Grški zgodovinar Plutarh je pred skoraj 2000 leti zapisal: “Cesar Avgust je videl v Rimu neke bogate tujce, ki so nosili mlade opice in psičke v naročju ter jih nežno ljubkovali, pa jih je menda vprašal, ali ženske pri njih ne rodijo otrok. S to v resnici cesarsko besedo jo je pošteno zasolil vsem tistim, ki prirojeno nam ljubezen in prisrčnost zapravljajo za živali, ko ju vendar dolgujemo samo človeku.«
Prejšnji mesec smo se odpravili z družino na nedeljski izlet na obrobje Trsta. Prvo pomladansko sonce je privabilo številne Tržačane in turiste v velik park miramarskega gradu. Med sprehajalci smo videli mlado mamico z majhnim otroškim vozičkom. A ko smo prišli bližje, smo videli, da voziček ni bil otroški in mlada dama ni bila mama. V vozičku je namreč potiskala psa.
Kar je bilo v Avgustovih očeh neumnost, postaja v očeh sodobnega Evropejca normalno. Malikovanje živali ni več modna muha, ampak je posledica nove ideologije, ki sem jo omenjal v članku Za zeleno skrita rdeča. Ideologije, ki ukinja evropski humanistični pogled na človeka kot središče stvarstva. Pogled, ki ga je najlepše ubesedil Pico della Mirandola v svojem spisu O človekovem dostojanstvu. Danes pa neomarksistični ideologi, ki so se potuhnili za različne radikalne ekološke pobude (Globinska ekologija, Deep Green Resistance, Anarhoprimitivizem …) pozivajo k odstranitvi krščanskega pogleda na človeka kot krone stvarstva in k prevrednotenju vseh Zahodnih konceptov. Zagovarjajo vračanje v nehierarhično primitivno družbo, kakršna naj bi bila v prazgodovini. Utopične zahteve, ob katerih pa ne gre zamahniti z roko. Nekateri izmed teh novodobnih ideologov namreč pozivajo k nasilnemu uničevanju tovarn, jezov, mest, infrastrukture in celotne zahodne civilizacije, kot jo poznamo danes.
Po podnebnih protestih, ki so na marčeve ide zajeli tudi Slovenijo, so se končno zganile nekatere evropske varnostno-obveščevalne službe, ki so začele opozarjati svoje vlade, da gre pri navidezno nedolžnih mladinskih protestih za gibanje, ki ga je zelo težko nadzorovati in v katerega se lahko pretihotapi marsikatera prevratna ali celo sovražna dejavnost. Angela Merkel je na varnostni konferenci v Münchnu spregovorila o ruskem hibridnem vojskovanju in v tem kontekstu omenila tudi podnebne proteste, za katere je izrazila prepričanje, da niso spontani in vodeni s strani otrok. Tudi belgijska ministrica Joke Schauvliege je dobila od varnostnih služb podatke o hujskačih, ki usmerjajo proteste, ukrajinski zunanji minister Pavlo Klimkin pa je prepričan, da stoji za njimi Rusija, ki noče premočne EU.
Večina omenjenih »ekoloških« ideologij ima med programskimi točkami tudi zahtevo po kontroli rojstev in postopnem zmanjševanju populacije, kar naj bi bil predpogoj za normalni razvoj narave.[1] Ampak te samodestruktivne pozive beremo samo na Zahodu, kjer se prebivalstvo že brez tega nevarno stara. Pred nekaj tedni se je na pobudo predsednika tudi v Sloveniji razvnela debata o tem. Eden od sodelujočih strokovnjakov z Inštituta Jožefa Stefana je opozoril, da se pri nas rodi vsako leto 10.000 otrok premalo, s tem pa so povezane težave pokojninske blagajne in zdravstvenega resorja.
Tema seveda ne ugaja ušesom zelenih in rdečih ideologov, zato je bila hitro potisnjena v ozadje. Ampak to je problem, ki ne bo ostal v ozadju niti v Sloveniji, niti v Evropi. To je problem, s katerim se bomo morali soočiti, ali pa bo za nas usoden. Bolj usoden kot podnebne spremembe.
[1] Prim. v 4. programski točki Globinske ekologije – na slovenski Wikipediji je del programske točke izpuščen. https://en.wikipedia.org/wiki/Deep_ecology
