Plamen krščanske etike: naš najvišji vodič?

0
Rušenje vladavine prava pač ni drugega kakor vandalizem v rokavicah
Drago Karel Ocvirk / Arhiv Časnik
»Jezus, Jezus, Jezus je peder.
Član LGBT na križu.

Zakaj ga je treba križat,
zakaj ne 'nabrisat'?«

Tako je pred dobrim letom prepeval Frédéric Fromet na France Inter (ena največjih francoskih javnih radijskih postaj). Ker je bil deležen ostrih kritik, se je opravičil:

»Globoko obžalujem ta skeč. Predvsem mi je zelo hudo, ker so se združenja LGBT počutila užaljena zaradi besede peder.«

Na ta dogodek je spomnil filozof Alain Finkielkraut v Le Figaroju in z njim ponazoril položaj kristjanov v družbi.

»Frometu je prav malo mar, da bi lahko bili katoličani zaradi njegovega izvajanja prizadeti. On je naprednjak, progresist, tako kot radio, na katerem je zaposlen. In kaj je danes naprednjaštvo, progresizem? To je delitev sveta na tiste, ki imajo vso pravico živeti, in one, ki so živi škandal. Ti katoličani, ki si v časih umetne oploditve za vse drznejo sklicevati na naravni zakon in verjamejo, da otrok potrebuje očeta in mater, sodijo povsem samoumevno v drugo kategorijo. Ne bomo se menda opravičili ljudem, ki so tako predrzni, da so še kar v napoto na zemlji, čeprav jim je rok uporabe že potekel. OK krščanar, pojdi crknit!«

Misijonska nedelja

Kljub takšni družbeni klimi po vsej zahodni Evropi, ki jo ustvarjajo progresisti ob strumni podpori medijev, predvsem javnih, pa katoličani predzadnjo nedeljo v oktobru obhajajo svetovni misijonski dan. V nasprotju s progresisti, ki pošiljajo katoličane »crknit«, se slednji zavedajo, da jih Jezus, Učitelj življenja, pošilja med ljudi, da jim prinesejo veselo novico življenja. Za naslov letošnje poslanice za svetovni misijonski dan je papež Frančišek izbral besede apostolov Petra in Janeza, ko sta se zagovarjala pred vélikim zborom:

»Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apostolska dela 4,20).

In kaj sta videla in slišala, ko sta se družila z Jezusom?

»Prijateljstvo z Gospodom,« pravi papež, »ko ga vidijo zdraviti bolne, jesti z grešniki, nasičevati lačne, bližati se izključenim, dotikati se nečistih, istovetiti se s potrebnimi, vabiti k blagrom, učiti na nov način z oblastjo, pusti neizbrisen vtis, ki je sposoben prebuditi začudenje ter razširjajoče se in zastonjsko veselje, ki ga ni mogoče zadržati.«

Religijo in s tem tudi krščanstvo razumejo progresisti predvsem negativno bodisi kot alienacijo, odtujitev, človeka samemu sebi bodisi kot opij, otopelost, ki odvrača ljudi od boja za boljši svet, včasih pa tudi pozitivno v smislu zadovoljevanja potrebe po nečem več, po nekakšni življenjski začimbi, po duhovnosti. Vendar apostoli in za njimi kristjani že dve tisočletji pričujejo o nečem drugem. Pričujejo namreč o Božji ljubezni do človeka, ki se je razodela v življenju, delovanju in učenju Jezusa Kristusa. Za to ljubezen so kristjani poslani pričevat z življenjem, dejanji in v skrajni sili, kot bi rekel sv. Frančišek Asiški, tudi z besedami. To je misijonsko delovanje, k temu spodbuja misijonska nedelja.

Potreba po ljubezni

Japonski pisatelj Shusaku Endo, ki je postal katoličan, se je v romanu Jezusovo življenje spraševal, kako naj ljudje odkrijejo resnično Božjo ljubezen sredi trdega življenja?

»Jezus je čutil, da ga je Bog poslal na svet zato, da odgovori na to vprašanje, in spoznal, da mora premagati številne boleče ovire, da bi mogel uresničiti svoje poslanstvo. Nesrečni možje in žene brez števila so bili povsod, kamor se je ozrl, v mestih, ki so se dušila v človeški bedi. Največja nesreča, ki jo je Jezus odkril pri teh prizadetih ljudeh, je v tem, da ni nikogar, ki bi jih imel rad. V središču vse njihove nesrečnosti je bila zavest, kako niso vredni, da bi smeli hrepeneti po ljubezni; zavest, prežeta z obupom in osamljenostjo. Bolj kakor čudežnih ozdravljenj so potrebovali ljubezen.

Jezus je poznal človekovo hrepenenje po zanesljivem in trajnem tovarištvu. Ljudje so potrebovali družabnika ali družabnico, nekakšno mater, ki bi mogla deliti njihovo bedno trpljenje in jokati z njimi. Verjel je, da Bog ne ustreza podobi krutega očeta, ampak je bolj podoben materi, ki trpi s svojimi otroki in z njimi joče. Jezus je trpel s trpečimi, nosil njihova bremena in postajal njihov večni prijatelj. Zato je hotel vzeti nase vse njihove bolečine in biti umorjen kot velikonočno jagnje. Ni večje ljubezni kot dati svoje življenje za svoje prijatelje – dati svoje življenje za vse človeštvo. Čeprav se nekaterim takšna žrtev zdi slabost, je še vedno najbolj vzvišeno pričevanje za resničnost Boga.«

V teh pretresljivih spoznanjih poudarja pisatelj en vidik krščanske ali Jezusove zgodbe, ki pa ima še dva. Človek, ki to zgodbo sliši, ji lahko pritrdi, jo vzame za svojo ali pa ne. Če ji pritrdi, najde v njej navdih za svoj pogled in delovanje: Jezusova zgodba postane njegova. Z njo se vernik počuti obdarjenega in jo sprejema kot dar. A tu še ni konec zgodbe. Sprejeti dar se v verujočem ne pomnoži, ga v polnosti ne doživlja, dokler ga ne izroča naprej, ne pripoveduje te zgodbe drugim: a najprej z dejanji in zgledom, se pravi z ljubeznijo. Janez, eden Jezusovih učencev, piše kristjanom, kako Jezusova zgodba postaja resničnost:

»Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem, kar je storil Bog – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. … Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj. Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna.«

Izvir zahodne civilizacije

Iz takšne vere je zrastla zahodna civilizacija. Gotovo so še druge civilizacije z drugačno religijsko podstatjo in so zaradi te podstati bolj ali manj različne od naše. Pravzaprav je zahodna civilizacija izjema, ker ni utemeljena na moči, zmagoslavju, marveč na nemoči, na križu kot poti življenja in vstajenja, ne le osebnega, marveč tudi skupnega. To nikakor ne pomeni, da se je ta pogled s križa, »križeva beseda«, pravi apostol Pavel, uveljavil čez noč. Kot ni Postojnska jama nastala z danes na jutri, tako je tudi »križeva beseda« stoletja po kapljicah pronicala v ljudi, njihovo družbo in kulturo, da je ustvarila civilizacijo, kakršno imamo danes. Še več, njene številne iznajdbe v etiki, politiki in pravu so se izkazale za bolj ali manj sprejemljive tudi v drugih civilizacijah in so se v njih vsaj med delom prebivalstva tudi udomačile.

Angleški zgodovinar Tom Holland je v študiji Dominion (2018), ki bi jo lahko prevedli Vladavina križa in vstajenja, predstavil pomembnejše družbene iznajdbe, ki jih je navdihnilo krščanstvo in so jih v glavnem sprejeli povsod po svetu. Iz krščanskih korenin je zrastlo pojmovanje oblasti kot služenje, iz njih so pognale človekove pravice, kot so zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Dokaz za to so tudi kritike te deklaracije, ki prihajajo iz islamskega, kitajskega in komunističnega sveta in ji očitajo, da je izrazito krščanska … Še bi lahko naštevali, a se ustavimo pri moderni demokraciji, ki je zaradi zdravstvene, gospodarske in politične krize spet na udaru.

Sovražniki demokracije proti njenemu izviru

Ko se je v prvi polovici prejšnjega stoletja totalitarni trojček – komunizem, fašizem, nacizem – odločil uničiti demokracijo, je začel pri njenem izviru. Najprej je bilo na udaru krščanstvo, ker je bila z idejo univerzalnega bratstva v očitnem nasprotju z religijo nacije in proletarstva, ki je raj na zemlji gradila za pripadnike nacije in proletariata, pekel pa za vse druge. Nič nenavadnega, da so ti totalitarizmi podpirali drug drugega in svoje pajdaštvo sklenili z zavezništvom med Hitlerjem in Stalinom (Pakt Molotov-Ribbentrop, 23. avgusta 1939 v Moskvi). Skladno s tajnim sporazumom sta si Hitler in Stalin razdelila srednjo in vzhodno Evropo in sprožila vojno proti svobodnemu demokratičnemu svetu. (To, kot vemo, so slovenski komunisti podprli s Protiimperialistično fronto.)

Ko je Hitler zavzel Francijo, je bilo jasno, da demokratični svet izginja. Takrat je Winston Churchill v znamenitem nagovoru The Finest Hour Spodnjemu domu 18. junija 1940 naznanil, da gre v bitki za Britanijo za »preživetje krščanske civilizacije«. Čeprav sam ni kaj prida hodil v cerkev, je vedel, da je demokracija, »ta najmanj slaba oblika vladavine«, odvisna od judovsko-krščanskih vrednot in da so prav zato te vrednote prve na udaru, ko se skuša uničiti demokracija. To svoje prepričanje je ponovil v nagovoru 31. marca 1949 v Bostonu na Massachusetts Institute of Technology (MIT), ko je Stalin začel hladno vojno.

»Ne govorim samo tistim, ki uživajo blagoslov in tolažbo razodete religije, marveč tudi vsem, ki se sami soočajo s skrivnostmi človeške usode. Plamen krščanske etike je še vedno naš najvišji vodič. Naš prvi interes je duhovno in materialno varovanje tega plamena in ljubezen do njega. Upamo lahko, da bomo probleme tega sveta in ne samo njega rešili samo, če bomo to etiko v polnosti uresničevali.«

Z ognjem in mečem nad katoličane

Krščanska etika in civilizacija, ki sta se Churchillu in sodobnikom zdeli samoumevni in so ju branili tudi s svojim življenjem, da bi ju obvarovali pred nacionalsocialističnimi in komunističnimi uničevalci, danes nista več samoumevni. Kot kaže uvodni primer satirika Frédérica Frometa, ki je izraz prevladujoče miselnosti v Evropi in vsej zahodni civilizaciji, je danes samoumevno zasmehovanje in uničevanje krščanske etike in civilizacije. Gasilci njenega plamena imajo v rokah vse vzvode oblasti od politične in intelektualne do medijske in sodne in so pri gašenju še bolj učinkoviti, kakor so bili rimski cesarji.

Med pisanjem mi je prišel v roke članek z naslovom Poitiers: skrajna levica in LGBT-jevski lobiji grozijo, da bodo zažgali katoliško šolo, »tovarno fašistov«. S čim si je šola, v kateri je sedemsto šolarjev od osnovne do srednje šole, zaslužila naziv »tovarna fašistov« in požig? Tožniki jo obtožujejo, da njeno »učenje ohranja seksizem, homofobijo in transfobijo, ker razširja stereotipe o dveh tradicionalnih spolih«. Kam, če ne na grmado s tistim, ki je tako slep, da vidi samo dva spola! Nič ne pomaga, da je vodstvo šole vse očitke zavrnilo in dodalo, da ne teh ne verskih tem v šoli ne obravnavajo.

Seveda se mi zastavlja vprašanje, zakaj sploh katoliška, če na šoli ni govora o veri. Toda tudi to veliko pove o splošnem ozračju in da je že sam naziv katoliški dovolj, da se pri nekaterih sprožijo piromanski in morilski nagoni …, zaradi tega pa se nihče ne vznemirja.

Ko kopni krščanska vera, udarijo na dan strasti, iracionalnost, volja do moči, zatiranje nemočnih

To preprosto pomeni, da je etično podstat naše civilizacije zamenjala drugačna etika, ki očitno ukinja demokratično razpravo, soočanje pogledov, svobodo govora in mišljenja, nenasilno reševanje sporov s pravnimi sredstvi … To je tista etika, proti kateri so se borili Churchill in zavezniki, etika, ki hoče uničiti demokracijo, enakost vseh pred zakonom, svobodo in pravičnost za vse …, za doseganje svojih ciljev pa sme uporabljati vsa sredstva od dezinformacij do laži in nasilja. Vse to postaja vedno bolj samoumevno povsod.

Veliko pove dejstvo, da je policija pred nedavnim v Ljubljani prosila prijavljen Pohod za življenje, naj ubere drugo pot, ker jim bodo predvideno prekrižali neprijavljeni protestniki levice in LBGTIQ, večinoma zamaskirani, s podporo levih poslancev.

Kakšna država je to, če izgrednikom policija ni kos, kdo je še varen? Ko kopni krščanska vera, udarijo na dan strasti, iracionalnost, volja do moči, zatiranje nemočnih.

V zvezi s tem se vrnimo se k filozofu Finkielkrautu, članu Francoske akademije, ki je opozoril na žaljenje katoličanov in kako se to ne ustavi samo pri njih.

»Nisem katoličan, sem pa star. Moja misel ni več prožna, kot pravijo gagajevci na javnem radiu, moji možgani so skurjeni in teče mi iz nosa. Eden od njih razlaga, da ‘ima rad starine, da je navdušen nad besedno drisko in je navijač mentalnega razkroja’. Skratka, nimam več kaj iskati med ljudmi, moje mesto je na pokopališču.«

In še: »Ko je Akademija izrazila zaskrbljenost za usodo francoščine zaradi podleganja ideologiji spolov, je direktorica radia komentirala: ‘Edina smrtna nevarnost na Akademiji je prostata njenih članov!’«

Ne le katoličanom, tudi ostarelim se torej ne piše dobro: »V dobi triumfalistične mladosti so ostareli groteskni, vključno z nadlogami, ki jih pestijo.« A to še ni vse. Še slabše se namreč piše političnim nasprotnikom levice, je prepričan filozof, in to podkrepi z odmevnim primerom. V trenutku, ko poteka sodni proces proti islamističnim teroristom, ki so v Bataclanu pobili 130 ljudi, 416 pa hudo ranili, je humorist Gaëtan Matis, ponosni levičar, izjavil:

»Če bi imel časovni stroj, bi najel dvorano Bataclan 13. novembra 2015 (ko so pobijali islamistični teroristi) in v njem organiziral srečanja desničarja Erica Zemmourja in njegovih privržencev.« [Za vsak primer naj povem, da je sleherna podobnost z razmerami v našem Kulistanu zgolj naključna!]

Širjenje krščanske vere je služenje človeku in skupnosti

Družbena in civilizacijska klima ni naklonjena ne krščanstvu ne njegovi etiki. Toda to ni razlog, da bi kristjani vrgli puško v koruzo. Njihovi očetje in matere v veri so namreč vedno trčili ob zid volje do moči, ki je v direktnem nasprotju z logiko križa in vstajenja, pa niso klonili. Misijonska nedelja je povabilo, naj jih sodobni kristjani posnemajo tudi danes in naj se spomnijo psalmistovih besed, da eni sejejo v solzah, drugi pa žanjejo v veselju. Ne nazadnje, uživamo v demokraciji sadove krščanske etike in si je zanjo treba prizadevati že iz političnih razlogov v Churchillovem duhu.

Je pa res, da to ni dovolj, da bi ta etika ostala v veljavi. Njena duša je namreč vera, odnos z Jezusom. In več ljudi ko bo stopalo v ta odnos, več moči bo imela etika, ki jo ta vera navdihuje in … močnejše bo prizadevanje za bolj pravično družbo, pozorno do slehernega človeka, še posebej ranjenega in nemočnega.

Zato je širjenje krščanske vere človekoljubno delo, je služenje človeku in skupnosti, zato je tudi danes, ne glede na okoliščine, čas, da so kristjani misijonarji in vabijo v Jezusovo šolo vse brez izjeme. V spodbudo naj jim bo misel na Savla, ki je Jezusa preganjal, Jezus pa ga je osvojil in poslal v svet kot Pavla.