Stopnjevana agresivnost v mesecu mladosti ni tako nedolžna

0
Mitja Pucelj Foto: arhiv Časnik

Dr. Peter Jambrek je v zadnjem zelo odmevnem intervjuju na RTV pri dr. Jožetu Možini izjavil, da je optimist in da se bo ta napadalna retorika levičarjev preprosto izpela in lahko pričakujemo, da se bo slovenska družba normalizirala. Mogoče. Tudi Chamberlain je menil, da je s podpisom sporazuma v Münchnu rešil Anglijo in svet pred katastrofalno vojno. Tudi mnogi med nami so bili prepričani, da agresivna retorika Miloševića in njegovih jogurtnih pajdašev s podporo srbske akademije ne bo povzročila vojne v Jugoslaviji.

V času münchenskega sporazuma me še ni bilo, sem pa v živo spremljal dogajanje v Jugoslaviji. Takrat sem vodil sindikalne izlete po Jugoslaviji. Nekoč sem na izletu v Bosni izjavil: »To, kar je v Libanonu, je otroški vrtec proti temu, kar se bo zgodilo v Bosni.« Imel sem srečo, da me takrat (baje) zaradi moje mladosti niso prijavili (mislim, da sem vodil neke občinarje) po 133. členu KZ SFRJ. Za tiste z manj spomina ali jim to ni znano. Dogodki v 90. letih so pokazali, da sem imel na žalost prav. Ker dogajanje danes zelo spominja na takratna dogajanja, tudi danes nisem preveč optimističen. Pa poglejmo, na čem temelji moj pesimizem.

Večina ima popačen spomin ali so popolnoma nevedni o stanju v SFRJ

Prvič. Za večino mlajših od 50 let je SFRJ meglen pojem, ki ga sami niso v popolnosti ali pa sploh niso doživeli. Večina rojenih pred razpadom Juge so bili tako in tako takrat mladi. Mladost je nekako vedno lepa. Starejši pa imamo različne izkušnje. Nekateri so bili privilegirani (prvorazredne zaposlitve, poceni dopusti tako poleti kot pozimi), pri drugih pa je po sindromu, da se dobrega spomnimo, slabo pa pozabimo, ostalo v spominu tisto boljše. Poleg tega je ves čas po osamosvajanju ostal izjemno močan agitprop, povezan z jugonostalgijo. RTV nas je bombardirala z »zlatimi leti slovenske popevke«, »zlatimi leti slovenske televizije« ipd., privatne radijske in televizijske postaje pa z jugomuziko in jugofilmi. Če nisi bil prepričan, da so jugofilmi najboljši filmi na svetu vseh časov, si izpadel najmanj kot čuden.

K vsemu je seveda veliko prispeval tudi šolski program, ki je dosledno zamolčal vse, kar se je v resnici dogajalo v zadnjih stotih letih. Mladina zato seveda nima pojma, kaj se je dogajalo v časih, po katerih se jim danes tako kolca oz. jim ga je partijski agitprop predstavil kot najboljši sistem vseh časov. Če samo omeniš, da je bila takrat diktatura, ti rečejo: »Pa takrat s(m)o si pa ja vsi sendviče delil iz ruzakov, danes je pa tak egoizem.« In ti bi še danes radi delili sendviče iz drugih »ruzakov«.

Sedanje stanje v Sloveniji zelo spominja na čase jogurtne revolucije kot predhodnice klanja v devetdesetih letih

Drugič. Današnja situacija zelo spominja na jogurtno revolucijo. Obstajajo vsi ključni potrebni elementi za mobiliziranje množic:

  • notranji sovražnik: takrat »revizionisti in separatisti« v obliki »imperialističnih agentov in protisocialističnih elementov ter nacionalistov« iz Slovenije, Hrvaške in tudi vseh drugih republik SFRJ; danes so to SDS in vsi, ki se družijo z SDS ter vladajo prek Janševe »fašistične vlade« in ki hočejo Slovenijo predati kapitalistom iz tujine,
  • agresivni napadi politično motiviranih medijev, ki jim je prek ustreznega selekcioniranja in pranja možganov na FDV (FSPN) že uspelo preseči srbsko RTV za časa jogurtne revolucije,
  • sodstvo in drugi represivni organi, ki so popolnoma obvladani s strani ekstremne levice in ki s »kreativno« uporabo (zlorabo) prava na vseh nivojih vedno bolj javno in nič več skrito pred javnostjo ščitijo pripadnike prvorazrednih državljanov. Obenem ne poskrbijo za nobeno zaščito pred napadi na po njihovem mnenju drugorazredne državljane, ki nismo navdušeni nad vračanjem v komunizem,
  • pozivanje t. i. akademske sfere (ekstremnemu levičarstvu naklonjeni »prvorazredni« intelektualci) k odstavitvi »fašistične janševistične vlade« ipd. in pozivi k novi prerazporeditvi moči v družbi??? ipd.

Če seješ veter, žanješ vihar

Tretjič. Še zmeraj velja Newtonov zakon dinamike, ki pravi, »da če na sistem teles deluje rezultanta sil, se ta sistem začne pospešeno pomikati v smeri delovanja rezultante sil«. To velja v fiziki. Če pa to prenesemo na družbo, se to ravno tako zgodi, le da ne vemo, kam se bo zadeva pričela pospešeno gibati. Samo spomnimo se »mitingov resnice«, kjer so z ognjevitimi govori ob močni podpori medijev začeli spodbujati množice. Jugoslavija je šla na prafaktorje, česar si pred tem verjetno nihče ni resnično predstavljal. Letošnje dogajanje v mesecu mladosti še preveč spominja na dogajanja pred več kot tridesetimi leti. »Ofanje«, »prvomajanje«, »zmagovanje nad fašisti«, sedaj pa pride še »proslavljanje dneva mladosti« in mora nas resnično zelo skrbeti.

Zmeraj večji razkol je posledica informacijske blokade in skupinskega premika

Četrtič. Nikoli ne smemo pozabiti na pomemben družboslovni fenomen: skupinski premik. Pod tem razumemo, da bo skupina še bolj utrdila svoja stališča in se pomaknila k ekstremnim rešitvam oz. razmišljanjem, ko se odmakne od tistih oz. se pred njimi zapre, katerih osnovna stališča niso skladna z njihovimi prepričanji. Temu je treba pridati še informacijsko blokado. Ta nastane zato, ker zaradi prevelikega števila informacij telo reagira imunsko in informacij ne sprejema oz. sprejema samo tiste, ki mu ustrezajo. Tako se predvsem leva politična polovica dnevno vedno bolj pomika v ekstremizem. Poleg že tako skrajnih pripadnikov levice ji sledijo še vsi drugi privrženci tranzicijske levice oz. kot radi rečemo: prvorazredni državljani. Jaz k levici štejem vse, ki sledijo ideji demokratičnega socializma (po Hayeku), tudi nacionalsocialiste (tujega nočemo, svojega ne damo) in fašiste. Zgodovina pa nas uči, da so si socialistični bratranci kmalu v laseh.

Mednarodno okolje ni naklonjeno zmernosti

Petič. Zmernim, tržnemu gospodarstvu in tradicionalnim vrednotam naklonjenim prebivalcem danes ni naklonjeno niti mednarodno okolje. Tako kot se je za časa jugoslovanske krize pred izbruhom krvavih spopadov demokratični svet zavzemal za celovitost in status quo na področju družbenega okvirja (t. i. »socializem s človeškim obrazom«), se tudi danes jedrna Evropa obnaša, kot da so levičarji garant za demokratično Slovenijo ter s tem posledično za zagotavljanje vladavine prava in človekovih pravic. S tem dajejo veliko moralno podporo vsem, ki želijo ohraniti do sedaj pridobljene privilegije in ekonomsko ter politično moč, podedovano od svojih krvavih prednikov. Njim pa sledijo vsi, ki imajo od tega koristi ali pa te koristi pričakujejo.

Po končani epidemiji pokažimo, da nam ni čisto vseeno, kam nas vodi rdeča falanga

Sklep. Prepričan sem, da situacije ne smemo podcenjevati. Treba se bo zelo potruditi, da ne pride do restavracije prejšnjega sistema. Levica in zaradi njihove agresivnosti vsi drugi njihovi sledilci (SD, LMŠ, SAB ipd. – DeSUS in SMC sta še kako levičarski) morajo začutiti, da niso absolutna oblast. Če obstaja trdna levica in obstaja dokaj trden desni pol (mnogi so v resnici še zmeraj precej socialistično naravnani, zato vzbujajo nezaupanje), je vmes večina, katero je možno pritegniti k demokratični strani oz. odtegniti levičarskim blodnjam. Treba je pokazati, da tista kričeča skupina (politkolesarji, agresivni levičarski družbeno-politični delavci (novinarji), t. i. medijski strokovnjaki, ki niso nič drugega kot branitelji agitpropa ipd.) v resnici ni večina.

Dokažimo, da nas je mnogo več takih, ki smo privrženci demokracije, vrednot, nastalih v evropski judovsko krščanski tradiciji, družine, slovenstva, katerim ekologija oz. skrb za okolje pomeni način življenja, ne pa politični ekstremizem, ki resnično verjamemo, da so ljudje enakopravni po spolu, verskem prepričanju, rasi, in da ne sme nihče biti niti negativno niti pozitivno diskriminiran.

Poskusimo se po končani epidemiji v čim večjem številu zbrati in državljanom pokažimo, da nam ni čisto vseeno, kam nas vodi rdeča falanga. Zberimo moči za vsaj še eno volilno zmago in po zmagi začnimo normalizacijo Slovenije v demokratično državo, v kateri je uravnotežena medijska krajina, kjer uradništvo in funkcionarji delujejo nepolitično in predvsem v največji meri strokovno ter učinkovito; kjer sta nepotizem in sistemska korupcija nekaj nezaslišanega, ne pa modus vivendi, kjer sta šolstvo in zdravstvo javni, ne državni, in kjer je gospodarstvo svobodno in veljajo temeljna pravila svobodnega trga tako gospodarske pobude kot pretoka kapitala in storitev, predvsem pa kadra. Za to pa mora zmagati resnica in mora biti poražena laž.