Tiho bodi in si svoje misli

11
1260

Prispevek Utopija polnih hladilnikov, ki je bil objavljen pred dnevi, se je nanašal na obče duhovno spreobrnjenje od porabniškega lagodja, kar predstavlja enega od treh možnih izstopov iz družbene apatičnosti. V današnjem nadaljevanju pa se posvetimo plašnosti povprečnega katoličana pred javnostjo, ki je bolj katoliški problem.

Pater Branko Cestnik je v soboto, 17. marca 2018, na zborovanju gibanja Prebudimo Slovenijo, ki so mu dali delovni naslov Spet na razpotju, spregovoril o apatiji v slovenski družbi. V uvodnem delu predavanja je slikovito prikazal, da apatičnost vodi v pomanjkanje soudeležbe in kontrole s strani množice, dovoljuje razrast samopašnosti in koruptivnost elit. Izpostavil je, da se apatični človek lahko hitro in iracionalno spreobrne v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje. Zato apatičnost ni dobra, saj kristjana poškoduje od znotraj. Cestnik to prikaže z naslednjimi besedami: »Učlovečeni Kristus nam bo vse bolj tuj. Ker je On učlovečen, mi pa ne.«

V nadaljevanju predavanja je Cestnik spregovoril o blagostanju in porabniškem način življenja, kar je slikovito opisal z besedno zvezo »polni hladilniki«. Ti so po njegovem mnenju s seboj prinesli občutek, da Bog ni več potreben. Ustvarila pa se je tudi utopija, da se nam nima več kaj hudega zgoditi; da bo šlo samo še na boljše; da se ne rabimo več naprezati – kakor da je zlo končno premagano.

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: »Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!« Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu »tiho bodi – dol glej – svoje si misli« nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih. Ta drža nam je nenazadnje pomagala preživeti v totalitarnih razmerah nacizma in komunizma. Ta drža je razumljiva, kjer ni verske svobode, in se kristjanu svetuje, naj se ne izpostavlja v javnosti.

Vendar so korenine družbeno lahko globlje in bolj intrigantne. Temeljijo namreč tudi na stoletni duhovni tradiciji, ki je poudarjala nezanimanje za ta svet, beg od tega sveta, predvsem pa negovanje ponižnosti in intimnega odnosa do Boga. Ta tradicija ima močno oporo v slavni knjigi Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in v t.i. devotio moderna. Še danes jo prepoznamo v bogoslužju in na drugih katoliških prireditvah, ko vidimo, da nihče noče sedeti spredaj.

Vse to veliko pove o socialni psihologiji slovenskega katoličana, zlasti podeželskega: bolje biti zadaj kot spredaj; bolje biti tiho kot biti glasen; bolje je se ne vtikovati. Iz te duhovne podstati in socialne psihologije slovenski katoliški prostor seveda ne more ustvariti večje kritične mase državljanov, ki bi v določeni družbeni akciji dosegla neko spremembo. Četudi imamo izjeme: družinski referendum decembra 2015 je pokazal veliko mobilizacijo katolištva, mobilizacijo, ki pa ni imelo toliko političnega predznaka kot moralnega. Kar bi si seveda zaslužilo posebno analizo. Določena dramatična vsebina katoličana motivira –  redna politika ga ne motivira?

Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo »notranjo celico« – kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska. Včasih pa se je treba odzvati in takoj dvigniti glas – po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Veliko dela za spremembo te katoliške zadržanosti lahko opravimo prav v notranjem cerkvenem življenju. Če bodo laiki v župnijskem življenju »drugorazredni« in vedno tiho pred duhovnikom, bodo pač to svojo »drugorazrednost« prenesli v javno življenje. Če bodo v cerkvenem življenju kot voditelji in nosilci karizem bolj ovrednoteni, se bo to nujno poznalo tudi pri njihovi udeležbi v javnem in političnem prostoru.

11 KOMENTARJI

  1. V politiki pa ne molčat predvsem kadar se razširja tiransko propagando, da se nam demokracija spet ne izmuzne. Tu imam v mislih tako tovariše partizane kot gospode domobrance.

  2. Tudi jaz se strinjam z analizo stanja. Res se je razrasla samopašnost. Ob koncu prejšnje vlade prvič v zgodovini samostojne Slovenije ni bilo parkiranja svojih kadrov po državnih službah v javni upravi in drugod. “Etični” Miro pa to počne brez vsake zadruge. Mene situacija že pomalem asocira na Francijo pred revolucijo. Ko so vsi vedeli, kaj je narobe. Tiho so trpeli, čeprav je v njih vrelo. Tudi danes nihče ne kriči ob novici, da namesto direktorjev bolnišnic danes (še bolj brezobzirno in večje zneske) pri nakupu zdravil zdaj krade kar vlada. Na očeh vseh.

  3. »Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!«

    Tak človek ni kristjan. Kristjan se mora odločno odločati za dobro in biti odločno proti zlu.

  4. »Tiho bodi, dol glej in si svoje misli !«, se je in se še prakticira, ko se potiska divjo privatizacijo v pozabo, to je plenjenje družbene lastnine in prispevkov-lastnine zaposlenih, enako set to še prakticira o cerkveni mariborski finančni in moralni aferi, a prakticira se tudi ob obravnavi tako nastale bančne luknje, kjer ni in ne bo pravega pravnega epiloga, saj je to vse najprej politični problem, kaj je prav in kaj ne, šele potem je to pravni problem.
    »Če pade župnik, se je spotaknil, ko pade mežnar, pa je bil pijan.«, je praksa za izkaz »spoštovanja«?
    Ko ljudstvo in politika ne ve, kaj je prav in kaj ne, ne razume, kaj je pravičnost, potem v družbi prevladuje nepotizem, ki uničuje državo prava in ruši demokracijo.
    Nepotizem, ki pomeni »zrihtanje« javnih (!) dobrih služb in poslov, dobrin. sinovom, prijateljem, je v razvitih demokracijah nezaslišana in sramotna korupcija, saj gre za »ugodnosti na račun drugih«. Pri nas pa je očitno to povsem sprejemljivo.
    Prakticira se dvojna merila. Demokracija zato slabo deluje. Ljudje smo razočarani. Samo narod plačuje »grehe«, a »elita« (še) ne.
    Privilegirane elite, v politiki in posledično v družb, ščiti volilni sistem, saj volivci nimamo izbire, da izberemo, komu podelimo mandat za oblast. Posledica je negativna selekcija. Politiki so odtujeni, nimajo kontakta z volivci. Kako so obiskane poslanske pisarne? O posledicah volilnega sistema molčijo celo vplivni mediji »v službi ljudstva«!
    Pravih sprememb ne bo dokler ne bo spremembe volilnega sistema.

    Če bo letos ustavno sodišče odpravilo še neenakosti pri volilnih okrajih in omogočilo volivcem odločilen vpliv na izbiro kandidatov, ki nam ga ustava obljublja že osemnajst let, a ga še vedno nimamo, bo v celoti vzpostavilo ustavni okvir za svobodne in poštene volitve……

    Prof. dr. Jurij Toplak je redni profesor ustavnega prava na Pravni fakulteti v Mariboru.

    http://www.delo.si/sobotna/ko-nad-sodnikom-ni-nikogar.html

  5. »Slovenci vse od leta 1990 stavijo na kandidate in stranke, ki poosebljajo tek življenja po ustaljenih tirnicah. Ki z vsem, kar so, zagotavljajo, da ne bo dramatičnih rezov in sprememb. Da ne bo refleksije o morebitnih napačnih korakih v preteklosti. Ker Slovenec napak ne dela.«

