Gospa Tanja Fajon, zasluži takšna ženska, kot je bila mama Zalika, nasilno smrt? Njena krivda je bila, da je živela v tistem hudem času. Gotovo boste rekli: ne. Kaj Vas pa potem hudič nese pred spomenik morilca? Je to Vaša neumnost ali namerna provokacija, izzivati nasprotnike komunizma?
V dneh okrog prvega novembra, ko obiskujemo sorodnike in prijatelje, ki so za vedno odšli od nas, se vedno znova spominjam doživetja v drugem razredu nižje gimnazije. Ker sem nekako izstopal z zanimivimi spisi, mi je razredničarka in profesorica slovenščine naročila, da pripravim spis o dnevu mrtvih, tako so se takrat morali imenovati Vsi sveti, da ga bom naslednji dan v razredu prebral. Nekako instiktivno sem slutil, da je pričakovala, da bom kaj napisal o padlih junakih, katerim moramo izkazovati večno hvaležnost za zlato svobodo, ki jo uživamo, o talcih in umrlih taboriščnikih.
Poskušal sem doma, po opravilu v hlevu, bolj pozno zvečer. Pa se nisem mogel ničesar primernega spomniti. Zaprl sem zvezek in si dejal, da bom napisal jutri, na vlaku ali pred poukom, saj smo prihajali eno uro prezgodaj v šolo. Tudi naslednje jutro nisem prišel dalje od naslova in prvega stavka: »Dan mrtvih je dan spomina na …«
Nekje v glavi se mi je odprl skrivni kotiček, kjer se mi je prikazala mama. Ja, ona je tudi mrtva, pa nikoli ne govorimo o tem. Na dan je privrel kup vprašanj – še vedno brez odgovorov. Zakaj je pa ni več? Kdo ji je vzel življenje? Potem pa zopet lažna tolažba: mogoče bo pa nekega dne prišla, verjetno je kam pobegnila in se skriva, saj nas, otrok, ne bo kar tako pozabila. Včasih sem zjutraj v postelji sanjal z odprtimi očmi, ko sem slišal rogačana, vlak proti Rogaški. Kaj pa če je mama le prišla s tem vlakom? Čez nekaj časa bo potrkalo na vrata in na pragu bo stala lepa mama v klobuku, kot ga ima na sliki, ki jo večkrat občudujem. Precej časa je minilo. Nihče ni potrkal. No ja, pa kdaj drugič. Vlaki vozijo vsak dan.
Ostal sem brez spisa. Ne vem, od kod te misli. Mi je mama prišepetala?
Dobil sem idejo. Šel bom pred tablo in vsemu razredu povedal samo en stavek. Ko je prišla ura slovenščine, me je poklicala razredničarka, ki je sedela za katedrom. Vzel sem zvezek v roke, v katerem pravzaprav ni nič pisalo, a čutil sem ga kot nekakšen ščit. Z blatnimi čevlji sem stopil na podest pred tablo. Sošolke in sošolci so zvedavo uprli oči vame. Bili so navajeni, da sem včasih kaj šaljivega napisal, da so se smejali.
Začel sem bolj glasno, da bi premagal tremo:
»Danes je dan mrtvih in na grobove prinašamo cvetje.«
V grlu sem imel občutek, kot da se mi je zataknil prevelik kos žgancev.
»Tudi jaz bi rad položil šopek na grob moje mame, če bi vedel …«
Solze, ki so se nabirale v očeh in mi meglile pogled, so spolzele po obrazu. Odrešila me je razredničarka, ki me je prijela za ramo in prijazno rekla, naj grem v klop. Nekako me je postalo sram, da sem tako klavrno nastopil. V tej uri ni bilo več govora o dnevu mrtvih. Sošolci so bili tiho. Nihče me ni nič vprašal. Bil sem jim hvaležen.
Čez nekaj časa me je ogovorila sošolka. Imena se več ne spominjam. Z mamo sta živeli sami na Podplatu. Dejala mi je, da so njenega očeta ubili partizani. Rekla je, da sta se z mamo pogovarjali o meni. Njena mama je povedala, da je bila tudi zaprta v Starem piskru v Celju in da se dobro spomni tiste Zalike, ki je vedno jokala, da ne ve, kaj je z njenimi tremi otroki. Spomni se le to, da so neko noč prišli po njo. V hitrici je vzela s seboj plašč in ročno torbico. Naslednje jutro, ko je njena mama zaradi nečesa šla iz skupne sobe, je videla v neki odprti pisarni na mizi tisti plašč in torbico. To je zadnja vest o naši mami.
Tudi jaz bi rad položil šopek …, vendar ne na grob morilca
Predsednici SD Tanji Fajon moram postaviti naslednje vprašanje: Kako ste prišli na idejo, da se morate pokloniti človeku, ki je kot nobeden drug v zgodovini Slovenk in Slovencev na najhujši način krojil naše usode. Po vojni, ko je pri zahodnih sosedih sijala svoboda, so morali naši ljudje nositi težak križ na Kalvarijo. Kraške jame, rudniki, tankovski jarki so se polnili s trupli nedolžnih ljudi. Boris Kidrič ni bil edini, a eden glavnih krivcev za pokole in pogrom proti Slovencem.
Tanja Fajon, prste stran od Slovenije
Ko se ukvarjate z usodo migrantov, ki zanje nikakor ni lahka, kako lahko prezrete trpljenje našega naroda? Tudi če niste rojena Slovenka, to ne pomeni, da ne smete imeti srca na pravem mestu. Če niste verni, to ni zapreka, da bi bili moralni. Sedaj ko se vsi trudimo preprečiti katastrofo, da se bomo lahko dvignili iz te krize, sicer poškodovani, a ne potolčeni, vsipate pesek v motor, ki nas vleče iz blata. Imate sploh še sposobnost zaznati, kaj se okoli Vas dogaja? Kakšen psiholog bi Vam mogoče testiral kognitivne deficite.
Napravite nekaj dobrega za Slovenijo. Odpovejte se komunističnim ciljem. Razpustite to stranko, ki je nastala na temeljih boljševizma in propadlih marksističnih teorij in nam je prinesla le smrt, rop in razkol.
Tudi okoli Vas so mladi ljudje, ki so mogoče bolj sposobni kot Vi in imajo voljo in znanje, da prikličejo v življenje stranko, ki bo socialna, ne socialistična, ki bo demokratska, ne diktatorska, ki ne zna preživeti brez absolutnega vladanja. Slovenija ni Vaša niti nista Vaši kultura ne televizija. To je naše skupno, in če se ne morete vključiti v našo družbo kot človek in politik, ki želi deželi dobro, potem prste stran od Slovenije, ker ji prinašate samo nesrečo.
