Kako se je del Demosove večine nekritično podredil ostankom komunizma

4

Je dan slavljenja zaveze PIF odporu proti zmagovalcem druge svetovne vojne, po komunistični domnevi imperialistom Angležem, Američanom, Francozom in njihovim zaveznikom, torej tudi proti svoji tedanji domovini Jugoslaviji. Je dan slavljenja Hitlerjevega rojstnega dne (r. 20. aprila 1889) z rojstnodnevnim darilom: ustanovitvijo njemu zavezniške PIF. Je dan slavljenja nacifašistične okupacije domovine.

In končno je tudi dan slavljenja dveletnega vojnega nacifašistično-komunističnega zavezništva jugoslovanskih in slovenskih komunistov poleg vseh drugih z nacisti in fašisti vseh vrst, torej dan slavljenja zavezništva zločincev Hitlerja in Stalina, a tudi Tita.

27. april je torej sramotni praznik sodelovanja z okupatorjem, dan kolaboracije komunizma, tudi slovenskega, z nacizmom (nacionalsocializmom). 76 let po koncu 2. svetovne vojne ta sramotni pakt oziroma kolaboracijo praznujemo kot edini na celem svetu le še mi, Slovenci!

Kako se je del Demosove večine nekritično podredil ostankom slovenskega komunizma

Ta uvod je bil potreben, da bi laže razumeli, kakšno neumnost je sprejela takrat, pred 30 leti, ob določanju državnih praznikov slovenska skupščina. Tedaj se je del Demosove večine nekritično podredil ostankom slovenskega komunizma. V zameno za določitev državnega praznika za Binkošti, ki so itak vedno na nedeljo, je ta del Demosa ob glasovanju pristal, da je kot slovenski državni praznik ostal tudi zlagan, v času komunizma na čuden način določen praznik na dan 27. aprila kot dan upora proti okupatorju.

Zaradi tedanje temeljite razprave v skupščini, tudi moje, so vsi tedanji poslanci vedeli za vse prej omenjene trditve o sramotnosti in zavrženosti slavljenja tega dneva. Prav tako so vsi vedeli za predlog, da bi razglasili za slovenski državni praznik 13. maj kot dan upora proti okupatorju, saj so vsi obrazloženi predlog prejeli. Tedaj so bila zgornja dejstva proti slavljenju 27. aprila jasno navedena. Prav tako je bil jasno razložen domoljubni boj organizacije TIGR in njen prvi oboroženi spopad s fašističnimi okupatorji na ta dan na Mali gori pri Ribnici, ki je bil sploh prvi oboroženi spopad z okupatorji na Slovenskem po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije. V tem boju je padel TIGR-ov vojaški poveljnik Danilo Zelen, ranjen in zajet je bil Ferdo Kravanja, ušel pa je okupatorjem že vklenjeni Anton Majnik.

Takratnim poslancem je bilo razloženo tudi načrtno zamolčevanje, poniževanje TIGR-a in povzročanje krivic njegovim pripadnikom s strani povojnih slovenskih komunističnih oblasti. Razloženo je bilo tudi, da so povojni komunistični oblastniki ves povojni čas razglašali TIGR za teroristično organizacijo, tako kot dveletni vojni zavezniki komunistov fašisti. In končno je bilo tedanjim poslancem razloženo, da so slovenski komunistični oblastniki in partijski veljaki TIGR-ovce načrtno uničevali na vse možne načine, zlasti resnico o njihovem delovanju; njihove uspehe in zasluge pa so si nepošteno, lažnivo, zvijačno in potuhnjeno prilaščali.

Duh pakta Ribbentrop-Molotov je bil še vedno vsajen v slovenskih glavah, ne le partijskih

Nekateri poslanci tedanje slovenske skupščine smo zato pred 30 leti, leta 1991, poskušali prekiniti to slovensko sramoto, slavljenje paktiranja, to je kolaboracije slovenskih komunistov z nacionalsocialisti (nacisti) in posledično s fašisti. Ni nam uspelo, duh pakta Ribbentrop-Molotov je bil še vedno vsajen v slovenskih glavah, ne le partijskih.

Zaradi vsega naštetega je bilo večinsko odklonilno stališče tedanjih poslancev, deloma tudi Demosovih, za določitev državnega praznika dan upora proti okupatorju na 13. maj preračunljivo nepošteno.

Upal sem, da bomo letos, po sprejemu praznika upora proti okupatorju 13. maja, vojnim zaveznikom mogli sporočiti veselo novico, da ne praznujemo več od komunistov vsiljenega nam dneva 27. aprila kot praznika zavezništva naših komunistov z vojno navezo sil osi Hitler-Stalin, kajti le to in kolaboracijo komunistov z nacisti pomeni ta razvpiti praznik. Upal sem torej, da nas bodo zmagoviti zavezniki potem mogli in smeli povabiti na vsakoletne slovesnosti praznovanja konca druge svetovne vojne in zmage v njej kot aktivne udeležence, na primer na slovesnost v Normandijo.

A sem se prevaral. Duh kolaboracije komunistov z nacisti je še vedno premočan. Tudi sejanje strahu med nasprotnike te kolaboracije in sejanje laži in obrekovanj proti TIGR-u sta še vedno preveč prisotna med zgodovinsko zavedenimi Slovenci. Pristojni odbor Državnega zbora 4. maja letos ni zmogel dovolj hrabrosti in poštenosti, da bi presekal ta lažnivi pitijski vozel, podredil se je naslednikom komunistične kolaboracije z našimi smrtnimi sovražniki nacisti in ni sprejel predloga Slovenske nacionalne stranke s podporo Vlade RS, da bi uveljavil 13. maj kot slovenski praznik upora proti okupatorju.

Slovenski narod mora spoznati resnico o tem, kdo je bil kolaborant

Zato bo moral slovenski narod čim prej ugotoviti pravo resnico o dveletni medvojni kolaboraciji komunistov z nacionalsocialisti in fašisti, torej o kolaboraciji, ki je nastala veliko prej kot kasnejša, izsiljena zaradi komunističnega nasilja nad slovenskimi ljudmi in nujna za ohranitev slovenskega življa.

Tudi bo moral slovenski narod popraviti odnos do TIGR-a, prve protifašistične organizacije v Evropi. Prenehati bo moral klevetati TIGR, češ da so bili njegovi pripadniki teroristi, kot so jih označevali italijanski fašisti v svojih policijskih poročilih in fašističnem tisku ter kot so za njimi do današnjih dni papagajsko ponavljali njihovi vojni zavezniki slovenski komunisti, še zlasti njihovi povojni partijski, boljševiško usmerjeni oblastniki in od njih zavedeni nevedneži. Italijanski fašisti namreč po vseh storjenih predvojnih in medvojnih zločinih niso imeli prav nobene pravice nikogar označevati za terorista, še zlasti ne domoljubov organizacije TIGR, katere glavni cilj je bil upreti se fašističnemu terorizmu in raznarodovanju Slovencev.

Molk o TIGR-u bo treba prekiniti in popraviti zlagano zgodovino

Tigrovcem se bo morala slovenska oblast opravičiti za vse tegobe, ki so jim jih storile njene predhodnice.

Predvsem pa moramo biti Slovenci ponosni na TIGR in na njegova dejanja v boju proti fašistom. Evropi in svetu moramo resnico o TIGR-u razložiti in razširiti, kot je to takoj po vojni storil angleški zgodovinar Alan John Percival Taylor.

Pobudnikom pravega slovenskega praznika upora proti okupatorju želim vztrajnosti pri teh prizadevanjih in upam, da bodo končno uspeli in Slovence rešili zgodovinske cokle, kolaboracije slovenskih komunistov z nacisti v medvojni nacifašistično- komunistični navezi.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

4 KOMENTARJI

  1. Spoštovani avtor, ko se je iz vas norčeval bohinjski skojevec, ki je ljubil mladostno samopašnost in vsa prekinil z “nehajte afne guncat!” je bil vključen v Demosovo strukturo kot mnogi, ki so Vas – nas kontrolirali in poročali naprej kdo je nevaren in ga je treba ožigosat.
    Vse kar ste napisali je samo dokaz več za resnega novinarja, kako so mledi kurirčka s prenosom oblasti po sorodstvenih vezah zagotavljali sebi stanovanje in standard, čeprav so bili, so in bodo klasični državni uslužbenci.
    Zapis, ki ste ga predstavili je samo dokaz več, kako so se bali lastne barabije zaradi praznika. Demosovci pa zaradi revščine duha pristali na dan UPORA, da sedaj Šumadijci ne mahajo s slovenskimi državami ampak jugoslovansko zastavo republike Slovenije.
    To je rezultata mehkega prehoda pod kontrolo bohinjskega skojevca!!!

  2. Jaz imam to v nekoliko drugačnem spominu. V zvezi s prazniki imam tudi nekaj »insiderskih« informacij, kot vodja poslanskega kluba (Narodni demokrati v okviru Demosa), ko smo se leta 1991 pogajali o novih (in starih!) praznikih. Ideološke razlike med Demosom (kjer pa sem jaz tedaj sodil v »trdo jedro«) in starimi silami so pripeljale tudi do hudih pogajanj in konfrontacij. Še največ »zaslug« za kompromis je imela Spomenka Hribar, ki je formalno sicer bila v prvi skupini, s srcem pa v drugi (»Zaustavite desnico«). (Ampak res zelo) poenostavljen kompromis je bil naslednji: vi nam Velikonočni ponedeljek in Veliki šmaren, mi pa vam 27. april in Dan reformacije. Ni pa šlo za Binkošti, kar tudi ni bilo tako pomembno, saj ta praznik pride vedno na nedeljo in je tako ali tako dela prost.

    Glede praznika 27. aprila imam povsem enako mnenje kot g. Gros v gornjem članku! Pa ne samo to: tako mnenje sem imel tudi že ob sprejemanju obravnavane zakonodaje in sem to tudi zagovarjal v raznih razpravah. Na žalost pa brez kompromisov ni šlo in sem s težkim srcem sprejel tudi dogovor o 2 : 2… V igri so bili še številni drugi, usodnejši zakoni, državotvorni in bistveni za osamosvojitev! Ker Demos ni imel večine v vseh treh zborih, je bilo treba tudi kaj s težkim srcem »žrtvovati«. Sem se pa ob glasovanju glede praznika 20. aprila sam pri sebi tolažil z upanjem, da bomo to pač čez nekaj let lahko spremenili, ko bo tranzicija končana. Glede tega se se pač zmotil, saj ta čas še ni napočil niti po 30 letih… Ampak enkrat pa bo!

    • Za binkošti imajo marsikje počitnice, ne samo praznik na nedeljo. Vnebohod je bil malo nazaj. Tudi praznik v Avstriji in drugod. Da ne govorimo o sv. Resnjem telesu. Telovo je drzavni praznik praktično povsod v državah s katoliško tradicijo. Pri nas ne. Enako veliki petek. Pa sv.Trije kralji. Brezmadezna je drzavni praznik v Avstriji. 1.november drugod uradno poimenujejo Vsi sveti, ne socialistično kot pri nas. In leta se drugod šteje po Kristusu, ne “našem stetju”. V drugih državah Evrope, z izjemo Francije, je na vseh stopnjah osnovne in srednje šole verski nauk del kurikuluma tudi javnih sol.

      Zamerim, pa ne mislim prvenstveno vas osebno, da se niste niti borili za umestitev krščanske tradicije v slovensko javnost v skladu s tem, kar je norma tistih drzav demokratične tradicije, ki so del našega kulturnozgodovinskega kroga. Tudi zato, ker je Hrvatom in Madžarom te preboj iz mentalne dediscine ateisticnomarksisticnega režima uspel, nam pa v glavnem ne.

Comments are closed.