Udba o Kocbeku

23
Foto: arsmedia.si.
Foto: arsmedia.si.

Ob 110-letnici rojstva Edvarda Kocbeka se spodobi nekaj na kratko povedati tudi o glomaznem tajnem nadzoru, ki ga je nad njim izvajala slovenska tajna politična policija. Ni bila prebivalca v času trajanja propadle slovenske socialistične republike, ki bi bil pod tako hudo in vseobsežno kontrolo „življenja drugih“ kot omenjeni „jubilant“.

Obdelavo nad Kocbekom je Udba kodno poimenovala Bohinjski, to verjetno zato, ker je bil predavatelj na drugem Bohinjskem tednu (na akademskem kulturnosocialnem tednu), ki ga je leta 1939 organiziralo slovensko katoliško društvo Zarja.

Povojna udbovska in druga režimska tortura nad Edvardom Kocbekom je imela več faz in je imela različno intenzivnost. S strani „mučenca“ je bila ta kalvarija toliko bolj boleča, ker mu jo je pripravila njegova njemu tako ljuba partizanska tovarišija.

Odurnost in kontinuiteta tega pregona sta bili neverjetni – pregon se je začel že leta 1944, torej med vojno vihro, in dobesedno ob njegovi smrti postelji 3. novembra 1981 je špijonirala sodelavka tajne politične policije s kodnim imenom Zala ter deset minut (!!?) po Kocbekovi smrti o tem obvestila ljubljanski center Udbe. Ko je nato k pokojniku na Bokalce prišla žena Zdravka s sinom Matjažem in snaho Jelko, jih je spremljala družinska prijateljica, drugače pa dolgoletna sodelavka tajne policije s kodnim imenom Eda.

Spremljali so ga torej od leta 1944 do leta 1981 – sklepam, da je bilo o njem napisanih okrog 20.000 udbaških strani, obkrožala ga je stotnija ovaduhov. Samo za obdobje 1944–1965 je udovskega materiala o Kocbeku za 6.500 strani; v omenjenem času je največ poročil podal njegov prijatelj iz tega obdobja pisatelj Jože Javoršek s tajnim ovaduškim imenom Piette. Mnogo njegovih poročil je zlaganih in za to svoje ovaduštvo je prejemal plačilo. „Kadar je dobil denar, so bila poročila obširnejša,“ poroča udbovka Milica Strgar. In še: na zvezi ga je imel tudi udbovec Zdenko Roter, pozneje univerzitetni profesor in še kasneje svetovalec predsednika republike Slovenije Milana Kučana.

Dalje, desetletja je bil nadzorovan z mikrofoni v zidu, tudi njegovi prijatelji, znanci, sodelavci in sorodniki so bili spremljani z različnimi režimi tajnih operativnih metod in sredstev, npr. Boris Pahor – kodno spremljan pod imenoma Jambor in Ljubljančan, Alojz Rebula – kodno spremljan pod imenoma Meščan in Osredkar, Janez Gradišnik – kodno spremljan pod imenom Stražar, Viktor Blažič – kodno spremljan pod imenom Blaž, Vinko Ošlak – kodno spremljan pod imenom Anarhist, in še bi lahko naštevali.

Do leta 1965 je bil Kocbek šestkrat udbovsko zaslišan, s strani treh tajnih političnih policajev: Janeza Japlja, Zdenka Roterja in Zlatka Seliškarja. Pozneje so ga še zasliševali, recimo prav ostro šef Udbe Janez Zemljarič, oktobra 1975, kar je bila neposredna posledica Kocbek–Pahorjeve atomske bombe, ki je 18. marca 1975 eksplodirala v Trstu. Namreč takrat je izšla šesta knjiga v Zalivovi zbirki Kosovelove knjižnice z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, uredila sta jo Boris Pahor in Lojze Rebula. Šlo je za malce zakasnelo počastitev sedemdesetletnice Edvarda Kocbeka, ki jo je povzročil obotavljajoči se Kocbek sam. V knjižici je bil kot njen najpomembnejši del objavljen tudi pogovor z jubilantom Kocbekom. In tu je bilo, upoštevajoč tiste čase, resnično kaj prebrati, kajti ta intervju, bolje rečeno samospraševanje, je eden najusodnejših tekstov v novejši zgodovini Slovencev; sprožil je še danes trajajočo slovensko dramo!

Boris Pahor je pred tem izidom pet let silil Kocbeka, naj napiše kaj o povojnih komunističnih pobojih in medvojni koaliciji krščanskih socialistov s komunisti. In končno: Pahor je bil v petek popoldne (17. januarja 1975) pri Kocbeku, in šele ko je odhajal, že na hodniku stanovanja, mu je Kocbek dejal, navajam iz njegovega dnevnika: „Prav, Boris, bom napisal: Napisal bom nekaj kratkega, ker za daljše tiskanje ni časa. Bom napisal vse, kar je treba bistvenega reči. Danes teden pridi ob tem času po rokopis.“

Čuječna tajna politična policija je seveda registrirala ta dogovor in o tem v t. i. Indikativnem biltenu 24. januarja 1975 obvestila Kardelja, Dolanca, Kraigherja, Popita, Ribičiča, Marinca, Šetinca in Vipotnika, citiram: „Kocbeka je pred nedavnim obiskal Boris Pahor z nekaterimi vprašanji […]. Priprava teh materialov oziroma odgovorov na zastavljena vprašanja Pahorju bo Kocbeku vzela vsaj teden dni časa […].“

In še: V tržaški tiskarni je – v začetku marca 1975 – slovenska Udba ukradla krtačne odtise Kocbekovega pričevanja, o tem obvestila komunistično vodstvo in vrh partije je poskušal še v zadnjem trenutku, z grožnjami, preprečiti izbruh te atomske bombe, a mu to ni uspelo!

Tako priprava na intervju kot njegov marčevski izid (leta 1975) sta še dodatno intenzivirala udbaško spremljanje Kocbeka. V podkrepitev tega bom navedel samo en primer te neverjetne količine vohljanja, ki ga najdemo v posebni prilogi Indikativnega biltena, kjer udbovci obveščajo Sergeja Kraigherja, Franceta Popita, Mitjo Ribičiča, Franca Šetinca in Janeza Vipotnika, da se je Edvard Kocbek med proslavo 30-letnice zmage, 10. maja 1975, zadrževal „doma“!

Po Kocbekovi smrti, novembra 1981, nadzor nad Kocbekom in njegovo družino ni bil ukinjen. Tako so udbovci septembra 1983 posredovali slovenski politični eliti obsežen tekst o končani Dragi (študijski dnevi slovenskih izobražencev v vrtu Marijanišča na Opčinah) in v njem med drugim navedli, da se je Sirčevega predavanja in diskusije udeležilo okoli 130 oseb, med katerimi so bili tudi „Franc Jeza (prišel je s pomočjo žene, pred tedni ga je zadela možganska kap) in Vinko Beličič iz Italije, Franc Gorše iz Avstrije, iz SR Slovenije pa France Bučar ter Zdravka Kocbek“. Torej so udbovci slovenskim komunističnim voditeljem poročali tudi o gibanju Kocbekove vdove Zdravke!

Aprila 1982, torej pol leta po Kocbekovi smrti, je načelnik VIII. oddelka vrha Udbe Miha Brecelj dostavil II. oddelku „reviji, ki sta bili iz Italije poslani Kocbeku. Prosim, da ju pregledate in morebitne zanimivejše članke pošljete III. sektorju tega oddelka v prevod. Glede morebitnega zadržanja poštne pošiljke bi se odločili kasneje.“ Hm, odločiti se morajo, ali bodo mrtvemu Kocbeku zadržali pošto – res neverjetno in morbidno!

Nezaslišano obsežno tajno spremljanje Kocbeka sem natančno opisal v knjigi Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584. Po izidu knjige leta 2010 – še naprej v Arhivu Slovenije, na pretežno uničenem udbovskem smetišču – odkrivam nove dokumente o tej umazani raboti. No, z nedavnimi spremembami arhivskega zakona bivše vlade Alenke Bratovšek, namreč s zapovedanim počrnjevanjem določenih vsebin, se je nadaljnje raziskovanje nadzora Udbe nad Kocbekom in udbovskega smetišča nasploh ter papirjev drugih režimskih asociacij zelo otežilo oz. upočasnilo! Žal.

Pripis uredništva:  Avtorjeve knjige je mogoče kupiti tudi na Časniku v posebni naročniški akciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


23 KOMENTARJI

  1. To je velik zgodovinski opomin za vse tiste, ki se tolerantno obnašajo do telesnega in duhovnega genocida nad Slovenci v bivši totalitarni državi.

  2. saj ne , da bi bil že po naravi nagnjen k grsdim besedam, a takrat, ko se spomnim na referendum o arhivih začnem grdo preklinjati.
    Koliko sramote nam je takrat povzročila NSI!
    A si sploh kdo more misliti? !
    Bojim se, da se bo nekega dne izkazalo, da so tisti, ki krojijo v njej oblast, naredili s komunisti pakt. Bogve, zaradi kakšnih koristi, bogve….
    Grrrrrrrrrrrrrrrrrr “$$%%%/((/=)=?)((//(&

    • Možnost je še, da so naivni ali bebavi. Vse troje pa je Grrrrrrrrrrrrrrrrrr “$$%%%/((/=)=?)((//(&

      • Vse troje.

        Gotovo je v NSi nekaj vplivnih članov, ki so bili v preteklosti prisiljeni v takšno ali drugačno sodelovanje z Udbo. Seveda jih je strah, kaj bi lahko dosjeji razkrili. Ne upajo si drugega, zato ostajajo hinavci. Seveda pa je cel kup članov najbrž tudi naivnih. Bebavih v tem smislu, da niso sposobni pri svojih razčistiti in pojasniti teh stvari.

        SDS je dan pred glasovanjem še podpirala zakon. Glasovala pa je proti, ampak takrat se je itak vedelo, da bo zakon šel skozi. Kot se je izkazalo kasneje, so to glasovanje izrabili za obračun z NSi-jem. Gotovo je tudi v SDS nekaj vplivnih članov, ki so bili v preteklosti prisiljeni v takšno ali drugačno sodelovanje z Udbo…

        To je moje osebno mnenje, ki sem si ga ustvaril ob vseh teh zdrahah. Tako da ne vem, kdo je hujši.

        —–

        Za tako stanje smo krivi predvsem volivci, ki take igrice toleriramo. To zelo dobro pojasnjujeta spodnja dva članka:
        https://www.casnik.si/index.php/2014/10/08/kritika-konservativna-o-politicnem-brezdomovinstvu-zadnjic/
        https://www.casnik.si/index.php/2014/10/08/m-mazzini-planetsiol-kaj-se-je-zgodilo-alenki/

  3. Zanimivo, da se noben od zgodovinarjev dela, ki ga opravljata Omerza in Leljak v 25 letih od “padca režima” ni lotil.

    Velika hvala Omerzi! Včasih sem mislil, da je on tipičen LDSovski povzpetnik, a me je popolnoma demantiral. Kako tule v enem kratkem članku ( za katerim je pa seveda poznavalstvo, ki izhaja iz dolgih ur, preživetih med arhivskim gradivom) pove ogromno o naravi komunističnega režima pri nas in usodah tistih, ki so bili politični policiji posebej izpostavljeni.

    Tudi jaz ocenjujem, da so se spreminjanja arhivskega zakona lotili predvsem, da bi onemogočili razkrivanje, kakršnega opravlja Omerza. Diskrepanca med tem, kar je pred referendumom leporečil minister Grilc in realnimi posledicami črnenja celih strani arhiva, o katerih poročata Leljak in Omerza, ne bi mogla biti večja.

    Ministra Grilca bo treba, zavoljo zdrave pameti in osnovne higiene, vendarle kdaj kaj javno povprašati o tem. Pa še koga, gospo Novakovo iz N.Si npr. in njene “strokovne” prišepetovalce.

  4. Zanimivo je da je danes Kocbek v javnosti večinoma spljuvan, kot neki desno levi izdajalski mehkužnež, vsem njegovim preganjalcem od Kardelja, Dolanca, Kraigherja, Popita, Ribičiča, Marinca, Šetinca in Vipotnika, pa nič.

    • “… Naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše … ” (Flp1, 9-10)

    • Gospa Aja,
      še zdaleč nismo na tej ravni … za nas je še razlikovanje med dobrim in zlim zelo velik problem!

  5. Kardelj: »Nadaljnje se mi zdi, da gremo včasih pri tarnanju spričo delovanja sovražnika predaleč, da ga precenjujemo in delamo pri tem druge napake. Vzemimo na primer Kocbeka. Kdo je pravzaprav Kocbek? Kocbek je v bistvu za nas ničla. Iz Kocbeka smo v času vojne sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to potrebno in bi ga po vojni prav tako lahko pokopali, da tako rekoč nihče za njega ne bi vedel, če bi to znali narediti na isti način. Toda mi smo mu najprej pustili, da se je razrastel, nato mu je dala Državna založba možnost, da je tiskal tako knjigo, sedaj pa sprejemamo resolucijo o Kocbeku tako, kot da je to strahovita sila in da predstavlja v političnem življenju ne vem kakšno figuro, ki jo je izredno težko potisniti iz pozornice in je zato potrebno mobilizirati ves slovenski narod, da ga z resolucijami in podpisi vržemo iz Fronte ali pa iz tega ali onega organa. To je čisto nepotrebno, kajti Kocbeka lahko izključimo iz vseh organizacij, kadarkoli hočemo in to pojasnimo našim ljudem brez vsakih resolucij in brez tega, da bi ga delali za politično figuro ali pa celo za mučenika. Zdi se mi, da je treba Kocbeka pred slovenskim ljudstvom predvsem osmešiti, ker dejansko je smešna figura.« (januar 1952 na sestanku CK KPS)

  6. Vsak kdor je naredil pakt s hudičem – komunisti, ni vreden počenga groša, to velja tudi za vse bivše pripadnike kps.

    • Že res, potrebno pa je vedeti, da je KP-ZK včlanjevala takorekoč nedolžne otročiče. Vse kar so vedeli o KP so izvedeli iz Cicibana in Pionirskega lista.

  7. Sem bil pri pionirčkih, vendar pa se nisem včlanil v kp, tako da kdor je stal za svojimi načeli mu ni bilo treba v kp, sploh pa ne v 70-80.

    • Res je. Načela pa so bila odvisna predvsem od tega, kaj so ti o komunistih povedali starši – od njihove preplašenosti in njihovih načel.
      Pritiski pa so bili kar močni. Če si v JLA odklonil, so sledila zaslišanja s poizvedovanji o sorodnikih in znancih. V podjetju so ti dali jasno vedeti, da to pripomore k napredovanju.

  8. Ja Zdravko, nikoli nisem prepeval pesmi, sem jih pa v cerkvi. Ja bili so pritiski in niti ne zamerim tistim, kateri so šli v kp zaradi koristi, problem so tisti, kateri so kot mladinci častili klavca broza, to pa jih ni nihče prisilil.
    Kar se tiče izdajalskega kocbega, pa ni vreden niti črke na papirju, tako kot komunska vodetova ne, vsaj ne na desnem prostoru.

    • Na žalost, nismo bili vsi tako pametni kot ti. Kaj je to mandarina, skorajda nismo vedeli. V 2.razredu OŠ pa so nam razdelili vsakemu drobceno mandarinico in povedali, da jih je poslal Tito. Si ga je otrok lahko predstavljal kot klavca ali dobrotnika?

      Kar se Vodetove tiče, pa je bila komunistka, za kakršne so se komunisti otrokom predstavljali. Če bi bili vsi komunisti njenega tipa, ….

  9. Zakaj se tako obešate na pionirčke? Kot mladinec pa je moral biti vsak kolikor toloko zrel, da je vedel kaj je dobro kaj slabo.
    Če ste hodili k verouku potem niste mogli pri 16,17,18 pasti na rdeče floskule.
    Ja priznam vodetova je bila tista prava komunistka, vendar pa bi morala biti tudi očrnjena na desnici, saj je bila proti Krščanskim vrednotam, da ne rečemo o kocbeku, kater je sodeloval z rdečimi in človek ima umazane roke in to s krvjo.

    • Predvidevam, da si še mlad. Ko sem bil jaz star 16,17,18 v medijih drugega kot rdečih floskul sploh bilo ni. Če si šel v kino so pred filmom vedno prikazovali “filmske novosti”. To je bilo četrt ure prikazovanja najdražjega, najmodrešega, najlepšega in oh in sploh Tita. Otroci smo bili glede informacij o KP-ZK povsem odvisni od staršev, ki so morali otroku res zelo zaupati, da so mu pojasnili vsaj nekaj resnice. Leta 1973 je Zdravko V. iz Zagreba(star cca 20 let), ki je o komunistih preveč vedel(naglas), čez noč izginil. O njem nam je uspelo izvedeti le, da je v umobolnici.

  10. Priznam: tale NSi mi je res uganka zadnje čase. A bojda bodo urgirali takoj, ko bi se (če se bodo) pokazale morebitne pomanjkljivosti ali poslabšanja glede dostopnosti arh. gradiva … Mogoče pa bomo do naslednjih volitev že pozabili (“požrli”) ta “spodrsljaj” in tudi to, da zanj (še) ni njihovega opravičila ali vsaj pojasnila? (Ali pa spet nekdo natolcuje in jim želi vse najslabše?)

Comments are closed.