Varstvo zaradi kršitve bistva volilne pravice

20
1113

Osvetljujemo ovire in rešitve na poti motiviranega posameznika k ustavnosodnemu varstvu volilne pravice z vložitvijo t.i. pobude. V teh dneh namreč generirajo institucionalne kršitve bistva volilne pravice v zvezi z bližajočimi se ponovljenim zakonodajnim referendumom in državnozborskimi volitvami akutno potrebo po tovrstnem varstvu.

Med sredstvi ustavnosodnega varstva je vložitev pobude za ocenitev skladnosti (referendumskega oziroma volilnega) zakona z Ustavo Republike Slovenije. Na svoji poti pa pobuda trči ob zapleteno, strogo, zožujočo in mestoma konfuzno ustavnosodno prakso glede izpolnitve pogojev za sprejem (ali zavrženje) pobude v ustavnosodno obravnavo.

Toda položaj pobude za varstvo volilne pravice je specifičen. Zato osvetljujemo primer ne-stroge prakse za sprejem tovrstnih pobud v obravnavo. Kadar gre v pobudi za kršitev bistva volilne pravice, je namreč treba vsakemu državljanu priznati neposredno prizadetost v njegovem ustavno varovanem položaju, ne da bi moral utemeljevati, kako izpodbijana ureditev konkretno in neposredno prizadeva ravno njega.

Generator institucionalnih kršitev

Primer generatorja institucionalnih kršitev bistva volilne pravice so glede bližajočega se ponovljenega zakonodajnega referenduma določbe Zakona o referendumu in ljudski iniciativi in Zakona o volilni in referendumski kampanji. Ob tem so poseben generator institucionalnih kršitev še ravnanja Vlade Republike Slovenije. Ob zadnjem zakonodajnem referendumu so bile institucionalne kršitve tako hude, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo neskladje z Ustavo določb navedenih zakonov, Državnemu zboru Republike Slovenije pa naložilo odpravo ugotovljenih protiustavnosti (odločba št. U-I-191/17-25 z dne 25. 1. 2018 – tu). Državni zbor naloženega še danes ni napravil, kar pred ponovljenim referendumom generira nadaljnje institucionalne kršitve.

Poleg tega je odločbo izdalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije in v točki I. izreka sodbe, opr. št. Uv 10/2017-67 z dne 14. 3. 2018 odredilo novo referendumsko glasovanje. Razlog so hude institucionalne kršitve s strani Vlade, saj je namenila 97.000 EUR za potrebe postopka referendumske kampanje in nato porabila 96.455,89 EUR zgolj enostransko, pri tem pa ob različnih v referendumski kampanji prisotnih mnenjih javnosti ni obveščala stvarno, celovito in transparentno, zaradi česar je bila referendumska kampanja Vlade neustavna, referendum pa nepošten, kar je pomenilo kršitev ustavne pravice do glasovanja na referendumu, ki je lahko vplivala na izid referenduma (prim. točke 45, 50, 56 in 66 obrazložitve sodbe, ki je dostopna npr. tu).

Da Vlada persistira pri generiranju kršitev, je razvidno v odzivu z dne 16. 3. 2018, s katerim predsednik Vlade podaja neutemeljeno kritiko navedene vrhovnosodne sodbe (tu), kar je nadaljevanje nestvarnega, necelovitega in netransparentnega obveščanja javnosti o predmetu referenduma.

Drugi primer generatorja institucionalnih kršitev bistva volilne pravice je glede bližajočih se volitev v državni zbor. Kršitve generira določba Zakona o volitvah v državni zbor, ki »odločilen vpliv pri razdelitvi mandatov daje vodstvu političnih strank, ki vnaprej preračunajo, v katerih okrajih so njihovi kandidati izvoljivi in temu primerno oblikujejo kandidatne liste.« (besedilo v navednicah po – tu).

Na postopkovni poti ustavnosodni pobudi

Navedene institucionalne kršitve pred bližajočimi se ponovljenem zakonodajnem referendumu in državnozborskimi volitvami generirajo potrebo po pravnem varstvu volilne pravice posameznikov.

Med sredstvi tega varstva je vložitev ustavnosodne pobude za oceno skladnosti zadevnega zakona z Ustavo. Takšna zakona sta v primeru ponovljenega zakonodajnega referenduma Zakon o referendumu in civilni iniciativi in Zakon o volilni in referendumski kampanji, v primeru državnozborskih volitev pa je to Zakon o volitvah v državni zbor. Vsebinski temelj varstva volilne pravice posameznika na navedenih področjih je sumiran v določilih 3., 43., 44., 80., 81., 90. in 111. člena Ustave.

Postopkovni temelj za vložitev ustavnosodne pobude pa je v določilu 162. člena Ustave. Med pogoji postopka, začetega s pobudo za odločanje o ustavne skladnosti zakonov, se v Ustavi dokaj prosto pogojuje, da (1.) »postopek pred ustavnim sodiščem ureja zakon« ter da (2.) »vsakdo lahko da pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes«. Glede na prvi pogoj je zakon, ki ureja postopek Zakon o ustavnem sodišču. Glede na drugi pogoj pa ta zakon v 24. in 24.b členu določa pogoje za sprejem (ali za zavrženje) pobude v obravnavo, s tem, da zakonski pogoji zožujejo pogoje iz 162. člena Ustave.

Pa ne zožuje pogojev iz Ustave zgolj zakon. Na svoji poti pobuda trči ob nadalje zaožujočo, zapleteno in strogo ter mestoma konfuzno ustavnosodno prakso glede izpolnitve pogojev za sprejem (ali za zavrženje) pobude v obravnavo. Tako je pravni interes izkazan tedaj, ko je očitno, da gre za pobudnikov lastni interes, torej njegov osebni in neposredni interes, ki ga pravo priznava in varuje; z ugoditvijo njegovemu predlogu se mora njegov pravni položaj spremeniti in mora zaradi tega pridobiti neposredne in osebne pravne koristi (npr. ustavnosodna zadeva U-I-136/92-13).

Pravni interes je podan le tedaj, ko je očitno, da gre za pobudnikov lastni, torej konkretni interes (U-I-105/95). Da bi bil pobudnikov pravni interes podan, mora biti individualen in ne splošen in abstrakten, v obrambi katerega bi lahko nastopal vsak posameznik; biti mora praven in konkreten (U-I-188/94). Splošen in abstrakten interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča, ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do spremembe njegovega pravnega položaja (U-I-423/98).

Da, poleg zapletenosti in strogosti, prihaja še do konfuzije navedene prakse, se mestoma pokaže iz dajanja možnosti za izpolnitev pogojev za vložitev pobude »vsakomur«.

Poglejmo primer: »V primerih, kakršen je obravnavani, ne more biti drugače, kot da sprejmemo tezo o pravnem interesu vsakega od atomiziranih nosilcev človeškega dostojanstva ter da pobudniku ni treba še posebej dokazovati svoje neposredne, osebne prizadetosti – ta se kratko malo domneva« (iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Zobca k odločbi U-I-109/10, ki se mu pridružuje sodnik mag. Mozetič). Ali pa: »iz nekaterih trditev v 4. točki obrazložitve odločbe bi celo lahko sklepali, da je Ustavno sodišče v resnici priznalo pravni interes vsakomur in da sta zato prvi in drugi del 4. točke v medsebojnem nasprotju. Vendar menim, da ni tako.« (cit. iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnice mag. Sovdat k cit. odločbi, k razlogovanju katerega se je pridružil sodnik dr. Petrič v svojem pritrdilnem ločenem mnenju).

Kako hoditi po tako zapleteni in mestoma konfuzni poti

Poleg zapletene in mestoma konfuzne prakse se moramo osrediniti v specifično bistvo obravnavanega položaja. Položaj je specifičen v tem, da generirajo institucionalne kršitve potrebo po ustavnosodnem varstvu bistva volilne pravice na bližajočih se ponovljenem zakonodajnem referendumu in bližajočih se državnozborskih volitvah.

S tega vidika je treba primeroma osvetliti še ustavnosodno zadevo številka U-I-204/00, saj se je pobudniku, ki je kot državljan izpodbijal določbe zakona o volitvah v državni zbor, priznalo pravni interes. V primeru predpisov, ki urejajo sodelovanje državljanov pri izvajanju oblasti, samo zatrjevanje, da posamezne njihove določbe niso v skladu z Ustavo, praviloma ne bo zadoščalo za priznanje pravnega interesa vsakemu državljanu, razen če bo šlo za določbe, ki bi neposredno določale pravni položaj ožjega kroga oseb, ki bi mu pripadal tudi pobudnik.

Vendar pa se v primerih, kadar so predmet izpodbijanja predpisi, ki urejajo položaj (vsakega) državljana pri izvajanju oblasti, lahko vprašanje, kdaj gre za neposredno prizadetost pravno varovanih položajev posameznika, pokaže v posebni luči. Zlasti, kadar bi zatrjevane protiustavnosti posameznih določb ali pa kar zakona v celoti pomenile tako globok poseg v pravice iz 3., 43., 44. in 90. člena Ustave, da bi bilo prizadeto njihovo bistvo. Tedaj je treba vsakemu državljanu priznati neposredno prizadetost v njegovem (ustavno)pravno varovanem položaju, ne da bi moral utemeljevati, kako izpodbijana ureditev konkretno in neposredno prizadeva ravno njega. Ustava namreč določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo (drugi odstavek 3. člena Ustave).

Državljanke in državljani po tej določbi izvršujejo svojo oblast neposredno in z volitvami, ki so torej temelj demokratične oblasti v Sloveniji kot demokratični republiki (1. člen Ustave) in pravni državi (2. člen Ustave). Volilni sistem, ki naj bi bil v celoti v nasprotju z Ustavo, posega v njegovo ustavno zagotovljeno volilno pravico (43. člen Ustave).

V navedenem se kaže pot za varstvo bistva volilne pravice tudi v primeru bližajočih se ponovljenega zakonodajnega referenduma in državnozborskih volitev. Ob tem, da je treba izdelati in vložiti popolno (oziroma dopolniti) vlogo.

20 KOMENTARJI

  1. Ustavno sodišče nima meča, da bi uveljavilo pravico. Tako da so vse to le besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede, besede …

  2. Kljub temu ima ustavno sodišče veliko moč, saj je zrušilo vlado.

    Je pa zrušena vlada ostala neverjetno nedemokratična.

    Premier Cerar pravi, da v ponovljenem referendumskem postopku ne bo namenila niti centa za informiranje volivcev. Logično, saj je že posredovala vsem volivcem brošuro, v kateri je utemeljila zakaj naj volivci glasujejo za zakon o drugem tiru in za to brošuro zapravila 96.000 EUR.

    Izdajo brošure se Vili Kovačič oziroma civilna iniciativa ni mogla privoščiti, ker ji vlada ni namenila niti centa v ta namen.

    Vlada je dolžna to storiti zdaj in plačati brošuro, ki jo bo izdala civilna iniciativa za volivce. Šele potem bo referendumski postopek pravičen.

          • Ja. Sploh zdaj, ko US pritožbi g Vilija menda ni ugodilo.
            Kot kaže, referendum zato ne bo na isti dan kot volitve.
            Ker če bi bil, ne bi vedeli če je kvorum dosežen !?!

          • Amelie: “Kot kaže, referendum zato ne bo na isti dan kot volitve.
            Ker če bi bil, ne bi vedeli če je kvorum dosežen !?!”

            V čem je vaša dilema, da pri istem dnevu izvedbe referenduma/volitev naj ne bi vedeli, če je kvorum dosežen?

          • Amelie…

            – dilema se lepo veže z nedavnim razkritjem v spletni Demokraciji aktivizma dr. Janeza Pogorelca s pisanjem na DVK, s katerim naj bi vložil neutemeljene napore zoper hkratnost datuma volitev/referenduma. Taki neutemeljeni napori so skladni s tovrstnimi stališči dr. Lojzeta Udeta in Mladine izpred nekaj let.

            – napori so poželi sadove. Pravkar je postal na spletu dostopen ustavnosodni sklep U-I-263/18-8 Up-540/18-4 z dne 9. 4. 2018 da se v zadevi Vilija Kovačiča zavrneta obe obe pobudi, tako za izpodbijanje zakona o referendumu in ljudski iniciativi kot za izpodbijanje sklepa o določitvi datuma referenduma. Sodnik ddr. Jaklič je dal glede tega odklonilno ločeno mnenje.

          • Ja, ja… dr. Janez Pogorelec, pravnik, namestnik direktorice službe vlade RS za zakonodajo, torej javni uslužbenec, ki dela za vlado, obenem pa kot član izvršilnega sveta opozicijske stranke NSi na véliko kritizira – kako kontroverzno! – prav tako opozicijsko stranko SDS in njenega predsednika,…
            … do vladajoče koalicije s SMC in Cerarjem na čelu pa je… če bi uporabili zgolj izraz ‘prizanesljiv’, bi bilo premalo povedno…

            Že leta 2014 je njegovo protivljenje, da bi bile volitve na isti dan kot referendum, citirala Mladina v petem odstavku priloženega članka:

            http://www.mladina.si/155817/nic-vec-na-isti-dan/

        • Kovačiča so bili pred referendumom polni mediji, pa je pogorel. Zakaj bi bilo sedaj drugače?
          Če je tak referendum neumnost, potem mu rešitve ni. Tema pač ni primerna za referendum. Če je pa bil mišljen kot preizkus moči Cerarja, potem pa je toliko bolj klavrno, da je tako končal. Po moje Kovačiču sploh ne gre za drugi tir in tako misli večina državljanov.

          • Mislim, da klavrnost ni na strani Kovačiča. Ne razumem odkod tolikšen cinizem. Tako neutemeljen očitek je možno razložiti samo s hudobijo. Z zvrhano mero hudobije.

  3. Ustavni pravnik Avbelj je bil sinoči v TV dnevniku krivičen do Madžarskega predsednika Orbana, saj ni videl v njegovih ciljih nič dobrega za Evropo.

    Gospod Avbelj kaj tudi vi menite, da je domoljubje in krščanska vera nekaj slabega za Evropo?

    Gospod Avbelj, pravični in resnicoljubni bi bili takrat, če bi podali celovito oceno in rekli – to je dobro, tisto pa je slabo. Ne pa, da ste vse vrgli v smeti.

    S takšnim gledanjem, tudi Sloveniji ne bo nikoli drugače.

  4. Slovensko madžarska zgodovina je zelo poučna glede domoljubja.

    Celjski knez Ulrik je hotel postati madžarski kralj. Ko mu je to skoraj že uspelo, so ga madžarski vitezi v Beogradu umorili.

    Namesto celjskega kneza Ulrika je postal madžarski kralj madžarski vitez Matjaž, ki ga Slovenci častimo kot slovenskega odrešitelja.

    Ta zgodovinski dogodek ima za Slovence dva poduka:

    – Slovenci, bodite doma gospodarji, ne pa drugje.
    _ Slovenci, častite svoje velike može, ne pa tuje.

  5. In še: Slovenc,, najdite si nevesto bližje svojega doma. Celjski knez Ulrik jo je našel v Beogradu, pa ni imel sreče, da bi s svojimi potomci lahko ohranil celjsko knežjo rodovino.

  6. V Sloveniji ima oblast strankokracija, to so vodstva političnih strank.
    Proporcionalni volilni sistem je udoben za stranke oz. njihove kandidate oz. poslance, saj vodstvo stranke izbere kdo bo lahko izvoljen, volivec nima vpliva, da izbere svojega kandidata. Zato so naše poslanske prazne, poslanci ne iščejo stika z volivci, so odmaknjeni od tegob volivcev.

    • Mislim, da se motiš. Kot povsod po svetu je vladar sveta denar. Tudi pri nas. Sicer pa mora biti strankokracija. Kdor se pa hoče dejavno vključiti v politiko, pa naj to naredi preko stranke. Najprej v stranki na vrh, potem v politiki države. Žal imamo premalo kariernih politikov. Nima smisla ustanavljati novo stranko. Prenoviti je treba obstoječo!(primer Primc)

  7. Res je, da je pri nas še veliko totalitarizma.

    Žal pa ni domoljubja in pozitivnega odnosa do krščanstva.

    Tudi glede tega ni bil določen pravnik Avbelj.

  8. Vso troje – totalitarizem, nedomoljubje in negativen odnos do krščanstva je za Slovenijo pogubno.

    Zato se lahko v marsičem zgledujemo po Madžarski.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite