Voditelj Hrvaške katoliške misije v Sloveniji izzval novo črkarsko pravdo

4
625
Sv. Ciril v 9. st. ni izumil glagolice, da si jo bodo še v 21. st. prisvajali Hrvati, pač pa, da bi z njo Slovani zapisovali svoj jezik v verskih knjigah.

V devetnajstem stoletju je tekla črkarska pravda o rabi latinice. Vanjo se je, kot je splošno znano, vmešal tudi Prešeren, ki je posmehljivo zapisal: »Al prav se piše kaшa ali kaſha«. Šlo je za spopad med dajnčico (ш) in bohoričico (ſh), na koncu pa je ob izdatni pomoči Bleiweisa zmagala gajica (š).

V frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani nas je, kot poroča tednik Družina z dne 19. januarja letos, k novi črkarski pravdi izzval voditelj Hrvaške katoliške misije v Sloveniji p. Marko Prpa. Hote ali nehote, iz nevednosti ali zaslepljenosti s hrvaško (pre)pomembnostjo je izjavil, da je glagolica stara hrvaška pisava.

Spoštovani pater, glagolica je toliko hrvaška kot slovenska, čeprav je prerekanje o tem enako zgrešeno kot hrvaško prisvajanje sv. Hieronima, »Hrvata« iz 4. stoletja. Verjetno nobenemu slovenskemu izobražencu ne pade na um, da bi govoril o stari slovenski pisavi gotici, ker je Primož Trubar pač sestavil Abecednik in Katekizem v gotici. Menda ja sveti Ciril v devetem stoletju ni izumil glagolice z namenom, da si jo bodo še v enaindvajsetem stoletju prisvajali Hrvati, ampak zato, da bi z njo Slovani zapisovali svoj jezik v verskih knjigah. Papež Hadrijan II. je odobril glagoljaško bogoslužje, ki ga doslej še noben njegov naslednik na papeškem prestolu ni preklical. Tako nekateri slovanski  duhovniki niso maševali ne v latinskem ne v grškem, ampak so bogoslužje opravljali v strocerkveno slovanskem jeziku tja do srede dvajsetega stoletja.

Drugi vatikanski koncil je smisel vztrajanja v glagoljaštvu povsem izničil

No, patru Prpi ne smemo preveč zameriti, ker tudi na spletu najdemo zanimivo predstavitev Ljubljanskega homilijarja, ki menda izvira iz Berma. Naj nam bo, laikom, dovoljeno dvomiti o hrvaščini sredi Istre v 13. stoletju, dokler nas jezikoslovci ne prepričajo, da se motimo.

Glagoljaši so bili v Istri, Kvarnerju in hrvaškem primorju pa tudi na Kranjskem in celo na Štajerskem. Njihova dediščina je raztresena po raznih krajih naše države od Hrastovelj do Stare Fužine, od okolice Kopra preko Ljubljane do Ptuja. Kar precej znanih in pomembnih Slovencev (Kranjcev) je bilo povezanih z glagolico. Prvi med njimi je bil Primož Trubar, ki je izdatno pomagal pri tiskanju glagoljaških knjig in je, resnici na ljubo, glagolico po pomoti imenoval »hrovaška« pisava. Ljubljanski škof Tomaž Hren je izobraževal in posvečal ob »latinskih« tudi glagoljaške duhovnike, Žiga Zois je proučeval v glagolici pisan Ljubljanski homilijar, z glagolico so se ukvarjali tudi Bohorič, Linhart, Kopitar idr. Seveda ne moremo mimo Krašovca Antona Mahniča, svetniškega kandidata, škofa na Krku, ustanovitelja Staroslovanske akademije v Krku, kjer še danes negujejo izročilo glagoljašev.

Glagoljaštvo je imelo v Sloveniji in na Hrvaškem svoj labodji spev pod italijanskim fašizmom, ko je ponekod bogoslužje še potekalo v starocerkveni slovanščini. Drugi vatikanski koncil, ki je v katoliško bogoslužje vpeljal žive narodne jezike, je smisel vztrajanja v glagoljaštvu povsem izničil. Glagoljaštvo je od tedaj le kulturna dediščina – pa ne samo hrvaška.

S starocerkveno slovanščino pisano v latinici (ali cirilici) se danes srečujemo predvsem pri vokalni glasbi. Naj omenim samo Srba Mokranjca ali pa Rusa Rahmaninova in Čajkovskega, ki z nesmrtnimi glasbenimi stvaritvami ohranjajo spomin na jezik, v katerem sta misijonarila sveta brata Ciril in Metod.

4 KOMENTARJI

  1. Mislim, da bo podobno kot glagolica tudi cirilica težko obstala. Pa nimam nič proti njej, tudi ne dela mi težav (v tiskani obliki; v rokopisu pa precej). Verjetno bo podobno z grškim zapisom. Žal (ali pa tudi ne) bodo vsi drugi zapisi razen latinice postali kulturni relikt. Mislim, da je prevlado latinice sprožil najprej latinski jezik sam, potem francoščina kot prevladujoči diplomatski jezik in v sodobnost zlasti angleščina. Podobno bo z ostalimi evropskimi pisavami (gruzijščina, armenščina, hebrejščina itd.), saj se zaradi splošne nerazumljivosti, razen seveda za domače uporabnike, že povsod vzporedno pojavlja angleški zapis.

  2. Mogoce pater Prpa le ni tako dalec od resnice kot tule zatrjuje Tomelj. Glagoljaske napise dejansko srecujemo na ohranjenih spomenikih, v cerkvah predvsem na podrocju Dalmacije, Kvarnerja in delov Istre, ki so jih pretezno naseljevali Hrvati. Bascanska ploca s Krka je npr prav toliko hrvaski dokument, kolikor so Brizinski spomeniki slovenski. Seveda oboje izvira iz staroslovanscine in iz misijonarskega dela svetniskih solunskih bratov. Glagoljaski dokumenti, ki so nastali na danasnjih slovenskih tleh, recimo v Kopru, so pripisani hrvaskim franciskanskim patrom, ki so sem pribezali pretezno iz Dalmacije pred Turki. V Novo mesto pa recimo iz Bosne.

  3. Spoznanje, da, kar je vredno, je vredno, kar je zoprno, je pa zoprno! “Zgodovina” le enostranko beleži, vse, kar papir prenese, dejansko dogajanje pa je tisto, kar je pravično, čeprav ni zapisano in to dejansko kreira usode ljudi, narodov, njih kultur. Ko postane nekaj vsiljivo v dejanjih verbalno, zlasti pa z nasiljem, se to zlo, prej ali slej, vrne temu, ki ga je zasejal in to v veliko večji količini, saj s časom raste, potuje in zopet najde svoj izvor in če je bilo zasejano za rušenje, potem rušđi ob svoji vrnitvi, če pa je bila poslana ljubezen v svet, se vrne ljubezen nazaj.
    Pok. it. predsednik Perzini je izjavil, ko so govorili o svojem begu esuli, “da ni nič pridobljeno za vedno”.
    Kdor pa si nabira okoli sebe nasprotnike-iz prajeteljev nasprotnike ali celo sovražnike, ta bo kmalu izgubil pridobljeno s taklim obnašanjem in tudi aroganco pohlepa in napuha!!!
    Italijani so odšli iz dobršnega dela prej zasedenga ozemlja zaradi napuha, sedaj pa si zamislimo, kdo je lahko na vrsti, da iz divnega Jadrana odide.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite