Spletno oko nadzora medijev tolerira le sovražni govor govorcev levega izvora

6
Skrajna levica v imenu naprednih nazorov duši in ignorira resnični napredek družbe

Že nekaj let smo priče strahoviti ihti nosilcev levega krila slovenske politike, da bi nam odvzeli svobodo govora. Ideologem, ki ga uporabljajo, je sovražni govor. Sovražni govor v pravem pomenu je namreč rezerviran le za t. i. napredne govorce. Sistem ,demokratičnega’ nadzora medijev, ki so ga vpeljali s pomočjo množice NVO-jev in proslule družboslovne fakultete, tolerira le sovražni govor govorcev levega izvora. In tega ni malo. Za drugače misleče pa ni milosti. Te je treba cenzurirati, izolirati, prepovedati in uničiti. Razglasiti jih za nestrpneže! Do nestrpnežev pa smeš biti tudi sam nestrpen, do njih ni mogoče biti toleranten. Svoboda govora, ki jo zagovarjajo te vrste preganjalci nestrpnosti in sovražnega govora, ni nikakršna svoboda za vsakogar: to je svoboda le zanje, ne za vse.

Prav v tem je vsa naša levica skrajna, normalne levice nimamo. Ponosna je na vsa zlodela svojih predhodnikov, saj zastopa in častí vse njihove vrednote.

Skrajna levica v imenu naprednih nazorov duši in ignorira resnični napredek družbe

Za oblast in privilegije bi storila vse. To je politični pol, ki je v imenu lažnega kolektivizma pripravljen suspendirati sleherno kolektivno voljo in nastrojenost večine ljudi. To je pol, ki v imenu naprednih nazorov duši in ignorira resnični napredek družbe in v njej težnjo po polni realizaciji posameznika. To je politični blok skrajnežev, ki imajo do svojih nasprotnikov ničelno toleranco, zato jih lahko kadarkoli in na osnovi česarkoli razglasijo za fašiste, šoviniste in rasiste ter tako izpostavijo pregonu. To je politični aglomerat, ki v kolektivni varnosti vidi predvsem nevarnost zase – in obratno: z zavarovanjem samega sebe, svoje svobode ogroža tako individualno kot kolektivno svobodo in varnost vseh. To je oblasti lakomna združba, ki se trudi suspendirati tako naravne zakone kakor logiko.

S kampanjo za enakost omalovažuje naravno razlikovanje po spolu, rasi, človekovih sposobnostih in individualnih prioritetah. Z vsiljivo pluralizacijo vrstnih in rodovnih pojmov podira hierarhično strukturiranost jezika in pojmovnega sveta, ki nam omogočata razumevanje, tvorno sožitje in obvladovanje stvarnosti; s hiperprodukcijo istorečja poskuša nadomestiti smisel, zapolniti siceršnjo praznino in breztemeljnost glede svoje splošne določenosti …

»Resnica nikoli ni bila moja intimna opcija«

Za nesvobodno družbo sta značilni tako nesvoboda na eni kot absolutna samovolja na drugi strani. V nesvobodni družbi vlada cenzura, zanjo je značilen pregon tistih, ki javno – z besedo ali dejanjem – prestopajo meje dovoljenega. V totalitarnem režimu je celo dovolj, če to storijo le v mislih. Toda hkrati s tem – in to je značilno zanje – totalitarni, na vsestranski nesvobodi zasnovani režimi mrzlično utrjujejo pozitivno podobo o sebi, idealizirajo obstoječo ureditev ter jo skušajo kot odrešenjski projekt projicirati še v prihodnost.

Režim, zasnovan na nesvobodi in láži, se obdrži, dokler uspeva samega sebe – tako navznoter kakor navzven – prikazovati kot odrešujočega in razvojno pozitivnega (to je dolga leta uspevalo Titovi Jugoslaviji). Prav zaradi te zlagane podobe je bila svobodna in kritična beseda, ki je slikala stvari v pravi luči, tako oblastnikom kakor širokim slojem delovnega ljudstva, ki so se prilagodili in privadili na režim, videti razdiralna, negativistična in zategadelj nezaželena. In taka je v današnjih retrosamoupravnih razmerah videti še zmeraj.

Pregon resnice iz javne besede je dandanašnji prevzela civilna družba. Ne sla po resnici in svoboda govora, zavratno ovaduštvo in produkcija laži postajata temeljni civilizacijski ter preživetveni dobrini.

Posameznik ni več pripravljen tvegati za resnico, saj se boji posledic; navdaja ga nadležen občutek, ki ga neprenehoma pogrevajo tudi osrednja občila, da resnica ljudi ne zanima več, da govorjenje, pisanje ter znanstveno in umetniško prizadevanje za resnico spravlja ljudi le še v zadrego in slabo voljo. »Resnica ni ena sama, resnic je več.« »Resnica nikoli ni bila moja intimna opcija,« bomo sčasoma priznavali drug drugemu. To ali ono napredno gibanje pa bo za vse nas še naprej krvavelo na okopih antifašizma, na ogljičnem odtisu globalizacije, v boju za vesoljno enakost in brezmejno svobodo ter napredek.

»Nihče ni ilegalen«

Na brezmejno svobodo nas je že pred časom opomnila sprevržena floskula: »Nihče ni ilegalen,« ki je v levičarskih pamfletih krožila že nekaj tednov, preden so v javnost pricurljale vesti o marakeški deklaraciji in smo posredno, iz alternativnih medijev izvedeli, da je njen osnovni namen legalizirati vse, kar je povezano z ilegalnimi migracijami in migranti iz tretjega sveta.

Izjava: »Nihče ni ilegalen,« skuša z značilnim dialektičnim obratom (skrivnost spekulativne konstrukcije, bi rekel Marx) zanikati nezakonitost prehodov državne meje. Zanikati skuša prav to, kar dnevno počno številni migranti. Floskula izkorišča logično in gramatično netočnost poimenovanja povsem določenega kršilca zakonov. Vendar pa je vsemu zanikanju navkljub še kako jasno, kaj označuje sintagma ilegalni migrant. Ilegalen kajpak ni migrant, pač pa njegovo početje. Gre za kršilca tistih zakonov, ki prepovedujejo nezakonito prehajanje državne meje. Težava nasprotnikov tega poimenovanja je pač v tem, ker s poimenovanjem ilegalni migranti takšne prestopnike razlikujemo od beguncev, kajti le slednji bi smeli biti deležni azila in drugih oblik mednarodne zaščite.

Zato ilegalnost kot način človekovega ravnanja namerno izenačijo z njegovo esencialno določenostjo. Vendar pa to storijo le zato, da bi jo zaradi njene nesmiselnosti že naslednji hip zanikali. Njihova pojmovna kritika leti pač na vsakogar, ki si drzne kvazibegunce poimenovati z migranti, njihovo dejavnost pa razglašati za nezakonito.

Mnogi pripadniki levičarskih organizacij in strank se neposredno okoriščajo migranti

Mnogi pripadniki levičarskih strank in združenj (t. i. nevladnih organizacij) se namreč c, s sredstvi za njihovo logistiko, prevoz, nastanitev in oskrbo. Za te humanitarce je še kako pomembno, da beguncev oz. beguncev nikoli ne zmanjka, vsaj dotlej ne, dokler je dotok denarja zagotovljen. Zatorej je treba poleg oboroženih konfliktov, ki s kriznih območij poženejo v beg resnične begunce, na globalni ravni spodbujati tudi množične ekonomske migracije ter jih usmerjati iz revnega tretjega sveta na razviti zahod, kjer je denar. Za ideološko pokritje svojega neodgovornega – in tudi kaznivega! – početja uprizarjajo nevladniki in levica nenehno skrb za begunce, glasno vpijejo in pozivajo k solidarnosti, skrbijo jih ranljive skupine in drugačni, hkrati pa jim je identiteta identičnih – torej tudi nacionalnih skupnosti v Evropi in razvitem svetu – neznosen trn v peti. Od tod vsa ta gonja proti sovražnemu govoru, na novo porajajočem se fašizmu in populizmu, proti ksenofobiji in rasizmu

Če ni ničesar ilegalnega, tudi ničesar legalnega ni.

6 KOMENTARJI

  1. “Spletno oko nadzora medijev tolerira le sovražni govor govorcev levega izvora”

    Naslova nisem takoj razumel. Tisti “le” malo moti. Bi oko moralo tolerirati sovražni govor desnice? Ali vsak sovražni govor?

    No, kakor koli že, s tem namenom je bilo Spletno oko ustanovljeno. V tem svetu pač poteka boj med dobrim in zlim oziroma satan uničuje človeka. Človek sam nima dovolj moči, jih je zapravil z grehom, da bi se sam uprl satanu in zmagal. Mora se združiti z Očetom in Sinom in Svetim Duhom. Pa delamo to?

      • Morda zato, ker kultura duha nista vihar in grom…prej tiho in nežno šumljanje.
        Jaz verjamem,da to zadostuje,a le tistim,ki hočejo slišati.

  2. Odličen članek o DVOJNIH MERILIH in namerni zmedi pojmov – izpod peresa avtorja Marjana Frankoviča. (že delil na različne skupine FB).
    Dejansko nas “ponosni nasledniki Zveze komunistov”, tako imenovana leva avantgarda – po boljševiški matrici – ŽELI NAVADITI na dvojna merila. Omejitve, ki veljajo za druge ne veljajo za njih. Pomenski dialektični obrati o katerih govori avtor (v kontekstu migrantov), pa so le eno od dovoljenih sredstev za dosego “svetlih” ciljev.

    • Ja, kar s pobijanji na veliko ze grozijo in tozilci, tozilke se ne zganejo z izgovorom, ces da groznje niso misljene resno. Hrvaskega psihiatricnega pacienta, ki so ga vlaku nasli z bombo in je sanjal, da gre nad slovenskega predsednika v Ljubljano, so pa tozili in obsodili na vec kot 10 let kehe. Neverjetno dvojna merila. Kot sovrazni govor bi brisali vse mogoce, ce je malo desno. In blokirali tudi ameriskega predsednika. Sami pa lahko pisejo in govorijo brez posledic karkoli. Tudi v parlamentu. Zanicevalnega, obtozevalnega brez dokazov in utemeljitev. Grozilnega, krvolocnega, proti ustavnemu redu, civilizacijski tradiciji itd. Tudi pojejo take stvari ( Nikolovski, Joras). Kam plujemo in ali so ljudje cisto izgubili kompas, kaj je prav, dobro in dostojno?

Comments are closed.