Zgodovina ponavljačev ne spusti skozi, 1. del

16
1878

Slovesna razglasitev samostojne Slovenije, 26. 6. 1991 (arhiv Časnik)V slovenski osamosvojitveni vojni je zmagala slovenska država, zmagala je Republika Slovenija, čeprav je bila stara le deset dni. Njen nastanek, vzpostavitev ključnih demokratičnih institucij, vojaška zmaga, njeno mednarodno priznanje, članstvo v ključnih mednarodnih zvezah itd., so vtkani v njen DNK, ki ga je potrebno skrbno negovati, kot njen temelj, in si prizadevati za njen napredek na vseh področjih.

Slovenska država, osamosvojitvena vojna in Evropska unija

Leta 1931 se je Winston Churchill lotil zanimivega izziva. Napisal je prispevek k tim. alternativni zgodovini. Razprava o vprašanju kaj bi se zgodilo, če v bitki za Gettyssburg, najpomembnejši bitki v ameriški državljanski vojni, ne bi bil poražen konfederalni general Robert E. Lee, je njegov prispevek k “counterfactual History”. Vprašanje “kaj bi bilo, če bi bilo drugače”, je zanimiva metoda, s katero lahko tudi nekatere stvari v naši aktualni zgodovini postanejo razumljivejše.

Mnoge vojne so se začele s presenečenjem, zaradi katerega bi se tok zgodovine lahko obrnil povsem drugače. Operacija Barbarossa, v zgodovini druge svetovne vojne znana kot najslabše varovana skrivnost, je Stalina tako presenetila, da se je za nekaj dni skril v svojo dačo zunaj Moskve. Res je nerazumljivo, kljub paktu Ribbentrop-Molotov, da Stalin ni verjel, da bo 3 milijone vojakov Wermachta, ki so se junija 1941 premaknili na rusko mejo, v resnici napadlo. To velja tudi za japonski napad na Pearl Harbour, ki je poveljnika ameriškega štaba Georga C. Marshalla, ujel na jutranji ježi. In neverjetno se sliši, da so Roosveltovega šefa obveščevalne službe Billa Donovana, ki je bil na nogometni tekmi, klicali po zvočniku, da ima nujen telefonski klic, da so mu povedali za napad. Do presenečenj je prihajalo kljub temu, da so obstajali dobri obveščevalni podatki ter analize, ki so te napade napovedovale zelo natančno ali vsaj z veliko verjetnostjo. To velja za nemški napad na Poljsko, države Beneluxa in na Francijo. Francozi so bili, preko svojega vrhunskega agenta Hansa-Thila Schmidta, uslužbenca nemškega urada za šifre, naslednji dan po tem, ko je Hitler najožjemu vojaškemu kabinetu, 5.11.1937, razkril svoj načrt zasedbe Evrope, seznanjeni z njim. In pozneje, vse do napada na Francijo, tudi z vsemi načrti nemške vojske. A je francoski generalštab prvič resno razpravljal o teh podatkih šele dober teden pred napadom, kot je to dobro dokumentiral v svojih spominih Paul Paillole.

Leta 1991 mnogi v Sloveniji niso verjeli, da lahko jugoslovanska armada s silo prepreči slovensko osamosvojitev. Veliko je bilo nejevernih Tomažev, ki so vladne priprave in ocene, da do tega lahko pride, ocenjevali za pretirane. Niso bili redki,  ki so to razumeli le kot krepitev pozicij ministrstev za obrambo in notranje zadeve in politične opcije, ki sta jo predstavljala ministra obeh resorjev. To se je jasno pokazalo pri sprejemanju osamosvojitvene zakonodaje v slovenski skupščini, ki je bila komaj sprejeta z nekaj glasovi večine. Drugi so računali, da bo že grožnja z orožjem odvrnila Demos od osamosvajanja in vojaške intervencije zato ne bo. “Škljocnem dva, tri puta zatvaračem i Slovenci beže!”, je razlagal mariborski general Mićo Delić beograjskemu sogovorniku ob pekrski krizi v pogovoru, ki ga je prestregla Varnostno informativna služba Mihe Brejca. Najbolj naivni so, očarani s padcem Berlinskega zidu in napovedjo “konca zgodovine”, tako ali tako menili, da vojne, posebej na evropski celini, niso več mogoče. Kako daleč od realnosti so bila takrat take ocene, je v manj kot letu dni pokazala balkanska morija.

