To, kar se imenuje islamolevičarstvo (tipa Fajon-Mesec), povzroča razdejanje

6
To, kar se imenuje islamolevičarstvo, povzroča razdejanje.

Po obglavljenju profesorja zgodovine Samuela Patyja je minister za izobraževanje Jean-Michel Blanquer spregovoril (22. 10.) o »razdejanju, ki ga povzroča to islamu predano levičarstvo« (islamo-gauchisme po francosko). Ti levičarji zagovarjajo muslimane vključno z islamistni, džihadisti in teroristi in krivdo za njihovo protiintegracijsko, protizakonito in teroristično delovanje pripisuje državi in »belim islamofobnim« Francozom. Minister je bil na Europe 1 zelo jasen:

»Razdejanje povzroča na univerzi, razdiralno deluje, ko mu popušča Nacionalna zveza študentov Francije, uničevalno je, ko so v vrstah La France insoumise (skrajna levica tipa Fajon-Mesec) njegovi zagovorniki in se s tem ponašajo. Ti ljudje poveličujejo ideologijo, ki korak za korakom vodi iz slabega v slabše.« V Senatu je še pojasnil: »V delih visokega šolstva obstajajo zelo močne struje islamolevičarstva, ki povzročajo škodo pri študentih. To vodi v določene težave, s katerimi se pravkar spopadate.«

Ogrožajoče zanikanje

Na ministrove izjave so se odzvali univerzitetni krogi. Tisti, ki se čutijo prizadete, razlagajo, da poskuša minister odvrniti pozornost od »resničnih vzrokov nezadovoljstva priseljencev: socialne in kulturne neenakosti, ki jo povzroča meritokratska ideologija«, ker v duhu kapitalizma nagrajuje delovne, pridne in uspešne. Tako ni mogoče, razglabljajo, odpraviti te neenakosti in s tem nezadovoljstva, ki se izraža (tudi) z nasiljem, pač pa je treba »dati vsakemu po njegovih potrebah«. V primeru muslimanov pomeni to ustreči njihovim kulturnim, vrednostnim, političnim in verskim zahtevam.

Nasprotno pa več kot sto priznanih imen, večinoma levega izvora (denimo Marcel Gauchet, Gilles Kepel, Pierre Nora, Yves Charles Zarka idr.) pritrjuje ministru v levem Le Mondu (2. 11.).

»Mi, akademiki in raziskovalci, ne moremo drugače, kakor da se strinjamo z ugotovitvijo Jean-Michela Blanquera. Kdo bi danes še lahko zanikal težavnost razmer v Franciji, še zlasti po nedavnem atentatu v Nici? Te razmere, ne glede na trditve nekaterih, ne prizanašajo našim univerzam. Na njih so res navzoče staroselske, rasne in dekolonialistične ideologije (prinesene s severnoameriških univerz), ki spodbujajo sovraštvo do ‘belcev’ in Francije, včasih pa tudi nasilni aktivizem, ki napada vse, ki si še upajo upirati do zahoda sovražni doktrini in multikulturnim bajanjem.

Houria Bouteldja se je tako v začetku oktobra hvalisala, da je njena dekolonialistična ‘Stranka staroselcev vplivna na vseh univerzah’. O vplivu te ideologije priča tudi dejstvo, da večina univerz in univerzitetnih strokovnih združenj noče izreči, da je islamizem odgovoren za smrt Samuela Patyja, ampak v svojih izjavah govorijo le o ‘mračnjaštvu’ ali ‘fanatizmu’. Nas ne ogrožajo stališča Jean-Michela Blanquera, ki mu je pravzaprav treba čestitati, da je dojel težavnost situacije, marveč nas ogroža vztrajno zanikanje vzrokov terorja.«

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Islam v Franciji

Lani decembra je pred senatno komisijo svoja dognanja pod prisego predstavil prof. Youssef Chiheb, direktor Francoskega centra za raziskovanje obveščevalnih dejavnosti. V zgodovinskem prikazu je povedal, da radikalizacija muslimanov v Franciji traja že dobrih trideset let, vendar ji država ni posvečala pozornosti, ampak »se je posvečala boju proti uličnemu prestopništvu in občutku ogroženosti. Dokler je niso povozili dogodki v času atentatov, je imela radikalizacijo za izmišljije nekaterih intelektualcev in univerz … Ugotoviti je treba, da je Republika zamudila srečanje z zgodovino na štirih i-jih: islam v Franciji, imigracija v Franciji, integracija v Franciji in francoska identiteta«.

Država je zato dopuščala prihajanje imamov iz tujine, ki med muslimani v Franciji širijo sovraštvo do nje, njene kulture in demokracije in sploh do Zahoda; mladi so lahko brez težav odhajali na tuje ali v islamistične vzgojno-vojaške centre ali na bojišča Bližnjega vzhoda in se neovirano vračali domov. Zakonodaja te posameznike ščiti in že nadzorovati jih je težko, kaj šele izgnati. Nekaznovano so se odpirale spletne strani, ki zagovarjajo terorizem in spodkopavajo demokratične vrednote. Ob petkih na univerzi Paris 13 (25.000 študentov), kjer poučuje, ne ve več, ali je na univerzi ali v džamiji: »Študentke se ne zavijajo le v svojo islamsko ruto, marveč nosijo kar hidžab in nikab.« Vsa ta desetletja je država tiščala glavo v pesek in si zatiskala oči pred radikalnim islamom.

Kako preprečiti nadaljnjo radikalizacijo muslimanov

Zato profesor poda Senatu nekaj predlogov, kako preprečiti nadaljnjo radikalizacijo muslimanov. Ker so ti relevantni za vso Evropo, jih bom nekaj naštel:

  1. ustaviti financiranje islama iz tujine in opustiti politično korektnost v odnosih z zalivskimi državami, posebej Saudsko Arabijo, izvoznico vahabizma, in Katarjem, financerjem islamistov;
  2. šolati imame v Franciji in jih usposobiti, da bodo zakone Republike postavljali nad šeriat, ne obratno;
  3. kontrolirati gibanje mladih, ki odhajajo na hidžro (začasno selitev) ali omro (malo romanje) na tuje. Katar npr. financira čez tisoč omer letno samo za nove spreobrnjence. Francija nima nadzora, kakšne indoktrinacije so deležni;
  4. premisliti, kakšnim organizacijam dovoliti delovanje. Tiste, ki se predstavljajo kot kulturne, npr. francosko-maroško prijateljstvo ali arabsko-islamska kultura, so največkrat trojanski konj islamizma;
  5. islamske skupnosti in organizacije, ki sedaj priznavajo nadvlado tujih držav (Turčije, Alžirije idr.), morajo priznati, da je njihov suveren država, v kateri živijo in delujejo;
  6. preprečiti širjenje vahabizma, salafizma in Muslimanskih bratov, ki so vir radikalizma, zavračanja zahodnih vrednot, pravne države in demokracije in ustvarjajo geta sovraštvo.

Predsedujoča senatni komisiji je spomnila, da so kritiki islamizma deležni groženj. To je prof. Chibeb potrdil, saj mu nenehno grozijo, ker je v eni zadnjih raziskav razkrinkal šestdeset tujih pridigarjev, ki širijo sovraštvo med muslimani v Franciji. Kljub solidnim dokazom so sodne oblasti izgnale le enega. Muslimani, ki tako kot on sprejemajo vrednote Republike, niso le fizično ogroženi, marveč omejeni v gibanju. Profesor našteje vrsto islamskih držav, kamor ne sme, izjema je Maroko, ker izvira od tam in ima maroško državljanstvo.

Delovanje islamistov na dolgi rok

Med proučevanjem je prof. Chibeb odkril tudi različne strategije vplivanja, ki jih uporabljajo radikalci. Salafi npr. delujejo med manj izobraženimi muslimani in jih zapirajo v geto, da ne bi prišli pod »slab vpliv Francozov«. Chibeb je s sodelavci šest mesecev raziskoval šestdeset linij pariškega javnega prevoza. »Razbrali smo profil salfističnega voznika avtobusa. Ob petkih na določenih linijah noben avtobus ne vozi med 12.30 in 13.30, ker opravljajo petkove molitve.« Nasprotno pa je

»doktrina muslimanskih bratov, da se infiltrirajo v velika podjetja, lokalno upravo in univerze, kasneje v vojsko, da bi prevzeli oblast od znotraj. To je egiptovski model, ki ga je izvajal Mohamed Morsi. Zato je treba biti zelo čuječ! … Našo demokracijo ogrožajo različne konfliktnosti in radikalnosti. Vendar je radikalnost, ki je lastna islamu, treba vzeti zelo resno. Ti ljudje delajo namreč v geološkem času. Njihov čas niso tri ali štiri leta, ker verjamejo, da je rodnost v islamski skupnosti eksponentni faktor za volilno maso do dne, ko bodo dosegli kritično maso in bodo lahko ustanovili politično stranko. Ta se ne bo imenovala Islamisti Francije ali Muslimani Francije. Nikakor ne! Dovolj je, če pogledate stranke na oblasti v arabskih deželah: v Maroku Stranka pravičnosti in razvoja, v Tuniziji Stranka preporoda … To so ljudje, ki odlično obvladajo politični marketing in se ne prodajajo za to, kar so.«

Ob dejstvu, da si je država do nedavnega zatiskala oči pred islamom in delovanjem islamistov zaradi politične korektnosti; da je del levice sistematično odvračal pozornost od njega in stigmatiziral tiste, ki so na nevarnost opozarjali; da se islamisti predstavljajo kot veliki človekoljubi, se je treba spomniti Alberta Camusa, avtorja Kuge:

»Zaradi pomanjkljivega poimenovanja stvari povečujemo nesrečo v svetu. Ko stvari sploh ne imenujemo, zanikujemo svojo človeškost.«

Odgovornost islamu predanega levičarstva

Nekdanji socialistični predsednik François Hollande je v intervjuju za Libération zatrdil, da je treba poleg teroristov in njihovih pomočnikov poiskati vse, »ki so jih opogumljali, spodbujali in spremljali«.

Od 1990 naprej je po Hollandovih besedah sopotnik islamizma tudi »manjši del levice. Ta je pokazal nenavadno strpnost do islama, kakršne ni nikoli dopustil do drugih ver, še zlasti ne katoliške«.  Na vprašanje, kako razlaga to početje, je socialistični predsednik odgovoril:

»Z izgovorom, da predstavljajo muslimani prebivalstvo, ki je izšlo iz imigracije in je pogosto v kategoriji manj uspešnih, so to zlorabili in muslimanom dali nesprejemljive ugodnosti. Ali pa so to kar zahtevali tudi za ceno, da se pohodi načelo enakosti med spoloma. Spomnim se še nasprotovanja dela levice zakonodaji, ki prepoveduje burko v javnosti, pa tudi vprašanju spola v šoli. Še pred nedavnim so se predstavniki radikalne levice družili s teologom, ki je povezan z Muslimanskimi brati, izkazujejo naklonjenost gibanju Staroselci republike in protestirajo skupaj z Združenjem proti islamofobiji.«

Na vprašanje, kako bi bilo mogoče združiti levico za zmago na volitvah, je bil Holland zelo odločen:

»Združenje je možno samo, ko je vse razčiščeno.

Na levi niso tisti, ki zavračajo univerzalnost, da bi laskali identitetam ali praskali rane diskriminacije.

Na levi niso tisti, ki uporabljajo laičnost za stigmatiziranje vernikov.

Na levi niso tisti, ki nagovarjajo le posamezne skupnosti, ne pa vse Francije.

Na levi ni, kdor obtožuje Francijo za vse rane zgodovine.

Na levi ni, kdor popušča komunitarizmu z izgovorom, da bi ga integriral.«

Holland potegne tako jasno mejo med državotvorno in demokratično levico in levico, ki jo imenuje radikalno. Ob upoštevanju vseh spremenljivk je vendarle očitno, da ni težko pri tistih, ki jih Holland zavrača, prepoznati značilnosti našega levega pola s Fajonovo in Mescem na čelu. Z njimi socialist Holland ne bi šel v španovijo, ker so zanj preveč radikalni, nedržavniški in nedemokratični.

6 KOMENTARJI

  1. Končno je francoski oblasti z Makronom na čelu jasno, kaj pomenijo množične ilegalne imigracije. Še ne dolgo nazaj se je Makron jezil na Salvinja, ko je zvračal tihotapce in potencialne teroriste. Dojeli deset let prepozno, a bolje pozno kot nikoli.

    Tisti, ki jim je to že dolgo jasno, so bili s strani zagovornikov ilegalnih migracij označeni kot islamofobi, fašisti ipd. Toda za vsako rit raste palica, pravi pregovor. Nekateri so zmožni stvari dojeti šele, ko na svoji zadnjici čutijo palico.

  2. Vse to kaze, da so gromozanski kulturni in varnostni problemi povezani ne le z ilegalnimi migracijami, ampak z mnozicnimi migracijami nasploh. Za majhen narod na privlacni in prepisni legi je toliko bolj to vprasanje njegovega obstoja, prezivetja.

    V velikem stevilu evropskih metropol je najpogostejse ime novorojenca ze danes Mohamed. V drugih bo to v kratkem. Slep je, kdor misli, da to ni problem.

    Slovenski prostor je bil migrantsko gledano skozi stoletja relativno stabilen. Ni res, da bi bili povsem zaprti ne za odseljevanje, ne za priseljevanja. Mnogi, ki so prisli, so se skozi stoletja lepo vklopili in prispevali k blaginji in razvoju.

    Od 60. let prejsnjega stoletja postane priseljevanje v Slovenijo po politicni volji komunisticne nomenklature enormno, predvsem zaradi potreb socialisticne industrializacije, pa tudi zaradi kulturnega jugoslovenarstva. Osamosvojitev Slovenije smo mnogi navduseno podprli tudi zato, da se z balkanizacijo in jugoslovenizacijo slovenskega prostora za vselej prekine.

    A prekinilo se ni. Delno z valovi beguncev pred vojno v 90 letih, kar je bilo mozno tolerirati v duhu clovekoljubja. To kar se dogaja zadnjih 10,15 let s clovekoljubjem nima zveze. Enormno priseljevanje iz Bosne, Srbije, Kosova, Makedonije, kakrsnega dozivljamo, preplavlja slovenska mesta in nas bo ob nadaljevanju v nekaj desetletjih kot narod povsem predrugacilo in izbrisalo.

    Kdor ne verjame, naj recimo poslusa govorico mladine v mestih. V Ljubljani vsi mladi govorijo cefurscino. Starsi se moramo trudit svoje otroke izgovarjati crko l po slovensko.

    Konec je treba temu narediti, konec! Ne maram sovrastva do drugih narodov, ver in kultur, naj zivijo na svojem po svoje. A mi imamo pravico zavarovati slovenski narod, krscansko vero, slovensko in evropsko kulturo! Pravico, odgovornost in dolznost do preteklih in prihodnjih rodov…

  3. Glede na Hollandovo definicijo je v Sloveniji komaj kak levičar…in res se da z njim strinjati, kajti kdor ni najprej demokrat ne more biti levičar, temveč ostaja zagovornik diktatur in totalitarist. Demokracija v Sloveniji bo zato ostala pohabljena, vse dokler ne bo tako v v parlamentu kot v medijih in na ulicah absolutnega spoštovanja tudi do konservativcev oz. desničarjev.

    • Tako je, najširša podlaga za demokracijo je spoštovanje med VSEMI ljudmi. Brez splošnega spoštovanja v družbi ne more biti demokracije.

      Iz tega medsebojnega spoštovanja so izključeni samo neskesani zločinci, ki zaradi svojih dejanj proti človeku ne morejo uživati nobenega spoštovanja. Do njih občutimo samo gnus in smrtni strah.