Vse, ne le mlade, želi današnji evangelij na 33. navadno nedeljo med letom spomniti, naj sebi v dobro na novo odkrijemo neprecenljivi dar, ki je sposobnost za prijateljstvo, za ljubezen, sposobnost, da smo lahko skupnost, občestvo v Svetem Duhu.
Objavljamo pridigo Milana Knepa, ki jo je imel v 19. 11. 2017 ob 11.30 uri v ljubljanski stolnici.
Nikoli ne bomo vedeli, koliko talentov smo prejeli: enega, pet, deset ali več. Talenti so v nas latentno navzoči, zato jih ne moremo neposredno opazovati; ne moremo narediti nekakšnega seznama talentov. Odkrivamo jih postopoma, tako da delujemo. Pri tem opazimo, da nas določene stvari bolj privlačijo kot druge, da nam gredo nekatera opravila laže in bolje od rok kot druga.
Upravljanje s talenti v digitaliziranem svetu
Upravljanje s talenti, danimi od Boga, je več plastno. Prvo, kar je za odkrivanje talentov in njihov razvoj pomembno, so možnosti. Koliko izjemno nadarjenih ljudi v še ne tako oddaljeni preteklosti ni znalo kaj več kot brati in pisati, a so v sebi imeli potencial za vrhunske znanstvenike. Samo redkim so lahko družine omogočile izobraževanje. Namesto da bi upravljali tovarne, so vse življenje vihteli kose in grablje, namesto da bi jedli bel kruh, so srebali močnik. Koliko vaških naivcev, ki so rezljali svete podobe in znamenja na kozolcih in čebelnjakih, bi se trajno zapisalo v zgodovino umetnosti, če bi imeli toliko pod palcem, da bi lahko zapustili svojo kajžo in šli v svet.
Ni torej vseeno v kakšni družini se rodimo. Blaise Pascal (1623–1662), francoski matematik, fizik in filozof, je nekje zapisal, da se je pri osmih letih, v družbi očetovih prijateljev, ki so prihajali na njegov dom, naučil več matematike kot marsikdo drug na univerzi. Seveda poznamo tudi drugačne primere, da so mnogi z neurejenim življenjem zapravili možnosti, ki so jim jih nudile njihove bogate družine.
Številni nadarjeni ljudje ne dosežejo veliko tudi zato, ker jih v letih zorenja zatre bodisi matična družina bodisi okolje. Za razvoj talentov je potrebno tudi telesno in duševno zdravje.
Če ne prej pa ob poslednji sodbi bomo slišali bodisi pohvalo – »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil! Vstopi v veselje svojega gospodarja!« – bodisi grajo – »Vzemite mu torej talent /…./ in ga vrzite ven v najglobljo temo« (prim. Mt 25). Obračun o upravljanju s talenti, ki smo jih prejeli, zagotovo pride.
Vprašanje o talentih si že od nekdaj zastavljamo po istem obrazcu, po katerem vsak od nas kolikor toliko jasno ve vsaj to, ali je bolj nadarjen za družboslovje ali naravoslovje, za tehniko ali umetnost, za fizične ali miselne napore ipd.
Zadnjih nekaj let se vprašanje talentov postavlja na povsem nov način. Douglas Rushkoff, eden najpomembnejših mislecev naše dobe, avtor že splošno uveljavljenih terminov digital natives (ljudje, katerih materni jezik je digitalni), social currency (družbena valuta), pravi, da je rojstvo digitalne tehnologije enako pomembno oziroma prelomno kot izum pisave ali abecede.[1] Svet se konstituira na novo. V svojih prvih knjigah Rushkoff obravnava zgodnje psihedelične korenine digitalne tehnologije. Zanima ga torej, kako ta tehnologija razširja, še bolj pa spreminja človekovo zavest, dojemanje sveta in sočloveka, vere in narave in vsega drugega. Svet za digital natives očitno ni več isti kot je bil za nas, ki smo otroci klasične abecede. Če se je razvoj pisave v današnjem pomenu besede začel nekje v bakreni dobi, torej kakšni tri tisoč let pred Kristusom, potem to pomeni, da je abeceda oblikovala človeško zavest in iz nje izvirajoče kulture zadnjih pet tisoč let. Sedaj stojimo pred svetom, v katerem se ti, ki se rojeva, že gibljejo in so. Prizma, skozi katero motrijo resničnost, je drugačna od tiste, ki so jo imele vse predhodne generacije.
Rushkoff meni, da se bo svet bolj kot zaradi milijard brezposelnih v Afriki, Aziji in Južni Ameriki ter zaradi kopičenja bogastva v rokah enega odstotka bogatih, spremenil zaradi viharja tehnoloških sprememb. In sicer zato, pravi, ker te spremembe iztirjajo sedanji ekonomski sistem in tudi ljudi.
Sposobnost medčloveškega povezovanja
Vrnimo se na začetek, k talentom. Eden najbolj osnovnih talentov, ki ga imamo, je, sposobnost medčloveškega povezovanja, kristjani temu pravimo graditev skupnosti ali občestva. Morda je ta talent bolj poudarjen pri ekstravertiranih kot pri introvertiranih osebah. Vsekakor je sposobnost komuniciranja velik dar, ki pa ga vsi ne razvijemo enako dobro; lahko ga celo zapravimo in živimo v osami.
Rushkoff ugotavlja, da bo dar oziroma talent za medosebno komunikacijo v prihodnje eden ključnih družbenih in posledično tudi ekonomskih problemov. Tehnologija namreč človeka iz občestvenega bitja spreminja v individualista. Naša psihofizična struktura, ki je občestvena, se transformira v individualistično.
To se nam dogaja hitreje, kot si upamo priznati. Primer: pred enim mesecem sem bil v bližnjem Kolovratu na nedeljskem kosilu. Pri sosednji mizi so sedeli štirje mladi Italijani, vsak s svojim telefonom v roki. Nisem opazil, da bi med kosilom med seboj spregovorili. To je bil nazoren psihedeličen primer: drugačna zavest sobivanja, spremenjena duševnost za dojemanje okolja in sočloveka. Kdo je bil za katerega od teh fantov tisti, ki je bil z njim pri mizi? Je bil to prijatelj, kolega, poslovni partner? Ali individualistična struktura osebnosti sploh še omogoča pravo prijateljstvo, kaj šele trajno in ljubečo zakonsko zvezo?
Individualizem
Za Ruchkoffa bo največji izziv v bližnji prihodnosti prav individualizem. Kako se bo človek, ki ga sodobna tehnologija oblikuje v individualista, spoprijemal z dejstvom, da je konstituiran kot kolektivno bitje? Bivanje na zemlji je namreč lahko samo kolektivno. Živalski svet se, kot pravi Alojz Ihan, združuje v jate, črede in trope, ljudje pa v skupnosti. Po večnem Božjem načrtu je prav vse zasnovano, strukturirano, po modelu odnosov. Individualistično življenje enostavno ni možno, toda nova tehnologija v nas oblikuje prav takšno zavest, namreč zavest samozadostnosti, ko bomo v drugem videli samo še servis za zadovoljevanje določenih fizioloških potreb. »Od sveta, v katerem je Apple na začetku zgradil ‘e-world’, smo prešli v svet ‘i-world’, jaz (sem) svet.«[2]
Res je, da je prvi talent, ki smo ga prejeli, ta, da smo poklicani po imenu, da je vsak izmed nas kot posameznik neprecenljiv v Božjih očeh. Bog torej vsakemu izmed nas naklanja enkratnost, nezamenljivo individualnost in neponovljivost. Kristus zato ni predvsem Odrešenik človeštva, temveč Odrešenik človeka, je večkrat poudarjal sv. Janez Pavel II.
Toda naša enkratna in neponovljiva individualna identiteta, ta veliki talent, ki nam zagotavlja avtonomijo, ki nikomur ne dovoljuje, da nas naredi za hlapca ali sužnja, je le prvi del naše resničnosti. Drugi del naše resničnosti pa izhaja iz dejstva, da tudi Bog sam v sebi ni nedeljiva monada, večno, nedeljivo duhovno počelo, ampak je Trojica, nekakšno notranje mnoštvo, seveda neuobčljivo, vendar je mogoče reči vsaj to, da gre v Bogu za skrivnostno, a popolno edinost v različnosti.
To drugo razsežnost naše človeške biti, po kateri smo ljudje odsvit Troedinega Boga in njegova podoba, bodo otroci nove tehnologije težko sprejeli, ker za njeno umevanje sploh ne bodo več čutili potrebe. Edinost v različnosti avtonomnih oseb ne sodi več v koordinate, znotraj katerih bi digital natives dojemali svet in bližnjega. Nova tehnologija ogroža od Boga dani občestveni talent, samo zasnovo, ki zagotavlja pretok energij in vsega drugega med živimi bitji. To, o čemer sedaj govorimo, je na Japonskem že strah vzbujajoča družbena stvarnost.
Popolna avtonomija posameznika pomeni tudi popolno osamitev
Pogrezanje v novo zavest oziroma v kulturo, imenovano i-world, nima zaviralcev, ampak samo pospeševalce. Mnogi ne opazijo, da Facebook uporablja tudi naše preteklo vedenje, na podlagi katerega je mogoče z 80-odstotno natančnostjo predvideti, kaj bo naša naslednja odločitev. Informacije, ki jih pridobi od nas, mu omogočajo, da na našem profilu objavi stvari, za katere še ne vemo, da si jih želimo. Še huje pa je to, da nas s sporočili privede do obnašanja, kot so ga predvideli njegovi algoritmi, da torej stoodstotno ve, kaj bo naš naslednji korak. Zanj postajamo vse bolj mehanični, samodejni in predvidljivi. Facebook in drugi vlagajo milijarde v zmanjševanje naše svobodne volje, obenem pa ustvarjajo iluzijo, da imamo svobode vse več.[3]
Prav zato se mladi individualizma ne bojijo, ampak ga hočejo, ker menijo, da jim zagotavlja svobodo, ki se približuje absolutni svobodi. Pri tem ne pomislijo, da popolna samozadostnost, popolna avtonomija posameznika, pomeni tudi popolno osamitev, posledično pa psihični in nazadnje fizični zlom.
Vse, ne le mlade, želi današnji evangelij spomniti, naj sebi v dobro na novo odkrijemo neprecenljivi dar, ki je sposobnost za prijateljstvo, za ljubezen, sposobnost, da smo lahko skupnost, občestvo v Svetem Duhu.
[1] Douglas Rushkoff je odgovarjal na vprašanja Simone Drevenšek v: Svet kapitala – Delo, 10. 11. 2017, str. 28–29
[2] D. Rushkoff, prav tam, str. 28
[3] D. Rushkoff, prav tam, str. 29