Zanimiv komentar o neuspešnem katalonskem osamosvajanju, ki ga je pred kratkim napisal Matevž Krivic v Delu, je ponovno aktualiziral pomen vojaške sile. Rekel je, da je ena ključnih razlik med katalonsko in slovensko osamosvojitvijo dejstvo, da je bila Slovenija tudi vojaško pripravljena na ta korak, Katalonija pa ne.

Slovenska politična levica je danes posebej glasna, ko gre za sicer povsem legitimne katalonske načrte. Ne morem se znebiti vtisa, da gre pri tem tudi za figov list, ki naj čimbolj prekrije njeno domače ravnanje ob osamosvajanju. Danes, kot takrat, spet ponuja peticijo, le da tokrat drugačno od znane Mirovniške deklaracije pred sedemindvajsetimi leti, ko je šlo za Slovenijo. Kljub temu, da je Španija izrazito unitaristična država, ustavno pravno povsem drugačna od takratne Jugoslavije, apelira na vest slovenske politike.

Ko je šlo za slovensko samostojnost je bila levica proti osamosvojitvi. Ustanovitev samostojne slovenske države ni bil njena “intimna opcija”, celo njenemu priznanju je nasprotovala. Milan Kučan in Ciril Ribičič sta sekretarja socialistične internacionale na večer razglasitve prosila naj evropska levica vendarle ne da države slovenski desnici. Piero Fassino, bivši italijanski minister in funkcionar socialistične internacionale, v svoji knjigi takole opiše svoje srečanje z njima: “Slovenski komunisti so prosili, naj jih ne bi pustili samih, pri čemer so rotili italijansko in evropsko levico, naj neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik ne podarita desnici.” Ali pa se spomnimo sestanka slovenske opozicije s predsednikom zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem, tik pred vojno 1991, ki ga je tudi opisal v svoji knjigi. Vprašal jih je, zakaj vendar ne vržejo Demosove vlade, če se ne strinjajo z njeno politiko. Odgovorili so, da bodo to storili takoj potem, ko osamosvojitev tako ali tako ne bo uspela. Samo opozicijski socialisti Viktorja Žaklja so ves čas podpirali osamosvojitev, celo prvi so predlagali referendum, podprli osamosvojitveno zakonodajo in zato najbrž niso bili povabljeni na sestanek z Markovićem.

Tako ravnanje opozicije pove, da njena prioriteta ni bila samostojna slovenska država. Komunisti so vedeli, da to za njihovo oblast ne bo dobro. Ideja samostojne slovenske države se je tudi ostali opoziciji zdela regresivna in nazadnjaška v dobi vseevropskega združevanja. Poleg tega jo je imela za rizično, tako ekonomsko kot politično, in obenem v resnici neuresničljivo romantično in zato zgrešeno predstavo Demosa. Tudi del politične emigracije, ki je svetoval predsedniku Demosove vlade Lojzetu Peterletu, je, na moje veliko presenečenje, svaril pred prenagljenimi koraki in svetoval vztrajanje v jugoslovanski skupnosti “vsaj še nekaj časa”, češ, kam bo Slovenija izvažala, če ne bo Jugoslavije. Upoštevaje vse to in naše lastne dvome o uresničljivosti ambicioznih načrtov, ne preseneča prvi vladin predlog o konfederaciji, ki ni bil zgolj taktične narave.

Kako naj ravna legalna oblast ob agresiji?

Potem je bila Slovenija napadena. Vprašanje ravnanja predstavnikov oblasti v razmerah, ko je država napadena ali celo okupirana, je  eno najpomembnejših vprašanj svetovne zgodovine. Ne preseneča, da prav zdaj prihaja na filmska platna Najtemnejša ura, ekranizacija ključnih nekaj dni novoimenovanega premierja Winstona Churchilla, ki so sovpadali z nemškim napadom na Francijo in države Beneluxa. Njegovo soočenje z nemško agresijo ni bilo nič manj dramatično od soočanj z lastnimi dvomi in z zunanjim ministrom Edwardom W. Halifaxom in nekdanjim premierjem Newillom Chamberllainom, ki sta bila naklonjena dogovoru s premočnim Hitlerjem.

