Andrej Perko: Vloga očeta pri vzgoji otrok

9
115729
Osnovna naloga očeta je, da otroke odpelje izpod okrilja zaščitniških mater in jih pošlje v svet kot samostojne ljudi. Največkrat pa ni tako. Tako ostajajo sinovi v domovih staršev še pozno v zrela leta, ko bi se morali že davno odseliti in ustvariti nove družine. Ti mladeniči so za vedno pohabljeni in nesposobni vstopiti v nov odnos z ustrezno partnerko. Ostajajo temeljno nezreli mamini sinovi.(Foto: Time)
Foto: Time

Očetu danes ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo (Pascal Bruckner: Pridni sinko).

Nešteto knjig je napisano o vzgoji, vendar je zmeda staršev ob tem vse večja.

Kako se bo oblikoval odnos žene do moža in obratno in s tem tudi pričakovanja enega do drugega, je odvisno od tega, kako smo se oblikovali v procesu odraščanja v primarni družini. Poleg zorenja in prehoda iz ene razvojne faze v drugo, gre pri tem predvsem za oblikovanje osebnosti preko socialnih stikov z nam najbolj pomembnimi osebami- to je starši.

Največ, kar starši lahko dajo svojim otrokom, je ljubezen, ki si jo partnerja izkazujeta med seboj. Vzgojni prijemi so drugotnega pomena.

Današnji čas staršem (starševstvu) ni naklonjen – starši so vse bolj negotovi, ne zaupajo sebi, svoji intuiciji ter so bombardirani z raznimi strokovnimi nasveti in službami, ki jim dopovedujejo, kaj je prav in kaj ni (tudi v vzgoji otrok). Prebirajo literaturo o vzgoji, za nasvete sprašujejo vzgojitelje, pedagoge, psihologe in druge strokovnjake. In so nato po navadi še bolj zmedeni, kot so bili prej. Včasih se mi zdi, da je zaradi »stroke« več škode in zmede kot koristi za starše in njihove otroke.

V življenju vsakega otroka ima oče posebno vlogo in zato mu v vzgoji pripadajo  posebne naloge. V sodobnem času se to zavedanje pod vplivom agresivnega feminizma in homoseksualnih lobijev ter zaradi vsiljevanja novih teorij spola precej izgublja. Čeprav razvojna psihologija govori o pomenu matere in očeta za razvoj zdravega otroka, so ta njena spoznanja pogosto spregledana, in to celo v strokovnih krogih psihologov.

Res je, da »pravih« moških danes skorajda ni več. O tem je govoril že pokojni psihiater dr. Janez Rugelj, danes pa pri nas o tem problemu piše predvsem dr. Boštjan M. Zupančič.

Mati je za dojenčka nenadomestljiva. Njena naloga in vloga je, da vstopi v simbiozo z njim in jo ohranja. Mati mora otroka čutiti, se nanj »uglaševati«, slediti njegovim potrebam itd. Očetova vloga je v tem času (zlasti v prvem otrokovem letu) predvsem to, da skrbi za otrokovo mater, ji pomaga pri gospodinjskih in drugih opravilih, jo ljubi ter ji tako ustvarja pogoje za to, da se lahko popolnoma posveti otroku. Po otrokovem prvem letu pa postane očetova vloga dejavnejša, pozneje (tj. v času razreševanja ojdipovega kompleksa) pa celo nepogrešljiva – takrat se oblikuje otrokov čut za prav in narobe, za dobro in slabo, t. i. moralni čut; otrok, ki nima očeta, ki bi ga popeljal v svet resničnosti in odgovornosti, ima tu velik razvojni primanjkljaj.

Težišče vzgoje se torej z leti prenese z matere na očeta. Tega dejstva današnje feministke, razočarane ločenke in homoseksualni krogi ne razumejo oz. nočejo razumeti; kaj šele, da bi se z njim strinjali.

Otroke, zlasti sinove, je možno vzgajati oziroma se oblikujejo samo preko vertikalne avtoritete, o čemer je pisal znani psihoanalitik Luigi Zoja. Včasih so preko procesa iniciacije sinovi vstopali v svet odraslosti, kar je danes že kar znanstvena fantastika. Vstopanje v zreli, odrasli svet je bilo povezano z odrekanjem in tudi bolečo preizkušnjo, kar je današnjemu svetu popolnoma tuje. In tako moški izginjajo iz tega sveta. Uboge ženske. Ne ostane jim drugega, da postanejo popadljive feministke, ki trpijo vse življenje (vsem ženskam priporočam, da preberejo knjigo Constanze Mariano Poroči se in bodi podrejena).

Seveda otroke vzgajata oba, torej mati in oče, vendar v drugačnih vlogah. Oče mu postavlja meje, mati pa pri tem sodeluje in ima t. i. pokrivajočo vlogo –  očeta diskretno opozarja, kadar je npr. pregrob, kadar so njegove zahteve nerazumne ipd.; vendar tega ne sme nikoli početi pred otrokom. Korekten mož in oče bo njene pripombe upošteval in bo naslednjič morda omilil svoje zahteve in ravnanje.

