Globoko slovensko krizo spremlja pojav brezvsebinskih gibanj, ki se rada pustijo poimenovati z gesli kot so »sredina, reset, neideološko, reforme, liberalno, vseglih, in pa ne bomo se ukvarjali s preteklostjo«. Ta gibanja so opustošila zaupanje v volilnem telesu. Zaupanje je vezivo volilnega telesa. In je opustošeno. S tem opustošenjem se bo treba v primeru iskanja novih rešitev, na primer s Prstan ali stranko Bojana Požarja, enkrat soočiti.
Pojav teh gibanj je nazadnje eskaliral ob medijskih zlorabah volilne kampanje junija 2018, izvolitvi predsednika Vlade Republike Slovenije dne 17. 8. 2018 in oblikovanju vladne koalicije dne 29. 8. 2018. Posebej globoko opustošenje zaupanja pa je povzročilo gibanje Državljanska lista Gregorja Viranta (DL). Od tega si slovensko volilno telo še danes ni opomoglo.
Opustošenje DL in hipoteza g. Štiha ter mag. Pezdirja
Kako to, da je izrazito reformno samodeklarirana DL začetkom leta 2013 vrgla izrazito reformno vlado? Tomaž Štih, eden od ustanoviteljev DL, je opustošenje zaupanja, ki ga je povzročila stranka DL, vezal na udar DL in dr. Grege Viranta v pravno državo (cit. po Tomaž Štih, dostopno – tu):
»Krivda je v glavnem v napačni oceni predsednika stranke Gregorja Viranta, ki je takrat ocenil, da je bolj pomembno, da sledi načelom pravne države, za katere se je kasneje izkazalo, da to sploh niso načela pravne države, kot pa političnim interesom stranke, da reformira.«
Mag. Rado Pezdir, prav tako eden od tvorcev DL, je opustošenje zaupanja DL prav tako vezal na udar DL v pravno državo, in sicer preko vezi z integriteto in preprečevanjem korupcije, dodatno pa še na g. Štiha (cit. po Rado Pezdir, dostopno – tu, čas 8:57 in 15:41):
»Pravzaprav vas zalijejo neki lobiji, interesne skupine, preden se obrnete je vaša politična stranka leglo korupcije in to je Državljanska lista tudi na primer postala.
[Ob odhodu je dr. Janez Šušteršič] izpustil iz rok že vse, in enako je izpustil iz rok, da bi korumperje malo bolj preganjal, jih je v eni točki, ampak ni bil dosleden.
Recimo Tomaž Štih je tipičen primer nekoga, ki mu zmanjka hrbtenice takrat, ko je treba karkoli narediti, ko je treba zaustaviti zadeve. In mislim, da bo on pred slovensko zgodovino bo moral marsikaj odgovarjat, sploh pa pred volivci, ki so Državljansko listo videli kot neko liberalno stranko z neko integriteto.«
Preizkus hipoteze g. Štiha
Opravimo preizkus hipoteze g. Štiha o udaru stranke DL in dr. Viranta v pravno državo:
Tik pred udarom je predsednik (še ne padle) reformne vlade dne 19. 12. 2012 podal napoved preiskave vprašljivih dejanj v slovenskih bankah (dostopno – tu), kar je po letu dni »pregretih časov« omogočila ustavna odločba z dne 17. 12. 2012.
Na kar se je dne 7. 1. 2013 posebej močno udarilo s Komisije Republike Slovenije za preprečevanje korupcije z izven zakonitim Zaključnim poročilom, številka 06259-1/2013/1 v delu, ki se nanaša na predsednika izvršilne veje oblasti (Vlade). Ne da bi to poročilo postopkovno prejela prizadeta stranka (predsednik vlade), naj bi to poročilo že imel v rokah dr. Gregor Virant, predsednik zakonodajne veje oblasti (Državnega zbora) individualno, pri čemer Državni zbor sploh ni individualni organ, temveč je kolektivni organ.
V teh okoliščinah je dne 12. 1. 2013 dr. Virant, predsednik zakonodajne veje oblasti, dolgoletni profesor prava, pojasnil svoj del udara v to državo takole: »Če v 10 dneh ne bo sprejet odstop predsednika vlade, DL ne bo več član koalicije Janeza Janše [sicer si želijo sodelovati v koaliciji, vendar] ne pod tem predsednikom vlade« (cit. dostopno – tu). Nato so dne 12. 1. 2018 napovedani udar uresničili in vrgli reformno vlado.
Čez več let je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo številka I Up 256/2014 z dne 18. 2. 2015 izven-zakoniti dokument v izpodbijanem delu odpravilo (64. člen ZUS-1), torej za nazaj, ex tunc, brez vrnitve zadeve v ponovni postopek. Ta sodba je pravnomočna.
Navedeno je udar v izvršilno vejo oblasti, v demokracijo z delitvijo oblasti in v pravno državo. Poleg zlorabe oblasti države je tudi udar v človekove pravice in temeljne svoboščine prizadete osebe, udar je posebej hud v nedolžnost.
S tem je hipoteza g. Štiha, vezana na dr. Viranta in udar DL v pravno državo, utemeljena.
Opustošeni nukleus zaupanja – izonomija
Z navedenim udarom DL se je posebej hudo prizadelo varstvo izonomije. Izonomija je čisti nukleus, bit pravne države, in edini vpliv, ki vodi individualne energije k vladavini svobode, ki jo Republika Slovenija potrebuje za vnovično učinkovitost.
Izonomija je enakost vseh državljanov pred zakonom. Izonomija je čisti nukleus pravne države in eden od treh temeljev evropske civilizacije, ki smo jih posebej osvetlili v prispevku zoper nedopustno koncentracijo oblasti v rokah dr. Mira (Miroslava) Cerarja (dostopno – tu). Izvorno je izonomija (po grškem ἰσονομία) še pred demokracijo z delitvijo oblasti. Izvorno pojem opisuje okoliščine, ki jih je vzpostavil Solon v Atenah, »zaradi tega, ker je ljudstvu zavaroval poštenost oziroma ‘fair play’« (cit. prevod po: Alfred E, Zimmern, The Greek Commonwealth, 1911, str. 130 in 131, dostopno – tu). To so okoliščine, v katerih je dal Solon ljudstvu, »ne toliko kontrolo nad javnimi zadevami, temveč zagotovilo, da bodo vladali na osnovi zakonov, ki so usklajeni s poznanimi pravili.« (cit. prevod po: Sir Ernest Baker, Greek Political Theory, 1918, Chapter III Political Thought before the Sophists, str. 44, dostopno – tu).
Izonomija je torej čisti nukleus pravne države. Je tista bit, ki povzroči vladavino svobode, s tem pa eskalacijo individualnih energij, ki jo država potrebuje za svojo učinkovitost. »Svoboda oseb pod oblastjo države [namreč] pomeni imeti stalno pravilo, po katerem se živi, ki je skupno vsem v skupnosti, to pravilo pa je sprejelo zakonodajno telo, ki je bilo izvoljeno v tej skupnosti; je svoboda [»liberty«] slediti svoji lastni volji v vseh stvareh, ki jih pravilo ne prepoveduje; in brez da bi to bilo podvrženo nestalni, nesigurni, neznani, arbitrarni volji drugega človeka.« (cit. prevod po: John Locke, An Essay Concerning the True Original, Extent and End of Civil Government, 1690, Book II, Chapter IV, Section 22, str. 206, dostopno – tu).
Kajti »za dežele, ki se žele vzdigniti ali najti bogastvo, ki so ga izgubile, je edini vpliv, ki individualne energije vodi k cilju, vladavina svobode.« (cit. prevod po: Friderich August von Hayek, The Political Ideal of the Rule of Law, 1955, str. 17).
Tu je s strani DL opustošeno jedro zaupanja v slovenskem volilnem telesu. Od česar si slovensko volilno telo še danes ni opomoglo.
»Kako naprej?« – mag. Rado Pezdir in preteklost
Kako naprej? Temeljni problem, s katerim se soočamo v globoki krizi slovenskega naroda in države, je Veliki razkol slovenskega naroda in Vzporedna država slovenskih prokomunistov. Ta problem je vezan na preteklost, sedanjost in prihodnost. Preteklost pa je enakovredna sedanjosti in prihodnosti. Enakovredna. Uporabo zgodovinske metode smo primeroma okrepili ob osvetlitvi Vzporedne stvarnosti slovenskega računovodstva in revizije v prispevku Podtabu sedmega tabuja – zgodovinska metoda (dostopno – tu).
V že omenjenem mag. Radu Pezdirju je, po DL-ju, do določenega preloma prišlo. Z neugodno stvarnostjo, ki ima rdečo nit v zgodovini, se namreč sooča. Ob »pregretih časih« je zapustil DL, nato pa za več let okrepil zgodovinsko metodo proučevanja patologije tega naroda in države. Ob tem, da »enostavno ne moreš pridet z nekim reformnim programom in reforme narest. In po drugi strani tudi z akademskega vidika nismo več znali najti odgovora na vprašanje, zakaj je slovenska tranzicija tako, kot je. [In posledično] smo rekli, poglejmo v zgodovino.« (cit. po mag. Rado Pezdir, oddaja na RTV Slovenija iz julija 2017, dostopno – tu, čas 02:45).
Ob tem je podal tudi argumentacijo o časovni rdeči niti do danes organiziranega podzemlja slovenskih prokomunistov. Izpostavil je področja Vzporedne ekonomije, Vzporednega bančništva ob organiziranem podzemlju ter Vzporednega financiranja medijev in volitev. Kajti, »pravzaprav Udbomafija, to kar se je včasih slišalo kot neka smešna krilatica, to obstaja? To obstaja, to deluje.« (cit. po RTV oddaji iz julija 2017, čas: 30:43).
S tem se bo treba soočiti.
»Kako naprej?« – iskanje novih rešitev (Prstan, Požar, …)
Ena od značilnosti brezvsebinskih gibanj, kakršno je DL, je torej, da se rada pustijo poimenovati kot »neideološka«, »resetatorska«, »vsegliharska«. Slednje po svojem mnenju, da so vsi enako slabi, kar je nepoznavanje izonomije, ki smo jo v prispevku precizno osvetlili. Posebej rada se vzvišeno samodeklarirajo za »sredino« in za »liberalno«. Zlasti pa menijo, da se »mi že ne bomo ukvarjali s preteklostjo«.
In kako naprej? Z opustošenjem zaupanja zaradi brezvsebinskih gibanj, kot je DL, se bo treba soočiti. Primer iskanja novih rešitev sta dr. Blaž Vodopivec (Prstan) in najbolj informirani gospod Bojan Požar, vendar se tudi ta v temeljni problem tega naroda in države nista dovolj poglobila.
Tudi pootročeni brezvsebinski floskuli, da se na primer »ne bomo ukvarjali s preteklostjo«, se bo treba odpovedati. Čas je že.
Odpovedati se bo treba tudi intelektualni bizariji, kakršna je, po več letih hudih volilnih zlorab s strani nekdanje levice, javno objavljen vzvišeno všečen, akademsko neutemeljeno posiljen očitek z dne 15. 9. 2015, naperjen zoper politično hudo napadano opozicijsko (!) stranko SDS, da je slednja tista, ki ovira državo Slovenijo, ker ne izoblikuje velike koalicije s (koalicijsko) stranko SMC. Očitek je podan v »Odprtem pismu Cerarju in Janši« s strani 16 avtorjev: Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec, Egon Zakrajšek, ki se jim je kot šestnajsti pridružil »mlado-ekonomist« Marko Voljč.
Za zaključek naj še enkrat spomnimo, da je predvolilni čas, v nedeljo, 18. 11. 2018, pa bodo lokalne volitve. Neugodna stvarnost, ki ima rdečo nit v sistemskostrukturno organiziranem podzemlju slovenskih prokomunistov, sili splošno demokratične stranke, gibanja in osebnostno dozorele posameznike v povezovanje v demokratični blok.
