Ponarejanje slovenske zgodovine brez primere

dr. Stane Granda / Arhiv Reporter
Fili Dei miserere nobis. Exaudi nos Christe! Veterani, R i P!

Gospod predsednik Republike Slovenije. Mislim, da mora biti naju oba take armade pod takimi ljudmi strah! Čudno, da je država zdržala četrt stoletja, ko so v njej na najodgovornejših mestih ljudje, ki ne razumejo njenega bistva in poslanstva.

Ponarejanje zgodovine je staro toliko kot ukvarjanje z njo. Uporabljajo jo tisti, ki jo razumejo kot politiko za nazaj. Pri tem jih vodijo oblastni, še bolj pogosto pa lizunski interesi. Lahko gre tudi za čisto neznanje, amaterizem v smislu, da smo vsi raziskovalci in znanstveniki. Kot je to veljalo v samoupravnem socializmu in zlasti kasneje, ko je prevladalo usmerjeno izobraževanje. Pred njim niso imuni niti poklicni zgodovinarji. Med najbolj osupljivimi njihovimi »odkritji« je bila neposredna povezava med kmečkimi punti in NOB.

Zadnje mesece smo priča intenzivnim prizadevanjem za ponovno razvodenitev slovenske osamosvojitve. To ni nekaj novega. S tem smo se srečevali že takoj po koncu Vojne za Slovenijo in kasneje se je samo še intenziviralo. Posebno aktivni so bili pri tem nekateri člani Zveze borcev, ki so jo razglasili za operetno, ker je bilo v njej premalo padlih. Pogrešali so tudi njen »revolucionarni karakter«: pobijanje lastnih ljudi.

Zelo razočarani so bili tudi mnogi preprosti osamosvojitelji, ki so pričakovali, zaradi svoje aktivne udeležbe v Vojni za Slovenijo, vsaj senco privilegijev in predpravic, ki so jih uživali nekdanji partizani. Nenazadnje so se oni borili za slovensko Slovenijo, partizani pa za Titovo Jugoslavijo. Nič od tega se ni zgodilo. Njihovo razočaranje je z vsakim letom hujše in tragičnejše. Postajajo najhujši kritiki Slovenije. Imajo občutek, da so prezrti, pozabljeni in zanemarjani. Zato imajo razni Lipič & Co toliko več uspeha in pristašev. Zlorabljanje zamer je vedno, zlasti pa v politiki, najuspešnejše!

V Zvezi veteranov vojne za Slovenijo, dokler jih je vodil brigadir Srečko Lisjak, te struje, razen pri Rini Klinar, skoraj ni bilo čutiti,. Po njegovi odstranitvi pa je prišlo do pravega ideološkega stampeda, ki dosega vrh pod sedanjim predsednikom generalmajorjem Lipičem. Med njim in njegovimi predhodniki pa obstaja majhna, mogoče bolj navidezna, toda pomembna razlika. Oni so hoteli navezati slovensko osamosvojitev in osamosvojitelje neposredno na partizansko gibanje. Po »odkritju« množičnih pobojev, je to nemogoče zagovarjati. Zato hočejo sedaj navezati osamosvojitev na nekdanjo TO, ki naj bi imela tako zamisel in naravo že ob svojem nastanku 1968. leta. Pri tem jih prav nič ne moti, da je bila TO del JLA, daje bila oborožena sila ZKJ. Odločitev o njeni ustanovitvi je sprejel politični vrh SFRJ, njena naloga je bila zaledno delovanje ob eventualnem napadu zunanjega sovražnika na SFRJ.

V TO ni bilo nič specifično slovenskega. Mogoče le za nekdanjo Jugoslavijo netipična resnost pri izvajanju oblastnih ukazov. Kot par-nepar, na kar so se drugi požvižgali, mi pa držali. Njen edini element slovenskosti je bilo slovensko poveljevanje, ki pa ga številni, zaradi šolanja v jugovojski, praktično niso obvladali. Nosili smo jugoslovanske vojaške uniforme, kasneje smo dobili le drugačne kape. Na njih so bile rdeče zvezde – nekatere s srpom in kladivom. Imeli smo politične komisarje, katerih odsotnosti leta 1991 nisem pogrešal. Namen Lipiča & Co. je jasen. Dokazali bodo, da se je že Tito kot vrhovni poveljnik zavzemal za slovensko osamosvojitev. Genialno! Za Nobelovo nagrado!

Slovenska osamosvojitev ni potekala pod rdečo zvezdo, ki je internacionalni komunistični simbol, prva slovenska samostojna država pa je končni cilj slovenskih narodnih preživitvenih naporov. Teritorialci 1991 nismo nosili rdeče zvezde. Ob mobilizaciji mi je bilo izrecno naročeno, da z njo ne smem priti. Pravzaprav je bila simbol nam nasprotne sovražne strani.

Ponarejanje slovenske zgodovine ima, ker osamosvojitelji ne uživamo materialnih ugodnosti, naš ugled v družbi pa ni vreden počenega groša, izrazito ideološko ozadje. Njegovi protagonisti hočejo pridobiti na političnem področju, dvigniti ugled nekdanje partije in spremeniti politični značaj »Juge«. Predvsem pa želijo izničiti družbeni in politični ugled resničnih osamosvojiteljev. Izjemno se ujema z prizadevanjem »novih obrazov«, da naj se stare zasluge izničijo. Zanimivo, da jim kaj podobnega o zvezi borcev ne pade v glavo in podpirajo »nove partizane«, katerim še puh pod nosom ni začel rasti.

Kontinuiteta med TO in slovenskimi osamosvojitelji obstaja v velikem delu osebja, nič, prav nič pa v njenem  duhu in cilju. Slovenski osamosvojitelji so bili dejansko antiteza TO, čeprav so imeli isto ime. Prvič je bilo njihovo poveljstvo politično slovensko, bili so borci za demokracijo in slovensko osamosvojitev, niso nosili rdeče zvezde, ki je prepoznavni znak Lipičeve klike. Po njihovi logiki bi morali slaviti Avstro-Ogrsko armado, katere pripadnik ni bil samo general Rudolf Maister, ampak tudi velika večina njegovih vojakov. Tako kot pri njih tudi v avstrijski vojski ni bil slovenski jezik tako preganjan kot v JLA. Avstrijski vojak je bil tudi Josip Broz. Resnično je bila avstrijska vojska predhodnica slovenske osamosvojitve! Ali ni tako, gospod general Lipič?

Pa jugoslovanska kraljeva vojska! Večina slovenskih partizanov jo je služila. Številni njeni oficirji so prestopili  k partizanom. Na čelu z mojim pogostim sogovornikom generalom Jako Avšičem. Nenazadnje, stari Ribar je imel visoke funkcije v starojugoslovanskem parlamentu. Čeprav se je čudežno rešil pred komunističnim atentatorjem, je bil predsednik prvega in drugega zasedanja Avnoj-a. Vsekakor moramo tudi v kralju Aleksandru videti predhodnika slovenske osamosvojitve! Ali ni tako, gospod general?

Če si v JLA in TO samo črhnil, kako bi bilo lepo, če bi bila Slovenija samostojna država, si svojo kariero postavil na kocko. Lahko tudi življenje! To je bil hujši zločin, kot pa blatenje »tekovina revolucije i druga Tita«. Misliti samo slovensko je bil na vrhu jugoslovanskih vojnih zločinov, saj so že slovensko petje označevali kot separatizem. V TO je bilo glede petja boljše, toda misel na slovensko samostojno državo je bila zločin. Glede na to, da je bil gospod general v letih 1977-1990 pomočnik za organizacijsko-mobilizacijske zadeve v murskosoboškem občinskem štabu TO, ki je bila pomožna udarna sila Titove JLA, te razmere gotovo pozna.

Koliko je bilo pomembno članstvo v ZKS za kariero v TO? Do kdaj je bila rdeča zvezda, kot oblika prasimbol, pri komunistih pa znak pripadnosti svetovni proletarski revoluciji pod vodstvom Lenina, Stalina in Tita, del uniforme TO? Kaj pravzaprav hoče predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, razen da jim jemlje še zadnjo trohico družbene veljave, s popravljanjem zgodovine. Se iz slovenske osamosvojitve samo norčuje, ali ima z njenim »popravljanjem« ali ponarejanjem politične namene.  Gotovo razume zgodovino v funkciji politike za nazaj? »Nije krivo dete, kriv je odgoj«, so modrovali v moji mladosti.

V slovenski vojski je bilo pod zadnjo ministrico, pripadnico komunistov, iz vesolja mogoče opaziti njeno ideologizacijo. Zato ni slučaj, da so nekateri njeni oficirski pripadniki tudi pri navezavi na Titovo TO tako aktivni. Je to v skladu z ustavo? Duhom slovenske osamosvojitve? Kako to, da ustrezni parlamentarni odbor ni opazil teh, za slovensko družbo skrajno nevarnih razmer v slovenski armadi?

Predsednik Republike kot vrhovni poveljnik tragične slovenske vojske bo moral tudi pred tem ideološkim nasiljem, ki se izraža predvsem v ponarejanju zgodovine in so nekateri častniki slovenske vojske ključni faktorji, v njej narediti red. Vojska bo postala idejno razklana, kajti ni dvomiti, da se bodo proti jugoslovenarjem organizirali samoslovenci, ki morajo biti njena hrbtenica! Vojska mora biti usmerjena v prihodnost, biti pripravljena in reagirati na dogodke, ki so pred njo, ne pa biti žrtev lažne zgodovine in oblastnih ambicij ljudi preteklosti. Če so zaradi slabe vojaške pripravljenosti dobili negativno, bi zaradi ideološke morali dobiti dvakrat podčrtano negativno oceno.

»Iz vseh razpoložljivih virov (bi jih lahko citirali gospod general?) pa je nekaj očitno: ne pripadniki TO ne pripadniki milice se niso borili ne za Demos ne za katerokoli drugo partijo – takratno in kasnejšo (mimogrede, sploh niso primerljive, prva je nosilec totalitarizma, druga odraz demokratičnih razmer) – za nobeno od skupin, ki so razprodale Slovenijo, dovolile, da se je tajkunizirala in pristala na margini boljše, bolj pravične in poštene družbe. Borili so se za svojo domovino in za svojo državo!«

Gospod general! Besede demokracija ni v vašem slovarju! Vprašanje je, kakšno je njeno mesto v sistemu temeljnih družbenih vrednot?! Demos, ki je izpeljal največji dosežek v slovenski zgodovini, samostojno, mednarodno priznano slovensko državo, vam je očitno krivec za vse slabo v Sloveniji. Kateri stranki so pripadali tajkuni, kater f(F)orum jih pokriva? Očitno vam samostojna Slovenija ni primerljiva z vam tako ljubo Jugoslavijo na čelu s Titom in TO kot njegovim »oboroženim ljudstvom«. Sicer pa so skoraj do pike enak besednjak kot gospod general uporabljali tudi tisti, ki so metali v Barbarin rov in sodelovali pri podobnih veledelih za »pravičnejšo in boljšo družbo, domovino in svojo (ljudsko) državo«.

Nič ni na svetu lažjega kot manipulirati z gesli in čustvi!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Spoštovani gospod general! Kot nekdanji diplomat ste gotovo zelo razgledan v svetovnih političnih razmerah. Tako veste, da na Češkem ni bilo Demos-a, sedanji predsednik vlade in eden največjih čeških tajkunov, je bivši sodelavec tajne policije. Da je na prestolu, pa uživa podporo tamkajšnjih komunistov! Vas to na kaj spominja? Da o podobnostih z drugimi državami »ljudske demokracije« niti ne govorim.

Gospod predsednik Republike Slovenije. Mislim, da mora biti naju oba take armade pod takimi ljudmi strah! Čudno, da je država zdržala četrt stoletja, ko so v njej na najodgovornejših mestih ljudje, ki ne razumejo njenega bistva in poslanstva.