Sprava med svobodo, kapitalizmom in katoliško vero?

35
1298
Rhonheimerjevo sporočilo katoličanom, ki diha iz pričujoče knjige, je naslednje: »Katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi.«

»Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« in zato si krščanstvo in kapitalizem nikoli nista bila posebej naklonjena sopotnika. Sopotnika, ker je kapitalizem izumila krščanska Evropa. Razcvetel se je na protestantskem severu, na katoliškem jugu pa nezaupanje traja še danes. Da ne govorimo o Latinski Ameriki. Papež Frančišek je nedavno rekel, da kapitalizem ubija.

Ne mislijo pa vsi tako. Konec leta je pri Inštitutu nove revije izšla knjiga Martina Rhonheimerja »Svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje«. Prinaša misli vernega znanstvenika, ki poskuša uspešni ekonomski red spraviti s sporočilom Evangelija. In prinaša misli katoličana, ki osebno išče združljivost med katoliškim konservativizmom in ekonomskim liberalizmom. Morda je med bralci Časnika še kdo tak.

Evropa

Ko Diedrie McCloskey[1] razmišlja o tem, zakaj je tam od 17. stoletja naprej v nekaterih Evropskih državah prišlo do velike obogatitve, kot ključni faktor omenja kapitalizem oz., kot mu raje, pravi inovativna družba – družbeni sistem, ki nudi najboljše okolje za inovacije. Kapital, torej bogastvo, ki ni bilo potrošeno danes, je investirano v inovacije, ki omogočijo, da so več vrednega naredili jutri.

Ključni gradnik inovativne družbe so ustvarjalni ljudje ter sistem, ki uspešne inovacije nagrajuje. Predpogoj takega sistema je svoboda oz. sta dve vrsti svobode. Svoboda razmišljanja in govora pomeni, da ima več ljudi dovoljenje ustvarjalno uporabljati svoje talente. Če sme razmišljati vsak po svoje, bo mislilo več glav in bodo več stvari domislili. Če bodo o domislekih smeli tudi govoriti, se bodo ideje izbrusile in boljše bodo premagale slabše.

Drugi predpogoj je okolje, ki omogoča pretvorbo idej in razmislekov v podjeten izkoristek. To terja pravno varnost lastnine, dostop do kapitala in okolje, v katerem je tekmovanje podjetnikov pošteno – v katerem zmagujejo boljši. Tak nekako je Hayekov razmislek v eseju Uporaba znanja v družbi[2] in to je recept klasičnega liberalizma za bogatenje družb: svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje.

Tak liberalizem se je rodil na krščanskem severu Evrope, inovacijska družba je vzcvetela na področju današnje Belgije in Nizozemske in se potem razširila najbolj v Veliko Britanijo, z večjimi ali manjšimi ovirami pa tudi drugam po Evropi. V naše kraje so te ideje prišle razmeroma pozno. Pravzaprav je cesarski Dunaj prav v letih tik pred svojim koncem dosegel neverjeten razcvet misli in idej. V prestolnici Slovencev so med drugim delali Ludwig Boltzmann, Edmund Husserl, Ernst Mach, Karl Popper, Ludwig Wittgenstein, Kurt Godel, Sigmund Freud, Gustav Klimt, Johannes Brahms, Anton Bruckner, Gustav Mahler, Johann Strauss. Dunaj je bil tik pred razpadom avstro-ogrske in po sili inercije še nekaj let po njem intelektualno središče Evrope če ne kar Zahoda.

Na tudi našem Dunaju je nastala in po prvi svetovni vojni še nekaj časa vztrajala avstrijska ekonomska šola. Tam so delovali Eugen von Bohm-Bawerk, Friedrich A. von Hayek, Carl Menger, Ludwig von Mises, Joseph Schumpeter in drugi.

Slovenija

V istem času se je v Sloveniji vzpostavilo slovensko razmerje do liberalizma, ki se vleče še v sodobni čas. Politika Slovenske ljudske stranke, ki je Slovenijo obvladovala pred drugo svetovno vojno, gospodarsko ni bila posebej liberalna. Povsem proti-liberalna je bila politika, ki je Slovenijo obvladovala po drugi svetovni vojni. In kljub temu, da je velik del časa po osamosvojitvi Slovenijo obvladala stranka, ki je imela v imenu beseda liberalna, pa programsko ni podpirala gospodarske in idejne svobode, kot smo jo opisali na začetku.