Očetje, kje ste? Zakaj dopuščate ženam, da uničujejo vaše sinove?

Vendar ni vedno tako! Očetje so pogosto umaknjeni, vzgoja otrok jih niti ne zanima in jo prepustijo materi. Večkrat pa so iz vzgoje »izrinjeni«; ker se nočejo prepirati s posesivnimi ženami, se umaknejo v svoj svet. Zato je v mnogih družinah pravi kaos, v katerem ni nihče zadovoljen – žena  ni zadovoljna z možem, ki se umika, in je zato ona »za vse sama«, mož ni zadovoljen z ženo, ker je ni sposoben »obvladati« in mu neprestano »teži«; otroci pa so žrtev takega nespodbudnega družinskega vzdušja.

Osnovna naloga očeta je, da otroke odpelje izpod okrilja zaščitniških mater in jih pošlje v svet kot samostojne ljudi. To lahko napravijo samo pokončni moški, ki jim žene zaupajo in ki razumejo, za kakšen proces gre in kaj je za otroke (predvsem sinove) najbolje.

Največkrat pa ni tako. Tako ostajajo sinovi v domovih staršev še pozno v zrela leta, ko bi se morali že davno odseliti in ustvariti nove družine. Ti mladeniči so za vedno pohabljeni in nesposobni vstopiti v nov odnos z ustrezno partnerko. Ostajajo temeljno nezreli mamini sinovi. Očetje, kje ste? je pred leti naslovil svojo knjigo znani varaždinski psihiater Pavao Brajša. Sam dodajam: zakaj dopuščate ženam, da uničujejo vaše sinove?

9 KOMENTARJI

  1. Dober članek, malo provokativen, tudi slika na začetku…

    Tukaj je še nekaj mojih misli:

    Kaj je ženska, kaj je moški? “Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.” Oba skupaj sta celota. Seveda sploh ni vedno enostavno biti skupaj. Ampak stvari, v katere vložimo veliko truda, so na koncu veliko več vredne.

    “GOSPOD Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka” … “GOSPOD Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo” Ob tem se moški radi naslajamo, da smo bolj pomembni od žensk. Ampak to bi se dalo razumeti tudi, da smo samo prototip. Mislim, da je zgoraj omenjena Constanza Mariano o svojem enkrat zapisala, da je osnovni model…

    “mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa.” Ta je v sodobnem času najtežji. Ženska tudi če pozna ta stavek, ima ponavadi nekje v ozadju vedno pripravljen “protokol D”, kako svojemu moškemu ob kakšni morebitni “izredni situaciji” začasno neopazno prevzame komando. Ampak potem mož ni glava družine.

    Stavek “mož je namreč glava ženi” je res kontroverzen. Sploh, ker menim, da je ženska nekako bolj sposobna od moškega, bolj pestro razmišlja. V čem je potem smisel, da je moški glava? Se mi zdi, da je eno tako antropološko dejstvo, ki je zapisano v človeško naravo, to, da če moški ni glava v družini, potem gre pač drugam. Tako se zgodi in situacija je opisana v gornjem članku. Če moški ni ravno tiranske sorte in če se mu krajšanje verige ženi (glede vzgoje otrok npr.) ne zdi ravno sodobnemu času primerna ideja, potem je samo od žene odvisno, koliko se je sposobna držati nazaj in se podrejati “osnovnemu modelu” od moža.

    Ampak, to bi pomenilo, da smo moški eni slabiči in važiči, ki izginemo če ni po naše. Mislim da je še en drug, praktičen smisel, da smo glava ženam. Če je žensko razmišljanje bolj pestro, potem se žena lahko veliko bolj sproščeno prepusti svojemu notranjemu razmišljanju, če ima ob sebi nekoga, ki mu zaupa in ki je bolj enostaven. Precej bolj praktično je, če je vodja moški.
    Kakorkoli, dva, ki v svoji različnosti in svobodi uspeta biti komplementarna in ki imata v svoji sredi še prostor za Boga, sta mnogo več kot pa en sam, ne glede na to, katero ideologijo ta zagovarja.

  2. >Največ, kar starši lahko dajo svojim otrokom, je ljubezen, ki si jo partnerja izkazujeta med seboj. Vzgojni prijemi so drugotnega pomena.>

    Ta stavek je ključen kar mnogim ni jasno. Zakrament je zakon ne družina.
    Drugače povedano če ni vezi med partnerjema nobena skrb za otroke ne pomaga ampak nasprotno lahko naredi veliko škode.

    • Verjetno bi moralo pisati: “Zakon je zakrament in ne družina.” Sicer se pa z opombo popolnoma strinjam.

  3. Trdim, da je oče načrtno izrinjen iz družine. Tako se je družina uničila in krščanstvo v EU propadlo. Snovalci Novega reda so se zmotili le v toliko, da na izpraznjeno mesto prihajajo muslimani, ki se jim žvižga za Novi red.

  4. Očetje so ali prešibki ali pa so pridni fantje kar pomeni da gre za za večgeneracijski vzorec vzgoje.
    Ameriški terapevt dr.Robert Glover avtor knjige No more Mr.Nice guy
    piše da gre že za tretjo generacijo lepo vzgojenih fantov katerim je to samo zunanja fasada.
    kjer svoje resnične želje/potrebe ker so tako vzgojeni in ne morejo vstopiti v iskren odnos.
    Je pa tukaj še praktični vidik življenja pri nas : dejansko ni večjih središč, ni najemniškega trga nepremičnin,
    cene rastejo v nebo

  5. Vsaka družina ima pač svoj sistem vzgoje, ki pa je tudi posledica vzgoje ki so jo prinesli v družino. Ampak mislim, da ni vse tako enoznačno in preprosto. Starši, ki imajo danes odrasle otroke…so zrastli v nekem drugem sistemu.. Izpostavil bom problem tega sistema, ki je dal vzorec človeku, da bodo drugi poskrbeli zanj. Ali kot so v bivši armadi radi rekli.. nemoj ti šta da misliš.. Ljudje so hodili v službe, kakršne koli so bile, čakali da so prišli na vrsto za stanovanje.. ali pa so gradili hiše tudi po sistemu …znajdi se..Na morje so hodili večino v počitniške domove svojih podjetij. Vsaj nekateri… “Družba” kot so rekli, ali država je bila tista, ki naj bi poskrbela za vse in za vsakega..In ta vzorec so ti starši prinesli s seboj.. Oni mogoče imajo srečo, da imajo službo in sedaj mislijo tudi to, da mora država poskrbeti, da bodo njihovi otroci dobil službo ali stanovanje. Enostanvo ne razumejo in ne znajo svojim otrokom dopovedati, da si morajo sami začeti postavljati svoj dom. In tako svojo miselnost prenesejo na otroke.. Namesto države, ko so jo poznali, prevzamejo vlogo skrbnika za svoje otroke.. In tako se zgodba nadaljuje ostajajo pri starših, ali kot rečejo mama hotel. In vsi so srečni, mamice pa potem urejajo za svoje otročičke kakšno stvar tudi na fakulteti, pa celo menda so mamice klicale v vojašnice, zakaj morajo biti njihovi sinčki poklicni vojaki dežurni v soboto ali nedeljo.. Kakšna bo ta generacija, če bo in ko bo imela otroke… Ali bodo tudi njim dali takšen vzorec… lahko pa, da bo takrat prišla ura resnice to je kot pravimo zakon močnjejšega ali preživetja.. In takrat bodo te mamice (babice) spoznale in videle sadove svojega nauka…

  6. Falcon, odlično.

    K prispevku pa samo to, Andrej Perko je strokovnjak na tem področju in mu dajem PRAV. Najprej je ljubezen, ki si jo izkazujeta partnerja, in to ljubezen potem lahko delita naprej, svojim otrokom.
    Pri vzgoji pa je pomembno, da sta starša vodnika, prevzemata odgovornost in kažeta otroku pot v samostojnost. Mama prevzema svoj del, oče pa svoj del. Otrok rabi oboje.

  7. Gledal sem dr. Perka pri Možini in bil prvič vesel, da je končno stopil izven cone ugodja in opreznosti (ženska narava) in povedal, kar je tak možak, ki je toliko prejel, dolžan povedati, ne glede na femi in gay reakcije, ki bodo zanesljivo sledile.

    Očetje, kje ste? Tega pa oba psiho doktorja nikoli nista upala povedati: kje so očetje – čeprav jima je dobro jasno. Velja posebej za Slovenijo:

    vsi sposobni moški: močni kmetje, obrtniki, tovarnarji, intelektualci in tudi duhovniki so bili POBITI. Kako to ni nikomur jasno? Da se je takrat ustavil naš rod, ker so se komunisti takoj parili s podeželskimi deklinami, naraščaj pa je postal slovenska socialistična učiteljica. Ta se je s skritim sadizmom spravljala predvsem na sinove ostanka sposobnih moških, ki niso ploskali sistemu.

    Nadaljnji rod tega rodu so direktorice ter ravnateljice vsega možnega in tudi vzgojiteljice otrok od vrtca do univerze. Masaker nad moškim torej traja že preko 70 let, pridružila se jim je splošna gejevska levičarska evropska agenda.

    Kje so torej pravi moški, seme zdravega naroda? Le kdo ve kje ležijo vsa njihova trupla, duše pa so, Bog daj, na varnem. Ko pa se kak mož pojavi, kak Janša ali Rugelj ali Krkovič, pa histeriji ženskega sodnega sistema ni konca ne kraja. Zato zna biti Perkov pesimizem glede prihodnosti tako zahojenega naroda upravičen. Rešitev bi bila le ena: z vso silo se oprijeti Gospoda in ga postaviti za Kralja Slovenije.

    Kot Poljaki. Oni bodo preživeli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite