Potrebne bodo korenite spremembe, saj je tudi Cerkev del ostarele družbe

Andrej M. Poznič

Zdaj je že tako, da vsak sme in more, če hoče, teptati katoličana in njegovo Cerkev. Prihajamo pa že v čas, ko se bo isto dogajalo Slovencu. Pa ne pozabimo, da smo v Sloveniji!

Naštevanju križev in težav V Sloveniji, lahko bi pa napisal tudi naših spoznanj, lahko dodam še specificum, ki je v tem, da doživljamo nenehen boj vnukov revolucionarjev, levičarji jim pravimo danes ali pa kulovci, za prevzem oblasti. Levičarski univerzum ima mnogo glav in pojavnih oblik. Podoben je mitični pošasti Hidri, ki ji je moral Herkul odsekati vseh sedem glav naenkrat.

Sodelovanje v različnosti: SDS in NSi sta se uspešno obranili tistih, ki sejejo razdor

Pred odločitvijo predsednika Pahorja o mandatarju: Če je kaj gotovo, o rešiteljih iz ozadja volivci nismo glasovali

Poleg vseh mogočih medijev (z RTV Slovenija in POP TV na čelu) imajo še mnoge rdeče direktorje in tajkune, nešteto t. i. NVO (nevladne organizacije), ki prejemajo milijone iz proračuna in hranijo množico ljudi, ki nič koristnega ne delajo, zbornice po šolah, profesorske zbore po fakultetah, pravosodje, tožilstvo, državno upravo, sindikate, kulturnike, novinarske cehe, Ustavno sodišče, Udbo in kakšno gostilniško druščino, ki se zbere občasno, da izbere naslednjega predsednika države ali vlade. Take je nekoč Borut Pahor imenoval »strici iz ozadja«, zanje uporabljamo izraz »globoka država«. Pokojni novinar Danilo Slivnik pa je govoril in dokazoval, da je vse to povezano in vodeno od udbomafije.

Vse to zveni kakor teorija zarote, pa je žal med vsemi temi teorijami samo to resnično, kajti med levičarji ni nobene pluralnosti, nobene pripravljenosti, da bi spoštovali drugače misleče, temveč je popolno enoumje in tako usklajeno delovanje, da je očitno, da so vse vidne glave del istega telesa. In kar sami živijo, očitajo nasprotni, pomladni strani, kjer pa je zgodba povsem drugačna, saj so politični akterji dejansko odgovorni za svoja dejanja in svoje programe. Zato NSi ni isto kakor SDS, pa čeprav zdaj prav dobro sodelujeta, ker so se do tega trenutka uspešno obranili tistih, ki sejejo razdor. Sodelovanje v različnosti pa je značilnost demokracije!

Novi koronavirus je z obrazov levičarjev snel masko demokratičnosti, pluralnosti in spoštovanja drugače mislečih

Nam pa je virus razkril in neizpodbitno pokazal, da levičarski univerzum ni sprejel demokracije. Sicer ne bi sam Milan Kučan govoril, »da se moramo vrniti v demokracijo«, kar pa v resnici pomeni vrnitev v enoumje partijskega totalitarizma, saj zdaj živimo v demokraciji, imamo pluralno in delujočo oblast, četudi imajo koalicijske stranke 43 poslancev z dvema poslancema manjšin. Vendar to razmerje ni sad volitev, temveč je plod manipulacij, kupovanja, pritiskov in drugih nečednosti. Levičarski univerzum se je potrudil, da je drugo največjo koalicijsko stranko spravil na rob propada in ji dobesedno ukradel polovico poslancev, zgodbo o DeSUS-u pa imamo zdaj vsi za zaključeno. Farso o morebitnem mandatarju Karlu Erjavcu smo spremljali po medijih. Uradno ni Erjavec nikoli postal kandidat.

Antijanšizem izraža odnos naslednikov komunizma do samostojne Slovenije

Virus nam je torej razkril in je z obrazov levičarjev snel masko demokratičnosti, pluralnosti, spoštovanja drugače mislečih. Nekateri smo na to opozarjali in vse utemeljevali s posrednimi dokazi, vendar zdaj ni več treba. V svoji histerični želji, da bi se čimprej vrnili na oblast (v ta namen so v predvolilnem boju že od Šarčevega odstopa!), izgubljajo vsako maniro in sram. Da, ni jih več sram, da gojijo totalitarno miselnost, ni jih več strah, da obljubljajo maščevanje, ni jih več sram lastne preteklosti, ampak se javno klanjajo klavcem našega naroda in očetom najhujšega režima, ki smo ga Slovenci preživeli in premagali.

Očitno pa smo ostali na pol poti, saj nam ni uspelo očistiti družbe tega raka in prav ta nas zdaj spet in spet potiska v prepad. Že od prve zmote slovenske demokracije, tj. izvolitev zadnjega partijskega sekretarja za prvega predsednika samostojne Slovenije, nas naša neodločnost stane napredka, družbenega miru in razvoja. A vse prevečkrat se bojimo sprememb, zato vedno znova preveč ljudi voli isto in zato vsakič bolj tonemo v enoumje.

Antipatija do Cerkve je stopila v ozadje, ker Slovenija doživlja razkristjanjenje

V vsem tem pestrem razkrinkavanju pa je nekoliko v ozadje stopila antipatija do Cerkve. V zadnjih nekaj letih se je v Sloveniji razbohotila zahodna bolezen odpada od vere. Cerkev je postala tudi pri nas družbeno tako nepomembna, da zvenijo kakšna opozorila ostarelih akademikov o rekatolizaciji Slovenije kakor za lase privlečeni strahovi. Če kaj, Slovenija doživlja danes popolno razkristjanjenje. Cerkev se sooča z upadanjem števila na vseh področjih svojega delovanja. Redovništvo praktično izumira. Škofijskih duhovnikov je čedalje manj, novih praktično ni. Dejstvo je, da Cerkve, kakor smo jo poznali, kmalu ne bo več. Potrebne bodo korenite spremembe, za katere pa ni moči, saj je tudi Cerkev del naše ostarele družbe. Stari ljudje pa imajo radi »vse tako, kot je bilo«. In prav tega ne bo več.

Biti proticepilec in biti v Cerkvi ni mogoče, ker je Cerkev jasno povedala, da je cepljenje priporočeno

Tudi tisti, ki bi želeli Cerkev očistiti grešnikov in so se zapičili v en sam konkreten greh, ne bodo imeli uspeha, kajti četudi bodo očistili duhovščino ta hip najbolj modnega greha, spada greh k človeku in edini, ki nas odrešuje greha, je naš Gospod Jezus Kristus. Cerkev bo torej ostala grešna. Res pa je, da tisti, ki imajo sebe za pravične, dobre in odlične, ne gojijo milosti svojega krsta, zato ima Slovenija čedalje več poganov. Prav ta Cerkev se sredi virusa sooča z odpadom pobožnih. Nepredstavljivo veliko ljudi, za katere se je zdelo, da gojijo molitveno življenje, da se navdušujejo za razna gibanja in živijo skoraj mističen odnos z Bogom, se je pokazalo kot prav tako napuhnjenih in polnih samih sebe, predvsem pa so se izkazali za fanatične proticepilce v imenu vere. Vendar imajo prav ti ljudje eno veliko težavo.

Biti proticepilec in biti v Cerkvi ni mogoče, ker je Cerkev jasno povedala, da je cepljenje zaželeno, priporočeno, dejanje prave ljubezni, odgovornosti in solidarnosti, pa tudi zdrave pameti. Vsakdo, ki se torej sklicuje bodisi na svojo vest bodisi na karkoli nadnaravnega, dokazuje, da ne verjame v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, ki je rekla točno nasprotno. In Cerkev ima oblast in nalogo, da preizkusi pristnost prikazovanj ali zasebnih razodetij. V Cerkvi pa je postavljena hierarhija, da jo vodi, v njej uči in odloča o takih stvareh. Potem pa vidimo, da je prav tem problem. Upor zoper hierarhijo je v Cerkvi stalno prisoten, vendar se je v teh časih pri nas razbohotil in odpira nove in nove probleme in izzive, tudi hierarhiji sami. Morda pa bo epidemija Cerkvi pridobila čas in mir, ki ga potrebuje, da bi odkrila načine, da notranje težave reši v cerkvenem duhu, polna vere in ljubezni.

Resnica boli, a je še vedno boljša kot sprenevedanje in hinavščina

Dejansko se moramo torej veseliti, da je covid-19 snel toliko mask. Resnica je vedno boljša kakor sprenevedanje in hinavščina. Čeprav resnica boli! Resnico moramo ljubiti in se je oklepati, da bi se izognili lažem, ki smo jim podlegali. Od tu naprej pa moramo tudi narediti, kar moremo, kakor poje Gregorčič, da bi se stvari izboljšale. Pri nas so fronte odprte na več ravneh. Najprej je medosebna raven, kjer proticepilci nenehoma napadajo s svojimi nesmisli. Po sredi mnogih družin teče ta fronta, med sosedi, med sodelavci. Naša naloga na tej ravni je prijateljsko opominjanje, potrpežljivo razlaganje, pikro razgaljanje …; vprašanje tu, vzklik tam, zahteva po preverjanju in uporabi mask v javnosti.

Kakor so glasni proticepilci in otroci teorij zarot, bodimo glasni in zahtevni mi. Ker jih prepričali ne bomo, pa jih vsaj prisilimo k molku. Naj dajo mir! Tudi to je dosežek. Poskusiti pa moramo razgraditi antipatijo do demokracije, ki so jo vsadili v ljudstvo. Saj veste, tisti pogubni »vsi so isti«, ko v resnici niso isti, in potem pretirana strogost in zahtevnost do pomladnih politikov in popustljivost do dedičev revolucionarjev. Vsak resnični pomladnik je boljši od še tako dobrega totalitarca.

Veliko je takih, ki so se pripravljeni prodati za penzijo, ki si je niso zaslužili

Andrej M. Poznič: Pred nami bitka za ohranitev naroda in vere

Bitka bo težka, volitve so pred vrati in zato se moramo že sedaj pripraviti, da bomo sodelovali. Kajti naša dolžnost je prerasti apatijo in se angažirati z vsemi silami, da bi bilo v Sloveniji bolje, kakor je zdaj. Predvsem pa moramo ustaviti izsesavanje družbenega telesa, narodnih moči in državnega premoženja v korist pijavk, brezdelnežev in vseh, ki želijo od drugih dobiti vse zastonj. Takim pravimo levičarji. In ker smo vsi nagnjeni k temu, da bi živeli na račun drugih, z ugledom in brez velikega truda, pa tudi z varnostjo lepega državnega prihodka, se je mnogo ljudi pripravljenih prodati za ubogo penzijo, ki si je niso zaslužili. Zakaj pa mislite, da imamo v Sloveniji danes več borcev, kakor jih je bilo med revolucijo? In ti so zvesti volivci svojih gospodarjev!

Sodelovanje, aktivna udeležba, prepričevanje, tudi zahtevnost, npr. v svetih različnih šol nimamo pravice biti tiho, ko se zahtevajo te ali one pravice in se teptajo najbolj osnovne pravice katoliškega Slovenca. A nihče nam ne bo nič dal, če se ne bomo s ponosom, po zakonih in tudi organizirano potegovali zase. Zdaj je že tako, da vsak sme in more, če hoče, teptati katoličana in njegovo Cerkev. Prihajamo pa že v čas, ko se bo isto dogajalo Slovencu. Pa ne pozabite, da smo v Sloveniji!

Covid-19 je prav zanimiv virus. Njegovi učinki presenetljivi. Bodimo pripravljeni na vedno nova presenečenja.

Vir: Zaveza

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.