Antijanšizem izraža odnos naslednikov komunizma do samostojne Slovenije

15
Franci Kindlhofer (foto: Veronika Savnik)

Predsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja Andrej Aplenc je dal pobudo z nazivom Hate speech, da bi prek sodstva dosegli, da se v javnosti ne sme uporabljati parola Smrt janšizmu. Prek odvetnice vložena prijava proti več osumljencem, ki so na protivladnih protestih nosili transparente s parolo »Smrt janšizmu«, je bila s strani Okrožnega javnega tožilstva v Ljubljani zavrnjena s pojasnilom, da ne gre za kaznivo dejanje.

Z odločitvijo tožilstva se ne morem strinjati.

Proti takšnim pojavom v javnosti bi sodišča morala ukrepati. Če se tožilstvo in sodstvo izgovarjata, da za to ni zakonske osnove, potem jo je treba ustvariti z zakonodajnimi inštrumenti.

Antijanšizem izraža odnos naslednikov komunizma do samostojne Slovenije

V Sloveniji so se po letu 1990 zgodile velike družbene spremembe, ni pa bilo v vseh strukturah obsežne obdelave preteklosti, kot so to zahtevale izvedene civilizacijske spremembe. Tako ugotavljamo, da mnogi izrazi nasprotnikov demokracije izvirajo še iz komunizma ali celo fašizma. Tako se na primer v pojmu antijanšizem izraža odnos do samostojne, demokratične države Slovenije.

Nasprotovanje demokraciji je pri komunistih posledica globoko zakoreninjene zgodovinske izkušnje, da je bil komunizem vedno od vseh etabliranih družbenih skupin odločno zavrnjen. Ne samo s strani Cerkve in kapitala, ampak ravno tako s strani delavstva, ki je iskalo in našlo rešitev socialnih problemov v sicer odločnem boju s kapitalom, a vedno v pametnem dialogu. Da je ta pot uspešnejša od komunističnega radikalizma, se je najbolj jasno pokazalo v kapitalističnih državah, kjer je delavstvo imelo in še vedno ima – kljub vsem negativnim pojavom – vendarle višji življenjski standard, kot v tako imenovanih socialističnih državah. Absurdno pa je to, da so komunistične revolucije v svetu terjale več žrtev kot vojne, rezultati so bili pa porazni.

V tem kontekstu moramo razumeti tudi početje slovenskih komunistov oziroma levih skrajnežev. Od ustanovitve leta 1937 do danes so si komunisti nadeli že četrto ime (KPS, ZKS, SDP, SD), kljub temu pa je njihov vpliv na družbeni razvoj vedno manjši. Za današnji vpliv, ki ga še imajo, se morajo zahvaliti ravno tisti demokraciji, katero stalno napadajo, saj je ravno ta demokracija ob osamosvojitvi in osvoboditvi od komunizma ravnala z njimi skoraj nerazumno humano in jih ji ni uspelo odložiti na smetišče zgodovine.

Konstrukti nasprotnikov vlade vzbujajo asociacije na čas komunistične diktature

Danes se zagovorniki komunizma zatekajo k starim, njim znanim metodam. Nasprotnika ne poskušajo le definirati in obsoditi, ampak si ga tudi ustvarijo. Tako o svojem političnem nasprotniku ne podajo realne slike, torej kakšen v resnici je, ampak kakšen bi naj bil.

Iz tega razloga moramo biti zelo pozorni na to, kakšen jezik uporabljajo nasprotniki sedanje vlade in demokracije nasploh. Jezik je namreč delujoč instrument in se lahko uporablja tudi kot orožje. Nasilje je samo podtip aktivne moči. Verbalno nasilje je destruktivna oblika izvajanja moči. Zgodi se zavestno s ciljem, žaliti drugega, izločiti ga, širiti klevete itd. Če poslušam in berem izjave in konstrukte levičarskih nasprotnikov vlade, dobim občutek, kot da še živim v diktaturi, ki ljudi stigmatizira, diskriminira in hkrati manipulira z javnim mnenjem. Ljudi ne oškoduje le posamično, ampak tudi z razglasitvijo za negativen del družbe. Tako se godi na primer članom SDS, katoličanom, domoljubom, raziskovalcem komunističnih zločinov v preteklosti, borcem za samostojno Slovenijo in drugim. Tako se vpliva na kolektivno zavest.

Parola Smrt janšizmu! ni izbrana slučajno niti nepremišljeno

Javni mediji, ki naj bi v demokraciji širili zanesljive in resnične informacije, imajo pri nas potencial, da negativno vplivajo na razmišljanje in občutke mnogih ljudi. Saj jim večina zaupa, da njihove interpretacije ustrezajo resnici in objektivnosti. Zato bi moral biti pri nas prvi korak v to smer, da javni mediji ne bi širili sovražnih parol, ki vzbujajo pri ljudeh asociacije na polpreteklo zgodovino in ovirajo normalen razvoj naše družbe v vseh segmentih.

Zato ne moremo gledati na parole, kot je Smrt janšizmu!, kot na sicer neokusno smešenje nasprotnika. Vemo, kaj je pomenilo med zadnjo vojno in po njej biti označen za fašista. Komur je bil prilepljen ta naziv, je postal brezpravna oseba, izpostavljena na milost in nemilost svojemu okolju. Zato ta parola ni izbrana slučajno niti nepremišljeno. V njej je več eksplozivne moči, kot si predstavljajo tisti, ki nič ne mislijo. S sodstvom na čelu.

15 KOMENTARJI

  1. Zadetek v center slovenskega političnega problema!

    Smrt janšizmu, povzroča:
    – Spodbujanje krvoločnega nasilja v slovenski skupnosti do druagčemislečih -torej podobno kot so to počeli nemški nacisti do judov.
    – Zaničevanje tistih, ki so zaslužni za osamosvojitev Slovenije.
    – Omalovaževanje in izničevanje Slovenije kot samostojne države. To dokazuje tudi njihove zaničevalen odnos do slovenske vojske in poveličevanje simbolov in oseb iz prejšnjega totalitarnega režima.
    – Zaničevanje slovenskih ustavnih temeljev: demokracije in človekovih pravic
    – Izključevanje dela slovenske skupnosti iz dialoga in odločanja.
    – Nasilno ohranjanje svojih privilegijev….

  2. Čudi me, da to ne znamo predstaviti evropskim medijem in institucijam na argumentiran način, ki je podprt z dokazi in ki je opredeljen v pravnem jeziku, ne pa v branjevsko obrekljivem jeziku.

    Zato še enkrat poudarjam: Slovenska desnica ima čvrste argumente in dokaze o dejstvih, da slovenska levica deluje:
    – neustavno, ker krši demokratične ustavne temelje in človekove pravice

    Seveda pa mora desnica danes, ko je na oblasti delovati demokratično in državotvorno, etično in odgovorno.
    Škodljivo je:
    – neupoštevanje lastnih ukrepov proti epidemiji
    – pavšalno, nekonkretizirano in z dejstvi in argumenti ter dokazi nepodprto očitanje do levih medijev in levice.
    – neupoštevanje kritik in predlogov levice, če so ti upravičeni in koristni za slovensko skupnost.
    – uporabljati dvojna merila, za ocenjevanje svojih napak in napak levice…

  3. Vendar smo priča paradoksu:

    Levica očita desnici neustavno delovanje, ne pa desnica levici.

    Ali se desnica resnično ne zna braniti? In zakaj je glede uveljavljanja slovenske ustave, ki je temelj slovenske državotvornosti in slovenskih neuresničenih ciljev – v podrejeni vlogi?
    Zakaj desnica ne uresničuje cilje skozi ustavni vidik delovanja?
    Ne nazadnje tudi glede slovenske kulture in slovenske kulturne dediščine o kateri minister za kulturo molči namesto, da bi prišel pred slovensko kulturno javnostjo s kopico prilagojenih ukrepov, kako lahko slovensko kulturo v času korone ohranjamo in negujemo in s tem skrbimo tudi za svoje duševno zdravje. Minister deluje zaprto tako kot pravosodje, kar pa je v nasprotju s kulturo delovanja in njenim bistvom. Minister le ponavlja da je politik, namesto, da bi ponavljal, da je kulturnik in da hoče razcvet slovenske kulture.

  4. Predlagam, da namesto jadikovanja raje postanemo ponosni Janšisti-konec koncev je to častno ime, čeprav tega naši nasprotniki seveda ne vedo oz. nočejo priznati. Priimek Janša je v Sloveniji zelo pogost, saj že etimološko izhaja iz zelo znamenitega imena Janez, poleg tega se tako imenuje in piše mnogo pravih in znanih Slovencev.
    In končno: Nikoli še ni bilo pomembnejšega voditelja Slovenske države.

    p. s.: Podobno je nadvse častno ime tudi izraz domobranci, ki je po svojem izvoru in pomenu povsem rodoljubno Slovensko ime za razliko od Španskih in prosovjetskih partizanov.

  5. Avtor članka zasluži pohvalo za stvaren članek, ki opozori na neprimernost pojma antijanšizem, ki je čisto zlo in ne bi smelo biti dopustno. Tožilstvo bi moralo reagirati in sankcionirati to zlo, ki je aluzija za nasilje in zločin.
    Naša družba je zaradi tega prepojena z zlom, ki izhaja iz komunizma, ki ni dodal nič dobrega družbi. To kar počnejo postkomunisti ni stvar levice, ampak je izraz nasilja, ki je identičen delovanju deklarirane levice.
    V stvarnosti, ki je normalna je nekaj levice in nekaj desnice in to je normalno. Pojem levica/desnica zaradi tega nista stvarna. Govor mora biti stvaren in jasen v vrednotnem smislu. Le tako lahko uvidimo resnico in dobro, ki je v smislu problema.

  6. Zanima me, kako bi Okrožno javno tožilstvo v Ljubljani reagiralo na parolo Smrt kučanizmu.

    Še opomba: eno preimenovanj komunistične partije v samostojni Sloveniji je bilo tudi ZLSD (Združena lista socialnih demokratov). Za tem imenom se je preimenovala v SD. Torej imajo sedaj že peto ime.

  7. Prispevek: »[…] Od ustanovitve leta 1937 do danes so si komunisti nadeli že četrto ime (KPS, ZKS, SDP, SD) […]«
    =====

    Ob navedenem še danes v splošnem govoru persistira poimenovanje SD kot »naslednice«. S tem se že 30 let ovira soočenje tega naroda in države z odgovornostjo. Iz današnjega vpogleda v register pravnih subjektov je razviden enovit vpis subjekta SD pri registrskem organu dne: »30.06.1976«, zato SD ni naslednica. Kako je to 30-letno persistiranje prokomunistično indoktriniranega zamegljevanja o »naslednici«, ki to ni, mogoče?

    In nadaljnji problem ob navedenem, ki se kaže ob naši persistirajoči prokomunistični indoktriniranosti z vprašljivim datumom »1937« in s spremljajočo podtaknjeno indoktrinacijsko o začetku nikoli pretrgane rdeče niti totalnega organiziranega udara “KPS” v ta narod šele v Čebinah. Kako je to, ki kaže na naše 30-letno persistirano indoktrinirano podcenjevanje problema, mogoče?

    Ob slednjem jo namreč na primer vsaj že dne 11. aprila 1920 slovenski prokomunisti organizirali kongres v Hotelu Tivoli (Švicarija), na katerem so sprejeli odločitev o združitvi »Delavske socialistične stranke za Slovenijo s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov)«, s tem, da je na odru visela okrašena »Leninova slika«, na zboru komunističnih zaupnikov dne 14. marca 1920 pa se je izrazilo program udara takole: »nas ta država nič ne briga. […] Ustvariti si moramo sovjetsko republiko.«