V prejšnjem stoletju so se Slovenci nekajkrat  znašli v takih temnih urah. Vzporednic z razmerami med napadom Trojnega pakta na Jugoslavijo leta 1941 in JLA na Slovenijo leta 1991 je kar nekaj. Ko danes prebiram Bojana Godešo in Tomaža Ivešića o ravnanju slovenskih oblasti pred in med okupacijo v času druge svetovne vojne, se ponujajo zanimive vzporednice z razmerami ob slovenski osamosvojitvi. Ključni ljudje vladajoče Slovenske ljudske stranke Fran Kulovec, Marko Natlačen, in tudi Miha Krek, Franc Snoj in drugi, razmeram niso bili kos. Njihove možnosti niso bile velike, odgovornost pa, glede na to da so predstavljali slovensko oblast, izjemna. Mučno je prebirati poročila o sestankih takratnih voditeljev, ko jim je jugoslovanski obrambni minister, armadni general Bogoljub Ilić, razlagal, da se nemški vojski ne morejo upirati dlje kot štirinajst dni.

Odnos tako po odgovornosti, kot po pomembnosti takrat marginalnega političnega pola, slovenskih komunistov, (bilo jih je nekaj več kot 1000), do okupatorjev leta 1941, pa je bil ves čas skrbno usklajevan z njihovim ključnim ciljem – osvojiti oblast. Brez vojne bi bili ti načrti komunistov najbrž povsem utopični. Oba politična pola sta si tako na različne načine prizadevala za svoje preživetje. Od paktiranja z okupatorjem, do oportunističnega skrivanja glave v pesek, in od organiziranja odpora do ostrega medsebojnega obračunavanja v državljanski vojni, ki ga je agresor spretno izkoriščal.

V času obeh vojaških napadov je bila Slovenija del federalne oz. pred tem večnacionalne države. Pustimo ob strani dejstvo, da je Badinterjeva komisija šele leta kasneje presodila, da je bila Slovenija samostojna država trenutek po razglasitvi 26. 6. 1991. V resnici se takrat državna oblast v Beogradu na to ni ozirala. Jugoslavija je bila  v začetku štiridesetih in prav tako devetdesetih let prejšnjega stoletja ujeta v razmerja velikih sil. V času druge svetovne vojne Velike Britanije in Nemčije, leta 1991 pa sicer razpadajoče Sovjetske zveze, Evrope in ZDA. Leta 1941 je bil razlog za sovražnost državni udar po podpisu pristopa k paktu s silami osi (znano je, da je bilo s tajnim aneksom k  paktu Jugoslaviji celo zagotovljena ozemeljska nedotakljivost in prepoved vojaške uporabe njenega ozemlja s strani sil osi, kar zrelativizira znan klic “Bolje rat, nego pakt!”). Vojaškemu udaru častnikov letalstva Kraljeve vojske, ki jim naj bi asistirala tudi britanska obveščevalna služba, je sledil vojaški napad in hiter poraz jugoslovanske vojske. Jugoslovanski obrambni minister se je zmotil za tri dni, poražena je bila v enajstih dneh.

Marca leta 1991 ni prišlo do državnega udara jugoslovanske vojske, (admiral Stane Brovet naj bi v imenu generalštaba na Predsedstvu SFRJ, kot v knjigi Kako su Srbi izgubili vek, piše Borisav Jović, podal oceno, da bi klasičen državni udar v končni fazi pomenil razpad federalne države, in član predsedstva Bogić Bogićević se ni uklonil pritiskom), se je pa vojska odločila za omejen vojaški poseg. Ko je prišlo, če poenostavimo, do “udara” Slobodana Miloševića v Srbiji na eni strani in osamosvojitve Slovenije in Hrvaške na drugi strani, so federalne oblasti pod Antejem Markovićem, podprte z evropsko in ameriško politiko, ki sta Jugoslavijo želeli ohraniti, legitimirale poseg vojske proti Sloveniji. Računale so na domino efekt in discipliniranje republik po korakih. Že od Woodrova Wilsona v Versaillesu po prvi svetovni vojni pozabljenim Slovencem je grozilo, da se bo zgodovina ponovila in jih bo spet potisnilo v neko novo jugoslovansko preizkušnjo. Še toliko bolj, ker je neko “novo obliko” jugoslovanske države podpiral dobršen del slovenske levice. Izjave predsednika predsedstva Janeza Stanovnika v srbskih medijih o nepredstavljivosti obstoja Slovenije zunaj Jugoslavije, kar je označil celo za samomor, so to jasno govorile ter opogumljale tiste, ki so še računali, da se Slovenijo lahko odvrne od njenih načrtov.

Z državo ali brez nje

Kot leta 1941, tako tudi leta 1991, Slovenci niso bili za agresorja. Kot aprila 1941, je tudi junija 1991, napad izvedel vojaško bistveno močnejši napadalec. Leta 1991, glede na to, da je šlo za napad federalne vojske na federalno entiteto, v kateri so bile te vojaške enote že stacionirane, je bil napadalec na štabnih zemljevidih še močnejši. Vendar se je spopad razvijal na način, da so mu, sicer bistveno šibkejše, slovenske oborožene sile že na začetku preprečile razviti vse njegove vojaške potenciale. Slovenska politika je, kljub velikim dilemam neposredno po napadu, ostala enotna in tako je opozicija ustavila podpisovanje peticije zoper obrambnega in notranjega ministra takoj, ko je bilo videti, da naše oborožene sile vzpostavljajo ravnotežje.

Tudi razkosanje Slovenije med Nemčijo, Italijo in Madžarsko leta 1941 ni imelo podpore v nobeni od slovenskih političnih strank. Soočene z razpadom Jugoslavije so nemočne stale ob strani, pričakujoč najhujše. Komunisti so do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo podpirali protiimperialistično vojno zoper Francijo in Veliko Britanijo in sledili politiki Sovjetske zveze. Kljub izgonu jugoslovanskega veleposlanika iz Sovjetske zveze ob napadu Nemčije na Jugoslavijo, komunisti niso spremenili odnosa do prve države socializma in so še naprej sledili njenim napotkom. Protiimperialistično fronto so obrnili zoper okupatorja šele, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo.

Podobnosti ali razlike med obema zgodovinskima situacijama, upoštevaje zelo različne zgodovinske okoliščine, ne gre iskati toliko v odnosu do okupacije. Niti ne v odnosu do okupatorja in agresije, pač pa v položaju v katerem se je v obeh primerih znašla slovenska legalna oblast. Osrednje vprašanje je v odnosu do slovenske države. SLS ne prej in ne leta 1941 ni imela nobene resne programske usmeritve k slovenski državnosti in samostojnosti. Ves čas je nihala med jugoslovansko centralistično opcijo in večjo avtonomijo, po razpadu Jugoslavije v drugi svetovni vojni pa je občasno omenjala tudi slovensko samostojno državo. Ta ideja je v SLS programsko in politično povsem dozorela šele v njeni povojni emigraciji, ko praktično ni imela več nobenega vpliva na dogajanje v Sloveniji in Jugoslaviji in mednarodni politiki.

Komunisti so najprej odklanjali Jugoslavijo kot “ječo narodov”. Soočeni z vojnimi razmerami in svojim odnosom do revolucije in Sovjetske zveze na eni, in ocenami o možnosti vzpostaviti revolucionarno oblast doma na drugi strani, pa so spremenili svoja stališča. Kljub temu, da je od Speransa dalje pravica naroda do samoodločbe stala v njihovem programu, pa niso bili za samostojno Slovenijo. Ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej je vprašanje jugoslovanske zahodne meje soočilo to idejo z veliko sliko, ki je nastajala po drugi vojni. Priključitev Primorske Sloveniji je najbrž odtehtala in preokupirani z ustanavljanjem velike balkanske federacije, ki naj bi jo, poleg Jugoslavije, sestavljali še Bolgarija in Albanija, so se skupaj z drugimi jugoslovanskimi komunisti lotevali izgradnje oblasti sovjetov.

