Slovenski razkol je resnična podoba NOB

8
slovenski razkol
Dokumenti, prvič objavljeni v Možinovi knjigi Slovenski razkol, govorijo o tem, kako so vosovci izvajali revolucijo proti lastnemu narodu.

Ko dr. Možina, avtor monografije Slovenski razkol, govori, kako so slovenski komunisti že pred drugo svetovno vojno, predvsem pa med njo zvesto ravnali po navodilih iz Moskve, izkoriščali vojno predvsem za obračunavanje z vernimi, Bogu, narodu in pravim slovenskim izročilom zvestimi uglednimi in poštenimi Slovenci, nam postane jasno, kaj vse hudega lahko naredi revolucija, najprej pa propaganda, v kateri so bili po Možinovih besedah komunisti neprekosljivi. Kako se lahko nekaj pozitivnega, kar je vsekakor v jedru bil narodnoosvobodilni boj, izrodi in sprevrže v boj brata zoper brata.

Utrinki ob predstavitvi monografije Slovenski razkol zgodovinarja dr. Jožeta Možine 3. julija v Domu krajanov v Šmarci

Vse kaže, da bolj ko se odmikamo od druge svetovne vojne, predvsem od t. i. narodnoosvobodilnega boja, bolje, temeljiteje in jasneje vidimo, kaj vse se je hudega, zlega in tragičnega dogajalo na naših tleh v letih od 1941 do 1945. V obdobju po koncu vojne je prevladala le ena resnica – partizanska. Na eni strani okupator, na drugi zmagoviti in na moč opevani partizan. Okupator, vsaj v šoli, opisan kot nekaj najhujšega, najgršega, najbolj zlobnega, partizan kot velik junak, heroj, izjemen borec, ki se je upal postaviti po robu do zob oboroženemu Nemcu, Italijanu, Madžaru, pa tudi t. i. narodnim izdajalcem, okupatorjevim pomočnikom – kvislingom. Med njimi domobrancem, zaničljivo imenovanim belogardisti. O teh smo zvedeli pozneje, kajti o njih se zaradi njihovih množičnih vojnih in povojnih pobojev ni smelo govoriti, niti črhniti.

Drugačno resnico je bilo mogoče slišati le doma

Da je bila resnica drugačna, kot so nam jo prikazovali v šoli, so mi najprej povedali starši. Mama mi je pokazala knjigo Črne bukve, ki so jo hranili med starimi cunjami, da je ob morebitni hišni preiskavi ne bi našli udbovci; pa tudi druge knjige in revije. Te so izpričevale, da v Sloveniji ni šlo le za t. i. narodnoosvobodilni boj, oborožen odpor zoper okupatorja, marveč tudi za medsebojno obračunavanje, bratomorno vojno, komunistično revolucijo.

Kako je bilo s partizansko bolnišnico pri Komendski Dobravi

Da bi to dobro ločevali, je bilo preveč za naše osnovnošolske (pionirske) glave, pa tudi pozneje srednješolske in celo visokošolske. Nič čudnega, saj so nas komunističnemu režimu vdane učiteljice navdušeno in zvesto, kot so jih poučili, zavestno oblikovale v zveste Titove pionirje, vsakoletne prinašalce štafetne palice maršalu za njegov rojstni dan 25. maja (dan mladosti), obiskovalce partizanskih pomnikov. V mojem primeru partizanske bolnišnice pri Komendski Dobravi, v kateri so Nemci pobili ranjene partizane z zdravnikom dr. Tinetom Zajcem iz Mengša in drugim zdravstvenim in oskrbovalnim osebjem vred.

Slišali smo le, kako kruto so se Nemci znesli nad njimi in da je bila ta bolnišnica izdana. Kdo jo je izdal, se je govorilo le potihoma, malce glasneje po smrti domnevnega izdajalca. Ko sem ga pred smrtjo obiskal, je prebledel kot stena, ker je mislil, da ga bom za občinski list spraševal o tem; sem ga pa čisto druge stvari. Njegov prebledeli in prestrašeni obraz mi je še danes živo pred očmi. Tedaj sem se šele dodobra ovedel, kako težko mu je bilo desetletja živeti z ljudmi, ki so nanj, ko so se srečali z njim, gledali kot na izdajalca, ker se je edini rešil iz nemškega obroča. V resnici naj bi bil izdajalec čisto drug človek. Če je sploh kdo bil, saj so Nemci zaradi bližine bolnišnice vedeli zanjo, partizani pa so le malce zamudili z njeno preselitvijo.

Zaradi kosa kruha so ga želeli ustrelili

Kot osnovnošolci smo dobili za domačo nalogo, naj povprašamo očete in mame, ki so bili v partizanih, kako je bilo tam, katere najhujše bitke so bíli z okupatorjem, kje so jih premagali. Ker je bil moj oče borec Prešernove brigade in Škofjeloškega odreda, v katerem je bil v minerski četi, sem ga povprašal o tem, kar nam je naročila učiteljica, in to zapisal. V šoli sem moral potem napisano prebrati na glas pred vsemi učenci, za kar sem bil posebej pohvaljen.

Da mi oče ni povedal vsega, sem zvedel šele desetletja pozneje, malo pred njegovo smrtjo. Sem pa kot osnovnošolec na ušesa vlekel, kaj sta se pogovarjala z znancem partizanom, ko ga je kakšno nedeljo obiskal. Že tedaj se mi je zdelo čudno: po eni strani poveličevanje partizanskega boja in partizanov v šoli, po drugi pa očetov in znančev skorajda šepetajoč pogovor, kako je bilo v resnici v partizanih. Očetova »resnica« je bila ta, da bi ga nekoč, ko se je Prešernova brigada mudila na Primorskem, zaradi tega, ker si je v hiši od hleba odrezal kos kruha, ker je bil lačen, skoraj ustrelili. Ustreliti ga je nameraval politkomisar, a se je oče skril za drevo, ki je prestreglo izstrelke iz brzostrelke.

Oče se ni strinjal z razdejanjem samostana v Repnjah

Nič čudnega, bi rekel danes, predvsem po Možinovih besedah, da je vodstvo partizanskih enot postrelilo dvanajst odstotkov »soborcev«, ki jim niso bili pogodu. Očitno je bilo preveč, ko se je oče kot borec minerske čete potegnil za samostan v Repnjah, češ zakaj bi ga vrgli v zrak, kaj so jim redovnice naredile hudega. Ko sem šolskim sestram v Repnjah po očetovi smrti povedal za to njegovo dejanje, so me nejeverno gledale. Razumljivo, saj tudi one niso vedele kaj dosti o resnični podobi NOB.

V malem semenišču so že slišali nekaj resnice

Sam sem se začel o njej spraševati kot gojenec malega semenišča prve generacije v Ljubljani v letih od 1966 do 1970, ko mi je sošolec z Dolenjskega skrivaj pokazal Črne bukve in skoraj šepetaje govoril, kaj so pri njih počeli partizani. Naš spiritual Janez Marolt nam je kot prvi spregovoril o pesniku Francetu Balantiču; kako velik pesnik je bil, eden največjih med Slovenci. Pokazal nam je knjigo njegovih pesmi, ki so izšle v Argentini. Skorajda mu nismo verjeli. Rektor Melhior Golob nam je hotel pripeljati Edvarda Kocbeka, da bi se pogovorili z njim, a nismo bili »dovolj zreli«, da bi ga sprejeli. Očitno je, čeprav smo se v malem semenišču pripravljali na duhovniški poklic, dobro delovala komunistična propaganda v Gimnaziji Poljane.

Na Gimnaziji Poljane so nas vsako leto vodili k spomeniku za šolo na kraju poboja 24 talcev v Ulici talcev 1, kjer je bila komemoracija zanje, zamolčali pa so nam, da je okupator tam 13. oktobra 1942 ustrelil talce kot povračilni ukrep za vosovsko likvidacijo bana Marka Natlačena. To sem zvedel mnogo pozneje. Kot tudi tisto, o čemer piše dr. Jože Možina v knjigi Slovenski razkol.

V FBI, da bi se maščeval komunistom, potem še v rusko obveščevalno službo

Marsikaj sem o drugačni podobi NOB in časa tik po njej zvedel kot bogoslovec pri znancih bratranca Maksa Ipavca v Nemčiji. Tam sem dolgo v noč bral knjige, kot so Slovenija včeraj, danes in jutri, V Rogu ležimo pobiti, Teharje so tlakovane z našo krvjo in druge. Čudil sem se, kako je bilo to mogoče. Da je bilo mogoče, sem se pred leti dodatno prepričal, ko sem naletel na knjigo o zavestni vključitvi zamejskega Slovenca v FBI, da bi se maščeval komunistom. Po nalogu FBI se je vključil v rusko obveščevalno službo in deloval po njenih ukazih. Komaj verjetno.

Ko je dr. Možina govoril o Kominterni: kako so slovenski komunisti že pred drugo svetovno vojno, predvsem pa med njo zvesto ravnali po navodilih iz Moskve, izkoriščali vojno predvsem za obračunavanje z vernimi, Bogu, narodu in pravim slovenskim izročilom zvestimi uglednimi in poštenimi Slovenci, mi je bilo jasno, kaj vse hudega lahko naredi revolucija, najprej pa propaganda, v kateri so bili po Možinovih besedah komunisti neprekosljivi. Kako se lahko nekaj pozitivnega, kar je vsekakor v jedru bil narodnoosvobodilni boj, izrodi in sprevrže v boj brata zoper brata.

Dejstva, o katerih pripoveduje Slovenski razkol, niso lepa, a jih je prav vedeti

Tudi nam, poslušalcem Možinovega predavanja ob predstavitvi knjige Slovenski razkol, ki sta ga 3. julija v Domu krajanov v Šmarci pripravila Društvo sv. Jakoba Kamnik in Društvo Demos na Kamniškem, še zdaleč ni bilo lahko gledati dokumentarne posnetke partizanskih pobojev poštenih slovenskih ljudi, poslušati, kako sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič, ki so ju po drugi svetovni vojni povzdigovali v nebo, pisno zapovedovala vosovcem, kako naj obračunavajo s Slovenci, ki komunistom niso po volji. In tudi so. Dokumenti, prvič objavljeni v Možinovi knjigi, govorijo o tem, kaj se je v Ljubljanski pokrajini dogajalo v letih od 1941 do 1943. Kako so tam vosovci in drugi somišljeniki Moskve izvajali revolucijo proti lastnemu narodu, namesto da bi orožje uperili zoper Italijane; so ga po kapitulaciji Italije celo dobili od njih.

Bi bila možna skupna predstavitev knjig Slovenski razkol in Partizani?

Pomislil sem, kako bi bilo v Šmarci, če bi se dr. Možini pridružil dr. Jože Pirjevec s svojo knjigo Partizani. Tako bi lahko zvedeli skoraj vso resnico o drugi svetovni vojni. Mislim, da niti ne bi bilo slabo, če bi spregovorila drug ob drugem, pogovor pa bi vodil dober moderator. Kot se je Vida Petrovčič 9. junija zvečer po dokumentarnem dosjeju Razdvojeni 1941–1943, ki »obravnava kritična leta vojne in okupacije ter ideološki in vojaški razkol med Slovenci«, pogovarjala z zgodovinarji: dr. Tamaro Griesser Pečar, dr. Jožetom Možino, dr. Božom Repetom in dr. Alešem Gabričem.

Takšni pogovori, oddaje in predstavitve knjig, kot je bila Možinova predstavitev knjige Slovenski razkol v Šmarci, prispevajo k pojasnjevanju vsega, kar se je med NOB in po njej dogajalo pri nas. A kot vse kaže, mora miniti toliko ali pa še več let, da se začnejo stvari prikazovati iz vseh zornih kotov. To je, kot je na vprašanje enega izmed navzočih ocenil dr. Možina, nujno in potrebno, če hočemo zares doseči spravo. Treba je pogledati resnici v obraz, naj je bila še tako žalostna in kruta, jo do konca razkriti, nato pa se pogovoriti, kako naprej.

Tudi nekdanji partizani iskreno povedo, da jim ni bilo lahko

Kako je bilo med vojno hudo za partizane, sem spoznaval v osebnih pogovorih z najbolj znanimi partizani v našem kraju: Nandetom Vodetom, ki je že presegel sto let, pred nedavnim umrlim Edom Bohincem in drugimi. Odkrito so mi povedali, da je bilo marsikaj narobe, a da so morali ubijati, čeprav nedolžne žrtve. Takšen je bil ukaz od zgoraj.

Na primer ustreliti dekle, ki je šlo Nemcem naznanit, da so v njihovi hiši visoko v gorah »gmajnarji«; poslal jo je oče, ker se je zbal nemškega maščevanja; ni vedel, kaj in kako bi bilo najbolje narediti. »Morali smo jo ustreliti, ko smo videli, da gre v dolino, čeprav je nismo niti vprašali, kam gre in po kaj, smo le sumili, da k Nemcem«, mi je zaupal visok partizanski častnik. »Morali smo ljudem vzeti hrano, čeprav so je sami imeli malo, ker smo bili lačni; morali smo se pogreti, ker smo v hišo prišli prezebli do kosti, morali …«

S svetim Avguštinom bi dejal: Tolle lege! Vzemi in beri! Spoznavaj vso resnico o NOB. Imaš pravico do tega, celo dolžan si kot zaveden, pravi Slovenec. Potem boš premislil, preden boš šel v petek protestirat zoper sedanjo vlado. Ne boš ravnal čredniško niti ne tako kot pesnik Boris A. Novak, ki ga videvamo z »vstajniki«, marveč boš razčistil najprej pri sebi: kdo sem, kaj sem, kakšne so moje korenine, kaj bom naredil za drugačno, boljšo Slovenijo in Slovence. Mogoče boš za domovino celo dal za mašo.

Poiskati je treba pot do resnične sprave

Do sedaj je veliko za razkrivanje resnice in spravo naredila Nova Slovenska zaveza s postavitvijo plošč zamolčanim žrtvam po Sloveniji, največ pa lahko mi sami in v poštenem sodelovanju z drugimi. Z iskanjem in ugotavljanjem resnice o NOB, nato pa poti naprej. Prave poti. Te pa ni lahko najti. Možinova knjiga lahko prispeva k temu. Tudi njegova beseda. Izgovor mladih: To me ne zanima! (NOB namreč), ni pravi, kajti nevednost nas ne bo rešila. Slovenci bi se morali bolj poglobiti v zgodovino svojega naroda, spoznavati vse njene razsežnosti.

Možinova knjiga Slovenski razkol govori o eni najbolj tragičnih – bratomorni vojni. Kaže pa tudi pot naprej. Posebej z avtorjevo besedo ob napisanem pri predstavitvah. Ta je: sprava je nujna, če hočemo mirne duše in vesti naprej, zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne in komunistične revolucije dati besedo in poskrbeti za človekovega dostojanstva vreden pokop, si seči v roko, pogledati v oči in prositi: Odpusti mi! Potem bo z druge strani mogoč: Odpuščam ti. Besede: Pozabimo na vse to, ne odpirajmo starih ran, ne povzročajmo novih krivic, so premalo. Pravičnost veleva, da je treba krivice poravnati. Potrebna je resnična sprava v besedi, duhu in resnici. Potem bomo šli lahko neobremenjeni naprej. Osvobojeni starih spon, sovraštva, želja po maščevanju.

Da, poti naprej, ne nazaj

Ugotovitev stare partizanke: »Še premalo smo jih pobili!« je pot nazaj.

Naprej pa je taka pot: »Janez, prosim te odpuščanja! Bil sem mlad, zaveden, rekli so mi, naj ustrelim Tineta, ker je izdajalec. Danes vem, da sem naredil narobe, se tega kesam, želim umreti v miru; da ta zločin ne bo prežal kot jastreb nad našo hišo

In Janez bo po tehtnem premisleku in molitvi nekega dne kot kristjan zmogel reči: »Polde, jaz ti odpuščam, naj ti še Bog! To pa uredi z njim. Saj veš, kje.«

8 KOMENTARJI

  1. Žal, ne vidim, da bi pot naprej bila taka kot je napovedana v zadnjem odstavku. To je polaganje besed v usta. Takšna pot naprej ni možna. To je utopija, kot jaz vidim.
    Pot naprej je v neodvisni Republiki Sloveniji. Drugi Republiki. Ali zdaj morda že Tretji. Pot naprej je v pravičnosti namesto postavi. V identiteti naroda, ki izhaja iz njegove zgodovine. Kakršnakoli je že.
    Če se odrekamo takih velikih Slovencev, kot je dr. Korošec, si sami režemo vejo na kateri sedimo. Sem že slišal, da ni bil pravi Slovenec. Jugoslavijo bi radi pozabili, kot da ni nikoli obstajala, kot da nikoli nismo bili tu, obenem pa se sklicujemo na Ustavo SFRJ, češ, da je bila pravica do samoodločbe temelj Slovenije. Kakšna je to zgodovina naroda, ki se je 45 let udinjal zločincem?! Takšna država, takšen narod ne more obstajati. To ni naša zgodovina, to ni naša identiteta. To je samo obžiranje, ki vodi v iztrebljenje.

  2. Ob teh dejstvih ni kaj komentirati. Treba je samo v skladu z Ustavo zahtevati resnico in poštenje.
    Laž, sprenevedanje, ki se nadaljuje iz prejšnje države je treba končati z demokratično resnico reči bobu bob.
    Bili so zločini in zločine je treba obsoditi z sočutjem v uvid dejstev in na podlagi kesanja odpustiti v skladu z človečnostjo.
    Dajem pobudo za razpravo o tej temi v spomin žrtvam totalitarizmov, ki je 23. avg., ko je tozadevno resolucijo sprejela EU komisija leta 2009. Čas je, da postanemo del Evrope in evropske kulture !!