Sveti Duh človeka uvaja v resnico ter mu daje luč, motiv in moč

Sveti Duh nam ob telesnem in psihičnem daje tudi Božje življenje

Sveti Duh človeka uvaja v resnico ter mu daje luč, motiv in moč. 

Zanimamo se za tisto, od česar pričakujemo korist, kakršno koli že. Zamislimo si, da sedimo v krogu, voditelj skupine pa nam daje tri minute časa, da naredimo seznam stvari, ki nas ta hip najbolj zanimajo, zato jih želimo podrobneje spoznati in bolje razumeti njihovo delovanje. Ali bi na seznam uvrstili Svetega Duha in vlogo, ki jo ima oziroma bi jo lahko imel v našem življenju?

Tudi če se Sveti Duh ne bi znašel na seznamu stvari, ki nas zanimajo, bi vsak od nas znal vsaj teoretično nekaj reči o Njem. Nekateri bi se spomnili, da je Jezus učencem v poslovilnem govoru obljubil Duha Tolažnika. Malo za tem je dodal, da jih bo Sveti Duh, ki jim ga bo Oče poslal v njegovem imenu, uvedel v vso resnico, jih učil vsega in spomnil vsega, kar jim je povedal (prim. Jn 14–16). Tik pred vnebohodom je Jezus Svetega Duha imenoval moč z višave, ki jo bodo učenci prejeli, da si bodo upali biti njegove priče.

Če te in še druge vidike delovanja Svetega Duha strnemo, lahko rečemo, da nam prav Sveti Duh daje notranje duhovno življenje; da je v nas ob telesnem in psihičnem tudi Božje življenje.

Sveti Duh nima alternative

Tudi če naša vera ni posebej globoka, s temi trditvami načelno nimamo težav. Toda če Svetega Duha sprejemamo samo na načelni ravni, je konec koncev vseeno, ali ga uvrstimo na seznam stvari, ki nas zanimajo, ali ne.

Moje osebno prepričanje je, da Sveti Duh nima alternative. Tega v nadaljevanju ne bom na široko utemeljeval, marveč bom vlogo Svetega Duha navezal na eno od naših najbolj temeljnih vprašanj, ki je, kako ubraniti svoje človeško dostojanstvo. Ocenjujem, da se ljudje vse manj zavedamo, kako se v kulturi, v kateri se gibljemo in smo, kot bi rekel sv. Pavel, razkraja naše človeško dostojanstvo. Še zlasti to velja za generacija milenijcev. Teh procesov zavestno ne spremljamo, jih ne opazimo, zato tudi ne razumemo katastrofalnih posledic tega dejstva.

Na čem utemeljujemo svoje dostojanstvo?

Yuval Noah Harari, profesor zgodovine na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, se v knjigi Sapiens: Kratka zgodovina človeštva sprašuje, ali homo sapiens, misleči človek sedanjosti, še razume samega sebe in svet, ki ga je ustvaril. Ugotavlja, da se stare zgodbe sesedajo, novih zgodb, ki naj bi jih zamenjale, pa še ni. Med stare zgodbe seveda spadata tudi judovstvo in krščanstvo. Sodobni človek, homo sapiens, ki je zapustil vero, svoje biti in s tem svojega dostojanstva nima na ničemer več utemeljiti. Ne more osvetliti smisla svojega izvora, s tem pa tudi ne svoje prihodnosti. Tukaj smo, ne da bi vedeli zakaj in še manj, kaj bo z nami. Krščanstvo, ki je za nekatere le še odslužena stara zgodba, verujočim razodeva zgodovino odrešenja, na začetku katere je Bog Stvarnik, ki nas je iz ljubezni ustvaril in nam po svojem Sinu Jezusu Kristusu zagotavlja večno zveličanje.

Na poti iz prave resničnosti v navidezno

Harari nadaljuje: prihodnosti nikoli nismo točno napovedovali. To je sedaj še teže ko kdaj prej. Ko nam bosta tehnika in tehnologija omogočili inženiring telesa, možganov in uma, ne bo več nobene gotovosti v zvezi s tem, kar se je prej zdelo trdno in večno. Kar se je resnično spremenilo v zadnjih desetletjih, pravi Harari, je skokovit tehnološki razvoj, dvojna revolucija – umetna inteligenca in bioinženiring, ki omogočata vstop v človeška bitja in druge organizme, da bi jih reprogramirala ali ustvarila nove oblike življenja. Te tehnologije lahko spreminjajo celo človeško domišljijo. Milijarde let je bilo življenje izključno organskega izvora, pa naj je šlo za amebo, dinozavra, kumarico ali homo sapiensa. Sestavljeni smo iz organskih celic, ki jih uravnavajo zakoni organske biokemije. Zdaj pa smo postavljeni pred dejstvo, da bomo iz organskega kraljestva preskočili na polje anorganskega, zato da bi ustvarili kiborge, računalniški model človeškega telesa v navidezni resničnosti.

Nanoroboti nas bodo poznali bolje, kot se poznamo sami

Imam premalo znanja, da bi lahko presodil dejanske zmožnosti umetne inteligence in bioinženiringa. Harari, ki velja danes za enega najbolj branih in prevajanih mislecev, v svoji knjigi pripoveduje o eksperimentih, s katerimi skušajo človekov imunski sistem izboljšati z neorganskim, bioničnim, torej s postopki, ko tehnična vprašanja rešujejo po zgledih iz narave. Tako naj bi milijoni nanorobotov in senzorjev opazovali, kaj se dogaja v človeškem telesu, iskali zametke rakavih tvorb, infekcijskih bolezni in se skušali boriti proti njim.

V tej tehnologiji vidimo za svoje zdravje veliko upanje, a Harari opozarja, da lahko nanoroboti in senzorji opazujejo tudi to, kako je v danem trenutku človek razpoložen, kakšne so njegove emocije in misli. Sedaj na primer hodimo na psihoterapijo leta in leta, potem pa se bodo pojavili sistemi Amazona, Googla in podobnih, nazadnje pa kar tisti, ki jih bo odredila oblast. Ti sistemi bodo spremljali človekova čustva na način, ki bo zunaj njegovega dosega in bo veliko bolj neposreden in učinkovit, kot je spremljanje klienta, kakršnega je še do nedavnega zmogel usposobljen psihiater ali psihoterapevt.

Če se bomo zanašali na robote, bo prišlo do katastrofe

Računalniški algoritmi bodo vse bolj sposobni reorganizirati delovanje našega telesa, ne da bi se tega zavedali, kajti ljubezen, strah in jeza naj bi bili samo biokemični procesi v telesu. Tako kot lahko diagnosticiramo gripo, naj bi diagnosticirali tudi jezo. Sedaj lahko človek na vprašanje, kaj ga je razburilo, odgovori, kar hoče, in zataji užaljenost, sovražnost ali antipatijo do drugega. Novim sistemom ne bo treba zastavljati vprašanj, pač pa bodo spremljali in merili delovanje srca, možganov, krvnega tlaka itd. Lahko bodo odčitali, denimo, kje na lestvici od ena do deset je raven naše jeze. To bo sicer omogočilo najboljšo zdravstveno oskrbo, obenem pa nas mimo naše volje izročilo na milost in nemilost avtokratski oblasti. Lahko nam bodo prodajali kar koli, a ne le izdelkov v trgovini, pač pa tudi politiko in politike.

Harari dodaja: če se bomo začeli preveč zanašati na robote, bomo zgrmeli v katastrofo. Najhujši scenarij je, da se bodo znali roboti bolje odločati, kot se mi. In prav na sprejemanju odločitev sta zgrajena etični in religijski sistem. Sedaj vsaj za silo še velja, da se dobra in poštena odločitev nagrajuje v nebesih, slaba pa v peklu. Danes verjetno še gledamo Shakespearove drame tako, kot jih je razumel on, ko se je vse odvijajo v etičnih in duhovnih koordinatah starih zgodb, zlasti krščanstva. A kako dolgo še? Kaže, da bodo naše odločitve vse manj izhajale iz presoje v vesti, ampak bodo vse bolj odvisne od odločitev, h katerim nas bo usmerjal pametni telefon.

Podatki postajajo pomembnejši od zemlje in strojev

Povsem realno je, da bo mogoče v 21. stoletju nadzirati naše notranje pokrajine, ubijati misli, ne le komarjev. Človek postaja ulovljiva žival. V antiki je bilo najpomembnejše premoženje zemlja. Politika je bila boj za nadzor nad zemljo. V novem veku so postali stroji in tovarne pomembnejši od zemlje, politični boji so se usmerili v nadzor na temi bistvenimi proizvodnimi sredstvi. V 21. stoletju bodo podatki postali pomembnejši od zemlje in strojev – in politika se bo podala v boj za nadzor nad tokom podatkov. Delo si bo olajšala tako, da bo vsebine sama ustvarjala, jih ljudem prek biotehnologij in socialnih omrežij vsilila na način, da jih bodo ponotranjili, saj bodo imeli do njih vse manj kritične distance. Človekova svoboda bo povsem nevtralizirana, z njeno ukinitvijo pa bo tudi konec človekovega dostojanstva in človeka nasploh.

Sveti Duh človeka uvaja v resnico ter mu daje luč, motiv in moč

Zakaj se sodobni človek tako lahkomiselno odpoveduje svoji svobodi in dostojanstvu? V starih zgodbah, o katerih govori Harari, je Sveti Duh uvajal človeka v vso resnico, ne le zemeljsko, ampak tudi v presežno. Človek je za trganje od popolne navezanosti na telesne užitke in materialne dobrine s ciljem, da ne bi izgubil večnih dobrin, potreboval moč svobodne odločitve. Sveti Duh mu je bil luč, motiv in moč. Če presežno odmislimo, imamo samo še tvar, dobrine in užitke. Za konzumacijo vsega tega pa ne potrebujemo ne svobode ne Svetega Duha, s tem pa tudi človekovo dostojanstvo preneha biti vrednota. In to je konec človečnosti, zato je še kako na mestu Hararijevo vprašanje, ali homo sapiens še razume to, kar je s svojim znanjem ustvaril, ali ve, kaj se mu dogaja in kam tone.

Vsa ta vprašanja so za socialna omrežja in nove tehnologije za nadzor nad človekom malodane sovražna. Na avtentičen način si jih lahko postavljamo samo še v Svetem Duhu, ki nam razsvetljuje oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical in kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih (prim. Ef 1,18). Prve binkošti so bile prelomne. Če naj obstanemo, se bo morala njihova prvotna vloga ponoviti.