    »Po drugi strani so bili kandidati in stranke, ki so na vsaki od navedenih prelomnic izgubili,
    razumljeni kot grožnja udobni samozadovoljnosti in prepričanju, da je bilo na Slovenskem vedno »vse prav«. Pomanjkanje volje za jasnejšo razmejitev od polpreteklosti usodno hromi nekatere stranke z liberalnim predznakom.«
    Aleš Maver ; Zacementirane izbire?, 24. 04. 2012
    Dr. Aleš Maver je profesor latinščine in antične zgodovine.
    Pogledi, št. 7, 11. april 2012
    http://pogledi.delo.si/mnenja/zacementirane-izbire

  6. Najsrečnejši ljudje na svetu, Delo, 14. aprila.
    V tem zelo aktualnem članku v predvolilnem času berem, da kažejo raziskave, da je kar 70 odstotkov prebivalcev »zelo srečnih«, a zaupanje v institucije postaja manjše kot makovo zrno. Irena Štaudohar še zapiše, da se nam zdi, da bomo preživeli le, če bomo sami poskrbeli za svojo blaginjo, izgubili smo zaupanje v državo in v tiste, ki jo vodijo. To je res nevarno, se strinjam, saj takšno razmišljanje izključuje solidarnost, žejo po skupnem dobrem, vero v to, da lahko kot državljani nekaj spremenimo, da so politiki tu zaradi nas, da so relevantni mediji zelo pomembni, da znanje šteje, da še vedno obstajajo ideje, za katere se je treba boriti… Obstaja pa država Finska, v kateri živijo najsrečnejši ljudje na svetu. Tam so politiki tisti, ki skrbijo za neodvisnost, svobodo in priložnosti, ker tako želijo državljani, ki jih volijo. Koga pa bomo mi volili? Kaj pri nas politiki počnejo, pa ne samo oni?
    »Vse nas skupaj mora biti strah!«, so bile zadnje, a iskrene besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča, v Tarči o bančni luknji.

  7. »Vse nas skupaj mora biti strah!«, so bile zadnje, a iskrene besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča, v Tarči o bančni luknji.
    ????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????

    ISKRENE BESEDE ? G. Mihič , ali se šalite , njegov tast iskreno razbija glave drugorazrednim
    lastnikom oziroma mejašem ” njegove grofije , brez primerne reakcije ministra za pravosodje , ki
    bi jo človek prčakoval ! Zakaj že ????

    Andrej Briški

  8. Povsem očitno je, da leva oblastna politika v podaljšku s skrajno levico, namerno ustvarja nedržavotvorno stanje na ravni države kot tudi na ravni civilne družbe. Zato se tudi podreja ruskemu nedemokratičnemu vplivu.

    Zato je tudi tako malo domoljubja in ozaveščene kulturne samobitnosti in zdrave domoljubne samozavesti.

    Zato se pojavlja apatičnost med ljudmi.

  9. Raziskave kažejo, da je kar 70 odstotkov prebivalcev Slovenije »zelo srečnih«, a zaupanje v institucije pa postaja manjše kot makovo zrno.
    Zdi pa se nam, da bomo preživeli le, če bomo sami poskrbeli za svojo blaginjo, a izgubili smo zaupanje v državo in v tiste, ki jo vodijo.
    To razmišljanje je zelo nevarno, saj ljudje ne rabijo države, ljubši jim je kaos, »snadži se druže«!
    Takšno razmišljanje namreč izključuje solidarnost, željo po skupnem dobrem, vero v to, da lahko kot državljani nekaj spremenimo, da so politiki tu zaradi nas, da so relevantni mediji zelo pomembni, da znanje šteje, da še vedno obstajajo ideje, za katere se je treba boriti…

    • To je slovenska pot nepotizma, –zrihtaj mi kaj, pa si v redu-,ki je poguba demokracije. To je žal egoistilna in primitivna plemenska kultura, blizu mafisjki družbi.

  10. Članek brez zaključka je čudovit. Zaključek brez glavnega dela je tudi čudovit. Kombinacija enega in drugega pa sporoča, da je cilj krščanskega življenja javno ali politično delovanje. To sporočilo je polomija.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite