Temeljni problem globoke slovenske krize je Veliki razkol tega naroda in Vzporedna država slovenskih prokomunistov.
Poseben problem je opustošenje liberalnega dela znotraj demokratičnega dela političnega prostora zaradi stranke DL. Od njihovega opustošenja leta 2013 si slovensko volilno telo ni opomoglo. Zeva nuja po pristno liberalni stranki, kar je ena od temeljnih prvin normalnosti političnega prostora. Njen nastanek ovirata dva velika pojava:
- prvi so nepoglobljena gibanja, ki se ne poglobijo dovolj v temeljni problem globoke krize,
- drugi pa so potvorbe pristnega liberalizma s strani slovenskega prokomunizma.
Problem 1: nepoglobljeni
V nedavnem prispevku smo osvetlili problem nepoglobljenih gibanj (prispevek Brezvsebinska gibanja, II. del: Štih, Pezdir, Vodopivec, Požar, in Hayek; dostopno – tu). Zanja je značilno, da se rada pustijo poimenovati z gesli kot so »sredina, reset, neideološko, reforme, vseglih«, in »ne bomo se ukvarjali s preteklostjo«, še posebej všeč jim je geslo »liberalci«.
Osvetlimo primeroma problem stranke gospoda Bojana Požarja. Ob 33 suhoparno natipkanih programskih točkah se stranka v temeljni problem globoke slovenske krize dovolj poglobila. In se jo rado nepoglobljeno poimenuje z »liberalna« ali z »neideološka« – »Lista novinarja @BojanPozar je neideološka t.i. catch-all stranka, ki cilja na zmago na volitvah, ima 33 programskih točk in bo kandidirala z listo, na kateri ne bo nobenega bivšega političnega funkcionarja. Je liberalna in napredna.« (cit. po Aljuš Pertinač, dostopno – tu).
Prvič: Vsebinska nepoglobljenost stranke je razlog, da stranke Bojana Požarja niti izkušeni analitik kot je nedvomno novinar Peter Jančič, ne more razvrstiti v liberalno skupino brez konfuzije. V predvolilnem prispevku g. Jančiča z dne 4. 5. 2018 z naslovom »25 list, namesto Jankovića Socialistična partija, požar povsod« (dostopno – tu) se razvrsti v »liberalno sredinsko skupino« naslednje stranke: SMC, SAB, LBP (!), DD, GAS in AČZL. Ker v prispevku ni vsebinskih parametrov razvrstitve, je razvrstitev sama po sebi nepoglobljena.
Ob nepoglobljenem gre tudi za konfuzijo. To je razvidno iz razvrščanja g. Jančiča v prispevku »Kam spada Bojan Požar?« z dne 3. 3. 2018. Bojana Požarja se namreč dne 4. 5. 2018 razvrsti v »liberalno sredinsko skupino«, dne 3. 3. 2018 pa se ga razvrsti »na levo«, kar je konfuzno (cit. dostopno – tu):
- »To sem storil zaradi prvin programa in ker je bil predsednik stranke Bojan Požar nekoč kot novinar zaposlen pri predhodnici SD. […]
- Na levo sem ga uvrstil zaradi zavzemanja v programu za legalizacijo konoplje […] Požar pa je, denimo, tudi za izjemne pokojnine za športnike, kulturnike in znanstvenike […].«
Drugič: Prav je, da v primeru, ko ugotovimo relevanten podatek o prokomunizmu, kajti prokomunizem je stran od pristnega liberalizma, razvrščamo stranke stran od kakršnekoli »liberalno sredinske skupine«. Tak podatek je v prispevku z dne 3. 3. 2018 tole: »ker je bil predsednik stranke Bojan Požar nekoč kot novinar zaposlen pri predhodnici SD«.
Toda podatek o naši preteklosti sam po sebi še ne pomeni današnje vzročne zveze z (izvenliberalnim, izvendemokratičnim) prokomunizmom. Treba je opozoriti, da smo prav vsi odrasli Slovenci in Slovenke globoko prokomunistično indoktrinirani. Prav vsi. Vendar ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni obstoja odločilne vzročne zveze z (izvenliberalnim, izvendemokratičnim) prokomunizmom danes. Ni rečeno, da se politična oseba ni svojemu prokomunizmu odločno odpovedala.
Tretjič: Vendar pa so navržena mnenja, kot na primer zgoraj od g. Pertinača, češ da na listi stranke LBP ne bo »nobenega bivšega političnega funkcionarja«, nepoglobljena, Bojan Požar ima namreč določeno politično kariero (primer časopisna fotokopija – tu). Navedba »Bojan Požar« se nahaja tudi v točki 37. Maribor-Tabor Pregleda članov CK ZKS in CK ZKJ, funkcionarjev predsedstva CK ZKS ter strokovno-političnih delavcev CK ZKS, ki se bodo udeležili programsko-volilnih sej občinskih konferenc Zveze komunistov Slovenije 9. 2. 1988, ki je del dokumenta, objavljenega na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije (dostopno – tu oziroma tu).
V tem je torej problem. Prispevek gospoda Jančiča z dne 3. 3. 2018 o razvrstitvi Bojana Požarja »na levo« zaradi pretekle zaposlitve »pri predhodnici SD« je konfuzen, ker ni dovolj poglobljen. Razlog konfuzije je v politiku samem, ne poglobi dovolj svojega problema javno.
Uvrstitev Bojana Požarja v liberalno skupino je s tem izpodbita nepoglobljena.