Enako je veljalo za slovenske komuniste konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav so botrovali rešitvam v jugoslovanski in slovenski ustavi, ki so govorile o pravici narodov do samoodločbe, nikoli niso bili niti blizu odločitvi za samostojnost. Plahi poskusi tematiziranja tega vprašanja so se vedno zaključili z notranjimi obračuni in političnimi likvidacijami “nacionalistov in liberalcev”. Znan je obračun s Stanetom Kavčičem, ki je heretično odpiral edino relevantno vprašanje za komuniste – vprašanje njihove oblasti! Oboje, nacionaliste in liberalce iz partijskih vrst in politično emigracijo desne provenience, ki je ušla povojnim pobojem, je uspešno preganjala slovenska služba državne varnosti. V razmerah hladne vojne je bila jugoslovanska država povsem sprejemljiva tudi za vse mednarodne faktorje, ki so pogosto zamižali na obe očesi, ko je SDV operirala v tujini. Da so bili izrecno zainteresirani za obstoj Jugoslavije, nam je neposredno pred osamosvojitvijo jasno povedal tudi ameriški državni sekretar in velik del orkestra držav EU.

50. obletnica ustanovitve Teritorialne obrambe in slovenska država

Vojna je za vsako oblast ultimativni izziv. Soočena z vprašanjem, kako ravnati ob vojaški agresiji, je oblast odvisna od svojih preteklih ravnanj in odločitev, največkrat predvsem od tistih, ki jih ni nikoli sprejela, pa bi jih najbrž morala. Brez lastne države ima vsaka nacionalna politika zvezane roke. Politika, ki si prizadeva zgolj za ohranjanje ali za pridobitev oblasti v neki poddržavni tvorbi, ni sposobna ne odločnega ravnanja in ne zaščite prebivalstva in lastnih interesov. Vsi vzvodi države, vsa njena funkcionalnost, vsa orodja, ki bi jih morala imeti na voljo (vojska, državni aparat, finance …), so podrejena nekim drugim instancam, večnacionalni državi ali federaciji, še največkrat najmočnejšemu členu v taki tvorbi.

Obletnica, ki se bliža, ponovno aktualizira ta vprašanje. Letos se slovenska levica s svojimi veteranskimi organizacijami namreč pripravlja na proslavo 50. letnice ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije. V lanski decembrski številki revije Veteran beremo, da je bil 20. november 1968 dan, ko je slovenski izvršni svet sprejel odlok o tem, dokaz, da je slovenska socialistična oblast že takrat razmišljala o slovenski samostojnosti. To ne drži. Ustanovitev TO je bila jugoslovanska reakcija na grožnjo sovjetske intervencije, spodbujena z agresijo na ČSSR. Nobenega namena ni bilo, da bi ta korak vodil k slovenski samostojni državi. Treba pa je reči, da so edino v Sloveniji resno vzeli možnost formiranja TO in dejstvo, da je postala slovenščina jezik poveljevanja, je vzbudilo mnoga upanja.

Argument, da so večino kadra med osamosvojitveno vojno itak tvorili bivši pripadniki TO, kar naj bi dokazovalo, da jim je že v TO šlo za samostojnost, ne zdrži. Je prej poskus zamegljevanja dejstva, da je bila potrebna jasna politična opredelitev novih slovenskih oblasti, da se je kader slovenske TO znebil subordinacije in strahu, kar sta bila temelja odnosov v socialistični Jugoslaviji. S prehodom mnogih pripadnikov TO v manevrsko strukturo narodne zaščite je postalo jasno, da je bila naklonjenost slovenski samostojnosti med kadri TO v resnici veliko večja, kot je bila pripravljena priznati zveza komunistov. Ne preseneča, da so to skrivali pred njo, saj je sama slovenski državnosti nasprotovala. Res pa je, da je TO zaslužna za usposabljanje tega kadra, kot je dejstvo, da so bili obvezniki, ki so bili vpoklicani za obrambo Slovenije, le slabo leto pred tem vojaško usposobljeni v – jugoslovanski vojski.

Manevrska struktura narodne zaščite, ki je bila ustanovljena maja 1990 in formalizirana avgusta istega leta, je bila neka povsem drugačna poteza legalne slovenske oblasti. Bila je utemeljena z jasnim političnim programom Demosa o samostojnosti slovenske države. Bila je akt legalnih oblasti bistveno pred izvedbo referenduma o samostojnosti in seveda obenem tudi reakcija na razorožitev teritorialne obrambe na predvečer Demosovega prevzema oblasti. Sam akt razorožitve TO, ki je bil zadnje dejanje socialistične oblasti preden je oblast prevzel Demos, že sam po sebi demantira vsak poskus, da bi proslavo 50. letnice ustanovitve TO predstavili kot korak slovenskih komunistov k lastni državi. Z njeno razorožitvijo v odločilnem zgodovinskem trenutku za Slovenijo, so tako kot leta 1945, ko so ukinili slovenske partizanske enote, spet povsem praktično predali štiri petine te vojaške formacije, ki naj bi po njihovih današnjih trditvah predstavljala prav “mišice osamosvajanja”, jugoslovanski armadi. Da bi vsaj omilila posledice tega dejanja, je Demosova oblast takoj razorožila kakšnih 800 uslužbencev službe državne varnosti, jim vzela policijska pooblastila in prepovedala uporabo tim. vmesnih delilnikov v vseh slovenskih poštah, posebnih sob za prisluškovanje. Zaradi tega je doživela takojšen napad opozicije v parlamentu, češ, da ogroža varnost države(sic!).

