji predpostavili permisijo (lahko bi rekli, de je to nekakšna samovzgoja – kot mi ta trenutek najbolj ustreza). Kot pravilno ugotavlja dr. Žiga Turk (več.: Žiga Turk: Bolj premišljeno o vrednotah – siol.net), imamo ljudje zelo različne vrednote. Pa ne samo vrednote oz. vrednostni sistem, imamo tudi zelo različne osebnostne lastnosti (ki so posledica genetike in zato skorajda ali popolnoma nespremenljive) in verovanja, katera pa se lahko sčasoma tudi zelo spreminjajo (pa tu niso mišljeno samo verovanja religioznega tipa).

Kakšen je odnos do potresne nevarnosti v ZDA, lahko vidimo v mnogih filmih (tako dokumentarnih kot tudi igranih). Redno izvajajo vaje tako v šolah kot tudi na delovnih mestih, doma, in to že od najmlajše populacije do starostnikov. Kako se spopadajo z elementarnimi nesrečami, kot so poplave, neurja, celo cunamiji (predvsem tu poudarjam preventivno) pa tudi redno videvamo na televizijskih ekranih na številnih programih (npr. National Geografic, Discovery Chanell ipd.).

Pri nas je potresna nevarnost zelo blizu stopnje nevarnosti v Kaliforniji, pa se ne spomnim, da bi imeli kakšno vajo v šolah, delovnih organizacijah ipd. Zelo veliko stolpnic, še posebej stanovanjskih, ne da niso protipotresno zgrajene, celo nimajo delujočega aktivnega protipožarnega sistema, da o rednih vajah na obeh področjih sploh ne govorimo. Ko dopustujem ob jezerih v Avstriji, opažam, da je pred vsakim močnejšim neurjem s sirenami razglašena nevarnost pred neurjem (treba je izprazniti jezerske površine – kopalci, plovila; ljudi pripraviti na udarce vetra in močnega deževja z možnostjo toče ipd.). Lahko, da je kdo tudi pri nas pomislil na to, vendar do realizacije zagotovo še ni prišlo.

Kako pa je z našim odnosom do varnosti in zdravja pri delu?

Kakšen je naš odnos do področja varnosti in zdravja pri delu, pa vidimo vsakodnevno. Zdaj se to najbolj vidi pri izvajanju protikoronskih ukrepov. Vendar tu ni mišljeno samo vsakodnevno upoštevanje zaščitnih ukrepov (nošenje mask, umivanje sebe in čiščenje prostorov, zračenje ipd.), ampak tudi razmišljanje in nastopanje v javnosti mnogih mnenjskih vodij. Pa tu ne mislim na t. i. estradnike, ki se zaradi svoje promocije postavljajo v prve vrste nasprotnikov ukrepov, ker če se kdo sklicuje na njihovo mnenje, je po mojem mnenju potreben pregleda podstrešja. Tu mislim predvsem na politike vseh barv, medije, predstojnike in funkcionarje pomembnih inštitucij (npr. sodišča, vključno z ustavnim sodiščem, računskim sodiščem, raznih pooblaščencev za varovanje tega in onega ipd.), akademikov, da o posameznih po mojem mnenju zelo neodgovornih zdravnikih niti ne govorimo.

Tu bom opozoril predvsem na vrednoto, ki se na razvitem zahodu izraža v frazi safety and health first (najprej varnost in zdravje), kar pa v resnici ni fraza, temveč ponotranjenja vrednota. Kršenje načel varnosti in zdravja pri delu je huda kršitev delovnih obveznosti in nekdo, ki tega ne upošteva, avtomatično izgubi delovno mesto (službo). Tu ni nikakršnega ali oz. ampak. In nobeno sodišče v nobenem primeru ne razsoja v prid nekomu, ki razlaga, da upoštevanje varnostnih in zdravstvenih ukrepov posega v njegove človekove pravice. Konkretno delovno mesto pač ni človekova pravica. Za zasedbo delovnega mesta je poleg drugih pogojev (usposobljenost, odnos do delodajalca in sodelavcev, varovanju podatkov ipd.) potrebno tudi dosledno upoštevanje zahtev varstva in zdravja pri delu (in upoštevanje pravil oz. dolžnosti pri požarnem varstvu, protipotresnem varstvu ipd.).

Protikoronski ukrepi so v resnici povezani z varnostjo in zdravjem pri delu

Nisem prvi niti edini, ki opozarjam, da so protikoronski ukrepi del varnosti in zdravja pri delu. Ker pa se tudi na splošno neupoštevanje ukrepov na področju varnosti in zdravja pri delu obravnava kot mali prekršek, katerega skorajda ni mogoče kaznovati, se enako dogaja pri protikoronskih ukrepih. Je pač posledica razmišljanja pretežnega dela vodstvenih delavcev, da je to področje podobno kot druga v prispevku omenjena področja (požar, potres ipd.) nebodigatreba strošek, ne investicija, ter je neupoštevanje ukrepov varnosti in zdravja pri delu gentlemanski prekršek. Pač zakonodaja zahteva, ampak pri nas zakonodajo tako in tako izvajamo samo zaradi inšpekcije, ne pa zato, ker je upoštevanje potrebno predvsem zaradi nas in naših sodelavcev.

Gost ne more imeti zmeraj prav

Tukaj ne smemo spregledati tudi pri nas še veljavnega načela, da ima gost vedno prav. V že prej omenjeni Avstriji poznajo za turiste izraz Liebe Gäste, ne Liebe Touristen. To sploh ni nepomembno. To namreč pomeni, da se moraš obnašati kot gost. Gost pa upošteva pravila, ki jih postavi gostitelj. Pri nas pa je zanimiv običaj, da ti najprej porinejo copate pod noge, ko prideš k nekomu na obisk (to je pač naša privatna lastnina …), ko gredo isti gostitelji v gostilno, pa so prepričani, da so plačali in lahko počnejo, kar jih je volja oz. se jim zazdi tisti trenutek. In bog ne daj, da se od njega zahteva kakšen PCT, ko vstopa v trgovino ali javno zgradbo, pa čeprav to od njega ne zahteva samo gostitelj, temveč celo delodajalec.

In ko vse skupaj povežemo še z medijskim in opozicijskim izrabljanjem krize za politični spopad z nekom, ki ni skladen z njihovim ponotranjenim globokim prepričanjem, da so v tej državi lahko na oblasti samo komunisti (Janša je tu samo Debelinko[1] iz Živalske farme, če ne bi bil pač nekdo drug), dobimo noro situacijo, ki se pri nas dogaja že ves čas boja proti pandemiji.

[1] Za tiste, ki ne poznajo oz. ne razumejo poante Orwellove Živalske farme, je bil Debelinko (simbolni) protirevolucionar, ki je bil kriv za vse težave v socialističnem raju – živalski farmi, ki so jo prevzeli prašiči.