Voditelj Hrvaške katoliške misije v Sloveniji izzval novo črkarsko pravdo

Sv. Ciril v 9. st. ni izumil glagolice, da si jo bodo še v 21. st. prisvajali Hrvati, pač pa, da bi z njo Slovani zapisovali svoj jezik v verskih knjigah.

V devetnajstem stoletju je tekla črkarska pravda o rabi latinice. Vanjo se je, kot je splošno znano, vmešal tudi Prešeren, ki je posmehljivo zapisal: »Al prav se piše kaшa ali kaſha«. Šlo je za spopad med dajnčico (ш) in bohoričico (ſh), na koncu pa je ob izdatni pomoči Bleiweisa zmagala gajica (š).

V frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani nas je, kot poroča tednik Družina z dne 19. januarja letos, k novi črkarski pravdi izzval voditelj Hrvaške katoliške misije v Sloveniji p. Marko Prpa. Hote ali nehote, iz nevednosti ali zaslepljenosti s hrvaško (pre)pomembnostjo je izjavil, da je glagolica stara hrvaška pisava.

Spoštovani pater, glagolica je toliko hrvaška kot slovenska, čeprav je prerekanje o tem enako zgrešeno kot hrvaško prisvajanje sv. Hieronima, »Hrvata« iz 4. stoletja. Verjetno nobenemu slovenskemu izobražencu ne pade na um, da bi govoril o stari slovenski pisavi gotici, ker je Primož Trubar pač sestavil Abecednik in Katekizem v gotici. Menda ja sveti Ciril v devetem stoletju ni izumil glagolice z namenom, da si jo bodo še v enaindvajsetem stoletju prisvajali Hrvati, ampak zato, da bi z njo Slovani zapisovali svoj jezik v verskih knjigah. Papež Hadrijan II. je odobril glagoljaško bogoslužje, ki ga doslej še noben njegov naslednik na papeškem prestolu ni preklical. Tako nekateri slovanski  duhovniki niso maševali ne v latinskem ne v grškem, ampak so bogoslužje opravljali v strocerkveno slovanskem jeziku tja do srede dvajsetega stoletja.

Drugi vatikanski koncil je smisel vztrajanja v glagoljaštvu povsem izničil

No, patru Prpi ne smemo preveč zameriti, ker tudi na spletu najdemo zanimivo predstavitev Ljubljanskega homilijarja, ki menda izvira iz Berma. Naj nam bo, laikom, dovoljeno dvomiti o hrvaščini sredi Istre v 13. stoletju, dokler nas jezikoslovci ne prepričajo, da se motimo.

Glagoljaši so bili v Istri, Kvarnerju in hrvaškem primorju pa tudi na Kranjskem in celo na Štajerskem. Njihova dediščina je raztresena po raznih krajih naše države od Hrastovelj do Stare Fužine, od okolice Kopra preko Ljubljane do Ptuja. Kar precej znanih in pomembnih Slovencev (Kranjcev) je bilo povezanih z glagolico. Prvi med njimi je bil Primož Trubar, ki je izdatno pomagal pri tiskanju glagoljaških knjig in je, resnici na ljubo, glagolico po pomoti imenoval »hrovaška« pisava. Ljubljanski škof Tomaž Hren je izobraževal in posvečal ob »latinskih« tudi glagoljaške duhovnike, Žiga Zois je proučeval v glagolici pisan Ljubljanski homilijar, z glagolico so se ukvarjali tudi Bohorič, Linhart, Kopitar idr. Seveda ne moremo mimo Krašovca Antona Mahniča, svetniškega kandidata, škofa na Krku, ustanovitelja Staroslovanske akademije v Krku, kjer še danes negujejo izročilo glagoljašev.

Glagoljaštvo je imelo v Sloveniji in na Hrvaškem svoj labodji spev pod italijanskim fašizmom, ko je ponekod bogoslužje še potekalo v starocerkveni slovanščini. Drugi vatikanski koncil, ki je v katoliško bogoslužje vpeljal žive narodne jezike, je smisel vztrajanja v glagoljaštvu povsem izničil. Glagoljaštvo je od tedaj le kulturna dediščina – pa ne samo hrvaška.

S starocerkveno slovanščino pisano v latinici (ali cirilici) se danes srečujemo predvsem pri vokalni glasbi. Naj omenim samo Srba Mokranjca ali pa Rusa Rahmaninova in Čajkovskega, ki z nesmrtnimi glasbenimi stvaritvami ohranjajo spomin na jezik, v katerem sta misijonarila sveta brata Ciril in Metod.