V Putinovem času se Rusija vedno bolj oddaljuje od standardov demokracije. Aleksej Navalni ni prvi predstavnik ruske opozicije, na katerega je bil izveden atentat. Postavlja se vprašanje, kako reagirati na take očitne kršitve človekovih pravic. Po vsem, kar smo izkusili v dvajsetem stoletju s totalitarnimi sistemi, ki so povzročili smrt več kot 115 milijonov ljudi, je treba zavzeti stališče proti kršitvam človekovih pravic, ne glede na to kdo jih povzroča.
Na spletni strani Portalplus je Zvjezdan Radonjić predstavil svoje gledanje na primer ruskega disidenta Alekseja Navalnega in ga označil za marioneto »naddržavnega, globalnega, neoliberalnega imperija, katerega na simbolni ravni predstavlja George Soros«. Če bi bil Navalni pošten, zanj ne bi nihče slišal, poudarja avtor. »Navalni je uporaben kot propagandni vzvod za rušenje Rusije in njene samostojnosti, upornosti centrom globalne moči.« Navalnega naj bi podpirale tiste desne(??) in neoliberalne skupine, ki preganjajo Janeza Janšo in Viktorja Orbana.
Rusija ni demokratična država, človekove pravice se tam ne spoštujejo
Vendar sploh ne gre za to, četudi bi lahko diskutirali o tem, ali je dopustno, da nekoga diskvalificiramo brez zadostnih argumentov. Vendar, ne glede na to ali odobravamo stališča, ki jih zastopa Aleksej Navalni, ali ne, mu – če sledimo demokratičnim načelom, na katerih sloni Evropska zveza – nihče ne sme vzeti pravice, da se zanje zavzema in da tudi kandidira proti »vsemogočnemu« ruskemu predsedniku. Vendar pa Rusija ni demokratična država, človekove pravice se tam ne spoštujejo, čeprav je članica Sveta Evrope, ki se zavzema za človekove pravice in vladavino prava. V Rusiji je vsaka opozicija, ki ovira ali bi lahko ovirala Putinove politične aspiracije, onemogočena. To močno spominja na Sovjetsko zvezo in tudi na našo totalitarno preteklost.
Pod Putinom se Rusija vedno bolj oddaljuje od standardov demokracije
Kdo pa je Vladimir Putin? Bil je član zloglasne tajne službe KGB. Številni člani KGB so po propadu Sovjetske zveze še naprej delovali v ruskih obveščevalnih službah. V letih od 1985 do 1989 je bil Putin v vzhodni Nemčiji (NDR, Nemški demokratični republiki). Politično kariero pa je začel, ko se je vrnil v Sovjetsko zvezo. Od julija 1998 do avgusta 1999, ko ga je Jelcin imenoval za predsednika vlade, je vodil FSB, naslednico KGB. Leta 2000 je bil izvoljen za predsednika Ruske federacije. Po dveh zaporednih mandatih ni mogel več kandidirati za predsednika, zato je bil vmes od 2008 do 2012 predsednik vlade. Nato je spet kandidiral za ruskega predsednika.
V Putinovem času se Rusija vedno bolj oddaljuje od standardov demokracije. Po referendumu konec junija letos, na katerem naj bi 78 odstotkov udeležencev glasovalo za spremembo ustave, lahko Putin ostane na oblasti še nadaljnjih 16 let. Prvi rezultati referenduma so bili že objavljeni, ko glasovanje v vseh predelih Ruske federacije še ni bilo niti končano. Zasenčila pa so ga tudi števila poročila o manipulacijah.
Navalni ni prvi predstavnik ruske opozicije, na katerega je bil izveden atentat
Seznam Putinovih nasprotnikov, ki so bili žrtve napadov, je dolg. Tako je na mostu v bližini Kremlja 27. februarja 2015 uspel atentat na Borisa Nemcova, takratnega vodjo ruske opozicije. Pjotr Versilov je bil leta 2018 v Moskvi zastrupljen, pa je preživel, ker jim ga je, kot tudi Navalnega, uspelo spraviti v Nemčijo, kjer so mu življenje rešili v Charité, torej v isti bolnišnici v Berlinu kot Navalnemu. Načina zastrupitve sta zelo podobna. Ne smemo pozabiti tudi napadov na nasprotnike ruske oblasti v Angliji. Leta 2006 je bil npr. izvršen atentat na Aleksandra Litvinenka v Londonu z radioaktivnim polonijem in leta 2018 na Sergeja Skripala s strupom novičok. Že aprila 2017 pa je Navalnega na ulici v Moskvi nekdo napadel, mu zlil razkuževalno sredstvo (seljonka) v obraz in mu poškodoval eno oko.
Navalnega so zdravili v Berlinu, ko je prišel domov, so pa zaprli njega in njegove podpornike
Navalni je bil zastrupljen v sibirskem mestu Tomsk 20. avgusta 2020. Po vsej verjetnosti je to izvedla neka morilska komanda znotraj obveščevalne službe. Zaradi močnega mednarodnega odmeva so ga Nemci lahko prepeljali na zdravljenje v Berlin. Analize njegove krvi in urina pa so v laboratorijih v Berlinu, v Franciji, na Švedskem in pri medvladni Organizaciji za prepoved kemičnega orožja v Haagu jasno pokazale, da je bil zastrupljen s strupom iz skupine novičok. Rusija to vztrajno zanika in Navalnemu očita, da ima preganjavico. Ko pa se je sedaj vrnil domov, so ga na letališču, kjer naj bi prvotno pristal, čakali številni simpatizerji, zato so letalo preusmerili na drugo letališče, ga zaprli in ga po hitrem postopku obsodili na trideset dni zapora. Zaprli so tudi številne njegove podpornike. Med njimi tudi brata Navalnega za 48 ur, pa tudi pravnico Ljubov Sobol, ki dela za fundacijo Navalnega proti korupciji.
Palača za Putina. Zgodba velike korupcije
Navalni ni še bil prav v zaporu, ko so njegovi podporniki objavili video Palača za Putina. Zgodba velike korupcije. Ta palača ob Črnem morju naj bi bila Putinova last, kar ta zanika. Ker je realni dohodek v Rusiji konec leta 2020 za deset odstotkov nižji kot leta 2013, imajo taki posnetki velik vpliv. Vsekakor si je ta video ogledalo več kot sto milijonov ljudi. Spet je pričakovati večje demonstracije po celi Rusiji in oblast se nanje že pripravlja. Bile naj bi še večje, kot so že bile pred dobrim tednom, saj naj bi se jih udeležilo po navedbah podpornikov tristo tisoč ljudi, po navedbah žurnalistov pa 160.000. Bili so to največji protesti vse od leta 2012, ko je Putin ponovno kandidiral za ruskega predsednika. Zanimivo je da so nekateri protestniki izjavili, da niso nujno podporniki Navalnega, da pa demonstrirajo zaradi samovolje sodne veje oblasti.
Je prav, da Evropa le gleda kršenje človekovih pravic v Rusiji?
Postavlja se vprašanje, kako reagirati na take očitne kršitve človekovih pravic. Nekateri se celo sprašujejo, ali bi obsodba ravnanja celo pomenila vmešavanje v notranje zadeve Rusije. Vendar tako očitne kršitve človekovih pravic, celo poskus umora ter zlorabe represivnih organov ali sodstva nikakor ne morejo biti samo notranje zadeve posamezne države. Po vsem, kar smo izkusili v dvajsetem stoletju s totalitarnimi sistemi, ki so povzročili smrt več kot 115 milijonov ljudi, je treba zavzeti stališče proti kršitvam človekovih pravic, ne glede na to kdo jih povzroča.