Manevrska struktura je bila ustanovljena na podlagi zakona o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, ki je bil sprejet v začetku osemdesetih let, in je urejal obrambo in zaščito v “z ustavo določeni družbeni ureditvi SRS in SFRJ”. V tistih razmerah, neposredno po imenovanju Demosove vlade, ni bilo nobene druge legalne osnove za vzpostavitev oborožene sile republike, ki je postajala samostojna država, razen veljavne socialistične zakonodaje. Paradoks, pogosto spregledan, je bil, da je bila MSNZ ustanovljena z aktom notranjega ministrstva in ne ministrstva za obrambo, in je šele po sprejemu ustavnih amandmajev prešla v pristojnost obrambnega ministrstva. To kaže na iznajdljivost Demosove vlade, ne pa na skrite nastavke za slovensko osamosvojitev v dejanjih prejšnje socialistične oblasti.

Podobno, če ne celo povsem identično, je ravnanje pripadnikov slovenske policije. Ta skuša svoje miličniško obdobje in akcijo Sever leta 1989, prikazati kot dejanje slovenske samostojnosti in ne zgolj kot akcijo za vzdrževanje reda in miru v federalni enoti, kar je bilo samo po sebi profesionalno ravnanje. Da so svojo veteransko organizacijo poimenovali po tej akciji zoper “jogurt revolucijo”, je le še en neroden poskus prikrivanja slabe vesti. Kajti prav policija je, kot sestavni del Manevrske strukture narodne zaščite, kot njena modra linija, prvič zaslužila veteranski naziv v obrambi slovenske državnosti in samostojnosti leta 1991. Policija je ob agresiji na Slovenijo postala del oboroženih sil mlade države in je svojo nalogo v obrambi samostojnosti in državnosti častno izpolnila. Če je dan policije na dan njenih spopadov z jugoslovansko armado in spomin na dan, ko so za samostojnost padli prvi policisti, bi tudi veterani lahko počastili njihova imena z ustreznim nazivom svoje organizacije.

Danes nekateri policijski veterani govorijo, da se leta 1991 niso borili za Demos. To ni le dokaz njihove zadrege, ki jo levica spretno izkorišča. V resnici imajo prav. Borili so se za slovensko državo! In zgodovinsko dejstvo je, da so najdlje od samostojne slovenske države bili prav organi za notranje zadeve, ki jih je leta 1989 vodil Tomaž Ertl. Zato je popolna manipulacija z zgodovino tudi Turkova podelitev državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, z utemeljitvijo, da je z akcijo Sever, (kot se imenuje tudi policijsko veteransko združenje), prispeval k slovenski samostojnosti. Ertl je bil takrat sekretar za notranje zadeve in odgovoren za službo državne varnosti. Službo, katere prva naloga je bila prav preprečiti vsak poskus slovenske samostojnosti.

Nadaljevanje sledi v soboto, 12. maja 2018.

16 KOMENTARJI

  1. Dober in objektiven članek. Ja, tako je bilo!

    Dobrodošlo je več takšnih pričevanj iz prve roke. Kajti tako kot so komunisti ponaredili NOB, želi njena kontinuiteta ponarediti še osamosvajanje.

    • “Dobrodošlo je več takšnih pričevanj iz prve roke”

      Ja, se strinjam. Posel novinarja pa bi bila dokončan, če bi izjave gospoda Igorja podkrepil z dokazi in primeri.

  2. Kdo bi si islil, da bodo klerikalci promovirali lopova, ki je pokradel 20 milijonov evrov. Vsak teden prehajamo na nov nivo, haha.

      • Če ni vsebinskih argumentov, napad na osebnost. Tipično za provokatorje. Sicer tudi Bavčar ne bi prišel do priložnosti, če ne bi bil član LDS-a. Vendar se je kasneje osvobodil pokroviteljstva udbomafije in prišla je kazen.

        Raje povejte, zakaj mafija, ki je v sodelovanju z bankirji pokradla milijarde, ne pride do roke pravice. Če že rinete v to temo.

    • Kdor o nečem veliko ve, je dobro in prav, da pove in tudi zapiše čimveč od tega, kar ve.
      Igor Bavčar zagotovo veliko ve o slovenskem osamosvajanju in osamosvojitvi, saj je pripadal srčiki osamosvojiteljev.

      Tisti, ki takrat niso odigrali pozitivne vloge, temveč so na vse možne načine nasprotovali osamosvojitvenim težnjam slovenskega naroda, hočejo dandanes lažno prikazati potek dogodkov ali pa le-te prepustiti pozabi, da bi mlajšim rodovom, ki niso bili priče, prikrili resnico. Enako so potvarjali zgodovino komunisti po drugi svetovni vojni.
      Toda resnica vedno išče in najde pot do ljudi. Zato je dobro in prav, da gospod Igor Bavčar piše o takratnih dogodkih.

      Za svojo kasnejšo vlogo v Istrabenzu plačuje z zaporno kaznijo. Očitali so mu, da je s preprodajo delnic sam zaslužil ter oškodoval Istrabenz.
      A vendarle je treba povedati, da podjetje ni propadlo, še vedno obratuje ter reže kruh velikemu številu zaposlenih.

      Mnogo slovenskih podjetij pa je propadlo, zaposleni pa so ostali brez služb, medtem ko so se direktorji teh podjetij osebno finančno in materialno močno okoristili s premoženjem istih podjetij.
      Začuda pa roka pravice v deželi Sloveniji doseže le nekatere, medtem ko drugi ostajajo nedotakljivi…

  3. Dobra in potrebna analiza dogodkov-res je nujno,da se spet spomnimo in natančno razločimo resnico od laži.

  4. Igor Bavcar je bil operativni vodja projekta osamosvajanja. Plus ze prej znan kot urednik in dober analitik. Ne samo da je za izpeljavo projekta med najzasluznejsi, ampak o tem ogromno ve. Pretresljivo kako malo o tem dajo spoznati otrokom in mladini. Ne slucajno.

  5. Nic ne dajo v solskem sistemu izvedeti otrokom o prelomu iz komunizma v demokracijo in nic o osamosvojitveni vonji. Na hojo ob PST jih pa se vedno organizirajo gonijo. Srecujem mlade, ki pojma recimo nimajo, kdo je bil agresor v vojni, v kateri se je obranila slovenska drzavnost. Katera stran je v vojni v 90 letih napadla in katera se je branila. Mnogi recimo mislijo, da je Hrvaska napadla Srbijo. Nora hisa.

  6. “Komunisti so vedeli, da to za njihovo oblast ne bo dobro.” Kot vidimo danes, so se komunisti samo bali, da to za njihovo oblast ne bo dobro, pa se je žal izkazalo čisto drugače. In kolikor vem, komunistov v stari Jugoslaviji ni bilo nekaj čez 1000, ampak samo okrog 400, pa so kljub temu s medvojnim terorjem in množičnimi poboji leta 1945 prišli na oblast. In to, kot kaže, žal za vedno.

    • Ne za vedno. Ampak do popolnega sesutja.
      Vprašanje je samo, če smo zdaj že na točki ko bomo volilci zahtevali preobrat.

  7. ” Leta 1941 je bil razlog za sovražnost državni udar po podpisu pristopa k paktu s silami osi (znano je, da je bilo s tajnim aneksom k paktu Jugoslaviji celo zagotovljena ozemeljska nedotakljivost in prepoved vojaške uporabe njenega ozemlja s strani sil osi, kar zrelativizira znan klic “Bolje rat, nego pakt!”).”
    ______________________________

    Vidim, da je gospod Bavčar zgoraj citirano črpal iz daljšega teksta objavljenega v Reporterju. Pretežen del tega teksta bom citiral tule, zaradi boljšega razumevanja materije. Ta tekst imam shranjen v računalniku.
    Citat
    V bistvu se imamo na Balkanu za vojne strahote zahvaliti predvsem Angležem. Prinz regent Pavel je namreč po podrobni proučitvi situacije, v kateri se je nahajala Jugoslavija, po dolgih pogajanjih, ki so Hitlerju jemali živce, podpisal takozvani “trojni pakt” s katerim je Jugoslavija dobila status, podoben statusu Švice. Ker so bile ugodnosti, ki jih je izboril regent Pavel tako velike, je Hitler zahteval, da ostane vsebina pakta skrivnost. Angleška obveščevalna služba je naščuvala četniške oficirje, ki so sicer vedeli, da Jugoslavija v vojni s silami osi ne more obstati, da so izvedli puč, odstavili regenta in nastavili mladoletnega kralja Petra. Od tam naprej je šlo vse samo navzdol v mednacionalno in ideološko klanje. Partija nima pri tem nič, ji je pa odgovarjalo, da država razpade. Zato do napada Nemcev na Rusijo, komunisti niso razmišljali o oboroženem odporu, ampak le o rušenju države. Naj se vrnem k paktu, ki je zagotavljal: ozemeljsko celovitost, politično in vojaško nevtralnost, izključeval vsak prevoz vojaških sil preko ozemlja Jugoslavije in še nekaj manj pomembnih ugodnosti. V primerjavi s podporo, ki jo je Jugoslaviji lahko dajala Anglija, je bilo to veliko. Vse skupaj je dajalo državi tudi čas, ki ga pa zaradi četniške nestrpnosti do Hrvatov in vojaške domišljavosti oficirjev, ni izkoristila. Na srbskih spletnih straneh je vsebina trojnega pakta objavljena.

    Kraljeva vlada je res podpisala dokument z nacistično Nemčijo v katerem ni nobenega člena o kakšnem pristopu k trojnemu paktu. Člen so si za povojne potrebe izmislili komunistični zgodovinopisci. S podpisanim protokolom se je Nemčija zavezala k spoštovanju nedotakljivosti jugoslovanskih meja in nevtralnosti. Hitler je imel pred očmi napad na takratno Rusijo, zato ni imel interesa, da omejeni vojaški potencial zapravlja v Jugoslaviji. Protokol je bil dogovorjen tajno zaradi Madžarov in Bolgarov, ker so prečenje svojega ozemlja, vojaškim silam Nemčije dovolili. Jugoslovanska vlada se je s tem podpisanim protokolom, vojni povsem izognila. Osamljena Anglija v vojni proti Nemcem je zaradi prepričljivih razlogov prek zahodu naklonjenega generala Mirkoviča, proti kraljevi vladi 27. marca leta 1941 sprovocirala znameniti puč in preračunljivo porinila v vojno proti Nemčiji še Kraljevino Jugoslavijo. Posledica je bila nenapovedan napad in vkorakanje nemških, italijanskih in madžarskih okupacijskih sil v Kraljevino Jugoslavijo.
    Vlada Kraljevine Jugoslavije je dokument podpisala na Dunaju.

    Takratna jugoslovanska vlada je imela interes in dolžnost zaščiti Jugoslavijo pred nemško invazijo. To ji je s podpisom dokumenta povsem uspelo. Potem se je zgodil pa tisti puč v katerega so bili preračunljivo vpleteni Angleži.
    Konec citata

  8. Nekaterin se spotikajo ob Bavčarja. Take bi samo vprašal, zakaj niso v zaporu janković, Zidar in še premnogi drugi, ki so iz Slovenije odnesli težke milijarde?
    Gospod Bavčar je dejavno, z visokih instanc , deloval pri osamosvojitvi Slovenije. Ima nedvomumne zasluge pri postavitvi nove države, samostojne Republike Slovenije.
    Nekateri so to dejavnost zavirali, bili proti, razoroževali slovensko vojsko, danes se hoče povsem zanikati njihov trud in pogum. Danes hočejo nazaj v Jugoslavijo.
    Kaj je počel janković med osamosvojitveno vojno?. Kaj je počel Zidar? Ali kdo ve?
    In zato, ker je gospod Bavčar eden glavnih akterjev pri osamosvojitvi, čepi v zaporu!!!! Mnogo hujši kriminalci, ki hočejo našo državo uničiti pa se veselijo izven arestov!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite