Revolucija me spremlja od mladih let, od dne, ko smo se sredi julija 1945 vrnili iz izgnanstva v Nemčiji. Imel sem 16 let. V zbirnem taborišču na robu Radovljice, kjer smo za nekaj dni obtičali, nas je nagovoril moški srednjih let s partizansko kapo in zvezdo na njej. Rekli so mu komisar. Povedal je, da smo se vrnili v novo Jugoslavijo, da so komunisti s Titom na čelu izvedli revolucijo, da bo zdaj vse drugače, bolje: vaški kulaki in farji vam ne bodo več ukazovali ter vas izkoriščali. Oblast bo v rokah ljudstva, gnile kraljevine več ne bo.
Moj oče je rekel: »Laže!« Mama pa je rekla, da pozdrav s pestjo, kakor je storil komisar, ne »obeta nič dobrega«.
Ne le da ni bilo župnika in župana, niti prave vaške skupnosti ni bilo več
Seveda, kaj kmalu smo videli, da je res vse drugače. Ko smo šli v nedeljo k sv. maši, našega župnika ni bilo, ni se smel vrniti na svojo župnijo. Tudi župana, ki smo ga tik pred vojno izvolili, ni več bilo. Niti ni bilo tednika Ilustrirani Slovenec, ki ga je oče ob nedeljah prebiral. Še več, niti prave vaške skupnost ni več bilo, ljudje se med seboj nismo več razumevali kakor nekdaj. Revolucija je zares vse spremenila.
Pozneje smo opazovali, kako je ljudska oblast na vodilna mesta v upravi, gospodarstvu, kulturi, šolstvu, povsod, nastavljala le svoje revolucionarje.
Delitev ljudi na »naše in druge«, kar imamo že od takrat, to je tisto najhujše, kar nam je revolucija prinesla, utrdila.
Potomci revolucionarjev še danes tako mislijo in ukrepajo. Samo oni naj bi bili sposobni za voditelje družbe, vsi drugi pa da smo, kakor še danes izza vogala ali celo v javnosti beremo in slišimo, nazadnjaki, mračnjaki … in tudi: »Škoda, da jih nismo še več pobili in zmetali v rudniške jarke.« Vse to je še danes v zraku in med nami, a tisti drugi kličemo: Tako naprej ne moremo več, prenehajte izvajati revolucijo!
Ukrajinski begunec povedal, koliko hudega je naredila oktobrska revolucija
Vse revolucijske spremembe sem budno spremljal in marsikaj razumel. Že v Nemčiji sem spoznal revolucijo, ki se je dogajala v Rusiji. Podrobno mi jo je predstavil Adam, moški srednjih let, ki je s svojo družino pribežal iz Ukrajine, iz krajev, kjer so ob reki Volgi že stoletja živeli Nemci. Tam je imel veliko kmetijo z osmimi konji in vsega v izobilju. In s solzami v očeh je pripovedoval, kaj vse se je tam dogajalo. V vas so prišli revolucionarji in jim vzeli najprej konje, potem pa še vse drugo. Nazadnje niso imeli ničesar in so od lakote umirali, le nekaj jih je preživelo. Ko so prišli Nemci so se izselili.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Revolucija je tudi pri nas povzročila veliko krivice, veliko nedolžnih je bilo zaprtih in mučenih
Veliko podobnega se je dogajalo tudi pri nas, naši revolucionarji so pač bili Stalinovi učenci. Starejši se spominjamo, kako nam je primanjkovalo vsega, v določenem času niti kruha nismo imeli in sam maršal Tito nas je moral opomniti, da ne smemo pojesti toliko kruha. O vseh drugih tegobah naše revolucije je bilo že veliko povedanega in zapisanega, a mnogi ljudje pomnijo samo kakšen mladosten dogodek. Prijatelj Tone, kakšnih šest let mlajši od mene, ki je celotno šolanje preživel v socialističnih šolah, mi je te dni razlagal, kako da je bilo v Titovem času vse lepo, svobodno, tudi vere ni nihče preganjal. Takšnih ljudi, ki tako mislijo, je veliko, saj so desetletja v šolah in v javnosti poslušali zgolj enoumje in zakrivanje realnih dejstev.
Zato naj iz mojega dolgoletnega spremljanja revolucijskega časa omenim vsaj kakšno zadevo. Ko sem dve leti po koncu vojne prišel v Mestno vrtnarijo v Ljubljani, je bila tam skupina žensk. Nobena ni vedela povedati, kaj je zakrivila, da je na prisilnem delu. Mlado dekle, maturantka, je povedala, da so tiste dni zaprli njenega sošolca, ker je glasno povedal, da bo študiral bogoslovje. Najprej so ga pregovarjali in mu obljubljali štipendijo, ker pa je ostal pri svojem, so ga z zvijačo zaprli. Zapornikov je bilo takrat veliko, zaprtih je bilo osemsto žensk, kakor nam danes pripovedujejo dokumenti.
Diktaturo, ki je trajala do osamosvojitve Slovenija, nekateri zdaj hočejo nazaj
Dvajset let pozneje nisem dobil javne službe, čeprav sem razpisu ustrezal. Na partijskem sestanku so sklenili, da človeku, ki hodi k maši, ne bodo dali javne službe. Prijazna uslužbenka mi je pokazala tajni zapisnik, v katerem je to bilo zapisano. V tistem času je bilo v sodnih postopkih nad štiristo duhovnikov, precej so jih celo ubili. Podirali so cerkve in verska znamenja, uredniki Družine in pisci verskih besedil so morali hoditi na zaslišanja. Ko sem se kot urednik pri Mohorjevi družbi zavzemal za objavo članka izpod peresa Jožeta Pučnika, mi je predstavnik Socialistične zveze grozil z javnim tožilcem, in to še v letu 1987.
Današnji javnosti vse te razmere skoraj niso znane, od tod trditev mojega prijatelja, da je bilo v revolucionarnem (Titovem) času vse v najlepšem redu. Glavni javni mediji tudi danes ne vidijo, kako se revolucionarni časi v marsičem ohranjajo: ljudje s staro komunistično, to je diktatorsko miselnostjo še vedno hočejo voditi državo, čeprav so bili za to dolžnost izvoljeni drugi.
Da bi dosegli svoje revolucionarne namene, izrabljajo celo posebno stanje, ko nas nevarna kužna bolezen vse ogroža in imamo obvezne predpise, ki bi se jih morali držati, oni pa nas s kolesarji ali celo šolskimi otroki, z njihovimi torbami pred vrati šole, brezobzirno dodatno ogrožajo. To je nerazumljivo početje in je podobno času okupacije med drugo svetovno vojno, ko so očetje sedanjih revolucionarjev zanetili revolucijo.
Za stoletja trajajoče prizadevanje za demokracijo in človekovo dostojanstvo, kar je zorelo v okviru evropskega krščanskega etosa, kakor da še slišali niso. Zato glasno kličemo: Čas je, da prenehate izvajati revolucijo.
