Slovenski razkol, knjiga, ki jo je treba prebrati

0
France Balantič (skrajno desno), takrat še vaški stražar, leta 1943 v Grahovem. Konec tega leta je v Grahovem umrl kot domobranec. © dokumentarna monografija o življenju Franca Balantiča

Ne predstavljam si časa in količine dela, ki je bilo potrebno za nastanek knjige Slovenski razkol. Danes je že peti ponatis, kar pove vse, kaj si ljudje mislimo o tej knjigi. Šele čas pa bo pokazal, da je bilo to delo eden izmed največjih darov slovenskemu narodu.

Ob srkanju kave na klopci pred svojo hišo se zaziram v hrib Lajše. Pri Cerknem. Hrib opomina. Hrib spomina. Hrib z medvojnim grobiščem nedolžno pobitih Cerkljanov, ki so bili žrtve partizanskega maščevanja izdaje partijske šole, ki je delovala v Cerknem. Izdaje, ki se je kmalu izkazala za lažno. Ceno so plačali nedolžni Cerkljani, ki so bili v tistem času drugačni, kot je zapovedoval čas. Dvainpetdeset let je bivši predsednik ZZB Janez Stanovnik ob komemoraciji, ki se vsako leto odvija v Cerknem, potreboval za priznanje, da je šlo za napako. Bolje pozno kot nikoli. Hrib, ki kliče: Nikoli več vojne; hrib, ki kliče k odpuščanju.

Ob tem sem končal branje knjige, katere vsebina me je pretresla in prepričala. Vedno me je zanimala zgodovina medvojnega časa, ki nas je tako zaznamovala. Mislil sem, da veliko vem. Šele po branju knjige Jožeta Možine lahko rečem, da končno razumem, kaj se je zgodilo in zakaj.

Slovenski razkol predstavlja ključ za razumevanje preteklosti in sedanjosti

Knjiga Slovenski razkol je najboljša zgodovinska knjiga, kar sem jih do sedaj dobil v roke. Mislim celo, da bi morala biti ta knjiga v vsaki družini, ker je pomembno za nas, naš narod, da zgodovino poznamo v celoti, ne tako, kot mi, ki smo odrasli ob junaštvih Tita in poveličevanju vsega, kar je bilo povezano z NOB. Čeprav se pisatelj loteva Ljubljanske pokrajine, se je loteva celovito in izpostavlja model ustrahovanja in nasilja, ki od tu prevlada na celotnem slovenskem ozemlju. Zato to delo predstavlja ključ za razumevanje preteklosti in tudi sedanjosti. Knjiga ne temelji na govoricah, temveč na dokumentih, ki so izvirni, nekateri so celo prvič objavljeni. Tu so še avtentična pričevanja ljudi, ki so tragične dogodke doživljali, kar daje delu še dodatno vrednost. Knjiga me je sezula v smislu, kakšne grozote prinese vojna, kaj si lahko kot narod naredimo. Da bo treba veliko časa, tudi več generacij, da bodo lahko zgodovinarji z distanco pogledali nazaj ter spoštljivo razpredali o tem času; brez napadanja, četudi bodo mnenja različna, ter skušali najti stične točke, zakaj je do upora sploh prišlo.

Pred vojno sta klerikalni in liberalni tabor nekako sobivala, bolj ko pa se je bližala vojna, bolj se je poglabljal razkol

Prvi del knjige tako govori o predvojnem času v Sloveniji. Tako konservativni kot liberalni tabor sta bila močna. Konservativni – katoliški je bil številnejši, liberalni pa gospodarsko močan. Razlike so bile v programih, pogledih, voditeljih. A sobivati se je dalo. Tu so bili še prepovedani komunisti, vodeni iz Sovjetske zveze, ki so z mamljivimi obljubami in ostro propagando pridobivali nezadovoljne in naivne. Bolj ko se je bližala druga svetovna vojna, bolj se je razkol poglabljal, s pojavom OF pa so se sanje o miru dokončno razblinile. OF je bila ves čas zgolj orodje in krinka Komunistične partije Slovenije, da je privabila čim več ljudi. Radikalizacija, umori v mestih, propaganda, ki je bila najmočnejše orožje OF, italijanska okupacija ter želja po svobodi so s parolami in metodami, ki jih je imela OF, med ljudmi naleteli na različen odziv: od navdušenja in podpore do strahu in sovraštva. Da razumemo drugi del knjige, je prvi del uvertura vanj.

Nastanek vaških straž kot odgovor na partizansko nasilje je predstavljen podrobno: za vsako posebej

Drugi del knjige, ki že pripoveduje o vojni, je najbolj zanimiv in šokanten. Opisuje, zakaj je prišlo do upora proti partizanom in ustanavljanja vaških straž. OF je imela kmalu veliko privržencev, nekaterim je bila blizu ideja, mnogi pa so se jim podrejali iz strahu pred represijo. VOS, ki so ga vodili izključno partijci, je izvajal najprej umore v mestih, kar je zastrašilo množice. Vse to je kmalu udarilo tudi na podeželje. Ljudje so kmalu doživeli osvoboditev. Umori županov, duhovnikov, podjetnikov, večjih kmetov in družin so pretresli podeželje. Davki partizanskemu gibanju v materialnem smislu kmalu niso bili več dovolj. Bile so že zahteve. Razmišljati in dvomiti o OF, partizanskem gibanju, ni bilo na mestu. Vsakdo, ki je podvomil, se uprl ideologiji, je bil kmalu izbrisan z obličja zemlje. Kmetje, preprosti fantje, ki so spoznali, da stvari nikamor ne peljejo, kvečjemu na slabše, so vzeli stvari v svoje roke. Hoteli so ohraniti in obdržati svoje imetje, svoj dom, zaščititi svoje domače. Je bila napaka, razmišljati o uporu? Ali je človek, ki je napaden s silo, upravičen, da se tudi s silo brani? Je bila prošnja za orožje Italijanom, ki desnemu polu sploh niso zaupali, smiselna?

Kako se upreti, če nimaš orožja? Koga naj bi vprašali za pomoč? Angleže? Njim se tisti čas niti sanjalo ni o Sloveniji.

Postavlja se mi veliko vprašanj, toda ravno pisateljeva tankočutnost ter izjemno poznavanje zgodovine me pelje skozi vsako poglavje posebej. Ob krutosti tistega časa se je na trenutke treba ustaviti. Zato je neumno, danes soditi o vaških stražah, ne da bi človek poznal razloge za njihovo ustanovitev. Jože Možina pa je predstavil razlog za ustanovitev vaške straže za vsako vas posebej. Kaj in zakaj je pripeljalo do tega? Z dokumenti, ne na pamet, in ravno to daje knjigi verodostojnost.

Tretji del knjige govori o tem, kako je avtor raziskoval, pridobival dokumente in koliko časa je knjiga nastajala. Tudi ocena obeh drugih zgodovinarjev daje dodatno draž knjigi, ki smo jo kot narod krvavo potrebovali. Ne predstavljam koliko dela je bilo treba za to knjigo in kako dolgo je nastajala. Zunaj je že peti ponatis, kar pove vse, kaj si ljudje mislimo o njej. Šele čas pa bo pokazal, da je bilo to delo eden izmed največjih darov slovenskemu narodu.

Namenoma nisem omenjal političnega stanja, saj bilo približno tako, kot je danes. Medtem ko je konservativni (desni) pol iskal rešitev, da do vojne ne bi prišlo, je OF to možnost zavračala, niti slišati ni hotela o tem, ampak je pospeševala proces razdvajanja. Hkrati je vse to s silno propagando očitala nasprotni strani. Mogoče je bil konservativni pol z današnjega gledišča v obdobju, ki ga opisuje knjiga, naiven, ker je do zadnjega upal, da vendarle ne bo prišlo do bratomornega prelivanja krvi.

Mogoče je naiven tudi današnji desnosredinski tabor, ko ponuja roko sodelovanja v času krize vsem. Kdo jo zavrača?

Pretrese me, ker knjiga Slovenski razkol ponuja določene vzporednice in razmisleke, ki so izjemno pomembni za današnji čas. Za pravilne odločitve. Desni pol ne sme ponavljati napak iz zgodovine.

Kdor pozna Jožeta Možino skozi kariero na RTV, potem ve vse. Že tam z oddajama Pričevalci in Intervju dviguje pritisk opciji, ki še vedno misli, da je vse njeno. Odstira veliko zablod, hkrati pa nam brezplačno omogoča, da razmišljamo in se sprašujemo, kam kot narod drvimo. Da niti ne omenjam vseh njegovih del, ki so ga skozi leta dvignila med prvorazredne novinarje. Kot njegov gledalec in bralec upam, da ta knjiga ni višek kariere, ker je ne morem niti ne znam dovolj prehvaliti. Zato še tisti zadnji, ki vam je do zgodovinske resnice, v nakup – ne bo vam žal.

To je le pogled preprostega človeka, ki ne zna intelektualno ubesediti, kar je v njem, zato upam, da je bilo ravno zaradi preprostega jezika – razumljivo.

David Bašelj, bralec knjige Slovenski razkol

Pripis uredništva: knjigo lahko naročite na www.jozemozina.si