V začetku leta (17. 2. 2021) je v Slovenskih novicah izšel članek z rumenim naslovom “Hrvati ukradli kranjsko, mi njim svetnika”, v katerem je omenjen sv. Hieronim. Časopisni članek, izpostavljen na naslovni strani tabloida, ki govori o slovenskem svetniku Sv. Hieronimu, kaže na nepoznavanje zgodovinski dejstev in resnice o tem, kaj je kdo komu ukradel. Analitičen pristop k temi je naredil zgodovinar Dimitrij Kebe iz Vrhnike, ki ga objavljamo v nadaljevanju Naj se nad tem zamislijo “tatinski” Hrvati in naši univerzitetni “strokovnjaki”.
V dolgoletnem raziskovanju slovenske zgodovine sem prišel do podatkov, ki se nanašajo na glagolico, in prišel do ugotovitve, da Konstantin (Ciril), ko je prišel v 9. stoletju k Slovencem v Panonijo, ni bil prvi avtor glagolice, ampak jo je tukaj samo dodelal oziroma izboljšal. Veliko virov omenja, da je ustno izročilo pripisovalo glagolico sv. Hieronimu, da so jo rimski papeži potrdili. Njene neobičajne in težavne črke, kakršnih nima nobena druga pisava, kažejo, da so davna in originalna iznajdba.
Jernej Kopitar in nasledniki so se strinjali, da je glagolica starejša kot misijon sv. Cirila in Metoda med Slovani
Jernej Kopitar je na začetku postavil dve hipotezi v zvezi s tem, prvič: kaj ko bi bili Slovenci imeli glagolico že pred Cirilom, če ravno ne od sv. Hieronima? In drugič: kaj pa če je Ciril glagolsko abecedo sestavil s tem namenom, da ne bi Latinci črtili grške pisave in z njo vred Slovencev; kajti Grke so sovražili zavoljo razkolništva. Kopitar je tudi med prvimi ugotovil, da je glagolica starejša od cirilice, kar sta kasneje potrdila tudi jezikoslovca Pavol Josef Šafarik in Fran Miklošič. Šafarik celo pravi, da pisave, kakršno poznamo zdaj, ni bilo, pač pa so uporabljali tako imenovane rune, to je črte in rise, ki so jih v les zarezovali in z njimi zaznamovali števila in druge izraze.
Miklošič pa ugotavlja, da glagolica spada k tistim pisavam, ki so se razvile iz feničanskih pismenk in se razširile po celi Evropi. Pred smrtjo je Šafarik sprejel Miklošičevo obrazložitev, da je to najstarejši slovenski zapis v glagolici.
Freisinški škof Abraham naj bi bil po rodu Slovenec
V glagolskih rokopisih je veliko arhaizmov. Cirilski prepisovalci jih popravljajo s tem, da jih nadomeščajo z novimi besedami in oblikami, da bi jih bralci laže razumeli. Vse to kaže, da je glagolica veliko starejša od cirilice. Delavnost sv. Cirila in Metoda spada v Panonijo, kjer jih je slovenski knez Kocelj gostoljubno sprejel že ob času prvega popotovanja v Rim. Tam sta poučevala v slovenski pisavi lepo število petdesetih domačih učencev in vpeljala slovenske obrede. Kocljeva dežela ali stara Panonija je tisti kraj, kjer so tri dela sv. Cirila, namreč Evangelij, Apostel in Psalter, dobila glagolski značaj.
Ko so leta 1803 na Bavarskem samostane odpravili in dragocenosti odnesli v München, so preiskali tudi knjižnice. Ob tej priložnosti so med knjigami freisinške knjižnice našli tri slovenske spomenike, ki jih poznamo pod imenom Brižinski, v duhovnih knjigah škofa Abrahama, ki naj bi bil Slovenec po rodu (957–994). Knjižničar Bernhart iz Münchna jih je dal natančno prepisati in prepis izročil Kopitarju. Ta jih je prevedel v latinski jezik in objavil v svojem delu Glagolita Clozianus. Kopitar pravi, da sta prvi in tretji spomenik iz 8. stoletja in segata še v predcirilske čase in naj bi ju škof le prepisal, drugi del (pridiga pred spovedjo) pa da je Abrahamovo delo. Kje je Kopitarjev prepis, ki je pisan v glagolici in ga je prejel od Bernharta? Ali je morda v rokopisnem oddelku NUK-a v Ljubljani ali v dunajskem arhivu?
Za Reimski Evangelij dolgo niso vedeli, v katerem jeziku je napisan, povedal jim je šele ruski car
Naj omenim še Reimski Evangelij, o katerem lahko govorimo, da ima pustolovsko zgodovino. Kralj in cesar Karl IV. je v 14. stoletju drago kupil ta kodeks, misleč, da je to rokopis sv. Prokopa (umrl 1053), kasneje pa se je izkazalo, da izvira iz 13. stoletja. Karl ga je nato podaril samostanu Emaus v Pragi, v katerem so benediktinski menihi smeli v slovenskem jeziku opravljati svete obrede, ki jih je odobril papež Klemen VI.
Ti so to knjigo – kodeks okrasili in pridali še glagolske liste in evangelijska berila. V husitskih vojnah je bil samostan razdejan. Kodeks je prišel Husitom v roke, ki so ga hranili kakih 40 let. Husiti so ga poslali v Carigrad grškemu patriarhu v dar, češ naj jih sprejme v grško cerkev. Ta pa starega spomenika ni čislal, več mu je bilo za denar, saj je bil kodeks z zlatom in srebrom okovan. Leta 1546 ga je patriarh prodal škofu iz Reimsa. Tukaj so knjigo še bolj okrasili z biseri, platnice z zlatom prevlekli, ter ga uporabljali za to, da so francoski kralji prisegali na njem pri kronanju. Niso pa vedeli, v katerem jeziku je to zapisano (cirilica in glagolica).
Ko je prišel leta 1717 ruski car Peter I. v Reims in videl to dragocenost in lepoto, je povedal Francozom, da imajo v cirilici napisane slovenske evangelije, car glagolice ni poznal. Med francosko revolucijo se je ta dragocenost izgubila. Ko je Napoleon I. postal konzul, je ukazal vse stare knjige in pisma znositi v reimško knjižnico. Jernej Kopitar je žaloval, da se je to izgubilo, pa vendar obupal ni, ampak je prosil francoske zgodovinarje, naj iščejo med zavrženimi papirji, in res so našli ta kodeks, seveda oropan okrasja.
Sv. Hieronim naj bi razvil glagolico iz še starejših znakov, imenovanih rune
O venetsko etruščanskih črkah je bilo že veliko napisanega v knjigi Veneti naši davni predniki. Nesporno je tudi, da so rune izšle iz venetsko-etruščanske abecede, je pa učenjak sv. Hieronim v 4. stoletju naprej razvijal pisavo oziroma izumil nekakšno protoglagolico in prvi prevedel Sveto pismo v latinski in staroslovenski jezik. To potrjujejo številni viri, ki sem jih že priobčil v članku Zamolčani pisci zgodovine kot dodatek k raziskovalnemu članku Lokacija rojstnega kraja Hieronima – Oppido Stridon (Strane).
Zlati vek je naslov knjige, ki je izšla leta 1863 in v kateri je p. Ladislav Hrovat v obširnem članku Staroslovenščina dokazal, da glagolica izhaja iz venetskih črk, in je to obrazložil takole: »Nekaj glagoliških čerk je odpertih (usmerjenih) na levo, cirilske, gotiške in latinske pa so na desno obernjene; une na levo obernjene izvirajo iz tiste stare dobe, ko so še pisali od desne na levo.« Ta način pisanja se je uporabljal v času Venetov, in kot kaže, še do 9. stoletja.
Učenjak in zgodovinar August Ludwig von Schlozer (1735–1809) pravi o pismenkah: »Ko sem bral legende in prestave cerkvenih očakov v slovenskem jeziku, strmel sem nad bogastvom, krasoto in krepkostjo njegovo v glasu in izrazih.« Ni še davno, kar je Herman rekel v graškem zboru pomenljive besede: »Že ob času sv. Cirila in Metoda je bil južnoslovenski jezik tako čudovito izobražen, tako dovršenih oblik, da je že tedaj stal na enaki stopnji z latinskim in grškim; drugi evropejski jeziki so pa šele začenjali bivati jeziki.«
Zgodovinski viri, ki navajajo, da je glagolico izumil sv. Hieronim
V letu 2019, ko smo obhajali 1600. obletnico smrti sv. Hieronima in je ob tem jubileju potekal v Ljubljani tudi mednarodni simpozij, sem pričel intenzivno raziskovati pisne vire o Hieronimu, ki je po vsej verjetnosti iznašel glagolico. Večina starih zgodovinskih piscev, ki so pisali o Hieronimu, je neznana slovenski javnosti in jih niti na gimnazijah niti na univerzah predavatelji ne omenjajo. Hieronim je za slovensko pisno zgodovino najbolj zaslužen, saj je po Eticu izumil glagolico, in to v IV. st. po Kr. Ciril in Metod sta v IX. stoletju, ko sta prišla v slovensko Panonijo, to pisavo samo nekoliko dodelala in olepšala.
Navedel bom kar nekaj starih zgodovinarjev in drugih virov, ki so v tujini znani, samo pri nas ne, in so pisali o Hieronimu.
Kot prvo omenjam po starih zapisih delo Cosmographia Eticus, ki je izšla prvič v tiskani obliki leta 1852 in se nanaša na Etica iz IV. stoletja, ki je bil sodobnik Hieronima. V tej Cosmographii je opisano, da je bil Etic Sloven in da je iznašel pratip glagolice, katero je naprej razvijal in izpopolnil Hieronim. Tu so našteti tudi tisti avtorji, ki omenjajo, da je Hieronim avtor glagolice: Kohl, J. Leonard, Frisch (1727), Asennmann (1755), Grubišič, Durič, Dobner, Dobrowsky, M. Caraman (1753), A. Rocca, J. Kopitar, M. Haupt. – Vir: Cosmographia Eticus, str. 151, 156/7, 169/70, 1852
Podatki so že iz poznega srednjega veka
Karl IV., cesar in kralj, je v rokopisih iz let od 1316–1355, ki so bili napisani po njegovi smrti v Pragi, pisal, da je papež Klemen VI. dovolil v samostanu sv. Hieronima v Pragi, da se božja služba opravlja zgolj v jeziku Slavonica (slovenskem), in to zaradi spoštovanja do sv. Hieronima, ki je prevedel Sveto pismo iz hebrejščine v latinščino in tudi v slovenščino, iz katere izvira dialekt oziroma jezik češkega kraljestva. – Vir: Listina, Karl IV., F. M. Pelzel, Praga str. 91–93, 1780
Flavius Blondus v delu Italia Illustrata, ki ga je napisal med letoma 1448 in 1458, omeni tudi Hieronima in zapiše, da je iznašel in dal nove črke Sklavenom (Slovencem), ki so se imenovale po njih slovenske. Te pismenke so različne od grških in latinskih. Opiše še, da so kmalu po smrti sv. Hieronima Sklavoni prišli v Dalmacijo in jo zasedli, ta pa meji z Istro in je bila vedno imenovana Sklavonija. – Vir: Biondo da Forli – Italia Restaurata, Venetia, str. 197, 1553
Marin Sanuto opisuje v Beneškem vodniku iz leta 1483, da tam, kjer se je Hieronim rodil, ni bilo nobenega Itala in da je pisal v jeziku Schiavone (slovenskem). Omeni tudi rojstno mesto Hieronima in zapiše, da so mnogi častiti ljudje pravili, da Stridon ni bil v Italiji. Vir: Marin Sanuto – Itinerario, Padova, str. 155, 1847.
Ioanne Aventinus zapiše, da je bil Hieronim noriškega rodu (Divus Hieronimus Noricus genere) in še, da je Hieronim na začetku uporabljal pisavo svojega otroštva. – Vir: Ioanne Aventinus – Anales ducum Boiaria Libri Septem, str. 2, 381, Germanija, 1554
Conrad Gesner piše, da je v ilirski jezik prevedena velika množica svetih knjig, največ po zaslugi sv. Hieronima in sv. Cirila. Z enakimi črkami so napisani domovinski anali in tudi anali Aleksandra Velikega, anali rimskih cesarjev in spomini Marka Antonia in Kleopatre. Beremo, da je Hieronim prevedel tudi knjige Stare zaveze v jezik svoje domovine. – Vir: Conrad Gesne – Mithridates, Tiguri, str. 52, 55, 1555
Tudi zgodnji slovenski pisci se s tem strinjajo
Antol Vramec je prvi napisal slovensko zgodovinsko kroniko. V njej omeni, da je Hieronim napisal veliko latinskih knjig, tudi glagolsko knjigo in črke. – Vir: Antol Vramec, Kronika Vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, Ljubljana, glej letnico št. 429, 1578
Adam Bohorič je po Vramcu drugi slovenski pisec, ki je opisoval našo zgodovino. Tako v njegovi drugi knjigi v slovenskem prevodu Latinsko Kranjsko črkopisje opiše, da sta plemeniti Herberstein in grof Turenski v 16. stoletju v Pragi odkrila listino – diplomo Aleksandra Velikega, imenovano Privilegij, po kateri se Slavenom za izvrstno služenje njemu dodeli pravica polastiti se najpremožnejših krajev Evrope na jugu in severu. Listina je bila shranjena v slovenskem samostanu sv. Hieronima v Pragi. Samostan je edini, ki je bil med II. svetovno vojno bombardiran v Pragi. Tako je zgorel še eden izmed mnogih dokazov o prvobitnosti Slovencev. – Vir: Adam Bohorič – De Latino Carniolana literatura, Witeberg, str. 21/2, 1584
Dragoceni so tudi čisto kratki, a jasni zapisi
Mario Orbini podrobno opisuje in objavi v svoji knjigi Hieronimovo pisavo, ki se imenuje buchviza. Napisal je, da je Hieronim Slav (Slovenec) iz Stridona in da je prevedel Staro in Novo zavezo v latinščino in v jezik Slavov (Slovencev). Tudi on omenja Zlato bulo Karla IV. in Privilegij – diplomo Aleksandra Velikega. – Vir: Mario Orbini – Il Regno de gli Slavi, Pesaro, str. 46/7, 173/4, 176, 1601
Phlippi Cluveri trdi, da je Hieronim govoril getsko. Geti so prebivali v Sarmatiji. Veneti so bili Sarmati, v ljudski govorici se imenujejo Vendi, del Vendov so bili Slavi. – Vir: Philippi Cluveri – Germania Antiqua cum Vindelicia et Norico, str. 635, 689, 690, 1663
Janez Ludovik Schonleben v svoji knjigi opisuje in navaja različne zgodovinske vire, ki opisujejo, kje naj bi bil Hieronimov rojstni kraj. – Vir: Johann Ludovico Schonleben – Antiquae & Novae pars III, Labaci, str. 221, 222, 1681.
Anselmi Banduri omenja dve pisavi v jeziku Slavonicis (Slovencev), iznajdbo glagolice – bukvice pripisuje svetemu Hieronimu, Kirilu (Ciril) pa kirilico. V latinskem jeziku zapiše: »Alterum vero Bukuizam appelatum Divi Hieronimi.« Dragoceno je tudi, da v svojem delu izčrpno in slikovno predstavi Hieronimovo abecedo glagolico. Vir: Anselmi Banduri – Imperium Orientale, Paris, str. 117–119, splet str. 731–733, 1711
Tudi v Zoisovem krogu so mislili tako, konec koncev je iz njega tudi Kopitar
Marko Pohlin podrobno piše o Hieronimu, da je iznajdba črk, pismenk, njegovo delo in jim pravimo glagolica. To abecedo običajno imenujemo bukvica. Opiše, da je tudi Rufin Oglejski, ki je na začetku bival skupaj s Hieronimom, napisal izvirni prevod s temi črkami. Izvod je hranjen v Ambrozijanski biblioteki v Milanu. – Vir: Marko Pohlin – Kraynska Grammatika, Ljubljana, str. 249, 1768
Anton Tomaž Linhart – zanimiv je podatek o Hieronimu, ko zapiše, da je bilo rojstno mesto sv. Hieronima Stridon zaradi izdaje ptujskega patriarha Julija Valensa, ki je bil Arijanec, razdejano. – Vir: Anton T. Linhart – Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, Ljubljana, str. 185, 1981/1788
Jernej Kopitar v delu Prolegomena opisuje, da je Hieronim prvi pisal v »Slavicam originem« (staroslovenščini) liturgična pisma in da je pred Cirilom pisal v glagolici. – Vir: Jernej Kopitar – Prolegomena Historica, uvod v Rimski Evangelij, 1843
Jan Kollar – v svoji knjigi opisuje, da je bil Hieronim »Slaw« (Slovenec) in pove, da je prevedel Biblijo v latinski in tudi v slovenski jezik. Omeni, da je iz Hieronimovih pisem razvidno, da pri prevodih piše in ločuje jezik, ko govori »v mojem jeziku – meae linguae« in ko govori o latinskem jeziku – »nostrae linguae«. Vir: Jan Kollar – Cestopis Horni Italie, Pešta, str. 21, 1843
Tudi partizanski Dolomitski glas je pisal o Hieronimovem prevodu Svetega pisma v slovenščino
Še najbolj me je presenetil podatek v partizanskem glasilu Dolomitski glas iz II. svetovne vojne. V članku z naslovom »Slovanska Blagovestnika Sv. Ciril in Metod« je zapisano, citiram:
»Konstantin (Ciril) si prav gotovo ni izmislil iz svoje glave tako komplicirano pisavo kakor je glagolica, nego je imel zato neke stare vire o staroslovanskih (slovenskih) runah, katerih mnoge najdemo posebno v Italiji in sicer v Etrurii na starih grobiščih. Bilo tako ali ne, prav gotovo bo, da se je Konstantin (Ciril) kot izkušen bibliotekar in sploh bibliofil držal staroslovenske tradicije in je našel vire za najstarejšo slovansko pisavo.
Sv. Hieronim, ki je bil tudi slovenskega rodu, že davno skoro štiristo let nazaj napisal sveto pismo na staroslovenskem jeziku, to je po običajnem učenju o selitvi narodov, pač mnogo preje predno bi baje Hrvati prišli na Hrvatsko. To so stvari, ki jih bo treba raziskati po izvirnikih in po zdravi človeški pameti. Iz vsega tega lahko vidimo, koliko namernega zla so napravili romanski in germanski narodi, posebno Nemci slovanskim narodom. Celo zgodovino so falzificirali, da bi Slovene ponižali in jih dajali v nič.« Vir: Dolomitski glas, str. 2, 3. julij 1944
Nekoč se je sv. Hieronim znašel tudi v Slovenskem berilu, National Geographic pa zanj ne ve
V Slovenskem Berilu IV je v zgodovinskem delu predstavljen tudi Hipolit, kjer je v predgovoru opisano v trijezičnemu slovarju (latinsko-nemško-slovenski) iz leta 1711 naslednje: da je slovenski jezik eden od prvotnih jezikov, iz katerega se izvaja 15 jezikov in je toliko odličnejši od drugih jezikov, da se že od časa cerkvenega učenjaka sv. Hieronima, ki mu je bil to materin jezik, bere maša prav do današnjih dni v večini delov Ilirije, zlasti na Primorskem. Vir: Slovensko berilo IV, Ljubljana, str. 174, 1951
Kot zadnje moram omeniti še presenetljivo nekvaliteten članek, ki je izšel v reviji National Geographic Magazine. Na 33 straneh z naslovom Iskalci svetih spisov namreč ni niti besedice o sv. Hieronimu, ki je prvi na svetu prevedel sveto pismo iz aramejščine in hebrejščine v latinski jezik in v svoj domači jezik (staroslovenščina) med letoma 390–405 po Kr. – Vir: National Geographic Magazine, december 2018, str. 22–55
