Spomenka Hribar: Naša vseslovenska dediščina po TIGR-u

Tako pohvalno in s tem naslovom piše dr. Spomenka Hribar o TIGR-u v odzivu na državno proslavo v čast TIGR-u v maju 2005. A stanje vseslovenske dediščine po TIGR-u, o kateri piše, je po 15 letih vse prej kot spodbudno. Zakonu o državnem prazniku 13. maju je v DZ zmanjkal en – odločilni glas. Kovačičeva razlaga pa je, da je “TIGR v resnici še vedno prepovedan in ni slučaj, da so Kučanovi emisarji s pritiskom na koprskega državnega poslanca Branka Simonoviča preprečili uzakonitev praznika, ki se nam je obetal in bi ga Slovenci s ponosom promovirali tako pred Italijo kot v Evropi in na zavezniških proslavah v Normandiji”. A o tem kdaj drugič. Danes poglejmo, kaj nam je po državni proslavi v čast TIGR-u leta 2005 povedala dr. Spomenka Hribar. (Uredništvo Časnika)

Takole je leta2005 zapisala dr. Spomenka Hribar

Odkar vem za TIGR, me navdušuje. Čutim globoko spoštovanje do teh neverjetno modrih – in kako naj rečem drugače – humanih upornikov. Njihova odločitev, da bodo rušili vzgojne ustanove, šole, vrtce, ne bodo pa ubijali ljudi – niti tistih ne, ki te hočejo zanikati vsak dan sproti – je najvišja etična odločitev in dostojanstvena drža, ki jo je sploh (bilo) mogoče zavzeti nasproti potujčevalcem. Rušiti vzgojne zavode – se pravi tiste, kjer so tebi in tvojim otrokom jemali domačo besedo, torej lastno dušo, je simbolno dejanje par excellence.

Tigrovci sovražnikov niso ubijali, še manj svojih rojakov, ker – po eni strani – pravzaprav nihče ni izdajal in ker – na drugi strani – tigrovci sami niso hoteli zanetiti državljanskega spopada med seboj.

Za Primorce ni bilo bistvene razlike med partizani in četniki (kakor so se čez Primorce pritoževali komunisti med vojno), dokler so se seveda ti še bojevali proti okupatorju ali je bilo vsaj videti, da se bojujejo proti njemu. Zato je bila vsa Primorska “tigrovska” in je še danes; še danes so Primorci ponosni na tigrovce – in lahko so ponosni nanje!

Tigrovci niso bili teroristi, njihov odpor je bil aktivno-pasiven, z vojno pa so se pridružili partizanom

Toda tigrovci niso samo rušili šol in vrtcev, ampak so vzpostavili celo mrežo izobraževanja po družinah – tudi to je nekaj edinstvenega v odporniškem gibanju kot takem. Kakšna skrb za materni jezik, za ohranitev svoje narodnosti!

Menim, da preostala Slovenija o tem vse premalo ve in še posebej to premalo ceni.

Za takšen upor sovražniku manjka primerna beseda, poimenovanje, saj takšnega – recimo pogojno – aktivno-pasivnega odpora ne pozna nobeno odporništvo. Kaj šele danes, ko so protestne akcije dejansko teroristične, se pravi usmerjene v dejanja, ki naj prizadenejo kolikor mogoče ljudi; čim več, tem bolje, in to namenoma nedolžne. Da bi bilo večje nasprotovanje formalni politiki. Vključno s samomorilci. S samomorilci je terorizem dosegel vrhunec.

Seveda, takšen upor je bil mogoč, dokler se okupator sam ni razselil kot Gospodar po vsej Sloveniji, po vsej Jugoslaviji in začel z nasilnimi dejanji.

Namen je bil uničiti slovenski narod v njegovem bistvu: vzeti mu kulturo, jezik.

Zato je bilo treba zoper sovražnika, zoper njegovo živo silo nastopiti z orožjem. In zopet so bili tigrovci tisti, ki so prvi šli v gozd, pripravljeni na oborožen boj.

Partija je dolga leta zamolčevala TIGR, šele leta 1997 je dobil državno odlikovanje

In to je bilo z njimi “narobe”! Kajti tisti, ki je hotel imeti za vse večne čase prav, je moral imeti prav ne le danes, bo imel prav tudi jutri, ampak je moral imeti prav tudi včeraj. Ni mogoče, da bi kdo drug prej začel boj zoper okupatorja!

Če ga je pa začel, toliko slabše zanj: v “principu” ga ni začel, ker ga ni mogel začeti, kajti Partija je avantgarda in kot taka je vedno prva. Če kdo misli, da je bil prvi, je to treba zanikati, spraviti s sveta … Tako in zato – zaradi principa avantgardnosti – je bil TIGR desetletja po vojni zamolčan!

Mene je sram povedati, koliko sem bila stara, ko sem izvedela za TIGR!

Šele zadnja leta pred osamosvojitvijo so se časi in z njimi Zveza komunistov Slovenije začeli spreminjati, kar je s svoje strani tudi prineslo temelje za uvedbo parlamentarne demokracije in osamosvojitev Slovenije. Leta 1997 je predsednik republike TIGR tudi odlikoval z državnim odlikovanjem in tako vsaj malo popravil krivično zamolčevanje prejšnjih partijskih oblastnih garnitur.

V človeku je najmočnejše hrepenenje po svobodi, po samizrekanju, a noben okupator niti diktator tega ne razume

Kakšna je dediščina TIGR-a za nas, kaj nam je trajnega dal – poleg tega, seveda, da je njegov boj vklesan v temelje naše osamosvojitve? Ali – rečeno drugače – kakšno izkušnjo, kakšno dediščino nam je dal, kaj nam je z njo “povedal”? To, kar velikokrat prezremo ali pozabimo: da je največja sila na svetu hrepenenje po svobodi. Svoboda pa se meri po možnosti biti svoj, se pravi v prvi vrsti govoriti svoj jezik, tisti, s katerim si prvič nagovoril svet. Osvojitev maternega jezika, pravi Edvard Kocbek, je totalna avantura. Osvojitev maternega jezika pomeni vstopiti v svet, v njegovo pomenskost, torej v bit sveta. Brez tega človek ne bi bil človek. Po besedi je človek človek, je človeško bitje.

Zato je hrepenenje po svobodi najmočnejša človekova sila, ki ga žene, da razklepa verige nesvobode, da trga oblake iluzij, da išče resnico in primerne (materne) besede zanjo.

Za človeka kot človeško bitje, kot bitje govora (jezika) ni močnejše energije, kot je hrepenenje po samoizrekanju, po svobodi samoizrekanja v jeziku, ki mu je prvi odprl svet in v katerem sanja v spanju ali z odprtimi očimi. Od tod neverjetna vztrajnost vseh narodnoosvobodilnih gibanj, porojenih iz najgloblje človečnostne potrebe, vztrajnost pri boju za osvoboditev. Neverjetno je, da noben okupator te preproste, a temeljne človekove resnice ne razume.

In verjame, da je narod mogoče pokoriti za vse večne čase. Le če bi ga dejansko, fizično uničil, bi bilo to mogoče. Toda tudi ubiti narod – če sam hoče živeti – skorajda ni mogoče.

Hitler se je kar precej “trudil”, pa mu ni uspelo ne z Judi ne s Cigani. In tudi s Slovani ali Slovenci ne, ne jih ubiti ne pokoriti.

Tigrovci niso bili cagavi, kot je velikokrat (zunanja) politika

Tudi meni se je nekako odvalil zoprn občutek nekakšne krivde – ki sem jo čutila ob zanikanju TIGR-a, ko je premier Janez Janša ob 60. obletnici upora proti okupatorju izkazal TIGR-u čast, ki mu gre:

TIGR je bil prvi upornik in TIGR je bil dejansko nacionalni upornik. Ni se umazal s krvjo svojega brata.

Koliko laže bi nam bilo danes, če bi bil ves narodnoosvobodilni boj en sam tigrovski upor! Ne pa da “kidamo” grehe preteklosti. In tega ni in ni konec! Še huje je, zločini, ki sta jih naredili jugoslovanska vojska in (komunistična) politika, padajo po hrbtu tigrovcev, in še več, Primorcev sploh. Popolnoma neupravičeno, popolnoma krivično! Tigrovci s komunizmom niso imeli nič!

Ob vseh izsiljevanjih s strani Italije sem nekajkrat dala pobudo za nekakšno “rekapitulacijo” vsega hudega, kar so nam bili storili fašisti – toda slovenska (zunanja) politika je preveč copatasta, da bi bila naredila kaj takega. Še skupnega(!) poročila mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije slovenska oblast ni mogla natisniti v dovolj veliki nakladi, da bi nam billo dostopno!

Če bi bili tigrovci tako cagavi, kaj bi bilo s Primorsko danes? Kje bi bila? No, če bi bili tigrovci tako ponižni in uslužni, jih pač ne bi bilo … Če za koga velja Trubarjeva etična norma Stati in obstati, potem velja za Primorce. In Primorke, kajpak!

Junija 2005                                                                                    Dr. Spomenka Hribar