Protivladni medijski Blitzkrieg

Številni primeri v zadnjih tednihi govorijo, da je medijska javna hiša RTV pristranska, saj z vsebinami in gosti opravičuje, zagovarja in olepšuje okruten zločinski režim. Vse, ki so se mu postavljali po robu, ne le med vojno, pač pa predvsem po njej vse do danes, poskušajo njegovi zagovorniki tako ali drugače odstraniti. Ker je fizično preveč tvegano, počnejo to tako politično in medijsko kot z lažnim »zgodovinskim« prikazovanjem in pripovedjo.

Dan ali dva po Janševi izvolitvi za predsednika vlade so dominantni mediji zatrjevali, tudi RTV, da bodo s kritiko nove vlade počakali in udarili po njej, ko bo premagala korona virus. Tega sem bil vesel, saj je kazalo, da je prevladala zdrava pamet, a me je medijska srenja hitro postavila nazaj v realnost. In to najprej RTV SLO.

V totalitarnost zagledana javna hiša RTV

Pet dni pred potrditvijo vlade je RTV in vedno trezna Tanja Gobec gostila Viko Potočnik in Žigo Turka. Na eni strani gospa, pripadnica Jugoslavije in samoupravnega socializma, na drugi strani demokrat, univerzitetni profesor. Potočnikova je takoj napadla vlado, ki je še ni bilo, češ da SDS »ne more najti in ne zna najti kompetentnih in odgovornih ljudi«. To med vrsticami pomeni, da leve vlade vključno s Šarčevo sestavljajo kompetentni in odgovorni ljudje in da so takšni samo na levici. Razumeti je bilo, da se za takšno ima tudi sama. Kako tudi ne, saj je v Jugoslaviji gradila socializem in potem njegove pridobitve branila v samostojni Sloveniji, da ne bi pregloboko zajadrala v demokracijo. Ljubljančani očitno njene izjemnosti niso prepoznali, saj so jo že po enem mandatu dali na čevelj in si jo zapomnili po aferi SIB banke. Nedvomno odlične reference za kritiko nekompetentne vlade, ki je še ni!

Pred nami je 30-letnica prvih večstrankarskih volitev, s katerimi se je začel, sicer sramežljivo in nadzorovano, večstrankarski sistem. Političarki totalitarnega kova gre ta sistem v nos. Ker bodo v vladi tudi člani strank – so bili njeni komunisti in eldeesovci nestrankarski!? – je v oguljeni komunistični frazeologiji potožila, da so ljudi »pobrali v strankah in strankokracija v Sloveniji se krepi. To pa je velik udarec za demokracijo«. Med drugim je SDS in Janšo obtožila, da »neprestano zabija žebelj v to demokracijo in ji ne pusti zadihati.« To cvetko iz totalitarnih logov je dr. Turk zlahka zavrnil: »Spominjam se mandata 2004–2008 in 2012–2013. Če pogledate ukrepe, kaj se je zgodilo, ne najdete nič, kar bi bili žeblji v krsto demokracije.« In tudi sicer je zlahka pokazal, da gre pri nastajajoči vladi za vse kaj drugega, kot trobi sogovornica ob podpori voditeljice.

Če česa ne Partija ne njeni nasledniki ne gojijo, je to kultura dialoga

Ob performansu Gobčeve in Potočnikove se človek sprašuje čemu? Je to poslanstvo ustanove, ki jo plačuje? Je to pritlehno hujskanje, lažnivo podtikanje in strašenje res novinarsko delo, poslanstvo javne medijske hiše?

Enaka vprašanja se človeku zastavljajo, ko gleda intervju z nekdanjim predsednikom preimenovanih komunistov. V njem voditeljica Ksenija Horvat razpreda o potrebi po novi levici, Kocijančič pa slika komunistični režim v idiličnih barvah. Seveda se spotakne tudi ob novo vlado. Nočna seja takoj po izvolitvi, na kateri so določili krizne ukrepe za zaustavitev širjenja virusa, je bila po njegovem zato, »da se zamenja cela vrsta ljudi v nočnih spletkah«. Kocjančič se zgraža nad Janšo tudi, ker SDS toži Šarca zaradi lažnih obtožb: »Ne le kultura dialoga, tudi kultura medsebojnih odnosov, medsebojnega spoštovanja nam je umanjkala in si ne znam predstavljati zakaj.« Ko govori o kulturi dialoga nekdo z vrha Partije, človek zmrazi. Če česa ne Partija ne njeni nasledniki ne gojijo, je to kultura dialoga. Gojijo pa, nasprotno, kulturo izključevanja, diskreditiranja, netenja sovraštva … in to ob totalnem sodelovanju dominantnih medijev.

Brez sprevržencev ne bi bilo Gulaga

Za lepšanje podobe komunističnega totalitarizma se je ves februar na javni TV kar 12 ur trudil Zdenko Roter. Za razliko od Kocbeka, ki v Dnevnikih do obisti razkrinka vso zločinskost komunizma in njegovih voditeljev, pa Roter spretno, z izjemnim pripovednim talentom in telesno govorico, vodi gledalca žejnega čez vodo. Kakor že je bilo hudo, pa je socializem nekaj najlepšega in takšni so bili tudi ljudje, s katerimi je sodeloval, razen nekega Petra (če me spomin ne vara?), ki je vse zamočil in počel svinjarije, kar je vrglo slabo luč na vse. Duhovniki, še posebej škof Vovk, so zelo radi prihajali k njemu na Udbo na pogovore in so bili malodane prijatelji.

Ob vsem, kar vem, sem si ustvaril drugačno podobo tedanjega dogajanja in tudi Roterjevega početja. Zato se mi je ob njegovih »spominih« nenehno vsiljevalo Solženicinovo spoznanje o zlu:

»Da bi človek počel zlo, ga mora imeti najprej ali za nekaj dobrega ali za logično dejanje. Človeška narava je na srečo takšna, da mora svoja dejanja OPRAVIČEVATI. Macbethova opravičila so bila šibka in očitki vesti so ga začeli gristi. […] Toda ideologija priskrbi sprevrženosti potrebno opravičilo in ji daje trajno trdnost, ki jo sprevrženci potrebujejo. Družbena teorija je tista, ki sprevržencu pomaga, da očisti svoja dejanja pred seboj in drugimi, tako da ne sliši ne očitkov, ne prekletstva, marveč le pohvalo in izraze spoštovanja. […] V 20. stoletju so bili milijoni žrtve sprevrženosti prav zaradi IDEOLOGIJE. Brez sprevržencev ne bi bilo Gulaga.« (L’Archipel du Goulag, I. et II., 1974, Paris: Seuil, 131)

RTV opravičuje, zagovarja in olepšuje okruten zločinski režim

To so le trije primeri v zadnjih tednih, ki govorijo, ne da je medijska javna hiša RTV pristranska, marveč da z vsebinami in gosti opravičuje, zagovarja in olepšuje okruten zločinski režim. Vse, ki so se mu postavljali po robu, ne le med vojno, pač pa predvsem po njej vse do danes, poskušajo njegovi zagovorniki tako ali drugače odstraniti. Ker je fizično preveč tvegano, počnejo to tako politično in medijsko kot z lažnim »zgodovinskim« prikazovanjem in pripovedjo.

To početje ogroža demokracijo, na kar opozarja Pierre Bourdieu, ki sicer kot zapriseženi levičar vidi nevarnost televizije v pospeševanju nacionalizma, vendar pri tem ne izključuje njenih zlorab v druge namene.

»Dejansko mislim, da televizija po različnih mehanizmih, ki jih bom na hitro opisal, korenito ogroža različne sfere kulturnega ustvarjanja, umetnosti, leposlovja, znanosti, filozofije in prava. Prepričan sem celo, da v nasprotju s tem, kar mislijo in govorijo nedvomno v dobri veri tisti novinarji, ki se res zavedajo svojih odgovornosti, da spravlja v nič manjšo nevarnost politično življenje in demokracijo« (Sur la télévision suivi de L’emprise du journalisme, CD Pierre Bourdieu, décembre 1996, 6. O televiziji in o dominiranju novinarstva).

»Bolje Virus nego Janša«

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo. 

Med rednimi komentatorji portala javne hiše RTV, ki slovi po skrajno sovražnem pisanju do vsega, kar je slovensko in demokratično, je (bil?) tudi Rafael Zupančič Raf. Temu je ljubše, da svoj posel opravi virus in ne Janša: »Bolje Virus nego Janša«. In ker je nova vlada zavihala rokave, je Raf zgrožen: »Ne morem razumeti, kako smo lahko Slovenci pustili Janši, da nam v treh dneh razjebe Slovenijo, to mu ne bodo oprostile še mnoge bodoče generacije, saj bo prišla streznitev, ampak bomo slabši kot Madžarska, dragi Bog pošlji nam Josipa Broza Tita nazaj.«

Logično: rešitev pred demokratično vlado je samo totalitarni titoistični teror. Rafu ni mogoče očitati nedoslednosti!

Raf nikakor ni osamljen primer. Teh, ki se strinjajo s pozivi »Ubi Janšu!«, ne manjka niti v DZ, saj so poslanci levega bloka temu z molkom pritrjevali. Molčala je tudi vsa novinarska srenja, ki služi kapitalsocialistom v njihovih privatnih medijih od Dela in drugih dnevnikov do tednikov in mesečnikov. Kapitalsocialistični lastniki medijev so namreč steber Kučanovega Foruma 21 in v celoti odvisni od nebrzdanega sesanja državnega proračuna. V strahu, da bi jim vlada, ki ni pod njihovo kontrolo, preprečila do davkoplačevalskega korita, bodo sesuvali vsako vlado (ne le Janševo), ki bo pokazala kaj volje, da naredi konec korupciji in vzpostavi red na področju javnih razpisov in črpanja javnega denarja.

Novinarji plačanci so udarna pest kapitalsocialistov

Udarna pest kapitalsocialistov so »novinarji« plačanci, ki za umazan denar opravljajo umazan posel. Vodja Šarčeve poslanske skupine Brane Golubović ima o takšnih plačancih visoko mnenje: »Imamo enega novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar.« Ena normalnih novinark, Klara Širovnik, je ob katastrofalnem potresu v Zagrebu brezčutno čivknila: »Ni bil potres. Janši je ego padel iz postelje!«. Ker so ji nekateri vrnili milo za drago, se razglaša za mučenico, njen urednik Matija Stepišnik, nekdanji predsednik Društva novinarjev Slovenije, pa jo zaradi normalnosti kuje v zvezde:

»Kot sem rekel @klara sirovnik, odličen človek, odlična novinarka. S tabo in za tabo. Forza.«

To društvo je v teh dneh gonilna sila boja proti novi vladi, ki vse svoje sile uperja v boj proti virusu. Vladi gre za življenja državljanov, DNS-u za njeno kožo, vlada je odgovorna državljanom, novinarji svojim zaposlovalcem-plačevalcem, kapitalosocialistom … Ti pa imajo pred očmi zgolj svoje zasebne finančne interese, medijski plačanci in sploh mediji pa jih zanimajo samo toliko, koliko so donosni. Ta cilj opravičuje vsa sredstva, da so le učinkovita ne glede »na ‘klasično’ iskanje resnice, profesionalnost in etiko«.

Plačanci kapitalsocialistov in čuvaji tranzicijske levice skočili v hrbet novi vladi

Zato je tudi pri medijih še kako pomembno vedeti, kdo je njihov lastnik, v kakšni spregi je z oblastjo, koliko davkoplačevalskega denarja spravi v svoj žep, ko podpira to ali ono politično opcijo. O vsem tem piše že omenjeni Pierre Bourdier v Dominaciji novinarstva. Pri tem ga ne zanima »’oblast novinarjev’ in še manj novinarstvo kot ‘četrta veja oblasti’. Vprašati se je treba, kako močno vplivajo mehanizmi novinarstva, ki je vedno bolj povrženo zahtevam trga (bralci in oglaševalci), najprej na novinarje (in intelektualce novinarje) in potem na različna polja družbene, politične in kulturne produkcije.«

Če poskušamo odgovoriti na to vprašanje pri nas, je jasno, da imajo daleč največjo finančno moč in interes kapitalsocialisti v tesni navezi s tranzicijsko levico. Je potem res tako nenavadno, da so njihovi plačanci in čuvaji požrli besedo o nenapadanju in že skočili v hrbet novi vladi?