Soros z Open Society odprt le do prav mislečih, ki pri nas rušijo vlado

11
George Soros je vlagatelj, njegov cilj so torej vlaganja, filantropija pa sredstvo, da je vlaganje »mehko« in vredno zaupanja.

George Soros je leta 2002 prejel častni znak svobode Republike Slovenije za njegove zasluge pri spodbujanju in razvijanju odprte demokratične in humane družbe v sodobnem svetu ter za zasluge pri uveljavljanju odprte, strpne in razsvetljene civilne družbe v Sloveniji. Odlikovanje mu je podelil Milan Kučan. Podelitev odlikovanja Sorosu je predlagal Mirovni inštitut, podprli pa so ga: Slovenska filantropija, multimedijski center Kibla, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, Studia humanitatis, IEDC – Poslovna šola Bled, KUD France Prešeren in komisija predsednika republike za odlikovanja.

Sredi devetdesetih let sem skrbel za Tretji dan, krščansko revijo za duhovnost in kulturo. Tedanje ministrstvo za kulturo je v zadovoljstvo vseh sodelavcev kakovost revije tudi finančno primerno ovrednotilo. Dobro obveščen prijatelj mi je svetoval, naj se za dodatno utrditev revije obrnem še na Fundacijo za odprto družbo Georga Sorosa, ki je imela urad na Vegovi ulici v Ljubljani. Niti malo nisem podvomil o uspehu. Uradniku sem izročil nekaj izvodov revije. Že pogled na naslovnico mu je zadostoval, da mi ni bil pripravljen dati niti obrazca za prijavo.

Soros je s projektom odprte družbe je odprt le do prav mislečih

Šele po daljšem premisleku sem dojel, da Sorosov projekt »odprte družbe« ni v ničemer podoben moji predstavi o njej. Sam sem pod tem naslovom razumel krepitev demokracije, razvoj civilne družbe, pluralnost medijev, popravo krivic, spravo ipd. In kako bi lahko mislil drugače, če se je Soros predstavljal kot filantrop. S faznim zamikom sem razbral zaporedje njegove samopredstavitve. Na prvem mestu je vendarle povedal, in tako dela še sedaj, da je vlagatelj. Njegov cilj so torej vlaganja, filantropija pa sredstvo, da je vlaganje »mehko« in vredno zaupanja.

Odprta družba torej nima prav nobene zveze z demokracijo in pluralnostjo, temveč ji gre izključno za podiranje vsega, kar bi se vlaganjem utegnilo upreti. To pa so najprej državne meje in nacionalna gospodarstva, zato so vlagatelji med drugim organizirali televizijski šov z masakrom zakoncev Ceausescu. Njuno javno ponižanje ni bilo namenjeno obračunu s komunizmom, temveč temu, da je ista klika, ki je diktatorski par linčala, vlagateljem, Natu in EU po hitrem postopku odprla meje.

V dušah ranjene množice s kričanjem postajajo subjekt novega družbenega reda

A vključitev v mednarodne integracije je za vlagatelje lažji del posla. Mukotrpno delo zanje se začne, ko je treba odpreti še vrata srca. Tu pa so množice ne le previdne, ampak si iz srca ne pustijo kar tako zlepa iztrgati vere, družinskih vrednot, ljubezni do domovine in lastne kulture. Vlagatelji morajo torej na vseh frontah, seveda kot filantropi, razdejati izročilo, ki napolnjuje duše ljudi. Na vse načine jih gnetejo, da se začnejo sramovati svoje identitete. Tako jih pripravijo do sprejemanja novega, kozmopolitskega, seveda levega kulturnega modela. Kajti za desni – zanje nazadnjaški, ksenofobni, nacionalistični, protekcionistični ipd. – kulturni model vlagatelji razglasijo vse izročilo. V cefranje in poniževanje izročila vlagatelji vprežejo univerze, mirovne inštitute, zelene, LGBT skupine, migrante in kulturo.

Umetniki, ki se jim odpira dostop do nagrad, galerij in predstav, v neskončno prevprašujejo »pereča družbena vprašanja«. Vse to prevpraševanje ima z umetnostjo kaj malo zveze. Ima pa veliko z vnašanjem dvoma, ali je to, kar je bilo nekaj vredno še včeraj, res tako bedno, da ga je treba nadomestiti z »odprtim«, multikulturnim in kar je še temu podobnega.

Ko se sedanja vlada zavzema za večjo medijsko uravnoteženost, se z različnih koncev sveta zaslišijo kritike, da gre za posnemanje Madžarske, kjer je George Soroš obstal, saj mu je Orban pristrigel peruti. Za temi glasovi iz tujine, ki vlivajo samozavest kolesarjem pred RTV, stojijo novodobni knezi, ki širijo svojo posest na tuja, žal tudi na naša tla. V dušah ranjene množice rade verjamejo, da osebne probleme rešujejo tudi tako, da s preprostim kričanjem postajajo subjekt novega družbenega reda. Ugriznile bi tistega, ki bi jim povedal, da ponavljajo zmoto domoljubov, ki so povsem nevede, v želji, da bi osvobodili domovino, pred petinsedemdesetimi leti v resnici postali orodje revolucije in enoumja.

/vir: Družina, letnik 2000 št. 30, stran 5/

11 KOMENTARJI

  1. Leta 2000 verjetno še ni bilo razvidno, danes pa je: gre za bitko med New World Order in človeštvom, ki sledi Stvarnikovim navodilom za srečno življenje. Ko bo Stvarniku dovolj preseravanja prvih, bo ukrepal; prerokovana sta celo novo nebo in nova zemlja.

  2. Leta 1999 sem brala Soroševo novoizdano knjigo “Odprti družbi naproti”. Da je nujno treba onemogočiti avtoritarne režime (posebej omenja bivše komunistične države), in okrepit civilno družbo. Njegova Open society naj bi z donacijami pomagala pri nastajanju nevladnih organizacij ..
    Potem pa s presenečenjem prebrala v časopisu, da je ob obisku v Sliveniji, Soroš prejel odlikovanje od takratnega predsednika Kučana .. !!?

  3. Soros je nedvomno angaziran podpornik liberalne globalizacije, prostega pretoka blaga in ljudi, vkljucujoc migracije, podpornik multikuturalizma. Vsaj posredno, ce ne direktno s tem ogroza oz nasprotuje ohranjanju tradicionalnih vrednot, lokalnih in nacionalnih identitet. Da so njegovi predstavniki v Sloveniji z gnusom zavrnili pristop Tretjega dne k njihovemu natecaju, kot poroca avtor, ni slucaj. Kot ni slucaj, da se v okviru njegove organizacije podpira radikalno levicarski del civilne druzbe, ceprav Soros sam po ideologiji morda ni levicar, zahteve LGBT organizacij in daje podporo mnozicnim migracijam, tudi nekontroliranim ilegalnim. Soros s svojim denarjem posega v demokraticni proces in demokraticno politicno voljo stevilnih drzav poleg ZDA, kjer je drzavljan in me ne preseneca odpor proti njegovemu delovanju oz.vtikanju. V osnovi upravicen odpor.

    • Soroš se nam je pokazal že pred desetletji. Spominjam se, kako je Soroša in njegovo Open society hvalil Rastko Močnik. No, Kučan je Sorošu desetletja kasneje izročil visoko odlikovanje, najbrž ne brez dobrega razloga. Vmes je s trosenjem denarja za levičarske organizacije vseh vrst opravil veliko delo razgradnje urejene zahodne družbe, ki se zdaj kaže kot nemočna, nesposobna preživetja.

      Ne vidim ga kot bogatega človeka, ki je do milijonov in milijard prišel s svojim trudom; prej ga imam za skrbnika, ki bdi nad izvoženim denarjem nekdanjih komunističnih režimov, ki so, ko je zavel veter sprememb, hitro nekam naložili nagrabljen denar: vzhodnonemška partija recimo v Čile, kot je takrat oznanjala mala časopisna vest. Šlo je za nekaj milijard mark, če se prav spominjam, in te najbrž še zdaj opravljajo svojo funkcijo.

      Ta “naložba” takrat najbrž ni bila edina, saj vrh svetovne levice kot naslednice Internacionale ves čas usklajuje svoje delovanje na mednarodni ravni. To smo videli med tranzicijo. Ni izključeno, da Soroš razpolaga tudi z določenim delom arabskega naftnega denarja – v sedemdesetih letih Arabci niso vedeli kam z njim; njihovi krediti iz tega vira so bili takrat izredno poceni in tudi Jugoslavija se je nabasala z njimi. Danes se o teh viških denarja ne govori več, verjetno so že pred časom našli svojo pot do preoblikovanja sveta, bodisi prek Soroša ali mimo njega.

      Orban je Soroša dobro prečital in mu omejil delovanje na Madžarskem, tudi zato levičarji, ki jim grozi izguba lizike, če bi ga posnemali še drugi, na vso moč rovarijo proti Orbanu.
      Ljudski pregovor pravi, da se zastonj še mačke ne gonijo…

  4. Kaj ste vsi babe?
    On je proti komunizmu naredil več kot vi vsi skupaj!
    Pri vas ni problem multikulti ampak to, da hočete nacionalne države. Tega vam mednarodna skupnost ne bo priznala nikoli.
    Mimogrede, demokrati v ZDA niso proti njemu?!

    • Soroš proti komunizmu ni naredil nič, ravno nasprotno: reševal ga je in ga rešuje še danes.
      Tisti, ki od njega dobijo denar, seveda niso proti njemu. Ne bi se čudil, če bi med temi bili tudi ameriški Demokrati. Svet se spreminja in včeraj že dolgo ni več danes.

  5. In avtorju, g. Knepu pa sporočam, da če je pokleknil že pred prvim uradnikom, kako si predstavlja boj za pravico in resnico? Kot palačinke?!
    Veliko boljša zgodba in članek bi bil o tem, kako se je spopadel z vsemi do Soroša osebno. Potem bi bil članek s težo.