Samostojna Slovenija je v veliki meri Pučnikovo življenjsko delo

19
238

jansa tisk 30.9.2 O politični situaciji v državi smo se z Janezom Janšo pogovorjali v prvem delu intervjuja. V nadaljevanju pa bi se ob nedavnem izidu knjige dr. Rosvite Pesek o dr. Jožetu Pučniku dotaknili spominov na Pučnikovo delovanje, naivnosti demokratičnih sil ob demokratizaciji Slovenije, kriterijev za volitve leta 1990, Pučnikove zapuščine in pomanjkanja častnega spomina nanj ter zlorabljanja naziva »oče naroda«.

V nadaljevanju pogovora bi se najprej ustavila ob Jožetu Pučniku, ki je bil tudi prvi  predsednik predhodnice vaše stranke. Ob izidu knjige je nekaterim šele zdaj postalo jasno, kdo je to bil in kakšen je njegov pomen, pri čemer moram poudariti, da mu tega pomena v določenih krogih še vedno ne priznavajo. Morda bi začela z vašim pogledom nanj oz. z vprašanjem o tem, kdo je bil v prelomnih časih res »Oče naroda«, kot se naslavlja nekega drugega politika, druge politične opcije…

Zgodovina bo ta naziv gotovo pripisala dr. Jožetu Pučniku, veljal pa bo za čas vse od začetka demokratizacije oz. začetkov slovenske pomladi naprej. Ne more biti oče naroda nekdo, ki je nasprotoval večstoletni želji naroda po samostojnosti in po suvereni državi. Če se spomnite, Janez Stanovnik je še leta 1989 dejal, da bi bila osamosvojitev Slovenije samomor, Milan Kučan pa je pristavil, da odcepitev Slovenije nikoli ni bila njegova intimna opredelitev in da o tem težko celo razmišlja.

Vendarle, če smo gledali dokumentarni film o Janezu Stanovniku, si je tam vzel precej časa, da je razlagal o tem, zakaj je on oče naroda.

Jaz izdelkov teh avtorjev, ki so ta dokumentarec naredili, načelno ne gledam, tako da ga nisem videl in bi lahko naredil krivico sami vsebini, poznam pa dejstva. Bil sem del teh dogajanj tako ali drugače in vem, kdo je bil za narod in kdo je bil proti njemu, kdo se je zanj boril in kdo nam je streljal v hrbet.

Zakaj je Jože Pučnik doživel drugačno usodo, kot denimo Havel na Češkem, kljub temu da sta si njuni usodi do neke mere podobni?

Ključni razlog je naivnost. Naivnost na demokratični strani nas je vse skupaj pred prvimi svobodnimi volitvami pripeljala v situacijo, ko smo sprejeli od komunistov prilagojen volilni sistem za tiste prve volitve 1990 leta. Sam volilni sistem in same okoliščine tistih volitev po današnjih kriterijih Organizacije za varnost in sodelovanje ne izpolnjujejo večine postavljenih standardov. Tako recimo na volitvah v skupščino ni bilo splošne volilne pravice pri t.i. zboru združenega dela, ker se je volilo samo v državnih podjetjih, kjer so delovale samo nekdanje družbeno-politične organizacije, od partije do sindikatov, nove stranke pa tam niso smele delovati. Tam ni bilo splošne volilne pravice. Splošna volilna pravica je, da lahko vsi volijo poslance. Kar se tiče pa predsedniških volitev, je bil ključni problem v tem, kar je bil problem tudi na parlamentarnih oz. skupščinskih volitvah, da volilne komisije niso bile imenovane pluralno. Volilne komisije je v celoti imenovala še stara oblast. Res so lahko imeli predstavniki kandidatov svoje opazovalce na voliščih, vendar so bili to v glavnem neuki, teh opravil nevešči ljudje, ki so jih mnogokrat tudi manipulirali. Spomnim se pritožb, ki so takrat prihajale na DEMOS, ko so se opazovalci na različnih voliščih pritoževali, da so jih komisije po zaključku volitev enostavno poslale ven iz prostora, češ: »Vi ste bili opazovalci za čas volitev, zdaj so volitve končane, zdaj štejemo in nas ne smete motiti.« Tudi nobenih organiziranih tujih opazovalcev ni bilo na volitvah, saj jih oblast ni dovolila.

Če vas prav razumem, vi postavljate trditev, da morda s temi volitvami ni bilo vse v redu?

Seveda. Da se neke volitve razglasi za ‘fer’ in poštene, je potrebnih več stvari, ki sem jih nekaj že omenil. Če dopolnim, npr. ni bilo mogoče govoriti, da je bil medijski prostor, ki je ključen za izpeljavo poštenih volitev, pluralen, ker so bili vsi uredniki v tedanjih medijih nastavljeni s strani partije. Govoriti zdaj, da je bil Pučnik premagan v poštenem volilnem boju, je veliko podcenjevanje pameti in resnice. Ta boj ni bil pošten. Nikoli ne bomo pravzaprav vedeli, kakšen bi bil rezultat, ni možno dokazati ničesar, ne v eno ne v drugo smer, ker je od takrat vse uničeno. Bili so močni glasovi po prvem krogu volitev, da je treba nekaj spremeniti v samem načinu, ampak je bilo že prepozno in ti glasovi so bili medijsko tudi popolnoma prezrti.

Vendar pa kot sem dejal že na začetku, tukaj je potrebno velik del krivde pripisati naši naivnosti, ker je bila vsa demokratična srenja v Sloveniji vesela, da končno neke volitve bodo, kjer lahko vsak kandidira. Nihče pa ni vedel natančno, kakšni so v resnici standardi za ‘fer’ in poštene volitve. Še do danes recimo so velikanske težave pri glasovanju državljanov, ki živijo po svetu. Z velikimi mukami smo podaljšali te roke v mandatu 2004-2008, zdaj pa slišim, da želi vlada spet predlagati zakon, po katerem bi nekoga, ki se dvakrat ni odzval na tisto glasovnico, sploh izključili. Še vedno nismo dosegli standardov, ki so potrebni za ‘fer’ in poštene volitve, tiste prve volitve pa sploh niso izpolnjevale večine teh standardov. In zaradi tega je na tistih prvih predsedniških volitvah v neenakem boju slavil Milan Kučan. Predstavljajte si Češko, če bi na tistih volitvah zmagal zadnji partijskih šef Husak in dobili boste situacijo, kakršna je nastala v Sloveniji.

Kako to, da na Jožeta Pučnika ne spominja kakšno javno obeležje, morda samo letališče, glede na to, koliko imamo kipov, ki še vedno slavijo nekdanje komunistične heroje. Ali to pomeni, da je Pučnik za nas še vedno oseba, ki ne more biti pravilno ovrednotena?

Včeraj smo lahko spremljali, kako so protestniki v Ukrajini porušili kip Lenina. V Sloveniji veliko podobnih kipov še vedno stoji, je pa pravzaprav na prste ene roke možno prešteti obeležja, ki spominjajo sedanje in prihodnje generacije na osamosvojitvene čase, vključno z najpomembnejšo osebnostjo, na dr. Jožeta Pučnika. Ko smo ljubljansko letališče poimenovali po njemu, je t.i. tranzicijska levica dvignila velik vihar, še leto kasneje je podmladek Pahorjevih Socialnih demokratov zbiral podpise za preimenovanje. S tega vidika je nastop gospoda Pahorja na predstavitvi te knjige nek korak naprej. Takrat pa smo pogrešali obsodbo tega dejanja. Besede so poceni, dejanja pa očitno izostanejo takrat, ko je to potrebno.

Če se spomnimo poniglavosti ob njegovi smrti, nepietetnih odzivih vodstev nekaterih strank, moramo vseeno izpostaviti vlogo zdajšnjega predsednika države, ki je, morda takrat bolj na svojo roko, kljub temu sklical žalno sejo, kjer pa ni bilo recimo predsednika vlade.

Resnici na ljubo je potrebno povedati, da so sklic žalne seje najprej zavrnili, vključno z njim, šele na ogorčenje javnosti je do žalne seje prišlo. Na pogrebu ni bilo niti enega vojaka častne straže, stojijo pa na pogrebih danes zadnjega člana zveze borcev, tudi če je bil rojen leta 1943. Oblast je pokazala svoj odnos do mrtvih veličin slovenskega naroda. Ni bila pa to nobena izjema, še iz časov komunistične revolucije nismo uspeli pokopati na tisoče žrtev.

Peskova v knjigi večkrat poudari Pučnikovo socialdemokratsko usmerjenost, ki se je je navzel v Nemčiji. Socialdemokratsko stranko Slovenije je vodil štiri leta. Potem je vodenje predal Vam. Stranka je od takrat iz evropske leve stranke postala desno pozicionirana in je tudi danes med članicami Evropske Ljudske stranke. Kakšen je bil Pučnikov pogled na vizijo stranke?

Prvič, velika razlika je med tem, kar je bila nemška socialdemokracija recimo v časih Helmuda Shmidta in med tem, kar je t.i. socialdemokratska stranka pod vodstvom Igorja Lukšiča v Sloveniji. To je približno takšna razlika kot je recimo med ameriškimi demokrati in republikanci. Totalna razlika pravzaprav. Tudi v Nemčiji je jasna razlika popredmetena v dveh različnih strankah, med nasledniki bivše komunistične stranke Vzhodne Nemčije in socialnimi demokrati, ki se zdaj odločajo, ali bodo šli z Merklovo v vladno koalicijo. Tako da neposredne primerjave niso možne, izhaja pa iz te osebne izkušnje dr. Jožeta Pučnika tudi njegova opredelitev za ta program. On je bil v Nemčiji emigrant in je pri socialdemokratih naletel na nek prijazen sprejem v tistem okolju, kot morda nekje drugje in je verjel, da je takšna opcija možna tudi v Sloveniji. Bil je kmalu zelo razočaran, lahko vam citiram nekaj njegovih stavkov v zvezi s to njegovo izkušnjo, nekaj sem o tem dejal, ko smo nazadnje govorili o tej knjigi v eni od televizijskih oddaj. On je verjel, da osamosvojitev in demokratizacija države prinaša nek nov čas, ki bo spremenil ljudi, ki bo tiste, ki so prej zastopali stališča proti demokraciji in proti samostojni Sloveniji, za Jugoslavijo in samoupravni socializem, da bodo oni spoznali svojo zmoto. Da bodo videli, da jim zgodovina ni dala prav, da se bodo opravičili in bomo normalno živeli naprej, delali skupaj, gradili samostojno Slovenijo v teh novih časih, bili vsi prijatelji, ko gre za te stvari. On je iskreno verjel v to spremembo, pravzaprav je velikanska večina nas, ki smo šli čez te čase, v to verjela. Nismo si niti v sanjah predstavljali, da se bo skušalo ta režim obnoviti, da bo čez 20 let na ljubljanskih trgih in ulicah več simbolov države, ki smo jih spustili po drogu navzdol, ko smo razglasili samostojno Slovenijo. Tega si ni nihče takrat predstavljal.

Jože se je znebil teh iluzij zelo drastično, ko je prevzel predsedovanje parlamentarne komisije za preiskavo povojnih pobojev. Velikokrat sva o tem govorila, njega ni najbolj prizadelo to, da se ni nihče nič spomnil od teh, ki so dajali ukaze za te poboje in pri njih tudi sodelovali, kot tisti, ki so bili takrat na visokih položajih. Njega je najbolj prizadelo to, da se noben od teh ljudi ni niti malo pokesal. Prizadelo ga je tudi, da so nekateri poslanci in še posebej ena poslanka socialnih demokratov, potem po hodnikih, ko so ugasnile kamere, kričali za z njim: »Še premalo smo jih. Če bi bili tukaj bolj dosledni, sploh ne bi bilo tvoje komisije«. On je bil zelo globoko človeško prizadet ob takšnih reakcijah, dejal mi je, da ga je kljub temu, da je na najbolj možen krut način na lastni koži izkusil bivši režim, šele to ozdravilo vsake iluzije o komunistih. Da je vendarle verjel, da je tista sprememba, ki je nastala z osamosvojitvijo in formalno demokratizacijo, tako močno zarezala v tkivo skupnosti, družbe, naroda, da je to zdaj nov čas. Ampak že leta 1994 je odkril, da tega novega časa ni in da se je za vsako demokratično ali svobodomiselno pridobitev potrebno stalno boriti in da smo včasih lahko veseli, da kaj ne gre nazaj, kaj šele da bi pričakovali, da bo šlo naprej. In če zdaj pogledamo 22 let nazaj po času, vidimo, da stvari niso šle naprej, ko gre za notranjo transformacijo oz. tranzicijo. Ta v Sloveniji ni uspela. Smo ena od treh držav članic Evropske unije, kjer tranzicija ni uspela.

Če vas prav razumem, Jože Pučnik je na koncu ugotovil, da je ta desno-sredinska opcija tista prava za vašo stranko?

Jože Pučnik je tudi po tem, ko na tretjem kongresu leta 1993 ni več kandidiral za mesto predsednika, aktivno pomagal stranki in bil poleg pri vseh pomembnih odločitvah. Tudi pri odločitvi, ko je stranka na združitvenem kongresu prevzela tudi dediščino Slovenske demokratične zveze preko Narodnih demokratov, tako da je SDS, formalna in tudi politična naslednica dveh ustanovnih strank DEMOS-a, Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenske demokratične zveze. Podprl je našo prošnjo za članstvo pri Evropski ljudski stranki in bil zraven prav pri vsaki črki pisanja predlogov programskih izhodišč za vse kongrese, dokler je bil živ.

Kaj stranka danes dela, da bi se Pučnikov pomen med Slovenci bolj prepoznal?

Največ, kar smo v teh destih letih po njegovi smrti naredili, je nadaljevanje njegovega boja za stvar, pravico in resnico ter intenzivno delo na zbiranju njegovih prispevkov. Stranka ima velik del njegovega političnega arhiva, veliko tega je še neobjavljenega. Tukaj je zelo zanimiva korespondenca iz časa DEMOS-a, ko so mu ljudje pisali s celega sveta, Slovenci pa tudi drugi, glede različnih problemov in vprašanj, pa njegovi odgovori. Tukaj so njegovi nastopi na različnih zborovanjih. Bil je dober govornik in ni bral svojih govorov, za razliko od mnogih drugih, si je pa nekajkrat naredil izhodišča, skice za svoje nastope, ki so zelo pregledne in dragocene. Zbiramo njegove nastope v Državnem zboru, v mandatu, ko je bil tudi predsednik komisije za preiskovanje povojnih pobojev. Takrat je imela naša stranka 4 poslance v državnem zboru in slovenska javnost tega niti ni opazila, ker je bil vsebinski nastop dr. Pučnika tako močan, da se je zdelo, kot da je pol parlamenta za njim, ker je tisto kar je povedal, bilo zelo težko ignorirati. In ta knjiga, ko bo izšla, bo zelo pomembno dodatno osvetlila en del njegovega političnega udejstvovanja. Poimenovanje letališča po njem ste že omenili, tudi ta stavba, v kateri sva, se imenuje Dom dr. Jožeta Pučnika. Njegova stvarna zapuščina je tako velika, da bo verjetno preteklo še naslednjih 10 let, da bo vse tisto, kar je možno natisniti, tudi objavljeno in dostopno širši javnosti. Tukaj so tudi posnetki nekaterih njegovih nastopov itd. Veliko dela nas še čaka in pričakujemo, da bo glavni del seveda opravil inštitut, ki nosi njegovo ime, del pa bomo postorili v okviru stranke. Svojo hvaležnost in spoštovanje pa bi mu ne nazadnje morala izkazovati tudi slovenska država, ki je v veliki meri njegovo življenjsko delo.

Gospod Janša. Hvala lepa za pogovor.

Foto: Marko Jerina

Pripis uredništva: v prvem delu pogovora je Janez Janša spregovoril o odstopu Komisije za preprečevanje korupcije, gospodarski situaciji v državi, medijih in parlamentarni zimi.

Pripis uredništva: na Časniku smo o dr. Jožetu Pučniku objavili veliko zanimivih prispevkov, ki jih vse najdete na spletni strani, kjer tudi zbiramo naročila za knjigo.




19 KOMENTARJI

  1. Kar solze stopijo človeku v oči, ko prebira te resnične spomine o kvazidemokraciji v Sloveniji, ki se je tudi po osamosvojitvi in še danes oklepa totalitarne miselnosti in metod.

    Kdo bi na to opozarjal, če ne bi bilo Janeza Janše, kateremu so stvari najbolj poznane, ker se je moral družiti zaradi vzpostavitve samostojne Slovenije s pristaši totalitarizma.

    Ali se lahko to negativno dogajanje pristašev totalitarizma za duhovni in materialni razvoj Slovenije, prikazuje v lepši luči?

    Ne more se, sicer bi šlo za potvorjeno resnico, kaj je zaviralo in kaj še zavira demokratični razvoj Slovenije.

  2. Demokracija ima v Sloveniji slabšalen pomen. Prvi predsednik republike je vedno govoril, da se v strankah samo kregajo in s tem sporočal, da jih slovenska država ne potrebuje. Če ni strank, tudi ne more biti demokracije, ker samo te lahko zagotavljajo pluralnost v političnem življenju države. Diktatura ni naklonjena politiki, ki je delo za javno dobro.Najhujša in najbolj prepredena z lažjo je diktatura političnega totalitarizma, ki ga zagovarjajo boljševistični krogi na levici. Le ti niti pod razno nočejo slišati, da sta drugo svetovno vojno začela nacionalni in internacionalni stalinistični internacionalni socializem, s skoraj hkratnim napadom na Poljsko. Napaka zahodnega zavezništva pa je bila, da je kasneje to resnico zavestno zamolčala in so začeli sodelovatio s Sovjetsko zvezo. S tem so omogočili vstop komunizma v srednjo Evropo in jo prepustili miselnemu in fičnemu pohabljenju ljudi ter omalavaževanju demokracije. Torej veliko krivdo za obstoječo stanje v tranzicijskih državak nosijo liberalni in socialdemokratski krogi v Zahodni in srednji Evropi. Moralo bo preteči še veliko vode, da bodo povsem zaceljene rane, ki so jih povzročili, internacionalni, nacionalni in snopasti socializem. Vsi pa so udarili po pravem kršćanstvu.

  3. Politična korupcija je vsakršno politično delovanje, ki onemogoča uveljavitev demokratičnih standardov in vrednot in kar onemogoča, da bi se slovenska skupnost vrednostno razvijala.

  4. V zaključeni družbi po enem izmed njegovih predavanj smo Jožetom Pučnikom sedeli ob kavici. Takrat je povedal tudi nekaj svojih doživljajev, ko je bil podpredsednik vlade.
    Čeprav so bili smešni pa sem v njegovih besedah začutil grenkobo. Mnogi se danes sprašujejo zakaj se je umaknil.

    Citat iz Cankarjevega Kurenta v veliki meri velja tudi za Jožeta Pučnika.

    Zbogom, ti črna domovina, ti lačna in žejna mati, ki stojiš na pragu, gledaš za svojimi sinovi in si ne upaš, da bi jih klicala! Nate bom mislil, dokler bo še v srcu kaplja krvi. Če umrješ, bom za mašo dal in te bom hranil v zvestem spominu; če pa se kdaj povrnem, ti prinesem kruha in vina, mašne bukve in pisano ruto. Vse sem ti dal in vse bi ti dal, le svoje mladosti ti dati ne smem!

  5. V Nemčiji, kjer je Pučnik preživel dolga desetletja, so prepotrebno lustracijo opravili Američani takoj prva leta po vojni, zato tam takrat skoraj ni bilo več nacističnih sledi in je bila Nemčija že povsem normalna demokratična država. V takem okolju človek postopoma izgubi občutek za ostudnosti, ki spremljajo sleherni totalitarni sistem. Ker je bil Jože po naravi še velik humanist, ki je z vsem srcem verjel v človekovo dobro stran, ga je nepopravljiva izprijenost ljudi, ki so vzdrževali propadli komunistični sistem, znova presenetila.
    V Sloveniji je vsa izprijenost sistema ostala nedotaknjena prav zaradi neopravljene lustracije. Vsi ljudje, ki so delovali v javni upravi, sodstvu, policiji, šolstvu, gospodarstvu, javnih občilih, bankah, zavarovalnicah itd, itd, so ostali v glavnem vsi na svojih delovnih mestih. V takih razmerah, je neformalno oblast zlahka obdržala prejšnja politična garnitura, ki je do danes še ni izpustila iz svojih umazanih rok.
    Še več, ustanovila je celo uraden organ za pregon opozicije, kot je n. pr. zloglasna KPK, z zaslonov vseh možnih slovenskih TV kanalov pa z lažmi in prikrivanjem vsakodnevno ščuva ljudi proti demokraciji in demokratičnemu sistemu. Zaščitila je le javni sektor, ki ji še vedno zelo dobro služi. V takem okolju je korupcija normalen pojav. Zanjo gotovo ni kriva demokratična opozicija, še manj demokratične razmere, ki v teh časih komaj še životarijo.
    Kriv je nelustriran komunistični živelj.

  6. Najhujša politična korupcija pa je, ko politika pod krinko demokracija sprejema ukrepe, ki škodijo duhovnemu in materialnemu razvoju slovenske skupnosti, pa to vedo ali bi morali vedeti.

  7. “tukaj je potrebno velik del krivde pripisati naši naivnosti”
    Nekaj samokritike je, to je dobro. Potrebno pa je bi bilo še kaj več, večkrat bi bilo potrebno slišati tudi kakšno zunanjo konstruktivno kritiko.

    Sprašujem se, kakšno vlogo je dala komunistična oblast Janši. Zmotno se mi zdi misliti, da so imeli Janšo za nekoga, ki bi ga bilo potrebno uničiti. Komunizem potrebuje sovražnika, brez sovražnika ne more obstajati. Meni se zdi bolj logično, da so se odločili narediti sovražnika iz Janše. Potem pa so samo regulirali njegovo popularnost. Janša je moral biti ravno dovolj močan, da je naša demokracija izgledala verodostojna. Če pa je postal premočan, so mu hitro pristrigli peruti. Čudim se, kako da Janša ne zna izstopiti iz te vloge stalne žrtve.

    • Iskanje potrebnega sovražnika, komunističnim oblastem ni delalo nikoli posebnih težav. Če ni bil kapitalizem, je bila neka nevidna notranja reakcija, če ni izkoriščevalske Evrope, je ameriška želja po obvladovanju sveta, če ni Janše bo pač naslednji močnejši nosilec opozicijske moči.
      Izogibanje konfliktom s komunisti ne pelje nikamor. Tako, kot ni bilo mogoče nacizma, tako tudi komunizma ni mogoče zaustaviti le z lepimi željami.
      Danes slovenska komunistična mafija zelo dobro ve, da ni njena trenutna največja nevarnost okrnjena moč notranje demokratične opozicije, ampak demokratična Evropa. To tudi pojasni, zakaj je Alenčica raje najela zadnji kredit po 4,85 %-ni obrestni meri in ne 0.25 %-ni, ki bi ga lahko dobila pri EMS-u. Evropske trojke se namreč ta mafija boji bolj, kot hudič križa. Strašenje pred trojko, ki ga zadnje čase proizvajajo razni P. Damjani in Mastni, ne pove prav nič drugega kot to, da so ti vrli ekonomisti tudi v službi te, vsepovsod razrasle, hobotnice.

      • Ok, ampak zakaj Janša ne izstopi iz vsiljene vloge žrtve in sovražnika? Zakaj s svojimi osebnostnimi lastnostmi to držo še utrjuje?

        • Če Janša ne bi imel teh osebnostnih lastnosti, ki jih ima, ne bi bil vodja najmočnejše demokratične stranke v Sloveniji.

          • Tokrat se popolnoma strinjam z vami, krpelj. Janez Janša je idealen vodja za stranko, odlično opisano s strani bivšega predsednika ZZR, Petra Jambreka:

            “Z Gregorjem Virantom se povsem strinjam, da sta izraza levica in desnica absurdna. Kako naj bo neki Janković, novopečeni povzpetnik in kapitalist, levica? To je tako smešno in je skregano z zdravo kmečko ali znanstveno pametjo. Zakaj bi bila SDS desna? Že tako čez prst bi rekel, da je to stranka ponižanih in razžarjenih, nižjih slojev, ki niso nikoli imeli privilegijev in so zaradi tega frustrirani. Rešitve bi tako morali iskati onkraj klasičnega razlikovanja med levico in desnico, ponavljam, v formuli, ki bi sprostila slovenske ustvarjalne in proizvodne potenciale ter nas osvobodila iz betona tranzicijskega etatizma.”

          • Hočete reči, da če ne bi imel vloge žrtve in sovražnika, ga ne bi pustili za vodjo najmočnejše demokratične stranke?

          • Sram naj vas bo komunajzerje, da tako lažete.

            Jankovič je levica, pa nehajte ga tlačiti na desno, saj z desnico = svobodni trg, nima nobene povezave.

  8. Pučnik OK. Mislim pa, da je Janša prav tako stabilen steber samostojne Slovenije in porajajoče se demokracije. Oba sta kače lovila z lastnimi rokami. Ob tem mi v misli prihaja kaki kritiki, npr. Capuder. Gospod, ki je vedno bil gospod in nikoli nič drugega kot godrnjav gospod. In takemu dajo v NSi v roke mikrofon, da jih žali (na sramoten način ponižuje argentinske Slovence ipd.). Ter da se z besednim žongliranjem izživlja nad tistimi, ki so resnično tvegali glavo (Pučnik, Tomšič, Peterle, Janša …). In na koncu še požanje aplavz.

  9. Hočem reči, da ima Janša hrbtenico, pogum in bistrino duha, ki so nujno potrebni vsakemu dobremu vodji. Predanost resnici, pravičnosti, človekoljubju in domovini pa prepričujejo članstvo njegove stranke, da ni član komunistične mafije.

    • Saj se strinjam z vami. Meni je Janša še vedno najboljši med vsemi politiki. Jaz sem samo kritičen do nekaterih njegovih drž, ki veliko volivcev odženejo.

      Verjemite mi, volivce odganjajo negativne drže, čeprav so mogoče minorne. Sploh v naši državi, kjer znajo mafijci vsak prahec izkoristiti in napihniti do onemoglosti. Hrbtenica, pogum, bistrina duha, predanost resnici, pravičnosti, človekoljubju in domovini so drže, ki privlačijo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite