Protivladni medijski Blitzkrieg

50
Številni primeri v zadnjih tednihi govorijo, da je medijska javna hiša RTV pristranska, saj z vsebinami in gosti opravičuje, zagovarja in olepšuje okruten zločinski režim. Vse, ki so se mu postavljali po robu, ne le med vojno, pač pa predvsem po njej vse do danes, poskušajo njegovi zagovorniki tako ali drugače odstraniti. Ker je fizično preveč tvegano, počnejo to tako politično in medijsko kot z lažnim »zgodovinskim« prikazovanjem in pripovedjo.

Dan ali dva po Janševi izvolitvi za predsednika vlade so dominantni mediji zatrjevali, tudi RTV, da bodo s kritiko nove vlade počakali in udarili po njej, ko bo premagala korona virus. Tega sem bil vesel, saj je kazalo, da je prevladala zdrava pamet, a me je medijska srenja hitro postavila nazaj v realnost. In to najprej RTV SLO.

V totalitarnost zagledana javna hiša RTV

Pet dni pred potrditvijo vlade je RTV in vedno trezna Tanja Gobec gostila Viko Potočnik in Žigo Turka. Na eni strani gospa, pripadnica Jugoslavije in samoupravnega socializma, na drugi strani demokrat, univerzitetni profesor. Potočnikova je takoj napadla vlado, ki je še ni bilo, češ da SDS »ne more najti in ne zna najti kompetentnih in odgovornih ljudi«. To med vrsticami pomeni, da leve vlade vključno s Šarčevo sestavljajo kompetentni in odgovorni ljudje in da so takšni samo na levici. Razumeti je bilo, da se za takšno ima tudi sama. Kako tudi ne, saj je v Jugoslaviji gradila socializem in potem njegove pridobitve branila v samostojni Sloveniji, da ne bi pregloboko zajadrala v demokracijo. Ljubljančani očitno njene izjemnosti niso prepoznali, saj so jo že po enem mandatu dali na čevelj in si jo zapomnili po aferi SIB banke. Nedvomno odlične reference za kritiko nekompetentne vlade, ki je še ni!

Pred nami je 30-letnica prvih večstrankarskih volitev, s katerimi se je začel, sicer sramežljivo in nadzorovano, večstrankarski sistem. Političarki totalitarnega kova gre ta sistem v nos. Ker bodo v vladi tudi člani strank – so bili njeni komunisti in eldeesovci nestrankarski!? – je v oguljeni komunistični frazeologiji potožila, da so ljudi »pobrali v strankah in strankokracija v Sloveniji se krepi. To pa je velik udarec za demokracijo«. Med drugim je SDS in Janšo obtožila, da »neprestano zabija žebelj v to demokracijo in ji ne pusti zadihati.« To cvetko iz totalitarnih logov je dr. Turk zlahka zavrnil: »Spominjam se mandata 2004–2008 in 2012–2013. Če pogledate ukrepe, kaj se je zgodilo, ne najdete nič, kar bi bili žeblji v krsto demokracije.« In tudi sicer je zlahka pokazal, da gre pri nastajajoči vladi za vse kaj drugega, kot trobi sogovornica ob podpori voditeljice.

Če česa ne Partija ne njeni nasledniki ne gojijo, je to kultura dialoga

Ob performansu Gobčeve in Potočnikove se človek sprašuje čemu? Je to poslanstvo ustanove, ki jo plačuje? Je to pritlehno hujskanje, lažnivo podtikanje in strašenje res novinarsko delo, poslanstvo javne medijske hiše?

Enaka vprašanja se človeku zastavljajo, ko gleda intervju z nekdanjim predsednikom preimenovanih komunistov. V njem voditeljica Ksenija Horvat razpreda o potrebi po novi levici, Kocijančič pa slika komunistični režim v idiličnih barvah. Seveda se spotakne tudi ob novo vlado. Nočna seja takoj po izvolitvi, na kateri so določili krizne ukrepe za zaustavitev širjenja virusa, je bila po njegovem zato, »da se zamenja cela vrsta ljudi v nočnih spletkah«. Kocjančič se zgraža nad Janšo tudi, ker SDS toži Šarca zaradi lažnih obtožb: »Ne le kultura dialoga, tudi kultura medsebojnih odnosov, medsebojnega spoštovanja nam je umanjkala in si ne znam predstavljati zakaj.« Ko govori o kulturi dialoga nekdo z vrha Partije, človek zmrazi. Če česa ne Partija ne njeni nasledniki ne gojijo, je to kultura dialoga. Gojijo pa, nasprotno, kulturo izključevanja, diskreditiranja, netenja sovraštva … in to ob totalnem sodelovanju dominantnih medijev.

Brez sprevržencev ne bi bilo Gulaga

Za lepšanje podobe komunističnega totalitarizma se je ves februar na javni TV kar 12 ur trudil Zdenko Roter. Za razliko od Kocbeka, ki v Dnevnikih do obisti razkrinka vso zločinskost komunizma in njegovih voditeljev, pa Roter spretno, z izjemnim pripovednim talentom in telesno govorico, vodi gledalca žejnega čez vodo. Kakor že je bilo hudo, pa je socializem nekaj najlepšega in takšni so bili tudi ljudje, s katerimi je sodeloval, razen nekega Petra (če me spomin ne vara?), ki je vse zamočil in počel svinjarije, kar je vrglo slabo luč na vse. Duhovniki, še posebej škof Vovk, so zelo radi prihajali k njemu na Udbo na pogovore in so bili malodane prijatelji.

Ob vsem, kar vem, sem si ustvaril drugačno podobo tedanjega dogajanja in tudi Roterjevega početja. Zato se mi je ob njegovih »spominih« nenehno vsiljevalo Solženicinovo spoznanje o zlu:

»Da bi človek počel zlo, ga mora imeti najprej ali za nekaj dobrega ali za logično dejanje. Človeška narava je na srečo takšna, da mora svoja dejanja OPRAVIČEVATI. Macbethova opravičila so bila šibka in očitki vesti so ga začeli gristi. […] Toda ideologija priskrbi sprevrženosti potrebno opravičilo in ji daje trajno trdnost, ki jo sprevrženci potrebujejo. Družbena teorija je tista, ki sprevržencu pomaga, da očisti svoja dejanja pred seboj in drugimi, tako da ne sliši ne očitkov, ne prekletstva, marveč le pohvalo in izraze spoštovanja. […] V 20. stoletju so bili milijoni žrtve sprevrženosti prav zaradi IDEOLOGIJE. Brez sprevržencev ne bi bilo Gulaga.« (L’Archipel du Goulag, I. et II., 1974, Paris: Seuil, 131)

RTV opravičuje, zagovarja in olepšuje okruten zločinski režim

To so le trije primeri v zadnjih tednih, ki govorijo, ne da je medijska javna hiša RTV pristranska, marveč da z vsebinami in gosti opravičuje, zagovarja in olepšuje okruten zločinski režim. Vse, ki so se mu postavljali po robu, ne le med vojno, pač pa predvsem po njej vse do danes, poskušajo njegovi zagovorniki tako ali drugače odstraniti. Ker je fizično preveč tvegano, počnejo to tako politično in medijsko kot z lažnim »zgodovinskim« prikazovanjem in pripovedjo.

To početje ogroža demokracijo, na kar opozarja Pierre Bourdieu, ki sicer kot zapriseženi levičar vidi nevarnost televizije v pospeševanju nacionalizma, vendar pri tem ne izključuje njenih zlorab v druge namene.

»Dejansko mislim, da televizija po različnih mehanizmih, ki jih bom na hitro opisal, korenito ogroža različne sfere kulturnega ustvarjanja, umetnosti, leposlovja, znanosti, filozofije in prava. Prepričan sem celo, da v nasprotju s tem, kar mislijo in govorijo nedvomno v dobri veri tisti novinarji, ki se res zavedajo svojih odgovornosti, da spravlja v nič manjšo nevarnost politično življenje in demokracijo« (Sur la télévision suivi de L’emprise du journalisme, CD Pierre Bourdieu, décembre 1996, 6. O televiziji in o dominiranju novinarstva).

»Bolje Virus nego Janša«

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo. 

Med rednimi komentatorji portala javne hiše RTV, ki slovi po skrajno sovražnem pisanju do vsega, kar je slovensko in demokratično, je (bil?) tudi Rafael Zupančič Raf. Temu je ljubše, da svoj posel opravi virus in ne Janša: »Bolje Virus nego Janša«. In ker je nova vlada zavihala rokave, je Raf zgrožen: »Ne morem razumeti, kako smo lahko Slovenci pustili Janši, da nam v treh dneh razjebe Slovenijo, to mu ne bodo oprostile še mnoge bodoče generacije, saj bo prišla streznitev, ampak bomo slabši kot Madžarska, dragi Bog pošlji nam Josipa Broza Tita nazaj.«

Logično: rešitev pred demokratično vlado je samo totalitarni titoistični teror. Rafu ni mogoče očitati nedoslednosti!

Raf nikakor ni osamljen primer. Teh, ki se strinjajo s pozivi »Ubi Janšu!«, ne manjka niti v DZ, saj so poslanci levega bloka temu z molkom pritrjevali. Molčala je tudi vsa novinarska srenja, ki služi kapitalsocialistom v njihovih privatnih medijih od Dela in drugih dnevnikov do tednikov in mesečnikov. Kapitalsocialistični lastniki medijev so namreč steber Kučanovega Foruma 21 in v celoti odvisni od nebrzdanega sesanja državnega proračuna. V strahu, da bi jim vlada, ki ni pod njihovo kontrolo, preprečila do davkoplačevalskega korita, bodo sesuvali vsako vlado (ne le Janševo), ki bo pokazala kaj volje, da naredi konec korupciji in vzpostavi red na področju javnih razpisov in črpanja javnega denarja.

Novinarji plačanci so udarna pest kapitalsocialistov

Udarna pest kapitalsocialistov so »novinarji« plačanci, ki za umazan denar opravljajo umazan posel. Vodja Šarčeve poslanske skupine Brane Golubović ima o takšnih plačancih visoko mnenje: »Imamo enega novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar.« Ena normalnih novinark, Klara Širovnik, je ob katastrofalnem potresu v Zagrebu brezčutno čivknila: »Ni bil potres. Janši je ego padel iz postelje!«. Ker so ji nekateri vrnili milo za drago, se razglaša za mučenico, njen urednik Matija Stepišnik, nekdanji predsednik Društva novinarjev Slovenije, pa jo zaradi normalnosti kuje v zvezde:

»Kot sem rekel @klara sirovnik, odličen človek, odlična novinarka. S tabo in za tabo. Forza.«

To društvo je v teh dneh gonilna sila boja proti novi vladi, ki vse svoje sile uperja v boj proti virusu. Vladi gre za življenja državljanov, DNS-u za njeno kožo, vlada je odgovorna državljanom, novinarji svojim zaposlovalcem-plačevalcem, kapitalosocialistom … Ti pa imajo pred očmi zgolj svoje zasebne finančne interese, medijski plačanci in sploh mediji pa jih zanimajo samo toliko, koliko so donosni. Ta cilj opravičuje vsa sredstva, da so le učinkovita ne glede »na ‘klasično’ iskanje resnice, profesionalnost in etiko«.

Plačanci kapitalsocialistov in čuvaji tranzicijske levice skočili v hrbet novi vladi

Zato je tudi pri medijih še kako pomembno vedeti, kdo je njihov lastnik, v kakšni spregi je z oblastjo, koliko davkoplačevalskega denarja spravi v svoj žep, ko podpira to ali ono politično opcijo. O vsem tem piše že omenjeni Pierre Bourdier v Dominaciji novinarstva. Pri tem ga ne zanima »’oblast novinarjev’ in še manj novinarstvo kot ‘četrta veja oblasti’. Vprašati se je treba, kako močno vplivajo mehanizmi novinarstva, ki je vedno bolj povrženo zahtevam trga (bralci in oglaševalci), najprej na novinarje (in intelektualce novinarje) in potem na različna polja družbene, politične in kulturne produkcije.«

Če poskušamo odgovoriti na to vprašanje pri nas, je jasno, da imajo daleč največjo finančno moč in interes kapitalsocialisti v tesni navezi s tranzicijsko levico. Je potem res tako nenavadno, da so njihovi plačanci in čuvaji požrli besedo o nenapadanju in že skočili v hrbet novi vladi?

50 KOMENTARJI

  1. No, tako slabo tudi ni. Čudim se, da poročajo precej objektivno, čeprav Možina ni več direktor. Mislim, da je Možina storil vse, kar je lahko, toda takrat poročanje žal ni bilo nič bolj objektivno kot danes. Jaz mislim, da je treba novinarje pohvaliti za pozitivno spremembo. Zanima me, kako se bodo obnašali novinarji po krizi.

    • Bolj slabo ti opazujes tole. Na noz so startali, zlasti nekatere zenske iz te hise, takoj ko je nastopila Janseva vlada. Potem ko so leto in pol nekriticno pokrivali tudi ocitne nesposobnosti Sarcevega vladanja, celo za ceno olajsanega vdora covid epidemije v Slovenijo.

      Nimajo nikakrsne pravice voditi kakrsnekoli vojne proti katerikoli vladi, tudi Jansevi ne, iz te institucije! RTV Slovenija se je dolzna truditi za nepristanskost, uravnotezenost in pluralnost!

      Zal je po krajsem casu, ko sta jo po 1990 vodila Jerovsek in Petan in je kazalo, da bi se lahko normalizirala, postajala bolj in bolj izkljucni fevd levice. Radio se bolj kot TV.

      Kako je recimo mozna taksna prav zagamana prokomunisticna orientacija na nacionalni RTV leta 2020, kot jo izrazajo recimo Ksenija Horvat ali vecina zensk iz kulturnega urednistva ( Balantic, Valentincic in druge), mi je prav absurdno dejstvo. Odkod so se te zenske vzele in kdo jih s to agresivno in obenem propadlo ideologijo se kar naprej pita?!

      A se bo ze enkrat na RTV SLO pojavil en normalen in sef in jim povedal, kar jim gre. Da naj se zresnijo ali pa obstajajo vrata!

      • “…Odkod so se te zenske vzele in kdo jih s to agresivno in obenem propadlo ideologijo se kar naprej pita?!”

        Večino odgovorov na to vprašanje lahko dobi, kdor prebere nekaj kratkih poglavij iz Vodebove knjige “Prvi spol”.

        Sicer pa so bolj ali manj vsiljeni in pretirani družbeni projekti ženske “emancipacije”, vzpon feminizma, ženske kvote, popularizacija LGBT krivi za absolutno pretirano poženščenje nekaterih, za prihodnost naslednjih generacij pomembnih področij: šolstva, pravosodja, novinarstva, javne uprave, ponekod pa tudi same politike.

        Vzporedno s tem gre v našem času še za naglo propadanje moške narave, torej za poženščenje moških. kako pride do tega, je pred časom pisal B.M. Zupančič.

        Preden nekritično sprejmemo danes modne, a za prihodnost družbe uničujoče modne trende, je prav, da smo seznanjeni z razlikami med žensko in moško naravo in te upoštevamo pri zasedanju pomembnih družbenih funkcij. To ne pomeni, da je treba ženske zatirati in odrivati, nasprotno: ženske in moški morajo imeti vsak svoje spoštovanj in dostojanstvo ter svoje mesto glede na prirojene in pridobljene sposobnosti! Vendar, kot pravi oni stari pregovor “Preveč še s kruhom ni dobro”…

      • IF
        Izpred mnogih let se spomnim panoja v avli televizije RTV, kjer so bili zapisani vsi generalni direktorji RTV. Za določeno obdobje je pisalo takole:
        Žarko Petan
        Peter Mori
        Žarko Petan
        Peter Mori
        To je bilo obdobje, ko so z raznimi fintami žagali Petana, ker ni bil njihov. Pa jim ni povsem uspelo in Petan se je vrnil.

      • Tako kot sem zasledil odziv novinarjev do 27.3., je bil precej boljši kot v obdobju 2004-2008, za zadnje štiri dni pa moram zapisati, da marsikateri novinarji prikazujejo dogajanje zelo zavajajoče in precej slabše, kot je bilo v omenjenem obdobju. Zato moram resno opozoriti levičarske tajkune:
        1. Za COVID-19 zbolevajo tudi tajkuni. Mahanje z rdečo barvo nič ne koristi v boju proti COVID-19. Če boste finančno podpirali nepoštene novinarje, se vaša možnost za preživetje precej zmanjša. Beseda “preživetje” je tukaj mišljena dobesedno. Tudi v Švici ljudje umirajo za COVID-19, če še ne veste.
        2. Tudi nepošteno pridobljeno premoženje boste izgubili, če ne bo prave politike v boju proti COVID-19. Če boste podpirali, nepoštene novinarje bo prišlo do slabega zdravja ljudi in posledično do slabše proizvodnje in potrošnje. Sedaj imate priložnost, da se izkažete. Pravzaprav vam ni treba ničesar storiti – samo nepoštenih novinarjev ni treba podpirati, pa boste lepše izšli iz kriznih časov. Če pa boste podpirali nepoštene novinarje, bo Slovenija doživela poleg finančnih težav tudi zdravstveno tragedijo in manj vas bo, pa ne zaradi tega, ker bi si jaz to želel.

    • Ustvarjalka javnega mnenja, Janja Marolt, malo pred Šarčevim odstopom : “Marjan Šarec je Luka Dončič slovenske politike!”
      Je dovolj, Martin?

  2. Nesmisel.

    Ista napaka kot v javnem apelu nekaj deset intelektualcev ob Janševi izvolitvi. Dejstvo je, da ljudem ob spremljanju političnih tem dramatično pade IQ. Koga je treba plačati več črnca ali belca? Belčeva ura je vredna 100 dolarjev, a je ta mesec delal le dve uri. Črnčeva ura je vredna 2 dolarja, a je ta mesec delal 100 ur.

    Med tistimi akademiki sta vsaj dva moja dobra prijatelja. Z enim sem prebil veliko ur v umnih debatah, a tokrat ne morem mimo dejstva, da je gladko pripisal Janši in desnim vladam tudi napake, ki so jih v še večji meri delale prav leve vlade.

    Podobno je v zgornjem članku, ki bo prav tako hitro pozabljen, pa ne zaradi tega, ker je ob pisanju deležen manjšega pompa, pač pa ker resnično zameri levici, kar je v naši družbi vseprisotno.

    »Bolje Virus nego Janša«? Ja, kaj pa protikomunistična parola v samem vrhu Janševe vlade (v kriznem!!! štabu). A ne vidite, ali nočete videti, da pač gre za slovensko “kulturo”, ko virus enostavno nima prednosti.

    Zdaj pa mi odgovorite še pošteno, ali se z menoj strinjate. Sam sem takoj za to, da tale virus opustoši celi planet pod pogojem, da bo to ZADNJA civilizacijska bolezen in bodo po njej vsi ljudje spregledali in nehali jesti meso. Kaj pa vi? Ali bi se razveselili te šibe Božje, če bi se po njej vsi ljudje spreobrnili, nehali vse vojne in prestopili v eno od krščanskih cerkva? (Mimogrede, tudi jaz sem prepričan, da se bodo pobijanje ljudi končalo, takrat ko nehamo pobijati živali.)

    Ne moremo od “onih drugih” pričakovati več kot od sebe.

    Se strinjam, da so napake, ki so tipične za levico. (In podobno za desnico.) A to, da na javni RTV v debato kot opozicijo SDS-u ne povabijo še enega predstavnika NSi, ni. Enostavno to ni nesorazmerje. Boditi pozorni, kaj bodo novinarji govorili sami v svojem imenu in ne toliko, kar prepustijo gostom, da povejo namesto njih. (Pa nisem gledal omenjene oddaje. TV sploh nimam. Le vidim splošno politično “kulturo” na Slovenskem.)

    • Ljudje smo po naravi omnivori, vsejedi. Ne vem, zakaj mislis, da bi bilo dobro, ce bi nas uspel prikljuciti prezvekovalcem, recimo. Kravam in podobnim. Nismo tako zgrajeni. Ali celo, da bi recimo vsi postati presnojedci. Samo surovo, termicno neobdelano hrano. To mi je pa sploh mimo. Ni dokazov, da bi bilo zdravo povsem odpovedati se mesu, mlecnim izdelkom in jajcem. Da pa se da dobro, celo bolj zdravo ziveti z manj mesa, kot ga danes jejo mnogi, se strinjam. Sam ne jem veliko mesa. Vsekakor ne polkilske zrezke, se manj salame ipd. Dobro bi bilo, ce bi se vrnili recimo k proseni in ajdovi kasi kot enemu temeljnih hranilnih virov.

      • Odlično Vanja! Že dolgo se sprašujem kaj za en mix je v Igorjevem(priimek izpustim iz tehničnih razlogov) pisanju. Na trenutke se mi zdi sprejemljiv in dobronameren, potem pa , bum, pa kar uganeš s katerega kotla gleda. Nisem vedela, da je član SAAB a, ampak zdaj precej več razumem. RTV in POP…..katastrofa od uravnoteženosti!!!Nacionalki plačamo dvakrat več, če bi le delali svoj posel objektivno.

      • Aha, pa ponovimo.

        Kljub temu, da je javno mnenje v Sloveniji bilo večinsko proti desni koaliciji in še bolj izrazito proti kakršnikoli vladi pod vodstvom Janše, je predsednik stranke SDS vztrajal pri predlogu svoje stranke, da se za SAMOIMENOVANEGA predsednika slovenske vlade naprej potiska prav njega. Kljub temu, da so mediji orkestrirali nezadovoljstvo nad vsako potezo SAMOIMENOVANEGA Janše, se kandidaturi v nobenem hipu ni bil pripravljen odreči. No, niso bili samo mediji, tokrat smo imeli celo peticije. Cela Slovenija je pričakovala, da bo SDS predlagala kakšno nestrankarsko (ali nadstrankarsko) ime z desnice za premierja, a ne. SAMOIMENOVANI Janša je rinil in rinil. Nato je po vsej verjetnosti na tajnem glasovanju po vsej verjetnosti glasoval prav za sebe in zdaj to svoje dejanje za povrhu opravičuje še s partijsko disciplino.

        Zdaj se poskuša za svoje dejanje odkupiti s slabo angleščino v uradnih nastopih, a ne bo šlo. Odpuščeno mu bo šele, ko v službo pride v miniki (pa čeprav samo na pusta).

        Shalotka, se vam zdi smešno, kaj berete? No potem pa prosim, da ne drezate. Ni prijetno. (Ne, seveda me ne moti, če opozarjate na mojo strankarsko pripadnost. Te ne skrivam. S tem namenom ne nastopam z nekim vzdevkom ampak s celim imenom in priimkom, tako da vsi lahko vidite, ali tukaj zganjam samo neko teorijo, ali tudi v praksi živim v skladu s svojimi prepričanji. Moteče je posmehovanje.)

    • Igor Đukanović,
      zopet komentirate politiko. Večkrat ste že izpostavili, da politično komentiranje dramatično zniža vaš intelektualni potencial.
      Tudi tokrat to dokazujete, saj ste se miselno popolnoma zakvačkali – absolutno, kot bi rekla Alenčica, predsednica vaše stranke.

      Popolnoma (absolutno) nesmiselno je namreč, da kakorkoli komentirate politične drže novinarjev slovenske državne televizije, če njihovih političnih drž ne spremljate iz oddaje v oddajo – ker nimate tv sprejemnika in sploh ne sledite programom državne televizije!

      Če nečesa niste videli, tistega ne poznate in ker tistega ne poznate, res nima nikakršnega smisla, da tisto komentirate. To je tako, kot bi se silili komentirati nogometne akcije v nogometni tekmi, ki je sploh niste spremljali.

      Da ne poznate novinarskega dela zaposlenih v državni televizijski hiši, ste sami povedali, sicer šele na koncu svojega komentarja – ker ste morda predvideli, da sicer vašega komentarja že uvodoma nihče ne bi jemal resno?
      Takšno komentiranje je popolnoma nesmiselno, ker dejansko nima nikakršne povezave s predmetom komentiranja.

      Vaši politični komentarji so kot pajkova mreža: na videz zelo umetelno nakvačkani iz prepleta mnogo besed, gotovo z namenom, da bi katerega od bralcev ujeli na svoje lepe limanice, toda te vaše gostobesedne komentarje lahko vsak mimoidoči z enim zamahom podre, saj ne stojijo na trdnih argumentih. Pravzaprav sploh ne stojijo na argumentih.

      Članek gospoda Ocvirka je argumentacijsko odlično podprt. V osrednjem delu članka je avtor zelo dobro vsebinsko analiziral nekaj oddaj državne tv in na tej osnovi pokazal levičarsko politično pristranskost in moralno sprevrženost teh novinarskih prispevkov. Razkrinkal je le nekaj primerov novinarske neobjektivnosti in izprijenosti na državni tv.

      Gospod Ocvirk ni edini med gledalci, ki opažamo, da so nekateri novinarski prispevki javne RTV izrazito levičarsko pristranski in nenaklonjeni trenutni vladi. Osebno ocenjujem, da je takšnih celo večina prispevkov državne tv. Vsekakor med takšne prispevke prištevam dnevna poročila, celo tista zgodnje večerna, v najbolj gledanem času, in tista bolj pozna v Odmevih. Izrazito levičarsko pristranski znajo biti celo prispevki mladinskega programa in oni, povezani s kulturo.
      IF je zgoraj pozabil omeniti rtv levičarsko družbenopolitično aktivistko z rtvslo Špelo Kožar, ki se je iz Studia City “raznosila” v razne kotičke velike rtv hiše: v oddaje o kulturi, v kolumne na portalu mmc, v informativne oddaje, v glasbene oddaje in mogoče še kam.

      https://www.domovina.je/kdo-ima-prav-spela-kozar-ali-jordan-peterson-je-novinarka-tv-slovenija-med-1-najbogatejsih-ljudi-na-svetu/

      Zaradi enostranske politične naklonjenosti slovenski tranzicijski levici ter zaradi neobjektivnega novinarskega pristopa v oddajah državne tv se mnogo gledalcev pritožuje nad plačevanjem obveznega mesečnega rtv prispevka!
      Zakaj moramo vsi gledalci enako plačevati za neuravnotežen televizijski program, ki vsebinsko ne zadostuje povpraševanju vseh gledalcev enako?!?

      Ne, Igor Đukanović, v slovenski politiki in medijih ni na vseh političnih straneh vse enako, kot vi trdite.
      Dva, dokazljivo politično levičarsko pristranska televizijska medija, tj. državna tv in privatna Poptv, imata (ne glede na to, da ju vi slučajno ne spremljate) daleč največji doseg in s tem zelo velik vpliv na največje število ljudi in potencialnih volivcev. Zato še zdaleč ni na vseh političnih straneh vse enako.

      In zopet ponavljam, Igor Đukanović: ne podcenjujte razumnosti bralcev Časnika, ker nismo funkcionalno nepismeni bebčki.
      Potrudite se in dajte od sebe intelektualno več in bolje, če hočete doseči, da bodo vaši komentarji verodostojni in prepričljivi.
      Če pa vam ni do tega, nadaljujte v dosedanjem slogu.

    • Vanja, ne gledam TV. A v postu se avtor ni jezil, zakaj so mediji pretežno levi. (Po celem svetu je tako s tem, da gotovo v Sloveniji še bolj izrazito.) Jezil se je, zakaj novi vladi niso dali sto dni miru med reševanjem krizne situacije.

      Pa je res takšna navada v Sloveniji? So mediji modro molčali ali stigmatizirali vii-dont-niid-monii-vii-niid-tajm slavno izjavo? Ki so jo za povrhu še bolj “fonetično” popačili kot jaz tukaj.

      Avtor je komentiral konkretne zglede. No, ti zgledi enostavno ne držijo.

      Nikjer ne trdim, da ne obstajajo drugačni boljši zgledi za to, kar je hotel povedati. A naj jih navede.

      Pri iskanju takšnih zgledov mu jaz žal ne morem pomagati, saj ne spremljam TV programov. Še radio (spet) vse manj. Spremljam pa splet.

    • IF, nam po telesni zgradbi najbolj podobne živali niso krave (kot radi zbijajo šale na račun vegetarijancev) ampak primati. Gorile jedo v glavnem listje. Če bi živele na naši geografski širini, bi ustrezen ekvivalent bila solata (in ne trdi listi naših dreves). Nikakor ne trava!

      Od goril so nam bližje šimpanzi. Šimpanzi so res vsejedi, a (razen bolh) ne jedo mesa v sezoni sadja. Lovijo le novembra, ko pač ni nič boljšega na izbiro. Tudi človek je med zadnjo ledeno dobo lovil ravno v časih pomanjkanja. Nobeno meso za nas ni zdravo. No, kaj je zdravo, je seveda relativno. Bolj zdravo je jesti meso kot umreti od anoreksije. Neandertalci, ki niso bili spretni v lovu, so bili toliko bolj lačni. Dokončno jih je iztrebil človek, ki je bil spreten v lovu tako na prežvekovalce kot na sebi podobne živali. Temu ne gre oporekati.

      Gre pa oporekati ideji, da je meso zdrava hrana. Recimo WHO je pred desetletji priporočala le en mesni obrok na teden (ne enega mesnega dne, kot se je to “prevajalo” v slovenščino). Že takrat so opozarjali, da ne vsak teden rdečega mesa, ki naj bo čim redkeje na jedilniku. No zdaj so obrnili ploščo in trdijo, da je rdeče meso slabo tako za posameznike kot za planet. Posameznikom povzroča raka. Zlasti je problem procesirano rdeče meso (razne salame, čajne, konzerve, a v čem sploh danes pravzaprav ni E-jev?).

      Aha, še to. Nam najbližja podvrsta šimpanzov (nekateri jo štejejo za že skoraj milijon let samostojno se razvijajočo ločeno vrsto) so vegani. No z izjemo bolh seveda. 😉 🙂

      • Ampak mladi listni poganjki so zelo mehki. Njamsi, ze cel teden se hranim ob vrbah. Komaj cakam, da odzenejo tudi bukve in smreke. ☺😈

      • Hehe. Blagor tebi, če imaš priložnost redno zahajati v gozd. Jaz nimam. Zelenja pojem premalo. Ni mi pa problem narediti zaloge sadja v kleti, saj v Sloveniji že imamo odlično organizirano nabavo iz prve roke celo iz Grčije. Evo, pred kakšno uro sem si tako naročil novo rundo tanajboljših grških eko pomaranč po razumni ceni, saj ni posrednikov. Kivija pa še imam veliko od neke verne družine s severnoprimorskega konca, za katero nisem prepričan, kako sem jih spoznal. A ni dvakrat za reči, da ne preko komentiranja Časnikovih postov na Facebooku …

  3. Komunisti so z revolucijo vnesli razkol med slovenski narod. In to se dogaja še danes. Podlaga razkolu je totalitarna ideologija. Sami mi in nihče drug. Kdor ni z nami je naš sovražnik in ga je treba uničiti in izključiti. Takšna je logika totalitarizma. Medijsko promoviranje preteklega režima in tedanjih razmer je namenjeno promoviranju totalitarizma. Z govorjenjem o strankokraciji se hoče povedati, da je demokracija nekaj slabega. Preganjanje in izključevanje Janše je uveljavljanje totalitarne logike, ki med tranzicijsko levico še vedno prevladuje. Upor t.i. levih intelektualcev, medijske laži o Janši itd., vse to je namenjeno ohranjanju monopolov in totalitarne oblasti.

    Navedeni in drugi medijski psi čuvaji čuvajo totalitarno družbeno ureditev, ne glede na to, da smo formalno v demokraciji. Oblast in vsi družbeni podsistemi smejo biti samo v naših rokah, je njihova, tj. totalitarna logika. Spopad med t.i. levimi in desnimi je spopad med totalitarizmom in demokracijo.

    Dolgoročno bo demokracija zmagala, ker je preprosto boljša in bolj po duši ljudi. Tega se zavedajo tudi privrženci totalitarizma, zato ga medijsko ščitijo tako, da ogrožanja demokracije zvito obtožujejo tiste, ki se zanjo zavzemajo. Demokracija bo zmagala, toda v Slovenji je še dolga pot do nje. Stare, s totalitarizmom in preteklostjo obremenjene sile in mediji, ki so v njihovi službi, imajo še preveč moči.

  4. Ne delim avtorjevih ocen. Mediji niso krivi, da si je vlada višala plače (pardon uvrstila v najvišje plačne razrede) in potem gasila PR požar z napovedjo o 30% nižanju funkcionarskih plač. Ravno tako niso krivi za bedasto PR potezo slikanja z maskami (medtem ko za zdravstveno le teh primanjkuje), da je en Čeferin sposoben nabaviti več mask kot celotna vlada, katere obrambni minister govori o kamionih, ki jih ni.

    • Bedasto glede mask razmisljas kvecjemu ti. Slikanje prve seje nove vlade v maskah je bilo koristno, ce ne nujno sporocilo ljudem. Lahko bi si sicer namestili navadne kirurske maske. V azijskih drzavah vsi, tudi politiki nosijo maske, kar gotovo prispeva k vecjem uspehu pri zaustavljanju epidemije. V severni Italiji danes tudi vsi nosijo maske, ce grejo ven. Da nam manjka mask in ostale zascite je kriva prejsnja, ne sedanja vlada. Kot je prejsnja vlada s tedanjim vodstvom NIJZ in usluznimi mediji, ki so to lezernost in lahkomiselnost glede covid19 podpirali, krivi, da se je na lahek nacin ob koncu pocitnic epidemija razsirila po Sloveniji, vkljucno z Metliko in Smarjem pri Jelsah. Danes je pa hudicevo tezko priti do mask, ostale zascite in respiratorjev, zato ne insinuiraj o stvareh, ki jih slabo poznas.

      • Pri maskah mene ne moti, da je prejšnja vlada podarila milijon mask Kitajcem. Prav je bilo tako tudi s sebičnega zornega kota. Za nas je takrat bilo optimalno, da Kitajci zbijajo epidemijo.

        A po drugi strani, če so spraznili zaloge, bi že prejšnja vlada morala takoj poskrbeti za njihovo ponovno polnjenje. In ne čakati, da nam jih nazaj podarijo Kitajci (kar sicer zdaj počno).

      • Bravo, If, dal si krasen in resničen odgovor, vse drugo je nekaj drugega.

        Moram pa ireči kako je pomembno, da človek misli in tuhta s svojo betico.
        Sam sem maske in razkužila kupil v ene treh korakih.Najprej sem si rekel:”Za vsak slučaj, no, saj ne kaže hudo, Italija je za hribom in bodo hitro zaključili!” V lekarni mi jih je ponujala en šop, 25-30 kirurških mask
        za 5Eur, pa sem jih vzel 10.
        Potem sem uvidel, da se hudič jemlje ne zajebava in v lekarni ni bilo več niti ene, razkužil sploh ne, letim v gradbeno štacuno, kjer kupim zadnje kose
        ffp3 za katere nihče, tudi štacnarji niso vedeli da jih imajo in kupil sem tudi kup navadnih brez kakršnegakoli štemplja…da sem jih razdelil tudi drugim.
        Še vedno pa je odmevalo v slovenskem TV in radijskem etru -strokovno pojasnjeno-da maske niso pomembne, nepotrebne za živečo populacijo…
        ŠE DANES NE MOREM VERJETI,KO SE SPOMNIM V KAKŠNEM MENTALNEM ŠKRIPCU SEM BIL, KO SEM KUPOVAL “NEPOTREBNO” – če srečam Šarca, Pirnatko ala Šabedra ga bom s komolcem na gobec , da se ne okužim od idiotov!

    • Tipično za slovenske levičarje. Vse, kar ni po njihovo, je bedasto, nazadnjaško, sprevrženo, fašistoidno itd. Poznamo to njihovo orodje psihoverbalne projekcije. To, kar si sam, skušaš obesiti nasprotniku. Kar je v zadnjem času pozitivno, je to, da so se levičarji popolnoma razgalili, verjetno nehote, ker se jih loteva nervoza. Povsod samo besedičenje, natančneje nalaganje, rezultatov pa nikjer nobenih. Prof. Stanovnik to njihov držo strokovno utemeljeno poimenuje s “totalitarno poškodovanostjo”, jaz pa bolj neposredno in povedno s “pokvarjenostjo”. Slovenski levičar se ima za predestiniranega za oblast, vladanje. Mar to ni pokvarjenost?

    • Rx170 ali te kdo sili , da deliš oceno avtorja , to je tvoj problem s čim se strinjaš , ker v tvojih prispevkih kraljuje sebičnost in “samospoštovanje” , skratka egoizem in hoja po poti , ki ne pelje nikamor ! Slikanje
      vlade z zaščitnimi maskami te moti , zakaj moj odgovor je zelo preprost , težko prebolevaš poteze vlade , ki je nasledila prejšno vlado , ki ji je bilo očitno malo mar kaj se v resnici dogaja v državi brez orientacije in odziva na grozljkive dogodke ! Zaradi nje smo izgubili veliko dragocenega časa za reševanje nastale situacije , ki jo je vodil človek brez vsakih izkušenj , vodilo mu je bil uničujoča sla po oblasti in prepričanje , da se mu ne bo zvrnil tron , na katerem je mlahavo opletal slep in gluh ! Čeferin je pač moral vskočiti v dogajanje v času Šarčeve vlade , ki je pokala po šivih ! Največje zlo za slovenski narod je ideološka razcepljenost kot posledica zlaganih uspehov partije , ki je spremenila odpor proti okupatorjem v državljansko vojno na perfidno umazan način ! Slovenski narod je postal žrtev Čebin in Polhograjske izjave , ki je dokončno zapečatila usodo zbeganega in zavedenega slovenskega naroda , ki je bil izpostavljen nacističnim in hkrati sprevrženim borcem za svobodo , ki so celo paktirali s sovragom ! Dokazov za tako stanje je veliko , preveč ! Lahko se zgodi , da bo odstopljeni Šarec bral berila levici in za vsak slučaj še pri maši v Kamniku ! Rx170 kot otrok sem v obdobju med II.svet. vojno doživel marsikaj česar ne bom opisoval lahko pa na tvojo željo napišem dejstva ! Tudi takrat so se slikali z zamudo s šmajserji na belem konju ! Na žalost nekateri še vedno blodijo v zmotah in govore o izdajalcih pripisanih slovencem , ki so bili z Polhograjsko izjavo zavrnjeni
      in potisnjeni na rob krvavih dogodkov !

  5. Vsako slabo je za nekaj dobro. Tudi kritike RTV, ki so v marsičem neopravičene, delno pa opravičene.
    V bistvu gre za preventivno in spodbudno delovanje, da bo vlada še boljše delovala.
    Če pa je vlada kdaj nedolžna žrtev pa tudi ni slabo, saj Slovenci bolj držimo z žrtvijo.
    Vlada ima tudi možnost, da dokaže nasprotno kot trdijo mediji. Ima tudi vso možnost do javnega oziroma medijskega nastopanja.

    Glede mask so mediji še dokaj tolerantni. Le nekatere občine so pristopile k izdelavi mask, pa čeprav imamo več tisoč šivilj in krojačev, ki bi bili pripravljeni šivati maske.

    Zakaj morajo dobro služiti posredniki ob nabavah iz tujine?

    • To so zasilne maske iz materialov, ki ne ustrezajo profesionalnim standardom.
      In ti branis medije, ki pred enim mesecem niso hoteli niti porocati o tem, da opozicija, konkretno najmocnejsa parlamentarna stranka, zahteva sklic seje sveta za nacionalno varnost na temo grozece covid epidemije? Branis medije, ki niso uspeli ugotoviti, da je pomembna tema, ce se ta epidemija pojavi 300 km zahodno od nas in ce tja grejo tisoci Slovencev na smucanje? Ki so skupaj s Sarcem in Pirnatovo vdano blejali cel februar, da gre za blazjo vrsto gripe in naj se nikar ne strasi ljudi? Ki so na lepem po obdobju vdane sluznosti Sarcu “dolznost kriticne obravnave oblastnikov” odkrili takoj z nastopom nove vlade, na nacin, da so vodili ( Gobec, Staric) “resne” diskusije, ce nas s prihodom Janse na oblast caka somrak demokracije. Pa kje ti zivis?

  6. Na spletu lahko pod zadetkom 23. februar Izredne razmere v Italiji
    številna italijanska mesta v karanteni, tudi v Benečiji -torej ob naši meji

    Šarčeva vlada pa je kljub takšnemu alarmantnemu kužnemu stanju
    v Italiji:
    – svobodno puščala na letovanje v Italijo
    – ob njihovi vrnitvi ni zahtevala njihovo osamitev kot so to počeli na Hrvaškem in imajo 3 x manj okužb kot v Sloveniji glede na število prebivalstv
    – ni nabavila maske in drugo zaščitno opremo.

    Menim pa, da bi moral več storiti tudi direktor Zavoda za blagovne rezerve, za katerega nismo slišali, da bi opozarjal, da ni zaščitne opreme. Prav tako ne vrh zdravstvene stroke. Ko so darovali Kitajcem maske, so vsekakor izvedeli za dejansko stanje zalog.

  7. Nam Slovencem ne sme biti poglavitno, da zagovarjamo enega ali drugega, ampak, da spodbudimo, da pristojni storijo vse, kar se pričakuje od dobrih gospodarjev.

  8. Novinarji pišejo in govorijo po smernicah urednikov, uredniki urejajo po nareku nam, večini, neznanih vzvodov, še naprej so pa prsti, ki vlečejo nitke. Odkriti njih je pomembno, resnične lastnike, osebe in ne firme s spremenljivimi imeni. Novinarji so le njihov kanonen futer, prva linija za prestrezanje ognja.

  9. Kaj pa radio Ognjišče? Na svoji spletni strani sistematično objavlja pretežno komentarje in zapise levičarjev med klerom (pa tudi zunaj njega). Kako se je samo vodstvo škofije spravilo na župnika, ki si je upal javno povedati, da je Cerkev skorumpirana in da drži štango gnilemu režimu. Škof pa celo javno poziva, naj ne iščemo krivcev (gre za korono). Njegova medijska politika je ena sama velika korektnost do skorumpiranega partijskega režima. Zakaj pa jih ne bi npr. poiskali in tudi sankcionirali? Kako močno je skorumpirana katoliška cerkev?

  10. Kratek komentar in odgovor g. Dragu K. Ocvirk: “V članku pritlehno in nizkotno obračunavate z mano ter hujskate, če spoštujem bivšo SFRJ in vrednote iz nje, ne pomeni, da sem sovražen do vsega kar je slovensko in demokratično. Zame ni in nikoli ne bo klerikalni totalitarizem demokratičen!”. Če poveš svoje mnenje si že sovražen. Odločno zavračam sovražno pisanje do vsega, kar je slovensko in demokratično, seveda pa ne bom nikoli odobraval ali aplavdiral, katoliškemu totalitarizmu, ki dobiva nevarne obriše za TČPS v Sloveniji. Nikoli nisem javno odobraval “ubi Janšu”, ki sem jo razumel kot poizkus diskreditacije Protesta proti sovraštvu. Očitno se kleriki zgledujete po sloganu, ki ga tako goreče pripisujete komunistom “najprej diskreditacija, potem anonimna ovadba, nazadnje likvidacija!”. Na RTV sem bil povabljen k pisanju od 2007, prostovoljno! To povezovati z mojimi twiti in spreobračanjem mojih besed je nonsens. Nenazadnje vaše blodnje o zarotah levičarjev ne pijejo vode. Podobno se spravljate predstavniki RKC v Sloveniji na vsakogar, ki podvomi v demokratičnost katoliškega totalitarizma ali zapiše kaj kritičnega na njegov račun. Nenazadnje me je poklicalo kar veliko vernih prijateljev, ki so bili zgroženi nad vašim prav nič krščanskim pisanjem. Raje se zamislite zakaj so vaše cerkve čedalje bolj prazne. To kar sejete boste na koncu želi. Po ostanite zdravi, saj niste več rosno mladi.

    • O gospod tovaris Raf, moje globoko sozalje nad vasim trpljenjem ob dozivljanju vse teze klerikalnega totalitarizma na Slovenskem. Katerega del so seveda tudi necloveski ukrepi ob ( izmisljeni?) epidemiji nekega virusa, ki seveda pridejo klerikalnim totalitarcem kot naroceni. Dva njihova eksponenta Hojs in Tonin zdaj obvladujeta oba osrednja represivna aparata v drzavi, policijo in vojsko. Si zamislite, da eden ali drugi posljeta policista ali vojaka na vasa vrata in vas zenejo po kolenih do bliznje kapelice na obvezno molitev. In ce pozabite, kako to ze gre in se vam molitev zatakne, vam gotovo grozita najmanj pendrek in bajonet… Res, huda zagata, comrade Raf.

    • Katoliški totalitarizem. Saj je komentar na prvi pogled razumen, vendar s takimi argumenti iz Novoreka zapravite vso kredibilnost.

    • Še eden, ki se ne more ločiti od totalitarizma bivše države, hkrati bi pa rad druge učil demokracije. Predvidljivo. Drugim očita to, kar sam počne.

  11. http://www.zzb-nob.si/zgodovina-nob/

    KLERIKALIZEM KOT ČETRTI TOTALITARIZEM
    (Mladina, 30. julij 2010, št. 30, “Pahorjev moralni tobogan”)

    Vprašanje, kakšna bi bila primerna in kakšna danes možna simbolika slovenske sprave, torej demokratične konsolidacije nacionalne države, ki jo še vedno imamo za svojo, presega mojo zmožnost in očitno tudi kredibilnost kot prestarega in kontaminiranega zgodovinarja. Zato mislim, da bi bilo potrebno vsem, prav posebej pa obema vodilnima dostojanstvenikoma, ki na vaši sliki stojita priklonjenih glav pred Hudo jamo, končno že vendar pogledati na pogubljene domobrance ne zgolj kot na žrtve nekega zmagovitega nasprotnika. Ta se z dejanjem seveda sam izpričuje. Treba bi bilo v teh žrtvah končno uzreti tudi žrtvovance nekoga drugega. Uvideti, da jim je žrtvovanost hkrati povzročil še neki drug samostojen namen. Treba bi bilo torej pomorjene domobrance uzreti, doumeti in sprejeti kot stvarni izraz vzročne in posledične povezanosti obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini 20. stoletja. Povejmo določno: zločina, storjenega nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom, in pa zločina, storjenega nad telesom naroda s povojnimi poboji kolaborantov.

    Gre za ugotovitev dejstva, da so totalitarni pobudniki prvega zločina pridobili ali prisilili v oboroženo kolaboracijo tisto množico, ki je postala, ker je le po tej poti mogla to postati, žrtev onega drugega, danes tako očitno izpostavljanega totalitarnega pristopa, najodgovrnejših med zmagovalci. Saj, če ta množica ne bi bila poprej potisnjena v položaj kolaborantov, bi pozneje ne mogla postati žrtev povojnih pobojev. Pokojni akademik Anton Trstenjak je to jedrnato izrekel v »Slovencu« (07. maj 1994): Če ne bi bilo one odločitve odgovornih voditeljev za orožje, bi toliko in toliko tisočev leta 1945 pobitih ljudi lahko še živelo.

    Danes gre seveda za vprašanje (ponovne) identifikacije. Kdo in kako je odgovoren svojim ljudem, da so mogli biti ta narodovega obžalovanja vredna množica pobitih. Zgodovina se temu vprašanju ne more več ogibati in ne uzreti, da so bile žrtve pobojev tudi žrtvovanci nekega namena!

    To ni opravičevanje ali celo upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti tistih, ki so žrtve postavili v vlogo svoojih žrtvovancev namenu. To spraševanje je pač edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem, pa njihovim potomcem, da uvidijo, kako se je to moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot ogorčenje ali slast maščevanja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal, ne more.

    Skratka. Končno morajo državljanke in državljani Slovenije v svoji zgodovini opaziti navzočnost »četrtega totalitarizma« in ugotoviti škodo, ki jo je povzročil. Za povojne poboje je preskrbel žrtvovance. Med vojno je poskrbel za politično uspešnost samopašnosti komunistov. Pozneje je njegovo zagovarjanje in sploh zanikanje zaviralo streznitev, ki je bila pogoj za demokratizacijo. Danes njegovo zanikanje in kar izčrtavanje iz debate odločilno ovira konsolidacijo nacije, suverene narodne države po volji ljudstva.

    Ob tem je treba takoj ugotoviti neko današnjo zavoro, ki jo je treba preseči ravno v imenu zgodovinskega raziskovanja. Najtrdovratneje se namreč v razpravljanju zamolčuje, da je bila po drugem Vaticanumu objavljena dokumentacija Svetega sedeža, ki priča, da ta in takšen nastop našega »četrtega totalitarizma« ni bil naročen od papeža niti ni bil ustrezen dejanski politiki Vatikana v drugi svetovni vojni! Da torej drži ugotovitev v domnevnem in zanikanem pastirskem pismu Antona Vovka, namestnika ljubljanskega škofa, za leto 1946, ki pravi, da »je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali…« Namreč, neosnovano so se nanje sklicevali tedaj odgovorni cerkveni dostojanstveniki v ljubljanski škofiji in njihovi učeni in tudi politični svetovalci. Niso imeli v rokah takšne direktive papeža, na kakršno so se nenehno sklicevali, ko so celo kot cerkveni aktivisti zbirali judi za kolaboracijo s fašističnimi napadalci v imenu obrambe vere.

    Če prezremo vzročno in posledično povezanost dogajanja v zgodovini, se ob drugem omenjenih dveh zlih dejanj ne bomo mogli nikoli dovolj nahuditi, in se bomo hkrati vedno premalo nažalostili ob usodnosti prvega . Razklanosti zgodovinske zavesti se bomo potem skušali iztrgati le z izključevanjem drugačnih, kot smo sami. Prav tu pa se vsem odpira drča za zdrs v prepad državljanskega spopadanja, ne za odrešitev, temveč v škodo vseh.

    Ali si hočemo razložiti, zakaj Slovenci pri nekaterih veljamo za najbolj razdvojen narod v Evropi? To ne bo šlo, sem ob sklepu Evropskega parlamenta o dediščini totalitarizmov opozorill v »Dnevniku« (22. 04. 2009, 93), če na naših tleh ne bomo znali prešteti vseh štirih totalitarizmov. Šele potem si zmoremo poglobljeno razložiti (in morda preseči) značaj in trdovratnost svoje razdvojenosti . In potem bomo šele zares znali dopovedati Evropi, da ima tudi na »vzhodu« – posebno razdorno med Slovenci – opraviti s podobnim problemom četrtega totalitarizma, kakor je imela nekoč na »zahodu«, v Španiji in na Portugalskem pa seveda v Avstriji. Naš problem je tudi »zahodnjaški«.

    Akademik

    dr. Janko Pleterski

    • Ubogi akademik dr. Pleterski še ni slišal, da je bila v Slovenji izvedena boljševistična revolucija. Vojna je bila zlorabljena za izvedbo revolucije. Izvedli so jo komunisti, večkratni kolaboranti, sovjetski plačanci in teroristi. Zato da so po izvedeni krvavi revoluciji s pomočjo sovjetske armade lahko vzpostavili diktaturo proletariata. Tisti, ki se z njihovem terorjem in grozečo komunistično diktaturo niso strinjali, so se uprli.

      Sprenevedanja v komunističnih in postkomunističnih vrstah ni konca. Vsi drugi so krivi samo oni, ki so res krivi, ne. Toda dejstva so neizprosna. Komunističnim lažem se bliža konec.

      Uboga Slovenija s takšnimi akademiki.

      • JANKO PLETERSKI

        PREKLICATI REVOLUCIJO V SLOVENSKI ZGODOVINI?

        Pismo iz mojega mlina
        starejših občanov, 24. julija 2011

        (S kratico »Pravica …« se sklicujem na svojo knjigo »Pravica in moč za samoodločbo med Metternichom in Badinterjem«, Ljubljana 2008.)

      • P1 Vstop

        Ne prav davno tega sem v pismu gospej Spomenki Hribar (SH) omenil, da v svojem pisanju dotlej še nisem poskusil celoviteje odgovoriti na vprašanje, kako videti revolucijo, ki se je dogodila v slovenski zgodovini 20. stoletja, a da tega pri svojih letih najbrž ne bom več mogel. Gospa me je prijazno hrabrila, naj vendarle poskusim. Sam sem medtem spričo življenjskih okoliščin »opustil posvetno rabo« in svojo odločitev zacementiral s tem,da sem tudi »požgal svoje ladje«: svoje nabrane papirje izročil državnemu arhivu, knjige pa univerzi na Primorskem. Če zdaj še pišem, se opiram samo na že objavljene svoje spise, na svoj žal že hudo rešetasti spomin in na svojo zelo osebno izkušnjo ostarelega historika. Pa vendar bom vsaj s temi pridržki glede moje kompetence poskusil nekaj svojega pripomniti k omenjenemu vprašanju revolucije. Nekakšen svoj posthumni pogled, če sem enkrat tudi sam malce smešno domišljav v izrazu.

        P2 Zakaj vendarle pišem

        Zakaj se mi zdi to potrebno, ko vendar gotovo tudi ta revolucija, kakor vse druge do zdaj, zgodovinarskemu raziskovanju in ocenjevanju pač zagotovo ne bo mogla uiti tudi brez mene. Spričo njenega pomena se bodo zanesljivo našle nove sile, se tolažim in pri tem ostajam. Toda …?

        Toda! Glede odnosa do te slovenske revolucije sem zdaj prebral v dnevnem tisku novo, zelo zaostreno urgenco gospe SH (»Gledam črno, vidim črno«, Dnevnik, Objektiv, 23. april 2011). Ne nameravam se nadrobneje podajati v siceer premišljeno in učinkovito napisano diagnozo položaja na Slovenskem, ko se realnost tranzicije, ki naj bi nas vendar, po dramatično doseženem zgodovinsken konsenzu, poslej demokratčno sporazumno vodila iz slabšega v boljše, dejansko vsem na očeh sprevrača v restavracijo enkrat v spopadu z novimi upi v zgodovini že poraženega staroljubja. Zadržati se hočem na tezi o ključnem zatiču, ki po mnenju gospe SH danes blokira celokupno politično in menda sploh vsako drugo dinamiko v Sloveniji.
        Ta zatič bi naj namreč bila nemoč levice distancirati se od revolucije.

        Za to distanciranje naj namreč ne zadostuje zgolj kritični razbor fenomena revolucije v naši zgodovini. Po pisanju gospe SH naj bi to moralo pomeniti kar »obsoditi jo«. In ker levica tega ne stori, nima niti moralne dignitete, da bi dejansko zahtevala od desnice distanciranje od medvojne kolaboracije, od krvave vpletenosti v državljanski spopad med drugo svetovno vojno. Krivcev za to nemoč levice in za ta njen primanjkljaj dignitete pa v vrstah levice po mnenju gospe SH očitno mrgoli. Pred desetletjem naj bi se oboje drastično izkazalo s strani levice same, ko je enotno zavrnila »Pahorjev« predlog dveh izjav, prve z oceno polpretekle zgodovine, in druge, o narodni spravi, »ker ni bila sposobna, ker ni pristala na distanco in kritiko komunistične revolucije, in tudi ne na izjavo o narodni spravi. Zato je danes tam, kjer je. Je talec desnice.«, meni gospa SH.

        In nadaljuje. To vprav gordijsko blokado položaja je treba presekati, najprimernejša sekira za ta namen pa je po njenem prepričanju v rokah levice. Ona je namreč na vrsti, da končno tudi sama(!) obsodi revolucijo in s tem dejanjem omogoči odrešilni premik in napredek celokupnosti. Tako berem omenjeni članek.

        Da naj levica končno tudi sama obsodi revolucijo, lahko pomeni dvoje: da se naj pridruži argumentom stare, v vojni poražene desnice, kakor tudi argumentom nove, z načeli demokracije opremljene.
        Seveda, ne oziraje se na to, da je evropsko institucionalizirana zavrnitev revolucije medtem že sama naletela na znamenja konca svojega odrešilnega »konca zgodovine«.

        Žal se lahko prepričamo, da sta se oba omenjena načina obsojanja revolucije medtem že neomajno staknila v njeni vse bolj mitični predstavi. Rekel bi, da za oba načina velja tisto, kar gospa SH namenja menda le prvemu: hipostaziranje v metafizično krivdo levice. Ali preprosteje, kriva je, ker se je revolucije sploh lotila. Celo nekateri sicer zelo modri zgodovinarji, in tudi takšniki jih sam cenim, so podobnega mnenja o naši revoluciji. Ni bila nujna, pa zato ni legitimna.

        Če zdaj poskušam nekako povzeti tisto, do česar sem se v svojem raziskovanju in razglabljanju o mestu revolucije v naši zgodovini 20. stoletja že bil dotrudil nekoč, tega ne počnem zato, ker bi si »posthumno« upal doseči več, kakor si pač nisem več upal doseči v tistem svojem še raziskovalnega dejanja zmožnem »nekoč«. Hočem ob tem zares nedvoumnem zbodljaju gospe SH historiji le še enkrat zaživa izraziti vsaj tisto, kar sem sam videl in sam našel, predno pozabim.

        Kljub vsem pomislekom se čutim za tak poskus nekako dolžnega tudi osebno, ker sem o svoječasnem »Pahorjevem« predlogu tudi jaz menil, da ni sprejemljiv, in ker sem ga pravkar zapisal v navednicah v prepričanju, da je Borut Pahor tisti predlog spisal po nasvetih gospe Spomenke. Sem torej lahko v njenih očeh tudi dolžan pojasnila.

      • P5 Najprej pojasnilo gospej

        Moj glavni ugovor razlagi gospe SH oz. njenemu prevzemu pri Pahorju velja zmotni razlagi in s tem tudi napačni časovni umestitvi (datiranju) odločitve vodstva ljubljanske škofije in voditeljev politične slovenske desnice za kolaboracijo. Ko gospa SH razlaga to podrobnost, se ponavlja mnenje, da je konkretna odločitev padla zaradi revolucionarne napadalnosti KPS v okviru ali pod pretvezo odporniške dejavnosti OF. Takšna razlaga se dokazuje z znanimi pojavi levičarskega nasilja partizanov (»vojvodstva«) spomladi 1942 zlasti na dolenjskem osvobojenem ozemlju, pa tudi sicer. Borčevsko razlago, da je tam in tedaj šlo za »napake« oz. ekscese v poteku NOB, ki da jih je vodstvo uvidelo in nato popravljalo, gospa SH (Pahor) zavrača in vztraja pri mnenju, da je šlo v temelju za taktične spremembe v strateškem vodenju revolucije. Seveda pod odločilnim vplivom KPS v OF. Ne bom tu ponavljal, kaj sem sam napisal 1991 oz. 1985 (Pravica…, oz. Narodi, Jugoslavija, revolucija) o revolucionarni strategiji in taktiki KPJ, KPS v času NOB in kar razlage gospe SH niti ne zanika, ampak to natančneje postavlja v neko od nje prezrto razmerje do celotnega dogajanja vojne. Pri tem naj tu le omenim dogajanje v Srbiji v letu 1941, ki je tudi v Ljubljani sočasno povzročilo odločanje nekaterih starih sil za kolaboracijo. Iz vodilnih vrst stare SLS v Ljubljani so že takoj po Novem letu 1942, na dan svetih treh kraljev, opozarjali svoje šefe v begunski vladi na način kolaboracije četnikov v Srbiji in njenega uspešnega uničenja partizanov in da bi tudi pri nas na tak način »strli partizane, kar je zelo koristno za naš narod!« (Pravica …, 465–489, 497) Tukaj hočem le posebej opozoriti na zmotnost mnenja, da so pravzaprav komunisti, s svojim prenagljenim revolucionarstvom (prehajanje v »drugo etapo«), spomladi 1942 sami povzročili omenjeno konkretno odločitev svojih nasprotnikov za kolaboracijo. Odločitev in konkretni sklep sta namreč bila samostojna pobuda in oznanjen že 24. oktobra 1941. leta. Dokaz – pastirsko pismo ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Vernike je pismo poučilo, da je glavna nevarnost zanje komunizem, ki zdaj nastopa kot narodnoosvobodilno gibanje v obliki osvobodiilne fronte in partizanskega vojskovanja, in da je za vernike škofije zakonita »redna vojska« Kraljevine Italije tista, ki jih brani proti tej nevarnosti.

        V tistem trenutku je postalo jasno, da to ne more ostati izolirana škofova politična presoja, ampak da se nujno povezuje s podporo okupatorju in z oporo nanj. V tem pastirskem pismu škof ne dvomi o legitimnosti okupatorske vojske – priznava ji značaj tukaj navzoče »redne vojske« – in de facto odobrava njeno ubijanje slovenskih partizanov, ki je že v teku. Drugi slovenski škof, mariborski Ivan Jožef Tomažič, nikoli ni vpletel okujpacijske, nemške vojske v razrešitev slovenskih problemov, kakor je to tistega dne in nato vse do konca vojne storil in ponavljal ljubljanski. Nikakršni demokratični politiki zavezani, domnevno za vse vernike po papeški okrožnici iz leta 1937 nepreklicno obvezni verski antikomunizem, se je tako že 1941 po lastni logiki povezal s politično prakso državljanske kolaboracije z napadalsko in zavojevalsko državo, Kraljevino Italijo. Takoj je škofa podprl najudarnejši idejni aktivist klerikalnega totalitarizma, duhovnik profesor Lambert Ehrlich. To je storil s člankom v glasilu »Slovenija in Evropa« (20. november 1941), ki ga še moram omeniti v nadaljevanju. Maja 1942 je prek letaka svojih najbližjih privržencev utegnil še pred smrtjo sam priznati, da so že ob prvem pojavu Osvobodilne fronte “zreli Slovenci … takoj zavzeli do OF za iskrenega Slovenca in načelnega protikomunista edino možno stališče: neizprosen boj proti njej”. Pri tem je omenil tudi datum 22. junij 1941 (dan Hitlerjevega napada na Rusijo). Tistega dne, da je zagrozila nevarnost, da vse Slovence zapusti »zdrav politični čut«! In ker »iskreni Slovenci in načelni antikomunisti« tej nevarnosti niso popustili, tudi niso popravili svojega totalitarno odklonilnega stališča do komunistov in njihovih zaveznikov v OF, ko je zdaj šlo za solidaren odpor Slovenk in Slovencev nacifašistišnim zavojevalcem. (Pravica …, 286). Kakor je dokazano, pa je prav v istem času ravno to storil Sveti sedež v zadevi upravičenosti napadenih narodov do solidarne obrambe. In ko so se katoličani v OF na to sklicali in terjali od škofa toleranco, jih je Ehrlich zavrnil kot lažnivce. V tistem famoznem članku z dne 20. novembra 1941 v stražarskem glasilu »Slovenija in Evropa« (Pravica …, 518–519).

        Kalo opredeliti Rožman-Ehrlichovo zmoto pri oceni pomena Hitlerjevega napada na komunistično Sovjetsko zvezo, torej pri oceni dogodka, ki ga sam Ehrlich izpostavlja kot kritično preizkušnjo »zdravega političnega čuta« njegovih katoliških aktivistov in vernikov sploh ter ljubljanskih škofljanov posebej? Odgovor ni prav nič skrivnosten, če se spomnimo dogajanja okrog političnih bojev za »pravi« značaj katoliške Slovenske ljudske stranke oziroma za »pravo« vlogoKatoliške akcije med Slovenci v tridesetih letih, ko se je ponovno odpiralo vprašanje o demokraciji ali boju za božjo državo v Evropi in pri nas. O tem smo imeli večmnenjski posvet na SAZU in v letu 2007 izdali zbornik podanih referatov. Tega tukaj ne bom povzemal. Bom po opozoril na dokument, ki sem ga k isti temi prispeval desetletje poprej v svoji knjigi o prvaku slovenskega političnega katolicizma Ivanu Šušteršiču (Ljubljana 1998, 15). Izvira iz leta 1905, ko se je Katoliška narodna stranka na Kranjskem preosnovala in preimenovala v Slovensko ljudsko stranko pod vplivom splošnih prizadevanj za demokratizacijo parlamentarnega sistema v Avstriji, ki se ji nikomur ni bilo mogoče ogniti. Cerkveno in katoliško politično vodstvo je tedaj objavilo avtoritarno rimsko razlago, kako se naj cerkev in verniki prilagajajo tej potrebi in kako jo naj razumejo v razmerju do svojega večnostnega cilja. Kratka in res jedrnata je, da jo je koristno kar navesti tudi za današnjo rabo. Gre namreč za posebno opozorilo konservativcem, ki pač tudi danes niso izumrli.

        »Pouk katoliškim konservativcem: “… nič ne pomaga: demokratizem je moderno dejstvo in s tem dejstvom mora računati, kdor se hoče bojevati za vero in cerkev … Dandanašnji ni mogoče več predvideti, kdaj v prihodnosti se bo zopet izvršila tista združitev med cerkveno in politično oblastjo, ki je krščanski ideal … in gola iluzija bi bila čakati sanacije javnega življenja v krščanskem smislu brez premoči katoličanov na torišču splošne svobode! Tako premoč pa more dati organizacija ljudstva v veliko armado, izurjeno za boje moderne svobode in enakosti.” (Slovenec, 23. marca 1905 po Civiltà cattolica)«

        Vidimo torej, kaj je ideal vere in Cerkve glede državne oblasti, a tudi, da Cerkev ne more in noče napovedovati, kdaj ga bo moč uresničevati in kako ji kaže ravnati dotlej. In če se zdaj vrnemo v Ljubljano po 22. juniju 1941, pa vidimo, kako so si tam nekaterniki »v svoji neskončni oholosti« (priljubljena Ehrlichova dikcija) dovolili presoditi in odločiti, da je napočil čas uresničevanja večnostnega cilja vere in cerkve in da je mesto »iskrenih Slovencev« v bojnih trumah protiboljševiške križarske vojne, ki je naposled napočila za rešitev krščanske Evrope. Zakaj niso prej malo prisluhnili Vatikanu in njegovemu »modremu molku«, ali ga kar povprašali, to je izvirna skrivnost naše, tudi cerkvene, zgodovine.

        Ključna beseda v dokumentih slovenske kolaboracije, beseda, ki se nepreklicno izmika vsakim ideološkim interpretacijam, je kakor že rečeno, beseda »redna vojska«. Datum nastopa te besede je 24. oktober 1941. To je kakor tista že omenjena neizpodbitna Arhimedova oporna točka, s katere je mogoče kaj odločilno zagrabiti. Oporna za oznako in časovno umestitev pojava kolaboracije. In s tem tudi za ugotovitev prvoodgovornosti odločitve zanjo. Kje so 24. oktobra 1941 še bili fizično uničevanje kolaborantov in ekscesi »vojvodstva« spomladi 1942! Obe Rožmanovi pastirski pismi, to iz oktobra 1941 in ono iz novembra 1943, sta izraz iste in časovno nerazdeljene koncepcije in iste sprejete odločitve, izrastek iste misli in istega političnega naklepa. Storitve revolucionarnega NOB v času med pismoma, to misel in ta naklep le spremljajo, tudi krepé, a nikakor ne šele porajajo ali povzročajo. Res je pa to, da jih je KPS mogla in umela napovedati. Prognoza ni krivda.

        Ob tem je treba omeniti in upoštevati še drugo Arhimedovo oporno točko, nujno za priznanje in razumevanje sprememb politike Vatikana v vprašanju o dopustnosti sodelovanja s komunisti – ali vsaj strpnosti do njihove navzočnosti – pri obrambi narodov pred Hitlerjevim napadom. Te spremembe je povzročil Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo 21. junija 1941. Najvidnejša in v svetu hitro opažena sprememba je bila dejstvo, da je papež poslej trdovratno molčal o okrožnici Divini redemptoris, ki je vse od 1937 vernikom prepovedovala vsakršno sodelovanje s komunisti. Papež je o tem vprašanju obnemel. Prav v nasprotju s pričakovanjem svetovne javnosti, da sliši, kaj papež poreče ob napadu na komunistično velesilo. In ker ni izjavil ničesar, je bilo očitno, da se je odločil za molk. Za »modri molk Vatkana«, kakor ga je pozneje označila zgodovina. Fašisti, ki so prričakovali, da bo papež podprl njihovo »vojno proti boljševizmu« kot križarsko, so bili presenečeni in razočarani. Ne molče, ampak glasno. Skovali so nov pojem, Svetemu sedežu so trpko očitali »mutizem« (mutismo, politiko nemosti). In ta pojem, to besedo najdemo v dokumentih Svetega sedeža, objavljenih po drugem vatkanskem koncilu. Če je kdo kdaj dvomil, da je tak molk kot politični odgovor sploh obstajal, ga dokazuje navzočnost besede »mutismo« v protestu veleposlanika fašistične Italije pri Svetem sedežu. Arhimedova oporna točka za ugotovitev tega dejstva. In zato lahko rečemo, da se je tudi na slovenskih tleh v poletju in jeseni 1941 s strani Vatikana in tudi sicer, odpirala možnost za zgodovinski kompromis, možnost za toleranco političnega katolicizma do navzočnosti komunistov v dvigovanju slovenskega odpora proti fašistični agresiji.

        Mutizem so papežu očitali fašisti. Rožmanovo pastirsko pismo pa je 24. oktobra 1941 smisel fašističnega očitka papežu dejansko podprlo. Kričalo je prav tisto, o čemer je Sveti sedež namenoma molčal. Molk papeža bi lahko bil Rožmanu znamenje časa. Pa tega znamenja ni hotel zaznati. Ne on sam in prav izrecno ne njegov odločilni svetovalec Ehrlich.

        Po vojni se je tudi pri nas še enkrat pojavila slutnja možnosti za kompromis obeh odrešenjskih prizadevanj. Tedaj, ko je papež Pavel VI. svetoval katoličanom v SFR Jugoslaviji, naj »najdejo v notranji moči svoje vere nov in še močnejši nagib, da brez pridržka sodelujejo pri socialnem in človeškem napredku svoje domovine«. Ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik je te papeževe besede leta 1977 strnil z objavo stališč katoliške Cerkve na Slovenskem k dogajanjem »med narodnoosvobodilno borbo in socialno revolucijo« (Družina, 9. oktober 1977), (Pravica …, 591).

        Ali to ni bilo tiho priznanje revolucije? In če je bilo, kam je poniknilo? Tu moram pa vendar povedati po spominu nekaj, o čemer še nisem pisal in tudi ne bom mogel več.

        Malo pred mojim hudim poslabšanjem vida sem dobil v roke znanstveno izdajo pisem, ki sta si jih med leti 1947 in 1975 izmenjala »bojevnika za svobodo in slovenstvo« France Dolinar in Ruda Jurčec, dva izjemno dejavna in obveščena publicista klerodomobranske politične emigracije. Izjemna knjiga po obsegu in številu imen, pa tudi po svetovni razkropljenosti bivališč posrednikov informacij. Takoj sem spoznal, da bi knjigo mogel za znanstveno potrebo izčrpati le specialist pri polnih močeh in z neomejenim časom. Začel sem jo prelistavati z zelo omejenim namenom, namreč, videti, kako prizadeti vidijo kolaboracijo svojega političnega kroga v času druge svetovne vojne in kako o njej razmišljajo zdaj. Svoje namere žal nisem uresničil, ker se mi je na polovici poti vid preveč poslabšal. Ne moren več brati niti svojih lastnih izpiskov in tu zdaj govorim le o vtisih in po pičlem, majavem spominjanju na že prebrano. Žal moram najprej reči, da sem zelo malo izvedel o tistem, kar me je najprej zanimalo. Skoraj nobene omembe dogodkov v času vojne in njenega konca, nič o povojnih pobojih, in praktično nobene refleksije v vojni storjenega. V prvi vrsti poudarjeno izražanje popolnega spoštovanja in verniške vdanosti škofu Rožmanu. So tam posamezne in obrobne refleksije dogajanja pred vojno, tudi še starejšega iz ustavne dobe Avstrije. Krčevita pa je odrinjenost v nekakšen neobstoj vsega storjenega in prebitega v času vojne oz. okupacije. To je vse izločeno iz gledanja, ker ga očem odmika totalna negativnost samega pojma revolucije, samega pojma oblasti Titove Jugoslavije. Vse to se kar nekako fizično izmakne omembi in refleksiji, takorekoč prav do skrajnih robov masivnega pokrova, ležečega nad breznom, ki obstaja samo v tem, da ga ni. Spričo tega pokrova deluje naravnost tragično podatek, izdan javnosti leta 1989 ob smrti Tineta Debeljaka, urednika revije »Meddobje« v Argentini. Njemu, najtehtnejšemu razumniku v lastnih vrstah, je vodstvo bele emigracije pred leti zaupalo oz. naložilo nalogo, da spiše zavrnitveni odgovor na knjigo »Belogardizem« Frančka Sajeta, izišlo v Ljubljani. Namenilo je piscu znatno mesečno denarno podporo in mu jo, ob njegovih zagotovilih, da piše, tudi zaupljivo plačevalo deset in več let, vse do njegove smrti. V zapuščini pa rokopisa ni bilo najti. Sajetov »Belogardizem« je nedavno izšel, nespremenjen po drugi, že v tretji izdaji, beli odgovor nanj pa je obležal pod pokrovom nad breznom, ki ga ni. V Ljubljani je to brezno medtem odkril Šturmov Center za narodno spravo(!) in ga skuša polniti z očitki komunizmu in revoluciji, da bi dokazal, da ga res ni. Letos je na slovenski televiziji Bert Pribac, ki je Debeljaka poznal in cenil, saj mu je bil pripravljen objavljati pesmi, četudi Pribac ni zavračal stikov s Slovenijo, povedal, kako si je Debeljak želel pred smrtjo še enkrat obiskati svojo domovino, pa se za pot končno ni odločil, ker se je bal, da bi ga njegovi beli soemigranti za tak greh kar »obesili«. K temu si rečem: že samo za preprečeno željo, Tinetu Debeljaku blag spomin.

        In še en najden drobec. Korespondenta sta zelo sumnjičava do vseh, ki v Sloveniji in v slovenskem zamejstvu ne zavračajo dovolj odločno komunističnega režima in stikov z njim, ki poskušajo z njim sodelovati, ali se z njim celo spraviti. In glej: med temi sumljivimi grešniki je zelo pogosto izpostavljen ljubljanski škof Jožef Pogačnik! Tisti, ki je svoji spravljivi izjavi leta 1977 o NOB in revoluciji v Družini pritaknil tudi že omenjeni spravljivi nasvet papeža Pavla VI., dan jugoslovanskim katolikom po obisku Josipa Broza Tita 29. marca 1971. Tisto obiskovanje se je pač dogodilo na hudo nejevoljo obeh »belih« korespontentov in ta njuna nejevolja najbrž sodi v sklop zavračanja prizadevanj za takoimenovani zgodovinski kompromis obeh odrešenjskih tekmecev in glavnih ljudskih političnih akterjev, ki jih je pokončal skrivnostni teroristčni umor Alda Mora. In pomislimo: v uradni slovenski cerkveni publikaciji pod vodstvom škofa in metropolita Antona Stresa o stališčih Ljubljanske škofije do NOB in revolucije, je zdaj Pogačnikovi izjavi odščipnjena tista spravljiva izjava papeža Pavla VI.! Pa prav on je bil v letu 1941 tisti visoki predstavnik Svetega Sedeža, Giovanni Battista Montini, ki je zavrnil urgence diplomatov Mussolinija in Hitlerja, naj Vatikan ne molči, marveč naj glasno ponovi encikliko Divini redemptoris in tako prikaže vojno proti Sovjetski zvezi kot križarsko vojno proti komunizmu. To zavrnitev poznamo iz objavljenih dokumentov Svetega sedeža in se je glasila: Kljukasti križ ne more biti znamenje nobene križarske vojne!

        Zanimivejši zapisi v tej korespondenci o medvojni politiki so tisti ob prizadevanjih Cirila Žebota, da bi se vrnil na domača tla in v domačo politiko. Znani stiki s Stanetom Kavčičem dobe tu nova pojasnila. A za nas je tu zgovorna predvsem druga plat teh zapisov. Proti Žebotovim prizadevanjem so nekateri poskusili nastopiti s posebno manifestacijo. V slovenski kapeli stolnice v Washingtonu naj bi postavili ploščo v spomin zaslužnim Slovencem Gregoriju Rožmanu, Lambertu Ehrlichu in Marku Natlačenu, pa domobrancem, žrtvam komunistov. Žebot je nastopil proti tej akciji s pismom vašingtonskemu nadškofu, v katerem je opozoril, da ne gre za žrtve komunizma, ampak za kolaboracioniste in da plošča v njihov spomin ne sodi v slovensko kapelo. Ob ogorčenju nad Žebotovim dejanjem se je Rudi Jurčrcu v pismu Francetu Dolinarju zapisalo, da te tri osebnosti in domobranci res pomenijo »hipoteko« v slovenski zgodovini! (Viri, 283–29, Ljubljana 2009)

        Ali bo hipoteko treba kdaj priznati in plačati? Ali se celo v politiki papežev ne dogajajo čudne reči? Kakor že tista v letu 1941 z modrim molkom o protikomunistični encikliki? Marsikdo je o cerkveni politiki po Janezu XXIII. in drugem vatikanskem koncilu marsikaj pisal in ugibal. Mogoče je brati opozorila, da gre zdaj za revizijo preveč blagih sklepov tega koncila, za njihovo zamenjavo z bolj rigoroznimi in staroljubnimi, tudi politično bolj militantnimi. Papež s kombiniranim imenom blagih, Janeza in Pavla, je medtem zasijal v gloriji zmagovalca nad komunizmom v sklopu hladne vojne. Benedikt pa si je nato za svetnika izbral Poljaka, ki je bil vrh tega še skala Cerkve nasproti obema grožnjama svobodi njegove domovine, prihajajočima iz njene soseščine, nasproti nacistični in nasproti komunistični. Ni si izbral že vedno običajnega Italijana, kakor je bil tisti malo znani in nič slavljeni, ki je v ognjeni drugi svetovni vojni zavrnil svastiko kot znamenje križarskega pohoda proti komunizmu in ki je s tem podprl svetovno zmago nad fašizmom, brez katere tudi hladne vojne in zmage Cerkve v njej, ne bi moglo biti. Sam Poljak, Janez Pavel, pa je po tej tako doseženi zmagi prišel v Slovenijo z oznanilom, ki bi potolažilo moralno stisko škofa Rožmana zaradi ravnanja pod sovražno okupacijo, če bi bil še živ. Škof Pogačnik, s kočljivim Pavlovim nasvetom slovenskim vernikom vred, je bil zaprt v predal. Škofa Vovka z njegovim zanikanim pastirskim pismom za leto 1946, je ta usoda zgrešila le za las. Reševal ga je pač tisti sramotni zločin komunistov, ko so ga poskusili zažgati. Kaj sploh bi danes naš politični katolicizem počel brez komunistov in njihovih žrtev v hudih jamah? Zdaj, ko na srečo ni nevarnosti, da bi mogla obveljati misel, da tam leže pravzaprav njegovi, političnega katolicizma, žrtvovanci. S prekletstvom nad revolucijo je hipoteka dobro zavarovana. S hipoteko pa zavarovano to prekletstvo samo. Sama si ga je kriva! Kajne, gospa?

      • P6 Singularnost slovenskega NOB, povezanega z revolucijo

        Singularnost slovenskega NOB, povezanega z revolucijo, je v evropski zgodovini druge svetovne vojne vidik, brez katerega ne gre premišljati o mestu slovenske revolucije v zgodovini Slovenije.

        Na začetku takšnega premisleka si je treba predočiti dejstvo, da je fašizem med narodi, ki jih je v tej vojni državno napadel in zavojeval, ravno in edino slovenskega hotel preprosto in naravnost uničiti, ne le zasužnjiti.
        Dejansko je Hitler v vseh deželah, ki si jih je v vojni dotlej podjarmil, sprejel ponujeno sodelovanje domačih k fašizmu nagnjenih političnih sil in jim priznal položaj predstavnikov naroda in s tem obenem priznal politični obstoj teh narodov in njihovih držav. Torej, priznal je obstoj Slovakov, Francozov, Belgijcev, Nizozemcev, Norvežanov, Dancev, a z ustanovitvijo protektorata celo tako osovraženih Čehov. Navsezadnje celo Hrvatov.

        Misel, da bi ustanavljal neko svojo Slovenijo, kakor so mu jo na večer pred napadom skrivaje pred jugoslovansko vlado v naglici predložili ministri te iste vlade, predstavniki »zgodovinske« Slovenske ljudske stranke, je bila Hitlerju posebno zoprna. Slovence je hotel izbrisati z evropskega zemljvida, na sredi nekdaj slovenske dežele, simbolno na blejskem otoku, pa je nameraval, v znak zmage tisočletnega nemškega rajha v tem prostoru, od nekdaj namenjenem germanizaciji, postaviti veličasten tempelj v čast germanskemu bogu Votanu. Slovenski Bled z vso slovensko deželo vred naj bi postal simbolno središče obnovljenega nemškega in njemu podrejenega evropskega poganstva. Edino Slovenci med okupiranimi narodi so se morali ob zasužnjenju hkrati spraševati – podobno Židom: »Zakaj hoče uničiti ravno nas!?« Uspešnost slovenskega NOB je ob tem okvirnem dejstvu v Evropi nekaj edinstvenega, singularen pojav v panorami evropskega odpora.

        Po tej edinstvenosti razmerja med Hitlerjem in Slovenci je uničevalni pohod fašizma proti slovenstvu v drugi svetovni vojni podoben v družboslovju poudarjeni singularnosti židovskega holokavsta. Tega se moramo zavedati tudi tedaj, ko govorimo o revoluciji, povezani s slovenskim NOB, o nujnosti, da se ji Slovenci danes odrečejo.

        Ob tem moramo Slovenci seveda tudi svetu povedati, ga prepričati, da niso le zgodovinarji holokausta upravičeni poudarjati njegove singularnosti, četudi imajo oni pri tem v mislih predvsem nepredstavljivo strahoto in v svetovni zgodovini edinstveni obseg pojava. Res gre tu za oznako edinstvenosti tega najglobljega dejanskega in simbolnega moralnega padca človeštva. Kot takšen je holokaust gotovo singularen. Toda hkrati mislim, da je na svoj, drugoroden, obraten način s svojim dosežkom singularen, historično edinstven, tudi slovenski NOB, njegova zmagovitost v drugi svetovni vojni in zatem z njegovo tradicijo zraščen nadaljnji družbeni, kulturni in politični razvoj Slovenije. V vseh sledečih desetletjih, tja do osamosvojitve Slovenije in do razmer, v katerih se ta hip ponavlja zahteva gospe Spomenke. Saj bi tudi ona sama brez pozitivnega učinka zgodovinske navzočnosti tega singularnega NOB ne mogla od njegovih dedičev pričakovati tolikšne moralne moči, kakor bi bila potrebna za to, da bi sprejeli njen izničevalni predlog.

        To je predlog, naj se v dobro konsolidacije politično preveč razdvojene nacije – po golem političnem preudarku – odrečejo slovenski revoluciji kot takšni. Odrečejo torej ne le zlim početjem, povezanim z njo, marveč naj se od nje distancirajo tako, da jo zavržejo.

        Tudi brez nadaljnjega historičnega dokazovanja že zato menim, da je takšna zahteva znanstveno nerazumna. Pa tudi politično nekoristna. K od nje pričakovani spokoritvi naših kolaborantov in njihovih današnjih privržencev kaj takega gotovo ne bi pripomoglo prav nič! Ni le vesolje neskončno, tudi človeške slabosti včasih nimajo racionalnega konca.

        Vsem v Sloveniji bi koristilo, če bi domislili tezo o zgodovinski singularnosti slovenskega NOB. Seveda ne bo nikoli dosegla onega univerzalnega priznanja, ki ga je dosegla teza o singularnosti holokavsta. Pa saj ji ne konkurira, saj je obratnega, zgodovinsko spodbudnega značaja! Samo in ravno kot takšna, obratna, zgodovinsko spodbuda za male, a človeško usodne skpupnosti, ima njena singularnost svoj pomen in s tem opozarjanje nanjo. Lahko jo vidimo kot enega izmed premalo uvidenih in spoznanih dejavnikov, ki so pripomogli k zavrnitvi nacizma oz. fašizma v današnjem svetu. Gre za pričevanje o tem, kako uspešna je ta zavrnitev mogla biti celo v singularnostno skrajnih težavah, kakršne so premagali ljudje na Slovenskem.

        Podobno namreč lako rečemo tudi za pomen singularnostnega ovrednotenja slovenskega NOB v današnjem času.

        Slovenski NOB je takšen, kakršen je bil v v času druge svetovne vojne, pravcati unikum, ne le po stvarnem dogajanju, tamveč je njegova singularnost podana tudi v njegovem družbenopolitičnem značaju. Ničesar iz njega ni potrebno – in tudi ni dopustno – izločati ali prebarvati. Edino dopustno in potrebno je to, da bolje in globlje spoznavamo to edinstveno in enkratno dogajanje, ponazarjamo svetu njegovo singlularnost. Široki svet bo pridobil, če jo bo opazil, saj so v njej navzoči tudi njegovi problemi.

        Pri tem naj iz zakladnice našega znanja navedem vsaj bistrovidno osvetlitev problema Slovencev, ki ga podarja Taras Kermauner v sklopu svoje monumentalne analize slovenske dramatike. V knjigi o slovenskih narodnih junakih piše o Tugomerju Frana Levstika. Pisatelj je postavil dogajanje Tugomerja med polabske Slovane, ki so jih Nemci raznarodili, odstranili, pred tolikimi stoletji, četudi mu je šlo za Slovence, ki so jih Nemci zbrisavali na Koroškem pred njegovimi lastnimi očmi, v 19. stoletju. “Prizorišče okrog Gospe svete (bi) terja(lo) Slovence kot posebno nacijo; prizorišče ob Labi sugerira, da je bistvo problema v občem boju z Nemci; da se bo boj odvijal v severnem delu Nemčije, celo tam nekje med Labo in Volgo.” Tako pojasnjuje Levstikovo izbiro prizorišča Taras Kermauner in nadaljuje: “Levstik je bil po eni strani jasnoviden. Pričakovani boj se je – in celo dvakrat – zares odvijal na prizorišču, ki si ga je bil zamislil, do Caricina (Stalingrada). Rusi so prišli l. 1945 vse do Labe; Nemci l. 1941 vse do Moskve. Če ne bi zmagali Rusi, Slovenci ne bi imeli danes svoje nacionalne države. Če ne bi l. 1918 zmagali Srbi, je Slovenci prav tako ne bi imeli. Vprašanje je, koliko bi sploh še eksistirali; morda le kot vindišarska etnija z delno kulturno avtonomijo? Obe svetovni vojni za Slovence nista bili le to, za kar ju ima svetovna zgodovina; drugo vojno tudi kot – vsaj začasno – uničenje fašizma-nacizma. Za Slovence – Rusi bi se ohranili, Čehi in Poljaki itn. najbrž ne – sta bili obe, posebno pa druga vojna, osnova za ohranitev naše narodnosti-nacije. Potekali sta kot milenaristični; druga je dodala gentilističnemu hiliazmu še komunističnega. Rusi so zmagali kot Sovjeti, a obenem v sveti vojni za zmago Slovanstva nad Nemštvom … Ne pravim, da se v Sloveniji ni dogajalo nič pametnega. Naj je bila še tako majhna, Slovenija je dejavno in uspešno sodelovala v boju zoper Nemce (Italijane); v povezavi ne le z Rusi, ampak tudi z zahodnimi zavezniki. (To opisuje celo dramatika slovenske politične emigracije: Vombergar v “Napadu”.) Sodelovala je v tesni povezavi – v enotnosti – s Srbi, Hrvati, Muslimani, Makedonci, Črnogorci (…) Ne pozabimo: boj za samostojno Slovenijo – ta cilj je bil partizanom in OF jasen že l. 1941, čeprav še ni bilo rečeno, da je samostojna Slovenija tudi lastna nacionalna država – je mogel potekati le v okviru južnoslovanskega in vseslovanskega boja-vojne, celo kot svete. Slovenci se sami pač ne bi spravili nad Nemce in Italijane. Izrabili smo priložnost, da smo v širšem okviru udejanili tudi svoj – naš – interes: vse večjo samostojnost.” (Pravica …, 445).

        Zdaj pa iz tega izruvati in zavreči revolucijo? In to celo zato, da bi nasitili politično požrešnost desnice? Tako singularni menda ne bomo!

        P7 O revoluciji sploh

        Revolucije so sestavina zgodovinskega toka družbenega razvoja človeštva. Ta je evolutiven v svoji celoti, a v konkretnem dogajanju neenakomeren, v posameznih fazah tudi revolucionaren. Protirevolucije ali faze reakcije oziroma poskusi restavracije stanja pred revolucijo si lahko v zgodovinskem toku slede brez omejitev, ki bi jih mogla narekovati kakšna višja zakonitost družbenega razvoja. Toda sam tok zgodovine je nepovraten in ničesar dejansko že dogodenega iz njega ni mogoče več izključiti ne v posledicah ne v vzročni povezanosti. Izključevati oziroma preklicevati je mogoče ideje, ne storjenih dejanj. Vsako tako izključevanje ali preklic ideje pa je že novo storjeno dejanje in odgovornost zanj bremeni novega storilca, brez vpliva na odgovornost storilcev vseh poprejšnjih. Iskanje odgovornosti za minula, v zgodovinskem toku storjena dejanja, lahko zato služi njegovemu razlaganju, nikoli pa vnazajšnjemu vrednostnemu spreminjanju dogodenega stanja. Revizija zatetega stanja danes je novo dogajanje, v katero se lahko vključuje seveda tudi revizija preteklih idej in to gotovo ob presoji sprejemljivosti ali nesprejemljivosti tega zatetega stanja za jutri. Ampak le stanja v celoti, v dobrem in slabem, tudi glede revolucionarnih sprememb. Dejansko torej dogodene revolucije iz zgodovinskega toka ne le ni mogoče kar izključiti, marveč je tudi ni smiselno kakorkoli zanikati, zavračati, obsojati, in se za to truditi v celoti zatetih njenih nasledkov za danes in jutri. Najbrž bi početi kaj takega res pomenilo delati za konec zgodovine, ali bolje, za njeno pokončanje, presekanje. Skoraj nekaj takega je agresivno stališče današnjega akterja, ki trdi, da se je zgodovina začela z njim. Smiselno pa je, storiti vse, kar je le mogoče, da bi tok zgodovine v prihodnje potekal brez nasilja. In tudi prav izrecno, brez revolucionarnega nasilja. To naj bi namreč bilo mogoče, če razumemo, da revolucija ni kar drug izraz za pojem nasilja, ampak da označuje pojem korenite spremembe v ureditvi družbenega dogajanja. Žametnost sama po sebi revolucije ne izključuje. O tem obstaja celo šolski primer angleške »Slavne (glorious) revolucije«. (Pravica ….)
        Bistven za revolucijo je prelom v veljavnem redu, mimo njega in proti njegovemu smislu. Sicer bi to bila reforma in ne prelom.

        Tu se seveda pojavlja vprašanje zakonitosti, legalnosti oziroma protizakonitosti, ilegalnosti revolucije. Zakonita, legalna, pravzaprav revolucija biti ne more. Dejansko pa je lahko upravičena po zgodovinskem toku, po poteku, po smeri rasti družbe, po neločljivosti te rasti od odnosov v njej. Gre pa tu lahko za protislovnost pogledov iz različnih zornih kotov, in vemo, da današnje družboslovje to protislovnost elegantno rešuje s pojmom legitimnosti. Nekaj morda ni zakonito, je pa legitimno, ali obratno. Kar je seveda le navidezna rešitev, saj zakonitost in legitimnost v jezikovnem smislu pomenita isto. Pustimo ob strani dejstvo, da sodobno družboslovje brez pomisleka uporablja za svoje nove pojme kar stare, že v drugih strokah za druge pojmovne pomene rabljene izraze, kar pogosto povzroča nejasnosti in zmedo, pa nepotrebne nesporazume. V najnovešem slovenskem političnem besednjaku je drastičen primer za to izraz »državljanska vojna«. V pravu ima že zdavnaj jasno določeno vsebino, vojna znotraj iste države, domača vojna (a non-international conflict). V besednjaku današnje desnice (in nekaterih sociologov) se z besedo »državljanska vojna« opisuje prostovoljno sodelovanje nekaterih Slovencev v vojskovanju tujih, napadalskih držav proti silam slovenskega protikupatorskega odpora. Trajno, tudi čustveno zapečateno zmedo je pripravil leta 1990 izraz »državljanska vojna«, ko ga je kot zgovorno prispodobo za pretekle politične boje in protislovja v enostrankarskemu sistemu socializma uporabil v svojem otvoritvenem nagovoru predsednik prvega mnogostrankarsko svobodno izvoljenega slovenskega parlamenta.
        Glede izraza »legitimnost« zgodovinarji vemo, da se je zlasti od časa republikanskih revolucij uporabljal za dokazovanje zakonitosti oblasti vladarjev »po božji milosti in volji«. Danes se prilastek legitimen kot odobravanje nekega spornega pojava, uporablja veliko bolj po mili volji, kakor pa po božji.

        Veliko bolj konsistentna v pravnem, zgodovinsko razumskem, posebno pa tudi v antropološkem smislu, je znana, vprav klasična razlaga protislovnosti med zakonitostjo in protizakonitostjo dogodene revolucije, ki jo je ponudil slovenski pravnik, profesor Leonid Pitamic. Ve se, da je v pojmovanju prava izhajal od načela božjega izvora oblasti. Po njegovem nauku pa revolucija ni nekaj protipravnega, četudi sama obstoječi pravni red prekucne, ga zanika. Kajti revolucija ga nadomesti z novim pravnim redom. Bistvo revolucije namreč ni uporaba nasilja, meni Pitamic, čeprav ji je nasilje praviloma spremljajoč pojav. Tak nauk je profesor Pitamic Slovencem razložil ob neki priložnosti naravnost simbolnega pomena. To je bilo prvo, otvoritveno predavanje novoustanovljene slovenske univerze v Ljubljani. Menda ne le prvo na novi pravni fakulteti, marveč sploh prvo univerzitetno predavanje v Ljubljani. Seveda je mogel profesor imeti v mislih samo revolucije, ki so se dogodile dotlej. A to niso bile več samo meščansko demokratične ali narodne. V svetu se je ta tema tisti čas obravnavala zlasti ob Oktobrski, socialistični. In mednarodna diplomacija si je prizadevala vplivati, v interesu pridobivanja odškodnin, na novoustanovljeni pravni red v revolucionarni Rusiji na gospodarskem področju. Navedel sem že, kako je vatikanski državni tajnik, kardinal Gasparri, leta 1922 sovjetskim predstavnikom na znameniti konferenci v Genovi označil stališče Svetega sedeža: »Končna načela Cerkve ne pomenijo nikakršnega zadržka do komunistične oblike vlade. V gospodarskih zadevah je Cerkev agnostična … Cerkev zgolj zahteva, da organiziranost države, pa naj že bo njena narava ta ali ona, ne krši svobode verovanja niti svobode duhovnikov, da opravljajo naloge svojega poklica.« (Pravica …, 591) Očitna je skladnost s tezo Leonida Pitamica. Obstoječa revolucija kot takšna ni problem zakonitosti. Ravna upravičeno po svojih zakonih. Vpraša pa se lahko v svetu, kakšna so njena dejanja sama po sebi.

        Po drugi svetovni vojni je stališče do državljanskih revolucij ostalo v bistvu enako: upravičenost pridobijo s svojo zmago. Če ne, ostanejo puči. (Pravica …, 266–268) Tak pogoj za priznanje je revoluciji postavljal tudi slovenski profesor France Bučar (v knjigi Upravljanje).

        Razume se, da politični sistem pluralne strankarske demokracije revolucijo izključuje iz svoje zamisli. A ne prepoveduje je kar tako, če hoče ostati demokratičen. Kategorična prepoved revolucije je na podoben način zgodovinsko nemogoča in za demokracijo načelno problematična, kakor bi bila takšna prepoved vojne.
        Revolucijo nasploh prepovedati, jo kriminilazirati, ni le nemogoče, je tudi neupravičeno. Mogoče pa je terjati od storilcev odgovornost za posamezna dejanja. To velja tudi za slovensko revolucijo v 20. stoletju.

        Revolucije rastejo iz razmer in ustvarjajo nove in poprejšnje odrinejo v neponovljivo preteklost. Poleg novih ostajajo ali rastejo tudi problematične, ki terjajo nova odločanja za nove rešitve. Skoraj praviloma bremeni vse revolucije nasilje, ne le za odpravo starega, temveč tudi v zagatah ali razočaranjih pri ustvarjanju novega. Vse revolucije imajo svoj konec in pravzaprav je ravno to njihov smisel, ko se lotevajo tlakovanja bodoče poti.

        Imajo pa revolucije, ne glede na svojo končnost, dolgoročne učinke na zgodovinske premike. Francoska je tvorno izzvala združevanje Evrope, četudi sprva uvedenem z odporom Svete alijanse proti združevanju celine z vojaškim osvajanjem iz enega središča. Že skoraj evropska, marčna, s pomladjo narodov proti za kontinent razdruževalnemu legitimizmu vladarskega absolutizma. Obe že z ameriško revolucijo v tvornem ozadju. Ruska revolucija, oktobrska, izrasla iz razmer še hujšega vladarskega absolutizma v razvojno zaostali vzhodni kontinentalni širjavi brez meja ter obenem kot kaznovanje celine za dotlej najstrašnejšo vojno, zarojeno znotraj evropskega koncerta. Ameriška in Okobrska sta v drugi svetovni vojni zagotovili zmago nad osvojitvijo planeta po fašizmu. K temu je svoj nesorazmerno tehten delež prispevala tudi slovenska z jugoslovansko. In ta zmaga je potegnila za seboj kolonijalno revolucijo, ki je odnesla kolonijalne imperije in razveljavila imperialistične delitve sveta in vse moderne revolucije, tudi kitajsko, približala postmodernemu koncu. Žal ne koncu vseh vojn. A vsaj v Evropi dogovorno in verjetno.

        Ali bi kdo hotel, da se z zavrženjem revolucij, tudi naše, zgodovinski vrtiljak zavrti nazaj? Distancirati, odmakniti se od revolucionarnega in vsakršnega drugega nasilja, posebno v času miru, mora biti nekaj drugega.

        Toda, počakaj! Ali ne gre za izplen zmage nad revolucijo, zaslužene v hladni vojni? K temu, gotovo tudi pri nas razširjenemu prepričanju in vprašanju, je treba reči vsaj dvoje.

        Najprej, zmaga kot zmaga je mogoča samo v vojni. Izkušnja svetovne zgodovine pove, da je zmagati mogoče samo v vojni, ne pa zares tudi v politični tekmi. In to velja ne le za 20., marveč enako tudi za komaj začeto 21. stoletje. Tisto, kar izkušamo kot poglavitni dogodek obeh – zmaga zahodne demokratične koncepcije državnega in meddržavnega reda – pa ni zmaga v vojaško bojevani vojni, pač pa v politični konfrontaciji, opisani kot hladna ali mrzla vojna. Torej, gre za zmago v hladni vojni, ki je ne bi smeli – ker to ni – enačiti z zmago v vojni, kakor je na primer bila druga svetovna. Tekmovanje dveh v moderni dobi z revolucijami na obeh straneh najizraziteje izoblikovanih državnih in družbenih sistemov, moderniziranega demokratičnega oziroma kapitalističnega, in boljševiško marksističnega, oziroma socialističnega. Danes zanemarjena, a dejansko za obe strani nepojmljivo srečna okoliščina je to, da je ta svetovna konfrontacija obeh sistemov v letih 1946–1989 resnično ostala hladna. In to tudi po zaslugi odgovornih politikov na obeh konkurenčnih straneh. In da je ta izkazana odgovornost na obeh straneh povsod rasta iz dejstva, da so v obeh sklopih konkurančnih sistemov bila dejavno in končno tudi učinkovito navzoča prizadevanja za njuno notranje obvladanje in mirno reformo. Bolj so bila vidna tista evolucijsko naravnana prizadevanja v svetu pluralne demokracije, in bolj prikrita – pa zato radikalneje oziroma revolucijsko naravnana – tista v svetu strankarskega monizma. Omenjena prizadevanja na obeh straneh pa so vendarle mogla dovolj uspešno omejevati skrajnost mednarodnega spopadanja in ga zadržati v mejah nevojaške, še mirne hlade vojne zato, ker je ta mirnost temeljila na zgodovinsko primarnem dejstvu, da sta se oba svetovna konkurenčna bloka mogla – vsak zase – izoblikovati šele v položaju, ko je bil kot glavni konkurent za oblast na zemeljski obli izločen fašizem. Takšen uvid v zgodovino, posebej še evropsko, ki nas prizdeva najbolj neposredno, ni lasten zgolj sekulariziranemu, za marsikoga morda manj zaupanja vrednemu zgodovinopisju. Opozoril sem, kako so svoj pogled na to vprašanje izrekli cerkveni zgodovinarji v pojasnilu k dokumentom o zunanji politiki Svetega sedeža v drugi svetovni vojni, objavljenim po drugem vatikanskem koncilu.

        Ponovimo najprej, kako ti zgodovinarji vidijo dilemo Evrope v letih 1933–1939.
        »Odkar je Nemčija postala Tretji rajh, podvržen diktaturi Adolfa Hitletja, se je zdelo, da se Evropa iz dneva v dan približuje trenutku, ko bo morala izbrati med vojno in suženjstvom. V Evropi sta se oblikovala dva bloka, v blok zatrdnih demokracij, dremajočih na lovorikah iz leta 1918, in v blok diktatur, ki žive v pomanjkanju in ki usmerjajo svoja gospodarstva k oboroževanju.« – Tu prepoznamo Anglijo in Francijo na eni in Nemčijo z Italijo na drugi strani.

        Vatikanski zgodovinarji torej za čas do 1939 Sovjetske zveze ne vštevajo v nobenega od obeh polov razklane Evrope, ki ju ugotavljajo. V odnosu Evrope do Sovjetske zveze torej tudi po njihovem mnenju tedaj ni tičala tista zgodovinsko odločilna izbira med vojno in suženjstvom, kakršna je kmalu nato terjala odločitev za vso Evropo, za ves svet.

        Ta za svet odločilna izbira se je dogodila v letu 1941 in je končno izoblikovala protifašistično zvezo držav, ki so skupno izbojevale zmago v vojni vseh vojn 20. stoletja. To pa so bile države, ki so navzlic skoraj prepadnim medsebojnim sistemskim razlikam imele eno skupno značilnost, ki jo je treba tukaj posebno poudariti: vse so črpale svojo moč iz revolucij, ki so jih bile vsaka zase doživele v svoji lastni zgodovini v različnih časih.

        Kakor rečeno, sta se oba hladnovojna svetovna konkurenčna bloka mogla – vsak za sebe – izoblikovati šele v položaju, ko je bil kot glavna nevarnost na zemeljski obli z vojno izločen fašizem. In to se je zgodilo z združenim, brezmejnim naporom obeh, zdaj po fašizmu skupaj ogroženih nebesnih strani, tako zahoda kot tudi vzhoda. Tako je treba v tem edinstvenem, a dogodenem združenju sil za zmago v drgi svetovni vojni ugotavljati tisti prelom, ki je sploh šele omogočil, da napeto globalno-konkurenčno tekmovanje oziroma boj sistemov v povojnih desetletjih ohrani mirni, »hladni« značaj.

        Za svet presenetljiva »implozija« sistema v sovjetskem bloku, pospremljena v Evropi z dramatičnim padcem berlinskega zidu, je tu zbudila evforični občutek zmage, kakor da bi se bila končala prava, »vroča« vojna. Te ni bilo, toda urejanje evropskih in svetovnih odnosov se je odvilo po starih postopkih, običajnih v primeru takšnega uspeha ene strani: razglasi se nelegitimnost dotlej le konkurenčnega sistema. Z argumentom demokracije se združevanje držav v Evropsko unijo dopušča samo na temeljih neoliberalnega kapitalizma, svet pa se podreja anonimnemu, a brezprizivnemu diktatu globalnega trga, utemeljenega na moči denarja in njegovega interesa. Interes družbene pravičnosti se dopušča le po meri trga. Kar pomeni zavračanje, tudi za nazaj, tistih reformnih prizadevanj, ki so se dogajala nekoč v zdaj »poraženem« sistemu socializma. Iz današnjega sveta se takšna stara prizadevanja izključujejo kot nevrednota, nekompatibilna s kapitalizmom. Od starih razvojnih alternativ ostaja kot vrednota le »goli« antikomunizem sam. Tudi tisti, ki ga je nekoč Thomas Mann označeval kot največjo norost, nespamet stoletja. Za novejšo preteklost pa to pomeni pritrjevanje prav tistemu nasilju, s katerim so stalinisti npr. zadušili češko pomlad socializma s človeškim obrazom 1968, velikodržavni nacionalisti zanikali v Jugoslaviji samoodločbo narodov in blokirali avtonomijo v gospodarstvu in vsem javnem življenju, kar naj bi veljalo za temeljne pogoje in razloge obstoja socializma. Hkrati je to seveda tudi zavrnitev demokratičnih in humanih idej in pobud, ki so se še dosti pred koncem hladne vojne pojavljale v Evropi z imenom »evrokomunizem« ali pred tem z mislijo konvergence sistemov. Evropa in svet pač danes zmoreta brez vse te nič več aktualne ropotije. To je današnja deviza.

        Začetki 21. stoletja dajejo čutiti, da postmoderni »konec zgodovine« ne more izbrisati potrebe po iskanju neke njene nove alternative. Kdo more v zgodovini izključiti uspešno revolucijo, če ne z nasiljem? Africa non docet?

        Hladna vojna se ni končala z zmago ideje o neuvrščenosti, kar bi moralo logično pomeniti konec delitve sveta v dva antagonistična bloka. Kar zadeva nas v EU, smo zdaj uvrščeni v eno samo stran. V stran kapitalizma pod načelno nenadzorovano in dejansko a priori anonimno oblastjo globalnega prostega trga. Dejansko in načelno gre torej za neomejeno zmago starega rekla »Denar je sveta vladar«! Element socialne države je v tem (malodane že) univerzalnem sistemu moteč preostanek, v svojem obstoju odvisen od civilne politične moči prikrajšanih ljudi.

        Toda, mar res ne spoznavamo, da je bila zmaga v hladni vojni pravzaprav zmaga, dobljena na obeh straneh? Če se na to danes gleda drugače, če se to pojmuje kot bojna zmaga protirevolucije z vsemi nasledki, je to nevarna zmota. Potem gorje vsem, pametnim in nespametnim!

      • P9 Zmaga poraženih

        Ob padcu berlinskega zidu v letu 1989 kot simbolu zrušitve političnega, gospodarskega in ideloškega sistema evropskih dežel realnega socializma v okviru vzhodnega bloka pod vodstvom Sovjetske zveze, zapletenega že skoraj pol stoletja v blokovsko hladno vojno med nekdaj zavezniškimi antifašističnimi zmagovalci druge svetovne vojne, so se za dekokratčne zmagovalce nad komunizmom razglasili tudi nekdanji kolaboracionisti s fašističnimi okupatorji Slovenije. Zahodni blok se je, vzeto zaokroženo, zbiral proti vzhodnemu na geslih parlamentarno demokratične sistemske kritike komunizma. Ta demokratčna kritika ni bila istovetna s totalitarnim antikomunizmom nacizma oz. fašizma in njunih zaveznikov v drugi svetovni vojni. Toda, različnost med demokratično in totalitarno kritiko realnega ali ideloškega komunizma je bila po vojni vedno v nevarnosti, da se zaradi imenske istovetnosti napadanega predmeta kritike priložnostno izgublja izpred oči v oglušujočem trušču javnega blokovskega političnega nastopanja Zahoda proti Vzhodu. Nekdanji kolaboracionisti s fašističnimi okupatorji evropskih dežel so svoj totalitarni antikomunizem, ki jih je nekoč pripeljal na vojaško stran fašističnih držav v svetovni vojni, začeli vztrajno vrednotiti kot daljnovidni prispevek ciljem Zahoda. Odločne zavrnitve s strani resnično demokratičnih kritikov komunizma v vsem tem času pravzaprav niso doživeli. Propagandna brošura »zgodovinske SLS« v Buenos Airesu iz leta 1984 je dober (slovenski!) primer takšne vrednostne zamenjave totalitarističnega antikomunizma iz časa svetovne vojne za demokratično kritični antikomunizem Zahoda v desetletjih po njej (Pravica …, 503).

        Kdo bi se čudil, da so v letu 1989 nekdanji voditelji in ideologi v vojni poraženih »slovenskih domobrancev« zagledali v hladnovojni zmagi Zahoda – dejansko, polomu komunizma Vzhoda – svojo lastno, četudi zapoznelo, a vendar za svet zaslužno zmago – »zmago poraženih«. Tudi proti tej resurekciji bivših kolaboracionistov – vstajenju od mrtvih v imenu antikomunizma – hladnovojno zmagoviti demokratični Zahod ni izrekel zgodovinsko kritične besede. V rej zmagovalcev pod zahodnim kultnim drevesom, pa naj bo to hrast ali lipa, ali pa kaj bolj južnega ali atlantskega, je brez besede sprejel tudi rajajoče somišljenike totalitarističnega antikomunizma.

        Ob tem bi bilo evropski javnosti mogoče označiti zgodovinski smisel tez danes rajajočih zagovornikov slovenske kolaboracije. Omenjam naslednje njigove izrecne ugotovitve ali trditve: Hitlerja niso šteli in ga še danes dejansko ne štejejo kot zavojevalca in okupatorja Slovenije, temveč kot nekakšnega svojega gosta v deželi, ki jim je pomagal in jih hkrati vodil v njihovi kvazi državljanski vojni proti komunizmu, tj. proti NOV Slovenije in OF. Zato so mu prisegli iz svoje volje. To njihovo izhodiščno gledanje na zgodovino logično vodi v sklep, da je druga svetovna vojna v končnem namenu bila vojna proti komunizmu in ne proti fašizmu, ki je bil pri tem le nekakšna kolateralna škodljivost. In kar rezultira v presojo, da je Hitlerjeva stran bila tista, ki je na koncu koncev v tej vojni, gledano dolgoročno, pravzaprav zmagala, in da so slovenski kolaboranti, ki so mu prisegli, zato danes zares zmagovalci, četudi so bili v letu 1945 vojaško poraženi skupaj s Hitlerjem. Oni so potemtakem tisti, ki so bili resnično daljnovidni. Ne morda Churchill ali Roosevelt. In so to pokazali že 20. aprila 1944 in ponovno še januarja 1945, ko so prisegli Hitlerju, saj je njihova usmeritev doživela zmago s padcem berlinskega zidu 1989 in z vsem, kar je tej njihovi obzidni zmagi sledilo. Torej celo z nastankom današnje EU! In to še posebno očitno z njenimi pravdoreki vred, ko govore o enaki kaznivosti zlih dejanj kogarkoli v okviru bojevanja druge svetovne vojne, saj to njihovo zmago tudi pravnomočno potrjujejo kot zmago civilizacije nad nezaslišanim barbarstvom komunizma v vojni proti fašizmu. Ta je zdaj kot takšna spoznana za kratkovidno zmoto zahoda! Saj zahod 21. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, ni spoznal, na čigavi strani je od tistega trenutka njegovo pravo zgodovinsko mesto. Tako so namreč že takrat spoznali Ehrlichovi Stražarji, kakor so se maja 1942 sami pobahali (Pravica …, »Kerenskijade«).

        Spomniti se je treba, zadnje, instančno najvišje razsodbe Evropskega sodišča v latvijskem primeru, ki pomeni, da so zločini, storjeni v okviru druge svetovne vojne s strani partizanskega odpora proti fašističnim agresorjem zgolj zločini in so kot takšni enako tudi danes kaznivi po veljavnem pravu. Tu zdaj upa najti ključno oporo tudi teza o nelegitimnosti in protizakonitosti odporniških gibanj sploh, posebej tistih, v katerih so nastopali komunisti.
        Seveda so v zmoti, saj gre za docela različna vprašanja in ene rešitve ni mogoče prenašati na nekaj drugega. Toda politični zagovorniki takšne teze so prepričani, da so v omenjeni evropski razsodbi dobili nadomestek za zavrnjeno mednarodnopravno obsodbo komunističnih strank oz, komunizma po modelu obsodbe nacizma in nacistične stranke v Nürenbergu. EU se o zmagoslavju poražencev očitno ne želi ali pa ne zmore izrekati in njihove razlage niso brez odmeva. Naša »demokratična desnica« pa vse to jemlje kot dodaten dokaz, kako upravičena je zahteva po zavrženju slovenske revolucije sploh.

    • P10 Dediščino je treba sprejeti

      Na koncu tega poskusa povedati nekaj o videnju revolucije v zgodovini Slovencev 20. stoletja in o njenem umeščaju v zavest o naši preteklosti, se vračam k spoznanju, da to mora pomeniti tudi načelno in določno zavrnitev povzročenega nasilja. To zavezuje seveda vse strani v narodu in državi, vsako zase in vse skupaj in za celo dobo, o kateri razmišljamo. Glede na to časovno omejenost mojega raziskovanja dogajanja v vojni, sem mogel tukaj le nakazati svoje stališče glede kršenja ČP v desetletjih po zmagi revolucije. Glede vojnega dogajanja pa se moram pred sklepom pisanja ozreti še na svoje širše uvide v vprašanje, kako zavračati nasilje, ki je bilo povzročeno v odnosih med Slovenci. Moje stališče se je izoblikovalo določneje ob knjižni izdaji obeh po republiškem državnem tožilcu naročenih historičnih ekspertiz o Rožmanovem procesu. (Pravica …, 405 – 420), tako, da ga lahko tukaj ponovno navedem.

      “Slovenska zgodovina vojnih let 1941–1945, ki je narodu zagotovila jasno razpoznaven in enakovreden prostor med drugimi narodi in ki bi mu lahko pomenila neizčrpen vir samozavesti, bremenita dve neizbrisni, a vzročno drugo z drugim povezani dejstvi. Na eni strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo prostovoljnega sodelovanja v vojskovanju držav, ki so napadle narod Slovencev in njegovo zakonito državo, zagrešila nikoli poprej slutena množica storilcev, končno poraženih v domačem in svetovnem merilu. Na drugi strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo zmagovalcev, zagrešeno proti človečnosti in narodu, na koncu terjalo nikoli poprej sluteno množico žrtev – Slovencev, ki so verjeli, da naroda niso izdali in da so za njihove usodne odločitve krivi Slovenci, verujoči v pooblastilo zgodovine človeku samemu. Za vsako obeh dejstev je mogoče ugotoviti strukturno odgovorne dejavnike.”

      Navedeno razmišljanje bi lahko imenoval tezo o dveh krivdah, o krivdi nasilja slovenske revolucije in o krivdi klerikalizma slovenske KC. Ali nemara zaradi sprave iščem nekakšno simetrijo krivde oz. dveh krivd? Ali morda celo opravičujem kolaboracijo z revolucijo? Nikakor! Teza o dveh krivdah ne preklicuje slovenske revolucije. Pomeni pa nedvoumno distanciranje od njenih nasilnih dejanj. In tudi ne gre za njihovo opravičevanje. Teza o dveh krivdah pa nam omogoča, da si odgovorimo na vprašanje, zakaj Slovenci pri nekaterih veljamo za najbolj razdvojen narod v Evropi.

      V smislu te teze sem zato opozoril ob sklepu Evropskega parlamenta o odpravljanju dediščine treh totalitarizmov, fašizma oz. nacizma in komunizma, da moramo na naših tleh prešteti vse štiri, s katerimi smo imeli opraviti. Všteti moramo tudi tistega, ki se je izcimil v vrstah našega zgodovinskega klerikalizna. Šele potem si zmoremo poglobljeno razložiti (in morda preseči) značaj in trdovratnost svoje razdvojenosti. In potem bomo šele zares znali dopovedati Evropi in sebi, da imamo tudi na »vzhodu« – med Slovenci – opraviti s podobnim problemom totalitarizma, kakor ga je imela Evropa nekoč na »zahodu«, v Španiji in na Portugalskem, pa seveda v Avstriji. Naš slovenski problem je torej tudi »zahodnjaški« in ne preprosto »vzhodnjaški«, kakor predpostavlja resolucija evropskega parlamenta, pri nas pa gluhost za tezo o dveh krivdah. (»Dnevnik«, 22. 04. 2009, 93)

      V smislu teze o dveh krivdah sem pisal še zadnjič ob skupnem nastopu škofa Stresa in premierja Pahorja pred Hudo jamo in Starim piskrom. Objavil sem v Mladini (30. julij 2010, št. 30) pismo bralca: »Vprašanje, kakšna bi bila primerna in kakšna danes možna simbolika slovenske sprave, torej demokratične konsolidacije nacionalne države, ki jo še vedno imamo za svojo, presega mojo zmožnost in očitno tudi kredibilnost kot prestarega in kontaminiranega zgodovinarja. Zato mislim, da bi bilo potrebno vsem, prav posebej pa obema vodilnima dostojanstvenikoma, ki na vaši sliki stojita priklonjenih glav pred Hudo jamo, končno že vendar pogledati na pogubljene domobrance ne zgolj kot na žrtve nekega zmagovitega nasprotnika. Ta se z dejanjem seveda sam izpričuje. Treba bi bilo v teh žrtvah končno uzreti tudi žrtvovance nekoga drugega. Uvideti, da jim je žrtvovanost hkrati povzročil še neki drug samostojen namen. Treba bi bilo torej pomorjene domobrance uzreti, doumeti in sprejeti kot stvarni izraz vzročne in posledične povezanosti obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini 20. stoletja. Povejmo določno: zločina, storjenega nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom, in pa zločina, storjenega nad telesom naroda s povojnimi poboji kolaborantov. – Gre za ugotovitev dejstva, da so totalitarni pobudniki prvega zločina pridobili ali prisilili v oboroženo kolaboracijo tisto množico, ki je postala, ker je le po tej poti mogla to postati, žrtev onega drugega, danes tako očitno izpostavljanega totalitarnega pristopa, najodgovornejših med zmagovalci. Saj, če ta množica ne bi bila poprej potisnjena v položaj kolaborantov, bi pozneje ne mogla postati žrtev povojnih pobojev. Pokojni akademik Anton Trstenjak je to jedrnato izrekel v »Slovencu« (07. maj 1994): Če ne bi bilo one odločitve odgovornih voditeljev za orožje, bi toliko in toliko tisočev leta 1945 pobitih ljudi lahko še živelo. Danes gre seveda za vprašanje (ponovne) identifikacije. Kdo in kako je odgovoren svojim ljudem, da so mogli biti ta človeškega in narodovega obžalovanja vredna množica pobitih. Zgodovina se temu vprašanju ne more več ogibati in ne uzreti, da so bile žrtve pobojev tudi žrtvovanci nekega namena! To ni opravičevanje ali celo upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti tistih, ki so žrtve postavili v vlogo svojih žrtvovancev namenu. To spraševanje je pač edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem, pa njihovim potomcem, da uvidijo, kako se je to moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot ogorčenje ali slast maščevanja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal, ne more.«

      In kaj pomeni to za dediščino?

      Ob življenju ljudi in rodov se srečujemo z neogibnostjo dedovanja. Tu se je treba vedno spomniti, kakšen pomen ima obvezna izjava dedičev o vprašanju, ali dediščino sprejemajo. Sprejemajo jo v celoti, vso aktivo in vso pasivo, kot svojo pravico in tudi kot svojo obveznost. Če se ji odpovedo, zmorejo to storiti samo glede dediščine kot celote, kar je v njej dobbrega in slabega hkrati, odgovorno za to celototo. Izbira, kaj hočemo dedovati in česa ne, ni mogoča. Izbira je samo vse ali nič. Danes ob tem malo razmišljam v zvezi z zakonom o arhivih in sploh z dediščino pretekloti, vključno revolucijo, pa naj gre za njeno dobro ali slabo stran. Nekaj podobnega kot je to v civilnem pravu, bi najbrž lahko veljalo tudi za države po mednarodnem pravu. In seveda tudi pri gledanju na zgodovino svoje države in družbe v njej. Sprejmeš jo v celoti ali pa se ji odrečeš v celoti vsega časa njenega obstoja, do tvojega nastopa. Do tedaj, ko te vprašajo, ali dediščino sprejmeš, ali pa hočeš vse – in to prav vse! – začeti in postavljati brez dediščine, samo s svojimi silami in brez vsakega premoženja, sam samcat na novo. V zgodovini, ne le novejši, ni takega primera, niti tedaj ne, kadar je bilo treba pravico do suverenosti, torej samoodločbo naroda, ponoviti ali staro ubraniti. Tu namreč lahko govorimo o interesu države, ki ostaja vrednota dolgega trajanja, nadideološka, nadstrankarska, celo nadsistemska v političnem in družbenem smislu. Ta državni interes kot trajna vrednota ni istoveten s pojmom kontinuitete vladavin, ampak je nekaj v zgodovini ljudi te države, nekaj iz njenega celotnega poteka zraslega, v njej pridelanega in pridobljenega. To je tista vrednota, ki lahko to državo danes kvalificira – v smislu Splošne deklaracije človekovih pravic – kot skupnost, v kateri je edino mogoč svoboden in splošen razvoj človekove osebnosti in do katere ima zato vsakdo tudi dolžnosti. Tudi na primer glede pravice države, da svojih stvari ne obeša vseh na veliki zvon, je treba to vedeti. In tudi glede revolucij, s katerimi je zrasla.

      Razume se, da s tem ni izključen kritični odnos do katerega koli spornega dejanja v preteklosti, tudi ne do revolucije. A nesprejemljivo – predvsem, ker je nemogoče in hkrati nihilistično do države in naroda – je njeno preklicevanje, izključevanje iz sprejete dediščine.

      Če bi šlo za simbolno (s)pravno izjavo državnega zbora, bi bila res smiselna ravno izjava o sprejemu svoje nacionalne zgodovinske dediščine, in to obenem s primerno definicijo stvarnega pogoja, da gre za sprejem v celoti in obenem z načelno potrditvijo, da je spoznavna kritičnost do zgodovinske dediščine neomejena.

      Temeljno dejanje za konsolidacijo države je bilo že storjeno s sprejemom demokratične ustave v 1991. letu in to s polnim soglasjem obeh političnih polov, desnice in levice. Ta ustava obsega tudi tisto za bodočnost osamosvojene Slovenije potrebno distanciranje od vseh zmotnih, nedemokratičnih, vsem državljanom škodljivih, nasilnih ravnanj v zgodovini Slovenije, vključno tistih, ki so izvirala ali bi še utegnila izvirati iz vsakršnega totalitarizma ali totalitarnega duha, predvsem pa seveda iz kršenja veljavnega sklopa človekovih pravic. Posebne izjave ali zaobljube parlamenta o tem niso potrebne niti ni primerno občasno njihovo postavljanje na dnevni red za ponovno odločanje o že ustavno določenem. Državljanska umiritev, sprava, če jo razumemo kot brezpogojno soglasje za življenje vseh državljank in državljanov v okviru demokratične ustave, je s tem vzpostavljena in nepreklicna. Škodljivo je to vprašanje pogrevati.

      Zgodovinske dediščine Slovenije tako ni treba opredeljevati ne po novih merilih, ne po novih željah ali potrebah. Seveda pa že sama singularnost slovenskega primera kliče po uporabi novih pristopov in prijemov za poglabljanje spoznanja dogodenega z novim raziskovanjem in z razvitejšim doumevanjem. In to vseh strok, če mislimo na znanost. Jaz si prizadevam nekaj tega storiti kot zgodovinar. Pač takšen, ki je bil v tem singularno dogodenem poglavju našega časa na strani revolucije. Ali si znanstveno kredibilnost svojih dognanj zato morem in moram pridobiti šele s tem, da se od te revolucije distanciram, se ji v vsem odrečem, jo zavržem kot vrednoto, in ji takorekoč kar počez izrečem nezaupnico za nazaj?

      Zakaj tako sprašujem? Preprosto tudi zato, ker zahteva po apriornem in generalnem distanciranju od revolucije v naši polpretekli zgodovini pritrjuje tezi o zmagi premaganih, ne da bi se avtorica postavljene zahteve do te teze in njenega značaja in pomena sama opredelila.

      Razvoj je seveda nadaljnja predpostavka in to ni ugibanje o zatetem stanju v trenutku osamosvojitve Slovenije. Do danes je ta razvoj pripeljal do položaja, ki napoveduje potrebo novih odločitev tudi v naši državni skupnosti. Tu pa se bo potrebno vnovič in na nov način vprašati, s čim nas je obremenila ali opremila slovenska revolucija v 20. stoletju.

      Kaj konkretno, poleg utemeljitve in izgradnje slovenske države v jugoslovanski federaciji, poleg ustavnega priznanja njene neminljive pravice do samoodločbe, poleg pridružitve Primorske z izhodom na morje in poleg uvrstitve med zmagovalce v drugi svetovni vojni, so pridobili Slovenci in Slovenija z revolucionarnim NOB? Dejansko, ideloško in strankarsko neobremenjeno razpravljanje o vsem zatetem je šele pred nami. Za zdaj še ostaja ob strani za poznejše ponovno ovrednotenje še najbolj vse tisto, kar je o dobrih dosežkih na področju kulture, šolstva, gospodarstva, sociale in sploh socialne promocije v novi strukturi prebivalstva, enakpravnosti spolov in drugih merljivih pridobitvah bilo zapisano v analih Socialistične Republike Slovenije. Iskanje realnega mesta naše revolucije je v glavnem še naloga prihodnjega raziskovanja. Do zdaj so prevladali iskalci kar moč veliko slabega in hudega. Ljudem preostaja, da si mnenja, slaba in dobra, o mestu revolucije v naši preteklosti ustvarjajo še kar sami, po svojih osebnih ali skupinskih izkušnjah oziroma izročilih. Tu pa se mnenja delijo ali določajo tudi politično, večidel po strankarskih nagnjenostih. Stranke v Sloveniji pa se v glavnini delijo v dva tabora, v bistvu še vedno kot odraz starih odločitev in delitev predhodne, danes že skoraj pomrle generacije iz časa druge svetovne vojne. Nova kritična prizadevanja za ovrednotenje revolucije in njenih rezultatov v dobi socializma se na obeh straneh, katerih dvojnost bo očitno ostala tudi v prihodnje, še vedno dogajajo kaj malo inovativno. Revolucija se dojema brez ugotavljanja sprememb, ki jih je v slovenski svet prinesla, vse poteka bolj kot stigmatizacija tistih njenih lastnosti, s katerimi je učinkovala kot zaviralec samo nekaterih izbranih prvin sicer potrebne ali zaželene modernizacije. V tem tako izbirčnem stigmatiziranju pa se kritika našega realnega komunizma le poredko trudi, da bi se jasno razlikovala in razločevala od totalitarnega, mračnjaškega antikomunizma, ki je s svojim fašističnim kolaborantstvom zarezal tako globoko brazdo našega razkola. Na demokratičnih, libertarnih miselnih izdodiščih stoječim ljudem se pojavlja občutek nelagodja spričo tega nerazlikovanja in nerazločevanja med dvena pristopoma h kritiki komunizma in revolucije, ki vsakogar, ki noče veljati za simpatizerja komunizma, že druži z mislijo »grdih« antikomunistov, katerih predhodniki so nekoč prisegali Hitlerju. Ta občutek nelagodja je danes rodil celo poseben pojem, kot rešitev iz zadrege: »bazični antikomunizem« državljanov (Vlado Miheljak).

      Ta pojem sem razumel takole: V temelju smo torej antikomunisti vsi, samo nekateri preveč, drugi pa v konvencionalno dopustni oziroma predpisani meri. O revoluciji v zgodovinskem pojavu NOB in v življenju SRS, se tako ni treba posebej spraševati, pa s tem tudi ne preveč o značaju diskontuitete in kontinuitete odtlej. Lahko smo mirni, dokler pristajamo na bazični antikomunizem vseh, tudi levice in desnice.

      Nesmiselno bi bilo po mojem »posthumnem« spominu naštevati koristi, ki jih je v življenje Slovencev in Slovenije posadila naša že dogodena »revolucionarna reforma«. Iz zadrege si bom spet pomagal z omembo nekega čisto obrobnega osebnega doživljanja. Povezano je z mojo bližino češtvu po materi. Moj mrzli češki stric Gusta je bil v prvi svetovni vojni avstrijski ujetnik v Italiji in je tam stopil med češkoslovaške legionarje na strani Antante. Po vojni je bil ponosen državljan Češkoslovaške republike in je nekoč, tako so mi povedali, za nas Slovence, državljane Kraljevine SHS, dejal: »Vi ste sto let za opicami!« Pred drugo vojno sem se v okviru češkega društva v Ljubljani sprijatejil z dvema bratoma iz mešane družine, oče Čeh, mati Slovenka. Skupaj smo poleti 1940 pešačili po Makedonij, od Velesa do Prespanskega jezera. Na vprašanje, kaj sta po narodnosti, sta ponosno odgovarjala, da seveda Čeha, četudi malo tudi Slovenca. Med vojno sta bila slovenska partizana. Z rdečo zvezdo, seveda. Starejši se je udeležil pohoda XIV. divizije Narodnoosvobodilne vojske Slovenije na Štajersko, drugega sem videl v Črmošnjicah korakati med borci Cankarjeve brigade te iste vojske. Oba sta preživela. In po vojni sta na vprašanje, kaj sta po narodnosti, ponosno odgovarjala, da seveda Slovenca, četudi malo tudi Čeha. Danes oba pokojna. Vmes je bila na Slovenskem revolucionarna NOB OF, na Čekem pa ne. Britanci so tam baje sami spodbudili atentat na Hitlerjevega guvernerja Češko-moravskega protektorata Heidricha, da bi preprečili morebitno pobudo komunistov za upor. In naj dodam. Še precej pred koncen vojne je predsednik nekomunistične, torej zajamčeno demokratične, češkoslovaške begunske vlade Eduard Beneš, iz Londona naročal voditeljem »narodne vstaje«, ki se je vendarle razvnela na Slovaškem še dosti pred prihodon Rdeče armade, naj čimprej pobijejo kar največ kolaborantov brez sojenja, saj se jih pozneje, ko bo sojenje mogoče, v takšnem številu ne bo več dalo pobijati. O tem je nedavno objavljen dokument v Celovcu, v zborniku profesorju Helmutu Rumplerju. Katere politične barve so bili kolaboranti v Tisovi Slovaški, ni potrebno posebej razlagati. V času izbruha praške pomladi so se češki turisti počutili pri nas kot doma. V naših časopisih so lahko brali novice o njej tudi v češčini. Ko so tanki Varšavskega pakta to pomlad povozili, so češki turisti pri nas mogli izbirati. Sestrična in mož zdravnik sta se s Češkega zatekla v vzhodno Slovaško. S svojo »narodno vstajo« so bili Slovaki samostojnejši. Nekaj let pozneje mi je rekla sestrična, ko je prišla na morje: »Vi tukaj ste na svetu še edino upanje socializma s človeškim obrazom«. Tudi ona je že dolgo pokojna. Češke »žametne revolucije« ni dočakala. Mi pa smo dočakali kar pomlad samo. Prilaščajo si jo nekateri, ki jim je človeškega obraza malo mar, če ne izpolnjuje absolutnega pogoja, da je »naš«. Pa vendar mislim, da smo vsi Slovenci po zaslugi revolucije, spočete v NOB, medtem hočeš nočeš vendarle dohiteli opice. Vsaj tiste na Češkem.

      »To je nama naša borba dala«, so še dolgo prepevali partizani onkraj Sotle in Kolpe, mi pa z njimi. Upravičeno, menim. Pa čeprav nam je – na predlog slovenske delegacije v Jajcu! – dala tudi »druga Tita za maršala«. Se bomo že potolažili, če bomo spoznali, da »moja dežela ostaja moja, pa naj je imela prav ali pa se je v nečem tudi zmotila.« Le voljni moramo biti, da sprejmemo njeno dediščino, dobro in slabo, brez izključevanja, zamolčevanja ali celo ponarejanja. Nikogar ni, ki bi kaj plačal namesto nas in za nas. Seveda, če hočemo še biti.

      Mnenje, ali celo politična zahteva, da se naj Slovenci odrečejo revoluciji, tj. distancirajo od revolucionarnih vsebin v svoji zgodovini 20. stoletja, je podobno domišljijski zahtevi, da bi naj to svojo zgodovino kar demontirali, jo v izogib vseh zadreg, povezanih še danes z njo, kar odpravili. S tem ne bi le izključili vseh njenih vsebin, dobrih in zlih, ter ostali gola številka med obstoječimi državami, temveč bi tudi življenju samemu odrekli zmožnost, da dobremu dodaja, zlo pa opušča ter ga s tem dejansko pusti za seboj. Kar je nujnega, naj sproti opravi zakon in ne politično rivalstvo, ki pač nikoli ne misli na celoto življenja.

      V rokah imam vabilo k predavanju novega zgodovinarja, ki bo govoril o dvajsetih letih uresničevanja ideje o »kapitalizmu s človeškim obrazom« pri nas. Ali bi pri takšni ideji moglo vnovič iti za kakšno rešilno kombinacijo? »Qui vivra, verra!« nas je že davno, davno tega, še v stari Kraljevini Jugoslaviji, pri pouku francoščine učil naš takrat novi profesor Anton Grad. V svoji veliki revoluciji so Francozi zagnano prepevali pesem »Ça ira, ça ira, ça ira!« v strah tiranom. Jaz sem slišal slovenskega partizna ponavljati si kakor v tolažbo: »Bo že kok, bo že kok, bo že kok, je blo še zmeraj kok, pa bo še zdej kok!« Gotovo pa to ni veljalo v tolažbo tiranom in njihovim krvavim bratom v antikomunizmu. In res je bilo »kok«. Do zmage v vojni in tudi revolucije po njej, pa potem še desetletja do osamosvojitve. Tiste osamosvojitve, ki jo zdaj nekateri dejansko doživljajo kot zmago svoje kontrarevolucije. Tiranov, torej. Zgodovinarji se od Francozov nenehno učimo, kako neutrudno, na vedno nove načine, ne glede na to, ali jim gre za slavljenje ali pokopavanje, raziskujejo svojo revolucijo. Osvetlitve so pisane, kakor življenje samo. Toda v enem so si iskalci edini: nikomur več ne pride na misel, da bi jo iz življenja v zgodovni in iz njegovih sprememb izključil. Niti deklarativno. Če ne že prej, je s papežem Leonom XIII. stvaren zgodovinski odnos do revolucije zmogla tudi katoliška Cerkev. Komaj eno samo stoletje je za to potrebovala. In njej je to naposled samo koristilo. Seveda, naša ni »velika francoska«, je le slovenska, takšna, kakršna je bila. Drugačne nismo imeli. In tukaj je, pa naj piše o njej Tone Svetina ali Drago Jančar. Obema je ustvarjalen izziv.

      Ostane seveda vprašanje, kdo bo Vidku sešil srajčico.

      AK antikomunizem
      ČP človekove pravice
      INV Inštitut za narodnostna vprašanja
      IOOF izvršni odbor OF
      KC katoliška cerkev
      NOG narodnoosvobodilno gibanje
      NoR Nova revija
      NR Naši razgledi
      SNOO Slovenski narodno osvobodilni odbor

    • Akademik Pleterski je sicer pokojni. Kar je napisal, bi delno lahko drzalo, ce ne bi bilo dejstvo, da so komunisti uporabili kaos vojne in okupacijo za svojo revolucijo. Krvavo dolgotrajno nasilje, pretezno vosovskih komunisticnih enot je bilo edini razlog samoobrambnega organiziranja vaskih straz, ki so se po 1943 transformirale v domobranstvo. Rupnik, ki mu je naceljeval, recimo ni bil po nobenem kriteriju klerikalec, ampak je bil liberalno in zelo projugoslovansko usmerjen in je svojega sina poimenoval Vuk. Cesar slovensko avtonomisticno usmerjeni “klerikalci” pac niso poceli.

      Govorjenje o katoliskem totalitarizmu na Slovenskem je blago receno veliko pretiravanje ze za cas pred drugo vojno. Danes je pa smesno in cisto izkrivljanje resnice. Nasprotno, cas po drugi vojni so katolicani, duhovniki pa se posebej sistematicno diskriminirani in veliki meri zatirani del drzavljanov. Tudi po spremembi rezima je status Cerkve in vere ter katoliske tradicije v Sloveniji primerjalno eden najbolj na rob odrinjanih v Evropi. Dejstvo, da v 30 letih samostojne drzave v tradicionalno katoliski drzavi ni bil niti v enem mandatu za predsednika drzave izvoljen katolican, pove veliko. Pove, da je trditev o katoliskem totalitarizmu popoln ( propagandno zastrasevalni ) konstrukt in da zal dejansko dirigirano stanje zavesti na Slovenskem kvecjemu lahko opredelimo kot teznjo k laicisticnemu totalitarizmu.

  12. Katoliški totalitarizem. No, kakšen katoličan je res totalitarist, v splošnem pa krščanstvo uči (poenostavljeno):
    – osnova družbe naj bodo človekove pravice,
    – velja naj subsidiarnost (to pomeni zmanjšanje vpliva države),
    – solidarnost ne sme biti z zakonom predpisana in s silo uveljavljena in
    – javno dobro ne sme biti z zakonom predpisano in s silo uveljavljeno.

    Seveda bi bilo pa dobro navesti, kje lahko vidimo ta katoliški totalitarizem. Do takrat pa naj velja, da je krščanstvo najbolj preganjana religija: https://nova24tv.si/svet/video-kristjani-so-najbolj-preganjanja-vera-na-svetu-krscanske-cerkve-gorijo-teroristi-ugrabljajo-krscanska-dekleta-in-jih-prodajajo-v-suzenjstvo-mediji-pa-molcijo/

    Zakaj so kristjani najbolj preganjani? Ker je krščanstvo v osnovi organizirana opozicija samodržcem. Seveda so pa izjeme, kjer so škofi tiho v zameno za satanove drobtinice.

  13. Še vedno neodgovorjeno odkod pojem katoliški totalitarizem? Kot kaže je ta pojem skoval sam dr. Pleterski. Gospod se ima očitno za zelo velikega zgodovinarja. Vsekakor tega pojma ni prevzela mednarodna zgodovina niti v kakšni svoji poljudni publikaciji, kaj šele znanstveni.
    Singularnost (unikatnost) slovenskega NOB je ravno tako stvar dr. Pleterskega. Tega pojma ne bo moč uveljaviti, ker ga niihče ne bo sprejel. Namreč, vsaj masovno iztrebljenje ali vsaj poskus masovnega iztrebljenja bi moral biti prisoten,pa ga ni. Ni mogoče govoriti niti, da ga je preprečil NOB. Sam ne poznam niti enega primera, ko bi partizani ustavili kakk vlak in rešili deportirance z njega, ali ko bi kje vsaj enkrat preprečili kakšno streljanje talcev.Nič od tega.
    Končno, besede o revoluciji so vsaj zmerno razumne, mnogo preveč jih je, tako da ni mogoče spregledati pretkanosti razlage. Ta zato vsaj ni zgodovinska, ampak je bolj politični pamflet, kot so jih sicer na veliko pisali revolucionarji.
    Zanikanje revolucije seveda ni mogoče, s tem se strinjam.
    Glede Cerkve ji iz teksta ni mogoče očitati ničesar, razen da je bila proti komunistom. Nekje eksplicitno, drugje molče. To je vse.
    Ves čas pa je izražala konsistentnost in spreminjala stališč.
    Domobranci pa so seveda bili brez “zdravega političnega čuta”, hvala za ta izraz, ki je lahko rečemo že kar zgodovinska značilnost slovenske desnice od nekdaj. In tudi danes nas tepe. Samo temu se imamo zahvaliti, da niti monumentalni padec berlinskega zidu samo v Sloveniji nima resnih posledic.
    Morda še to, glede opletanja o zmagi v hladni vojni: morda res ni zmage, toda poraz komunizma je v nebo vpijoč. Komunizem je tako danes v svetu povsem prezrt, da niti razpravljanja ni vreden. Niti takega dolgega traktata tu na Časniku, kaj šele vsega truda, ki ga je vanj vložil dr. Pleterski. Vse kar je napisal bo tako šlo v veter, pa toliko nekega mentalnega napora je v tem. Kaj bi šele lahko rekli o Kardeljevih zbranih delih.
    O zaman preliti krvi, pa je skorajda nemogoče najti besed. Kaj takega se v zgodovini človeštva še ni zgodilo.

Comments are closed.