Kako ugotoviti liberalno stranko
Poseben problem, ki ovira nastanek nujno potrebne pristno liberalne stranke, so torej nepoglobljena gibanja. Ne poglobijo se dovolj glede temeljnega koncepta liberalizma. Ta koncept je stran od kakršnegakoli prokomunizma.
Beseda liberalno ima svoj koren v latinski besedi libertas (svoboda). Liberalno politično gibanje utemeljuje vzpostavitev takšnih okoliščin državne ureditve, v katerih se učinkovito uveljavljajo trije stebri evropske civilizacije – pravna država z izonomijo, demokracija z delitvijo oblasti in varstvo »univerzalnih človekovih pravic in svoboščin« (cit. po angl. izvirniku: »Universal Charter of Human Rights«). Učinkovita vzpostavitev teh treh stebrov evropske civilizacije, nasproti njihovi neučinkoviti- oziroma ne-vzpostavitvi, je temeljna in nikoli združljiva ločnica med liberalizmom in slovenskim prokomunizmom (socializmom).
V samem jedru liberalizma je namreč koncept vladavine svobode (libertas). V biti vladavine svobode pa je mehanizem izonomije (enakost pred zakonom). Kajti, »za dežele, ki se žele vzdigniti ali najti bogastvo, ki so ga izgubile, je edini vpliv, ki individualne energije vodi k cilju, vladavina svobode.« (cit. je prevod po: Friderich August von Hayek, The Political Ideal of the Rule of Law, 1955, str. 17). Tu je čisti nukleus, bit učinkovitosti slovenske države. Je edini vpliv, ki omogoča eskalacijo individualnih energij, ki jo država tega naroda potrebuje za vnovično učinkovitost.
V jedru pristno liberalne stranke je torej zavarovanje svobode posameznikov nasproti državni oblasti. To je nasprotje prokomunizma oziroma socializma, kjer se uveljavlja ne-svobodo oseb in totalno koncentracijo oblasti v rokah organizacije, stranke, zveze oziroma partije. Skladno s tem je, po liberalnih ugotovitvah Fridericha Augusta von Hayeka, državna opredelitev za socializem opredelitev za suženjstvo; sprejem socializma namreč pomeni koncentracijo moči, ki ob degeneraciji sistema postane največji nasprotnik prava in svobode posameznikov (primerjaj z: F.A. Hayek, The Road to Serfdom).
Merilo za ugotovitev pristno liberalne stranke je s tem osvetljeno.
Pa še tole: izonomija, bit vladavine liberalizma, je v Sloveniji, ob sinergiji izvenzakonitih udarov oseb z javnimi pooblastili v splošno demokratično stranko SDS, eskaliranih od leta 2008 dalje, stvarno odpravljena. Stvarno odpravljena.
»Kako naprej?« – treba se bo dovolj poglobiti
Tako je poseben problem naša nepoglobljenost.
Na primer v cit. prispevku g. Jančiča z dne 3. 3. 2018 se navaja »predhodnico SD«, navajanje te stranke pa ni dovolj poglobljeno. Po podatkih registra poslovnih subjektov je namreč subjekt, pod imenom Socialni demokrati, še danes vpisan pri sodnem in poslovno registrskem organu AJPES pod matično številko 5147484000 z dnem: 30.09.1976 (dostopno – tu). Ob tem datumu je videz »demokratičnosti« v imenu vprašljiv. V času pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov je namreč šlo, skladno s statutarnimi določbami slovenske stranke, zveze oziroma partije, za del državne KPJ, ki je po enem od svojih programskih mnenj dobila v »revolucionarnem boju za oblast in njeno utrditev značaj maksimalne koncentracije oblasti v rokah partije«.
Maksimalna koncentracija oblasti v rokah partije nima zveze z demokratičnim (niti z liberalnim).
Liberalni del demokratičnega dela političnega prostora se bo moral svojemu nepoglobljenemu pojavu odpovedati. Treba se je poglobiti v temeljni problem globoke slovenske krize. Temeljni problem je Veliki razkol tega naroda in Vzporedna država slovenskih prokomunistov. Zato je ob razvrščanju v liberalno skupino treba ugotoviti ali se je stranka s svojim prokomunizmom soočila, se mu odločno in nedvoumno odpovedala ter ga zavrgla. Tega na primer pri gospodu Bojanu Požarju še ni mogoče poznati, uvrstitev slednjega v liberalno skupino je zato nepoglobljena.
Ob podobno nepoglobljeni politični praksi je, na primer mag. Rado Pezdir osvetlil svoj intelektualni problem v DL-ju v intervjuju dr. Jožeta Možine (RTV Slovenija, julij 2017, dostopno – tu). Začel se je z neugodno stvarnostjo globoke slovenske krize, ki ima rdečo nit v zgodovini, poglobljeno soočati. DL je zapustil. Nato pa za več let okrepil zgodovinsko metodo proučevanja patologije tega naroda in države. Kajti:
- »če je bila ta Državljanska lista tudi za kaj dobra, je bilo dobro spoznanje, da enostavno ne moreš pridet z nekim reformnim programom in reforme narest. In po drugi strani tudi z akademskega vidika nismo več znali najti odgovora na vprašanje, zakaj je slovenska tranzicija taka, kot je« (navedeni vir, čas: 02:45),
- »[in posledično] smo rekli, poglejmo v zgodovino« (isti vir, čas: 03:19),
- »pravzaprav Udbomafija, to kar se je včasih slišalo kot neka smešna krilatica, to obstaja? To obstaja, to deluje« (isti vir, čas: 30:42).
