Zdi se, da živimo v obdobju, ko se nezadržno širi virus odpravljanja zgodovinskih krivic. Pri širjenju tega virusa prednjačijo temnopolti Američani z zahtevami do belopoltih Američanov in ženske, ki se čutijo neenakopravne do moških. Epicenter tega virusa so ta hip Združene države Amerike, ki v zavesti mnogih nekako poosebljajo mit o t. i. rasno in spolno diskriminatornem kapitalizmu.
Kako je možno, da temnopolti Američani slabše živijo?
Struktura najvišjih povprečnih dohodkov, glede na narodno pripadnost v Združenih državah Amerike, odkrije, da v ZDA največ v povprečju zaslužijo Indijci, med katerimi je tudi precejšen delež črnskih Indijcev. Na lestvici prvih desetih narodov z najvišjimi povprečnimi dohodki najdemo še Tajvance, Filipince, Avstralce, Južnoafriške Američane, Kitajce, Avstrijce, Japonce, Singapurce in Ruse. Izraelci so na 14. mestu, Skandinavci na 21. mestu, Italijani na 24. mestu, Švedi na 30. mestu, Nemci na 47. mestu in tako dalje. Britanci v ZDA so šele na 64. mestu izmed vseh narodov, glede na povprečen letni dohodek. Hkrati s temi podatki je na svetu v zadnjih dveh desetletjih mogoče opaziti izrazit trend upadanja deleža najbolj revnih. Nekatere afriške države so vmes postale zmerno premožne in dobro razvite tudi za evropske standarde.
Slovit psiholog in dobitnik Nobelove nagrade za prispevek k vedenjski ekonomiji Daniel Kahneman ugotavlja, da ljudje svoje vedenje in odločanje precej bolj zaupamo t. i. spominskim občutenjem kot izkušenjskim (hipnim) občutenjem, kar pogosto povzroča kognitivno zmoto pri vzpostavljanju odnosa do dogajanja okrog sebe. Temeljna razlika med obema vrstama občutenj je v tem, da spominska občutenja hranijo fond preteklih spoznanj in njihovih interpretacij, denimo kot spominske zgodbice, trenutna občutenja pa vodijo impulzi, ki jih zaznavamo v določenem trenutku. Ljudje raje kot dogajanjem okrog sebe verjamemo interpretacijam preteklih dogajanj, torej svojim zgodbicam.
Izkoriščanje črnskega prebivalstva je stvar zgodovinskega odnosa belcev do črncev v ZDA in to je del spominskih občutenj črnskega prebivalstva. Zaradi teh občutenj se vsako današnje dejanje nasilja belca nad črncem interpretira kot potrjevanje spominskega občutenja, ne glede na stvarne okoliščine nasilja, ki je lahko pogosto tudi upravičena reakcija na nasilje.
Spominsko občutenje ni nujno povezano z lastno izkušnjo, temveč je dovzetno za izkušnje in izpovedi, ki jih ljudje slišimo in si na ta način utrjujemo lastna spominska občutenja.
Dogodke presojati objektivno, ne na podlagi zgodovinskih občutenj
Težko se je izogniti skušnjavi istovetenja s trpljenjem, ki se sliši pristno in krivično. Skrb za to, da duh spominske krivičnosti ne uide izpod nadzora in ne prevzame nadzora nad lastnim vedenjem, je v prvi vrsti stvar vsakega posameznika. Ali bomo nasilno smrt temnopoltega človeka obravnavali kot utrjevanje krivičnosti zgodovinskega nasilja nad črnci ali pa je nasilna smrt posledica samoobrambe oziroma celo skrbi za varnost tretjih? Ali je vsaka zavrnjena prošnja ženske za službo res plod emancipacije in neenakopravne obravnave? Pri oceni tovrstnih dogodkov je treba biti previden, da ne zapademo pod nadzor priučenih spominskih krivičnosti, saj tovrstni dogodki z opazovalčevim lastnim dojemanjem preteklosti v ničemer niso povezani: gre za v času in prostoru ločene dogodke od zgodovinskih občutenj, ki so lahko utemeljena na potvorjeni resnici.
Boj za pravičnost naj temelji na stvarnih dejstvih, ne na zgodovinskem spominu
Vedenje in ekonomsko ustvarjanje ter z njima povezana raven življenjskega standarda so stvar vzgoje in vrednot, ki nam jih bližnja okolica nekako vtisne v podzavest kot humanitarne in nujne za preživetje. Pretekle krivice ne morejo diktirati nastajanja novih krivic, ker se to lahko hitro sprevrže v vsesplošen kaos. Predvsem je treba, preden se kot posamezniki opredelimo do tovrstnih vprašanj, upoštevati aktualna dogajanja in lastnemu spominskemu vedenju dodajati nova spoznanja in lastne zaznave ter ga po potrebi korigirati. Temu pravimo učenje in učenje zahteva ponižnost, trud in nenehno izobraževanje.
Boj za pravičnost je nujen, a kadar temelji na stvarnih dejstvih, ne na zgodovinskem spominu. Ni za vse krivice danes kriv komunizem včeraj, tako kot ni za vse krivice danes kriv apartheid.
Slovit ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost Aleksander Solženicin je nekoč zapisal, da stopnja nasilja sovjetskega stalinizma ne bi dosegla tako absurdnih ravni, če bi se vsaj del prebivalstva nasilju odločno postavil po robu.
Sistemu se je treba postaviti po robu, kadar je ta nasilen, v jedru krivičen, in ogroža preživetje.
Ali to resnično velja za ZDA, državo, kjer številnim narodom sveta uspe dosegati cilje in sobivati v miru? Dejanje upora zahteva pogum, saj je treba pogosto ignorirati lasten zgodovinski spomin in vzgojne prvine ter ju dopolniti s stvarnostjo, ki je lahko pogosto precej drugačna od tega, česar smo po neki inerciji priučeni. Precej bolj kot virus odpravljanja zgodovinskih krivic, ki se kaže v prizadevanjih ameriških črncev in žensk za enakopravnost v svobodnih in bogatih ZDA, je pomemben boj ljudi za temeljne človekove pravice svoboščine v zahodnemu človeku nepredstavljivo tiranskih okoljih, ki jih je še zmeraj precej.
Gibanja za enakopravnost žensk in črncev na zahodu ne smejo izpodriniti temeljnega človekovega čuta za humanitarnost in pomoč ljudem tam, kjer jo ti resnično potrebujejo.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Katoliški inštitut
