“Sindikati v Sloveniji igrajo neodgovorno, cehovsko vlogo”

1
Foto: Robert Šifrer.
Foto: Robert Šifrer.

Milan Matos se je zgodaj začel ukvarjati z gospodarstvom, podjetništvom in se je z delovnimi rezultati prebijal v vrh Mladinske knjige. Najprej kot uspešen vodja prodaje, nato učinkovit manager. Leta 1992 je prevzel vodenje Mladinske knjige založbe, ki je pod njegovim vodstvom dosegla velik razvoj. Po upokojitvi leta 2009 se je priključil NSI, kjer je predsednik Gospodarskega kluba NSI.

Ste podpisali peticijo za privatizacijo?

Ja, sem. Vsakemu je lahko jasno, zakaj je privatizacija potrebna in koristna. Namreč namen države ni, da upravlja z lastništvom in je lastnik. Država naj postavlja pogoje, v katerih lahko podjetja normalno delujejo. Se pravi, postavlja pravila igre, poštena in konkurenčna pravila igre, da bodo nagrajevani dobri delavci in podjetniki in naj omogoča, da ljudje živijo svojo ustvarjalnost. Ne pa, da se sama gre podjetništvo in je neuspešna, predraga, neučinkovita in zlorabljena. Država mora biti sodnik, igrišče je za podjetnike! Tako bo največ storila za vse državljane.

V primeru bivše ministrice za šolstvo Cankarjeve in Mramorja, Cerarja, Pirnata, Pličanića vidimo, da si je elita birokratov že zdavnaj sprivatizirala šolstvo oz. javni sektor. In to ravno tisti, ki so najbolj proti privatizaciji! Iz vreče javnega denarja vlečejo milijone € letno.

Res je nenavadno, kako veliko (milijardo in pol) zaslužijo za razne »storitve«. Gotovo je nehigienično, da direktor neke ustanove sam sebi podpisuje pogodbe in prejema denar. Npr. če si dekan, potem je čudno, da daš sam sebi največji delež predavanj, kot da ne bi bilo nobenega drugega sodelavca, strokovnjaka. To je neetično. Po drugi strani pa, če bi bil ta trg svoboden, transparenten tudi na področju intelektualnih storitev, potem bi na tem trgu zmagali najboljši in potem bi najboljši tudi najbolj zaslužili. Ne pa da delim delo v zaprtem krogu in izključujem druge, kar je zaskrbljujoče. Nič hudega, če ljudje veliko zaslužijo, če so sposobni in imamo odprt, konkurenčen in transparenten trg, ki vrednoti njihove storitve.

Torej v Sloveniji manjka svobodni trg?

Absolutno. Svobodni trg in konkurenčnost. Bojimo se prevzemati odgovornost, tekmovati odprto, veliko je cehovske miselnosti. Bojimo se privatne konkurence tako v zdravstvu, šolstvu. Svobodna konkurenca pokaže, kako je kdo dober, cenovno konkurenčen in dolgoročno znižuje cene in dviga kakovost. Vsako zapiranje, ohranjanje privilegijev dolgoročno slabi gospodarsko uspešnost, sistem bo deloval pod optimalno. Sami tega ne vidimo takoj, a primerjava s tujino nam to hitro pokaže. Zakaj se bojimo privatnih šol, so slabše? Vzbujajo slabo vest, ali gre za čisto ideološko vprašanje?

Koliko ste vi v svojem življenju v Sloveniji po javnem sektorju in državnih podjetjih videli fevdov? Ivan Oman je zatrjeval, da je Slovenija prepredena s fevdi.

Težko je reči, koliko je teh fevdov konkretno in kako delujejo. V Sloveniji se vsi poznamo. Velikokrat gre za to, da rečemo: «Naredi mi uslugo!« oz. »Ti mi boš pomagal!« To je taka družinska in klanovska povezanost, solidarnost, »usluga za uslugo«. Po drugi strani pa klani, rentniške skupine, ki so prisesane na državo, izkoriščajo sistem. Kot da smo izgubili prvobitno razsodnost, kaj je prav in kaj narobe, izgubili smo poštenje. Zato toliko zlorab na raznih področjih. Pa ne gre samo za vrh piramide, za tiste, ki vodijo in dajejo zgled. Pred kratkim mi je sobolnik navdušeno pravil zgodbo o sosedu, uspešnem mizarju, kako se »znajde« in nikoli ne kupi novega stroja, ampak tik pred iztekom roka garancije stroj uniči, »zariba« in dobi novega. «Kako je to fino!« je komentiral, kako se znajde. Kaj? Goljufija se nam zdi dobra? Ampak to ni fino, ljudje smo zgubili kriterije! Ta račun na koncu plačamo vsi. »Nekdo se je znašel«, danes pomeni leporečje za manipulacijo, krajo, poneverbo, goljufijo. Zgubili smo občutek za poštenost, za fair play. Seveda pa tisti, ki imajo močnejše pozicije, lahko naredijo še več tega  in tudi več škode. Taki projekti so recimo TEŠ6. Nihče ne prevzame odgovornosti, kot da se stvari zgodijo same od sebe, po neki višji sili.

Vendar je šel tudi TEŠ6 po svoji poti, interesni poti. Tisti, ki naj bi spraševali, niso prišli do besede, njihov glas je bil glas v puščavi. Nihče ga ni pošteno nadziral, čeprav bi ga moral. Interes določenih lokalnih in državnih klanov je vsilil ta projekt z visokimi izgubami, stotine milijonov, pa še v prihodnosti bomo izgubljali milijone s proizvodnjo predrage energije. Imamo novo jamo brez dna.

Se morda spomnite razpisa za gradnjo predora Trojane, v devetdesetih. Na posnetku se je videlo, da je pri licitaciji prišlo do zamenjave diskete s ponudbo, zamenjali so prvotno disketo z novo, v drugi barvi. Tako je STC dobil projekt, vsi smo videli, a odgovorni so molčali. Nekdo, ki ne bi smel, je gledal proč. In tudi zato smo preplačali avtoceste in zaradi takega poslovanja SCT ni postalo uspešno podjetje, ampak jemorda prav zato propadel.

Rekli ste, noben ni kriv. Ni odgovornosti. Za klasičnega liberalca je poleg svobode nujna odgovornost. V Sloveniji imamo polno lažnih liberalcev, ki kot pubertetniki samo vpijejo po večji svobodi in se bojijo avtoritete in odgovornosti.

Psihoterapevt dr. Viktor Frankl je rekel: »Na vzhodni obali ZDA imamo Kip svobode. Ampak na zahodni obali nimamo Kipa odgovornosti. In ker ta dva gresta skupaj, ne moreš biti resnično svoboden, če nisi odgovoren.« Ker potem pride do zlorab, nasilja, anarhije. To dobro vidimo že danes celo po naših šolah, pri otrocih. Nalog, zahtev, dolžnosti, odgovornosti ne želimo. Želim samo pravice. Svoboda je zahtevna zadeva, ker s seboj nosi tudi odgovornost. Svoboda ni samo praznik, je tudi delavnik. Prepogosto jemljemo svobodo kot praznik in si dopuščamo vse. Če sem zdrav, moram prevzemati odgovornost zase in še za koga drugega. Da mi ni vseeno! Od države bi pričakovali, da to podpira in šele na tem sloni tudi solidarnost. Najprej moramo vprašati samega sebe, kaj sem storil za skupnost, potem šele, kaj bo skupnost storila zame. Prav vsi smo odgovorni za naše skupno sobivanje, pa ne samo odgovorni, to nam je lahko tudi v veselje, izpolnitev, zadovoljstvo.

V enem zadnjih govorov ste omenili, da je Slovence večinsko močno strah in da lažejo sami sebi.

Res je. Na to me je spomnila poslanka nemškega parlamenta gospa Dött, ki je po obisku Slovenije in številnih pogovorih z ljudmi povedala: »Slovenija laže sama sebi! Govori eno, dela drugo!« To je bila njena izkušnja, da Slovenci ne ljubimo resnice, da veliko igramo, se sprenevedamo. Če pogledamo vrste podatkov iz primerjav Slovenije z drugimi državami, potem se vidi, da pretiravamo s socialno občutljivostjo, enakostjo, ki je najvišja. Socialna enakost po Ginijevem koeficientu je pri nas višja od skandinavskih držav. A pri nas je prevladujoče mišljenje, da smo daleč od Skandinavije, da smo grozno na dnu po socialnosti. Grozno, obupno, kako trpimo! Sami sebi se pogosto neupravičeno smilimo. Če pogledamo, koliko otrok imamo v šolah in vrtcih na učitelja, smo v vrhu evropske unije. Zakaj toliko jamranja? Ali je to iz zgodovine? In še množica drugih podatkov, ki kažejo dejstva, a jamranje in smiljenje nima stika z realnostjo. Po eni strani želimo spremembe, govorimo o drugi Švici, a sprejemamo z naklonjenostjo spremembe za še večjo enakost. Še večja enakost pa pomeni enakost v večji revščini! Kot da v nas prevladuje zavist?! Ni to nekakšna dvojnost, motnja?

Govorili ste tudi, kot da smo Slovenci v socialističnem inkubatorju. Obsedeno zasledujemo varnost na vseh področjih. A ni to otročje, da želimo celo življenje životariti v inkubatorju?

Seveda. Ne vem, zakaj se to dogaja. Ko so merili stopnjo podjetništva, novih podjetnikov, željo po podjetništvu, je ta v Sloveniji na dnu, najvišjo pa imajo Afričani. Zanimivo, ker oni si hočejo pomagati izplavati iz revščine in imajo voljo po spremembah, da bi ustvarjali. Pri nas pa se drugače obnašamo kot v ostalih državah. Bili smo navajeni na državno prisotnost vsepovsod in tega nismo pozabili, težko prevzemamo odgovornost zase. Lastna nam je lahkotnost naslanjanja na državo. Država naj poskrbi za stanovanje, službo, zdravstvo, šolanje, to mora biti brezplačno, četudi se prepisujem s faksa na faks. Samo kdo bo to naredil? To je iluzija, da bo vse dala država. Zavedati se moramo, da če država nekomu da, mora drugemu vzeti. Do neke mere je seveda to normalno, nekatere funkcije je država dolžna prevzeti, ker jih lahko najbolje opravlja. Ampak vprašati se moramo, kaj lahko sam naredim, kako sem jaz ustvarjalen, kako sem podjeten, kako bom pomagal naprej. Seveda, če sem zdrav. Se mi zdi, da je v Sloveniji ta pohabljenost od socializma izjemno močna: »Država naj mi da..!« »Država naj me reši!«, »Država, pomagaj!« Seveda velja to za objektivno nezmožne. Ključno je, da pa za vse druge država ustvari pravo okolje za razvoj naših potencialov, da je razumljiva, pravična, da za vse veljajo enaka pravila igre, da zaščiti pred zlorabami in zagotovi racionalno obnašanje vsega javnega sektorja.

Slovenija hitro pada po večini kazalcev zadnjih 8 let: glede tujih investicij, novih podjetij, zaposlenosti, BDP, …

Trend v Sloveniji gre navzdol. Naš zaostanek je velik strukturni zaostanek. Seveda z rahlo spremembo v lanskem letu, hvala Bogu! Rahlo je šlo navzgor predvsem zaradi dveh vzrokov: prvi je na račun izvoza, ki raste : preko 70% BDP je bilo ustvarjenega z izvozom. Drugi vzrok pa so bili evropski projekti zadnje finančne sheme, ki se zaključujejo in evropski denar je potrebno porabiti do konca, kar delajo predvsem občine. Ampak globalno lahko rečemo, da smo v zadnjih 8 letih glede konkurenčnosti izgubili ogromno, iz sredine lestvice ( okrog 30. mesta leta 2007) smo padli na dno ( okrog 60. mesta leta 2015) vseh merjenih držav. Značilno je, da je Slovenija po fizičnih pogojih poslovanja ( npr. infrastruktura) konkurenčna, solidna. Takoj pa, ko gremo na mehke faktorje ( pravna država, spoštovanja dogovorov in pogodb, zaupanja, ukrepi, zakoni, administracija), ki jih mora ustvariti politika, smo pa na samem dnu. Problematični sta politika in pravosodje. Druga stvar: mi se nismo prilagodili. Iz prejšnjega sistema nismo naredili celega koraka, ampak pol koraka. Delež državne lastnine je daleč največji v EU (70%), pa še povečuje se. S tem, ko prenašajo banke lastnino, slabe kredite na Slabo banko ( v državni lasti). Na ta način državne banke vstopajo v podjetja. S tem se delež državne lastnine tudi še trenutno povečuje. Državno upravljanje pa sva že prej ugotovila, ni učinkovito. Imamo delovno- pravno zakonodajo, ki zavira gospodarsko rast. Manjka zaupanja.

Sindikati v Sloveniji imajo izredno nekonstruktivno vlogo. Mislim, da sami sebi kopljejo jamo, ker niso pripravljeni na nujne spremembe. In jamo kopljejo tudi vsej družbi, ne samo sebi. Prepoznamo lahko cehovske prakse, ki so koristne za ceh, za interesno skupino, ne pa za družbo, gospodarstvo. Pred kratkim sem govoril z ravnateljico OŠ, ki mi je rekla: »Če bi lahko odpustila tri učitelje, bi imela čudovito ekipo in bistveno manj težav in problemov!« Ampak v javnem sektorju je nemogoče odpuščati, tudi v privatnem sektorju je skoraj nemogoče. Zato tudi podjetja ne zaposlujejo, ker v trenutku pomanjkanja naročil, ne morejo odpuščati in to poveča tveganja za podjetja. To je lažna solidarnost, ker ščitimo slabega in s tem prizadenemo sebe. Veliko lažne solidarnosti je ostalo v Sloveniji iz prejšnjega sistema. Miha Mazzini je nekoč v kolumni duhovito napisal, da je moralo neko podjetje odpustiti 3 delavce. Po normalni logiki se odpusti najslabše, tu pa je sindikat zagovarjal logiko, da morajo odpustiti 3 najboljše, ti bodo lahko hitro našli novo delo, a slabi pač ne. Odločitve po tej logiki ne peljejo nikamor.

Vse stranke v Sloveniji so 25 let socialistične. NSI je šele pred kratkim naredila premik. SDS pa v kratkem času Mrkaićevega sodelovanja, ko jim je napisal program. Tudi krščanski demokrati ves čas dajejo za zgled socialista Kreka.

No, Krek je bil v svojem času in na svoj način zelo uspešen. Vse staro ni za zavreči.

Res je, da vse stranke rade populistično uporabljajo temo, kaj bomo delili. S tem postavljajo voz pred konja. S programom NSI zagovarjamo socialno–tržno gospodarstvo. Samo socialnega ne more biti, če gospodarstvo prej ni tržno uspešno! Mi moramo najprej ustvarjati, da lahko delimo. Zelo lepo in prav je, da bi bili socialna država, da bi poskrbeli za tiste, ki ne morejo poskrbeti zase, da omogočimo tistim s potenciali, da uporabijo svoje znanje, sposobnosti, odprejo podjetja, ustvarjajo delovna mesta itd. Le z učinkovitim in uspešnim tržnim gospodarstvom lahko ustvarimo pogoje, da si bomo lahko privoščili čim boljšo socialno varnost za čim večji krog ljudi. Druge poti ni. Oz. druga pot je pot zadolževanja (da ohranjamo trenutni socialni mir), ki pelje v prepad. To ni rešitev. Ker vse kar vzamem na posodo, bom moral nekoč vrniti. Letno porabimo povprečno pol drugo milijardo več kot ustvarimo. Neupravičeno nalagamo bremena našim otrokom. Sredstev nismo porabili za naložbe ampak pretežno za sprotno življenje, za standard na sposojenem. Od kje nam pravica, da zadolžujemo v takem obsegu naslednje generacije? Ali je družba, ki ni sposobna sama sebe dolgoročno preživeti, zdrava? Kar pomeni, da je nekaj narobe. Tudi vseh zadnjih 25 let ( razen enega leta) smo porabljali več kot smo ustvarili. Že Jugoslavija je bila taka “odvisniška zgodba” in Slovenija jo ponavlja. Mi smo imeli lažno, navidezno zgodbo o uspehu. Še danes smo razvajeni. Lani se je zgodila malenkostna rast BDP za 2,6%, pa so že klici od evforičnih sindikatov in raznih skupin, da je treba povišati plače v javnem sektorju, pokojnine, socialne transferje. Kako pa bo šele mukotrpna pot, da bomo prišli na uravnotežen proračun, brez primanjkljaja in kasneje na presežke, ki so nujni, da zmanjšamo zunanji dolg. Poglejmo samo zgodbo z zlatim fiskalnim pravilom. Že več let ga nikakor ne moremo sprejeti. Naša družba se noče odpovedati lagodnosti življenja na tuj račun, odlaganju problemov v bodočnost, bežanju pred resničnostjo. A zakaj sami ne bi bili sposobni imeti boljšega gospodarstva in življenja? Vsekakor smo, a oblast mora postaviti za to pogoje.

Vrniva se še k političnim strankam. Zakaj nimamo normalne demokratične palete strank? Zakaj so vse socialistične? Ali nimamo normalnih volivcev?

No, vse le niso čisto take, a vsi smo dediči socializma, pa ne samo tu, tudi drugje se politika dostikrat neodgovorno obnaša. Saj ste vi prevedli tisto grško zgodbo za Časnik: kako so leve in desne vlade kupovale z davkoplačevalskim denarjem svojo bazo volivcev. Ni bilo razlike med levimi in desnimi. Vsi so podkupovali z davkoplačevalskim denarjem svoje volivce in jim obljubljalei take in drugačne bonuse. Zdaj vidimo, kje je Grčija. Vsakemu se lahko zgodi enako. Ni vprašanje cene, samo da bomo oblast imeli vsaj 4 leta, dolgoročnost volivcev in politikov na žalost tolikokrat ne zanima. To pomeni: imamo politike, nimamo pa državnikov. Ker gledajo kratkoročno. Volivci gledajo enako, zato so jim politiki ponudili tako, volivcem ustrezno, formulo lahkotnosti, a neodgovornosti, ki ji sledi jutri težak račun. Neodgovorni politiki govorijo, kar bi večina ljudi rada slišala. Na žalost.

Meni je žal, da je SDS zbrisala pridevnik socialdemokratski, tako bi lažje zasedala tisti evropski levosredinski prostor. Tako pa so dali priložnost, da ga je zasedla SD, ki zame ni prava evropska socialdemokracija.

Oman govori o postavitvi novega preroka. A preroki so bili doma vedno zaničevani in izgnani.

Jaz sem bolj razumel, da je Oman s tem mislil mesijo, Mojzesa. Ki bo tudi v hudih časih čim več ljudi združil, jih navdušil, poenotil in jih pripeljal do spoznanj in sprememb, jih peljal po težavni poti v obljubljeno deželo in stran od sposojenih loncev mesa, da vzamejo odgovornost nase.

Kakšne težave ste imeli vi v stranki NSI (ste predsednik Gospodarskega kluba) pri prepričevanju krščansko – socialističnih funkcionarjev in NSI volivcev ven iz socializma in v moderno konzervativno stranko na temeljih tržnega gospodarstva?

Posebnih težav res ni bilo. Seveda smo tudi podobni slovenski družbi, a zavedamo se, da je svet okoli nas drugačen in ne smemo gledati nazaj. Ko pogledamo uspešne evropske države, že lahko vidimo, kakšne so njihove politične in gospodarske prakse. In najuspešnejša gospodarstva vodijo po načelih krščanske demokracije. V Sloveniji je še veliko starega mišljenja. Kako bi delili, ne kako bi ustvarjali. A jaz ne bi vsega tega metal v slab koš: Kreka, solidarnosti, zadružništva. Zadružništvo je lahko tudi učinkovit in dopolnjujoč steber gospodarske dejavnosti.

Gospodarski program NSi temelji na svobodni gospodarski pobudi, socialno-tržnem gospodarstvu, pravni državi in seveda tudi solidarnosti. Seveda pa cilj ni samo uspešno gospodarstvo, to je lahko le osnova za dobro delovanje šolstva, zdravstva, sociale itd. in za osebno rast in blaginjo. Vse sreče pa nam materialni svet nikakor ne more dati, ni edini cilj. Svobodno tržno gospodarstvo pa je sicer tudi eno od jamstev osebne svobode, demokracije.

Zbor Za Vrednote Milan MatosKaj se dogaja s Slovenijo, da je po številnih gospodarskih kazalcih od vseh vzhodnih držav na zadnjem mestu po tranziciji? Povsod smo imeli hudo indoktrinacijo. A v čem je Slovenija po vzrokih toliko slabša? Promil privatnih šol, procenti privatnega zdravstva (Poljska, Češka, Madžarska imajo tako kot EU 90% zdravstva v javni mreži privatnega), 70% državnih podjetij. Kakšno civilno družbo, intelektualce in politike imamo, da smo tako zelo neuspešni v 25 letih tranzicije?

To je res nekaj nenavadnega. Večkrat skušam najti korenine, kam segajo, kje nazaj se je začela naša nenavadnost, celo skrenjenost. V prvi polovici 20. stoletja, ali še nazaj, je naš značaj nekako drugačen od drugih. Ali nismo del Srednje Evrope, ali ne želimo pripadati zahodnemu svetu, civilizaciji, vrednotam?

Res, kako je mogoče, da običajne civilizacijske norme pri nas ne veljajo? Poglejmo samo našo zavezanost resnici, dejstvom. Kako, da resnice nismo sposobni prepoznati v celoti, da ne moremo obsoditi vseh naših zločinov in stranpoti, da sprave ni in ni. Zdi se mi, da smo zagrizeni, nekako začarani, trmasti v svojem prav. Ne gledamo ne levo ne desno. A človek se oblikuje ob drugem, tako tudi narod.

Morda ljubimo gledanje nazaj, zato ne priznamo dejstev, da se svet spreminja, se je že spremenil, se tako močno bojimo sprememb. Zahtevamo jih, a samo toliko, kar zadevajo druge, ne nas same. In spet ta strah pred individualnim, naslanjanje na skupnost, državo, kako nas je strah prevzeti usodo v naše posamezne roke. Tako pristajamo na prevladujočo vlogo države , podoptimalne dosežke in stagnacijo. In zato smo, kjer smo. Morda nam tudi tu, kot na sploh, manjka državljanskega poguma. Sam moram stopiti v vrsto in si prizadevati za resnico in spremembe. Sem sam prvi?

In nerazumni strah pred tujim, imamo najmanjši delež tujih naložb, pri privatizaciji smo sumničavi do vsega tujega. Od kje to izvira. Od »tujega nočemo, svojega ne damo«? Ali zaradi ponosa, strahu, zavisti?

Ponosni smo, če naša podjetja kupijo podjetje v tujini, a obratno zavidamo, da bo nekdo dobil nekaj dobička pri nas. Ali naša podjetja investirajo v tujino ali doma le iz altruizma? Torej dvojna merila, kot pri številnih drugih stvareh.

Družinski zakonik in zelo agresivno družbeno in gospodarsko eksperimentiranje, ki se že desetletja nadaljuje? Vtikanje države v partnerski odnos, v vzgojo, v otroke, v vse…

To je zelo zahtevno vprašanje. V Sloveniji je tu sprožilec levica, ki je uspela spet sprožiti zagrizen kulturni boj. Zakaj so te stvari tako agresivne? Zakaj mora manjšina na vsak način spreminjati večino in jo obvladati. Kje so vzgibi in vzroki? Gotovo ste brali Vodeba, ki je šel razumsko in analitično razlagati, da te stvari niso enake. Če je nekdo slep, je enakopraven kot ostali, ni pa enak drugim, pa če se na glavo postavi. Ni enako! Je lahko le enakopravno. Psihoterapevt Bogdan Žorž, žal že pokojni, je lepo, preprosto povedal, da gej ne more biti mama in lezbijka ne more biti oče. Otrok pa v temelju potrebuje oba. Zakaj se malo strokovnjakov oglasi, tako kot pri TEŠ 6 in tudi tukaj. Smo oportuni?! Ni dovolj državljanskega poguma, smo ležerni? Veliko preveč je vseenosti. V normalni civilni družbi je potreben državljanski pogum, da se izpostavim, zoperstavim, povem svoje mnenje (tudi če nimam prav), se ob tem naučim kaj novega, tudi spremenim mnenje, če je treba. Poglejmo samo porazno volilno udeležbo. Na Ptujskem je prišlo na kurentovanje 50.000 ljudi,  na volitvah pa imajo najnižjo udeležbo v Sloveniji. Ko bi lahko vplivali na upravljanje države, se odpovedo. Zakaj? Ko pogledamo po svetu, ljudem ni vseeno. Pri nas pa taka prestrašenost in vseenost. Podobno kot sva z ženo iskala primerne kandidate za prve demokratične volitve. Pri večini hiš je bil isti odgovor. » Ne, si ne upamo!«, » Našega pa raje ne!« »Naj gre kdo drug, bo boljši.” Videti je, da nam še manjka odgovorne, državljanske drže. V demokratičnih državah si ljudje ne pustijo vzeti te pravice, postaviti se zase, za svojo svobodo… Tako malo ljudi se upa izpostaviti. In si dovoliti, da se lahko tudi motim, da sem nepopolno bitje, da se učim, se razvijam, a sem odprt za dobro in resnično. Po svojih močeh sem pripravljen razmišljati in izbirati. Se naučiti razlikovati. Ampak za to pa le more biti nekaj volje. veliko mi jih reče: »Vsi so glih!« Jaz pa rečem: » Glej, ti si pa boljši, daj, potem ti prevzemi, take rabimo!« Doslej mi še ni uspelo pri nikomur.

Zdaj pa eno zoprno osebno vprašanje. Bili ste direktor v Mladinski knjigi. Pri pripravi tega intervjuja so me znanci opozarjali na vašo spornost, razne umazane govorice, da »takrat ni mogel biti vsak direktor«, »Mladinsko knjigo naj bi pripeljali v poden, ..« po pismih bralcev itd. Skratka odsvetovali so mi intervju z vami.

Hvala tudi za to vprašanje. Glejte, v Mladinski knjigi (MK) sem bil zaposlen od leta 1971. Prišel sem, kmalu po študiju, da bi ustanovil Knjižni klub Svet knjige. Mene je res v prvih mesecih Jure Ribičič, brat Mitja Ribičiča, vprašal, če grem v Partijo. Seveda sem odklonil, hodim v cerkev, sem povedal, Cerkev in Partija ne gresta skupaj. Nikoli več me ni nihče več tega vprašal, pustili so me pri miru. Bil sem zelo prizadeven, odgovoren. Pri 27-ih letih sem prevzel celo prodajo Založbe MK. Leta 1985 sem poleg Prodaje prevzel še Produkcijo MK. Bil sem najbrž zelo koristen, učinkovit in uspešen, zato se me rabili in pustili pri miru. Leta 1992, v novi državi, pa sem postal direktor Založbe MK. Ko sem prevzel vodenje, je bila MK precej manjša kot je danes.

Ena izmed 25 založb, ki so takrat prišle iz socializma. Po 10 letih je postala največja, z več kot tretjinskim tržnim deležem. Ko sem prevzel vodenje Založbe MK, nas je bilo zaposlenih 350, ko sem šel v penzijo, nas je bilo 1.700. Skupina MK je bila 40. največja skupina v državi. Delovali smo v 7 državah. Imeli smo 140 mio € prihodkov, danes jih je skoraj pol manj. Prevzeli smo 8 podjetij. Ponosen sem, kar smo tedaj naredili. Ni bilo lahko in preprosto. Skušali smo delati najbolje, a kakšna odločitev tudi ni bila najboljša. Kot vselej. Ko sem prišel, smo imeli 1000 m2 lastnih površin, bili smo samo založba, brez lastne knjigarniške mreže. Ko sem odšel, smo imeli v lasti kar 25 krat več poslovnih površin in 50 knjigarn samo v Sloveniji, pa še kaj.

Imeli smo ideje, ustvarjalno, sposobno in delovno ekipo. Če ne bi bili ustvarjalni, se ne bi mogli razvijati in kupovati družb in se širiti. Današnjega stanja pa po skoraj šestih letih, ko nisem več aktiven, ne želim komentirati. Običajno pa je, da zanamci iščejo krivdo za sedanje težave v preteklosti, v bodočnosti jih ne morejo.

Moja politična kariera ni bila nikoli povezana s Partijo. 1990 sem prvič vstopil tudi v politiko: bil sem predsednik SDZ za Ljubljana-Moste-Polje in tudi svetnik Demosa v Mestnem svetu.

Po Toninovem političnem samomoru s Kučanovo pokojnino, je na »desnici« ves čas veliko slepega zmerjanja in destruktivnosti, ki je voda na mlin totalitarnim nasprotnikom, nereformirani levici. Zakaj? Kaj so vzroki?

No, Tonin ni naredil nikakršnega samomora, je še kako živahen in aktiven politik, s srcem in voljo. Toda vsakdo lahko naredi napako, tudi sam je to priznal. V svoji dobronamernosti in naivnosti za sodelovanje je pritisnil takrat tisti gumb, a ni bil edini.

A kdo bo prvi vrgel kamen, kdo je brez greha. Velikokrat se mi zdi , da smo zelo pikolovski, silijo nas, da smo strogo ograjeni, zamejeni med levim in desnim in še znotraj tega.. Pomembno je, kdo je kaj rekel, predlagal, ne kaj. Tako radi se predalčkamo in želimo imeti popolnoma, 100% skladna mnenja. Če ne misliš tako kot jaz, popolnoma tako, si že problematičen. Kje je tu toleranca, sprejemanje, dopuščanje, saj se razvijamo, upam, spreminjamo, spoznavamo in živimo. In če živim, nisem na mestu, sem vsak dan malo drugačen, se spreminjam, spoznavam, razmišljam, se učim. Pa tudi s teboj je enako. Imava veliko skupnega, a ne vsega, nisva kopiji in ne želiva biti. Celo z ženo sva različnih mnenj o tem in onem, pa živiva skupaj že desetletja. Spoštujem tvojo različnost. Težko je, ko so politično najbolj sorodne stranke, zlasti na desni, tako občutljive. Če si malo drugačen, nisi moj, si lahko problem. Glejmo kozarec kot na pol poln, torej veliko je skupnega. Vse pa ne sme biti. Potem je vsak, ki je enak, kopija, Bog pa ne dela kopij. Ob tem bi upal, da skupaj dobrohotno iščemo po svojih močeh dobro za nas vse. In vsaka različnost ni sovražnost, me ne ogroža.

Na Youtubu je vaš odličen govor iz Kongresa na Vrhniki, kjer ste za moj okus imeli najboljši govor. Govor ste zaključili zelo realistično in optimistično, s pesmijo Otona Župančiča. Lahko še tukaj zaključiva optimistično?

Meni je Župančič zelo všeč, lahko ga jemljem osebno, lahko na skupnem, narodnem nivoju. » Kuj me življenje, kuj!« Življenje nas vedno kuje, hočeš nočeš. Življenje ni zato, da stojim pri miru. Niko Grafenauer pravi, da najmanj kar dela življenje, je to, da visi na nitki. A prej je še mnogo več. Življenje me mora kovati in zbujati in jaz moram iti z njim naprej. Če ne grem z življenjem naprej, me podreza, lahko prisluhnem. » Če sem steklo, se bom zdrobil. Če sem kremen, se bom iskril. Če sem jeklo, bom zvenel.« izbira je naša. Izbirati je odgovornost. Ker pa je odgovornost zahtevna stvar, lahko tiščimo glavo v pesek in odlagamo probleme. Potem pa se ti problemi (tudi na osebnem nivoju) zgostijo, se akumulirajo in jutri izbruhnejo v hujši obliki. Zgodovina je učiteljica in zakaj bi ponavljali razred in še enkrat plačevali drago šolnino. Verjamem, da bomo našli pot, ko bomo prav izmerili daljo in nebeško stran.

Najlepša hvala za pogovor.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Dobri odgovori. Malo manj strogo liberalni kot veje iz stališč spraševalca. 😉

    Glede sindikatov pa mislim, da je pomemben problem tudi njihova pravna umestitev pri nas, ki jim omogoča igrati to megalomansko vlogo, ki je v zahodnih družbah že davno ne igrajo.

    Kaj imajo recimo sindikati za odločati če in kdaj in komu se bo prodala neka firma, kaj ima sindikat skupnega z odgovornostjo lastnika? Kaj imajo sindikati odločati o političnih vprašanjih kot so pokojninska reforma ali izobraževalna ali zdravstvena politika? Ali je suveren v tej državi ljudstvo preko svojih parlamentarnih zastopnikov, ali so suveren neki korporativni paradržavni aglomerati?

    Kaj imajo recimo sindikati, konkretno Semoličev za odločati večino zdravstvene politike, koliko se bo zbiralo, kako in komu delilo denar v zdravstvu, za katera zdravila, katere posege, kakšne bojo čakalne vrste itd.?! Fakin recimo sam bolj ali manj odkrito priznava, da lahko vodi in to že dolgo ZSSS zato, ker ga podpirajo Semoličevi. Dinozavri in socialistični aparatčiki kot je recimo Lučka Boehm imajo tako v svojih dealih s Fakinom o zdravstvu več besede kot kdorkoli z najboljšo medicinsko izobrazbo.

    To je narobe svet. Zdravstvo naj vodijo parlament, ministrstvo in stroka in ne Semoličevi ljudje. O lastništvu naj odločajo lastniki in ne Semoličevi ljudje. O politiki naj odloča suveren- ljudstvo in ne Semoličevi ljudje. Sindikat naj se pa pogaja in s tem soodloča o plačah in delovnih pogojih članov sindikata. (Tako kot je na zahodu.) To je pa tudi bolj ali manj vse, kar mu gre.

Comments are closed.