Zagovornike svobodnega tržnega gospodarstva lahko iščemo samo na desnem polu slovenske politike, kjer pa je nastala napetost, ki je bila toliko večja, kolikor je bila tesnejša navezanost na predvojno tradicijo Slovenske ljudske stranke. Za celotni »pomladni« pol slovenske politike ostaja izziv, kako volilnemu telesu, ki gravitira k tradiciji slovenske desnice, približati idejo svobode in svobodnega tržnega gospodarstva.

In zato je Rhonheimer je za Slovenijo dragocen. Ker je njen desni politični pol dedič katoliškega socialnega nauka, kot sta ga med Slovenci širila Janez Evangelist Krek in Andrej Gosar. Oba ostajata precej blizu tega, kar Rhonheimer imenuje »katoliško sovraštvo do kapitalizma«.

Krek, Gosar, Kremžar

O Janezu Evangelistu Kreku tako Gestrin in Melik zapišeta[3]: »Bistvo Krekovega socialnega nauka […] je bilo v naslednjem: Vsa nesreča in zlo med ljudmi izvira iz kapitalizma, v katerem je zaradi napačne svobode izginila krščanska ljubezen in pravičnost ter je prevladal egoizem.« Upoštevati je potrebno, da je Krek o tem razmišljal v času, ko je neodvisnega slovenskega kmeta in njegovo zemljo ogrožal tuj velekapital.

Andrej Gosar je v času med obema vojnama stališča do kapitalizma že nekoliko zmehčal. Do takrat je bilo namreč že opazno, da je gospodarsko produktivnejši od česarkoli drugega. Gosar tako napiše[4]: »vse grmenje proti kapitalizmu in njegovemu duhu nič ne pomaga, dokler ne poznamo drugega, socialnejšega produkcijskega sistema, ki bo nudil ljudem vsaj ono mero najvažnejših življenjskih potrebščin, ki jih danes kljub vsej mizeriji in krivičnosti resnično uživajo«. Alternativo je Gosar videl v socializmu, ki si ga je predstavljal kot sistem, kjer je privatna lastnina sicer dovoljena, a je v funkciji, kot je temu rekel, »obče blaginje«. Gosar je verjel, da brez socializma ne more biti »pravega, zares krščanskega družbenega reda«. Grmenje proti kapitalizmu je torej bilo, resnično pa je nad nastajajoče slovenske kapitaliste, podjetnike in tovarnarje s čisto druge strani zagrmela zmaga komunistične revolucije leta 1945.

Po drugi svetovni vojni za vodilnega krščansko socialnega misleca velja[5] Marko Kremžar, ki je bil prisiljen pred roko revolucije pobegniti v Argentino. Sprejema kapitalizem, ampak kapitalizem s pravili. Kremžar tako zagovarja, da »mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala”[6]. Odlično pa utemelji potrebo po tem, da je kapital v zasebnih rokah, namreč, če “je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora”.

Martin Rhonheimer

Rodil se je leta 1950 v Zürichu v judovski družini. V Zurichu in Rimu je študiral filozofijo, zgodovino, politologijo in teologijo. Leta 1974 se je pridružil Opus Dei. Leta 1983 je bil posvečen v duhovnika. Predava in raziskuje na Papeški Univerzi Svetega križa v Rimu. Tudi v svoji znanstveni karieri išče skladnost med katoliškim naukom in svobodnim tržnim gospodarstvom.

Rdeča nit esejev, ki so zbrani v knjigi, je dokazati, da je svobodno tržno gospodarstvo logična posledica vere v človeka, ki mu je Bog ob izgonu iz raja dal sposobnost razlikovanja med dobrim in zlim, torej razmišljanja in odgovornosti. In ki mu je krščanstvo priznalo enakost duš – ker imamo enake duše smo pred Bogom vsi enaki. V tistem, kar je najbolj pomembno, smo enaki, moški in ženske, sužnji in gospodarji, Grki in Galačani. Zaradi krščanske enakosti duš imajo glave in telesa svobodo, da so neenaki – kakršni tudi zemeljsko so. Zato lahko v svobodi vsak po svoje razvija neenake talente, s katerimi je bil obdarjen.

Rhonheimer si tako upa zapisati, da je kapitalizem “oblika ekonomije daru, v kateri se posameznik bogati s tem, ko bogati druge”. Rhonheimer tudi spomni, da je krščanstvo nadnacionalno. Da zanj obstaja posameznik in družina, plemena in narodi pa ne. Stališče do migracij zato ne preseneča: »Vsi ljudje bi morali imeti možnost, da delajo v državi, v kateri želijo delati, in to za plače, za katere so pripravljeni delati, ker je takšno delo zanje ugodnejše, kot pa da bi ostali v svoji državi«.

Rhonheimer ni kritik določenih rešitev v katoliškem socialnem nauku, je kritik dejstva, da se cerkev v to sploh vmešava, da socialni nauk sploh ima. Kritizira tudi moralno, še posebej pa materialno povezanost Cerkve s socialno državo, kot jo poznajo nekatere države, in vključenost Cerkve v državne strukture prerazdeljevanja.

Diametrano nasprotno od npr. Gosarja Rhonheimer kritizira katoliški socialni nauk. Ker ima predsodek »proti družbeno koristni naravi svobode« in »polaga preveč zaupanja v državo kot spodbujevalca skupnega dobrega«. In da pri tem prezre nevarnosti zlorabe oblasti. Zagovarja samo tako poseganje cerkve v družbene zadeve, kjer le ta zagovarja trajna načela in naravne principe.

Rhonheimer zagovarja vitko državo. Njegova verzija države, ki je samo nočni čuvaj, nima funkcionalnih ampak moralne temelje. Funkcija države je »predvsem zagotavljati tiste pravice, ki posamezniku in družini pripadajo po naravi«. Ne pa, npr. malic in interneta.

Problem družbene pravičnosti razume širše in globlje kot Hayek. Širše, ker pojma ne omejuje na distributivno pravičnost, in globlje, ker dopušča, da imajo družbeni ali ekonomski sistemi atribut pravičnosti. Hayek je namreč trdil, da je pravično ali nepravično samo človeško vedenje, ne pa sistemi kot taki. Po Rhonheimerju so sistemi pravični, če varujejo pravice, ki ljudem pripadajo po naravi. In po Rhonheimerju to niso pravice, za katere bi se dogovorilo nekaj politikov npr. v okviru Združenih narodov, ampak naravne pravice, ki so dane od Boga.

Rhonheimer obrne Misesovo tezo, da je tržno gospodarstvo dobro, ker je ekonomsko učinkovito. Pravi, da je učinkovito, ker je dobro. In dobro je, ker v svojih moralnih temeljih sledi naravi človeka, kot jo razume judovsko-krščanska antropologija človeka, ustvarjenega po Božji podobi.

Ugotavlja, da je krščanstvo dalo podlago za sistem delitve oblasti, ki je značilno za zahodne demokracije. Ločitev cerkve od države oz. greha od kaznivega dejanja je vgrajena v same temelje krščanstva – ker Kristusovo kraljestvo pač ni od tega sveta in ker je treba dati Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Rhonheimer utemeljuje, da je ureditev, kjer pravna država lahko nadzoruje posvetno oblast, lahko nastala samo v sistemu, kjer pravo ne uresničuje zapovedi svetih spisov in kjer sta politika in vera ločeni; kjer je bila cerkvena oblast nekoč nad posvetno.

Rhonheimer najde podlago za to v dvojnosti stvarjenja in odrešenja v krščanstvu. Stvarjenje nas postavi v od racionalnega Boga ustvarjeni svet, ki si ga lahko prizadevamo razumeti. Si ga »v potu svojega obraza« izboljšati. Ampak ne kakorkoli, če si želimo odrešenja. Naloga vere in cerkve ni, da pomaga izboljšati ta svet, ampak da skrbi, da pridemo v nebeško kraljestvo. Torej naj se socialni nauk ne bi ukvarjal s tem, kaj je ekonomsko učinkovito, ampak kako naj bi se ljudje vedli, da bi bilo prav. Bogataš in kamela se nanašata na odrešenje, ne na izboljševanje stvarstva.

Skratka

Rhonheimerjevo sporočilo katoličanom, ki diha iz pričujoče knjige, je naslednje:

»Katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi.«

[1] McCloskey, Deirdre N. The bourgeois virtues: Ethics for an age of commerce. University of Chicago Press, 2010.

[2] Hayek, Friedrich August. “The use of knowledge in society.” The American economic review 35, no. 4 (1945): 519-530.

[3] Ferdo Gestrin, Vasilij Melik “Zgodovina Slovencev – DEMOKRATIČNA IN SOCIALNA PREBUJA NA SLOVENSKEM – Politične Stranke”. 2019. Savel-Hobi.Net. Accessed April 28 2019. http://www.savel-hobi.net/leksikon/zgodovina_sl/demokrat2.htm

[4] Gosar, Andrej, Za nov družbeni red (I. zv.), Mohorjeva družba, Celje 1933.

[5] Ivan Štuhec, Krščanska družbena etika (skripta v pripravi),

[6] “Za Utrjevanje Pravice In Spoznavanje Resnice Odgovorni Vsi – Časnik”. 2014. Časnik. Accessed April 28 2019. https://www.casnik.si/za-utrjevanje-pravice-in-spoznavanje-resnice-odgovorni-vsi/

35 KOMENTARJI

  1. Absolutno podpišem. Sicer pa je praktično isto misel najti v knjigi R. Starka “Zmagoslavje razuma”.

  2. Ja, vse skupaj zelo lepo in krepostno. V idealnem svetu. V svetu, kjer se kapital vedno bolj kopiči v rokah nekaterih, kjer kapital postavlja in odstavlja vlade, kroji politiko in vrednote… je treba najti neko drugo pot. Socializem je še slabši, ampak “krepostni” kapitalizem žal tudi ne obstaja.

  3. Odnos katolištva do kapitalizma je enak odnosu katolištva do izvornega krščanstva.

    V izvornem krščanstvu Kristus jasno pravi: Kdor se znova ne rodi iz vode in Svetega duha, ne more priti v božje kraljestvo (Jn. 3, 5). Novo rojstvo (Kristusa v srcu) pomeni, da je treba za tem hrepeneti, da se je treba znebiti samoohranitvenih nagonov, samopotrjevanja, samovolje, da je treba predati svojo voljo v božje roke. Za to potekajo notranji boji. Tako se Svetemu duhu zravna pot in si človek prisluži božjo milost, da smo je vredni.

    Katolištvo pa pravi, da je dovolj, če verjamemo, da je Kristus bil in da smo kolikor toliko aktivni člani Katoliške cerkve. S tem naj bi si že prislužili božjo milost. Vsi drugi pa je naj ne bi bili deležni.

    Če te miselne vzorce prenesemo na gospodarski vidik zunanjega sveta, vidimo, da je izvorno krščanstvo blizu kapitalizmu, katerega bistvo je, da si vsak sam mora prislužiti za življenje in da vsak dobi toliko, kolikor si je s svojim prispevkom zaslužil. V izrojenem kapitalizmu pa je dovolj, da smo člani kluba oblastnikov in si s tem prislužimo za udobno življenje. Vsi drugi so pa obsojeni na životarjenje.

    Zato ni čudno, da so protestantske dežele, ki so ohranile več povezav z izvornim krščanstvom, gospodarsko uspešnejše kot katoliške, ki so se odmaknile od izvornega krščanstva in so inovativno uvedle svojo doktrino, kjer je bolj pomembno, da si “naš”, kot njegov prispevek.

    • To ni nic res. Severne dezele so gospodarsko uspesnejse, kar sicer ni edini kriterij kvalitete zivljenja, prej zaradi klimatskih kot zaradi verskih razlik.

      Sicer pa, v Nemciji gospodarsko tehnolosko dalec prednjacita obe katoliski dezeli: Bavarska in BadenWurtenberg. Ne protestantski deli Nemcije.

      Se bolj absurdna je trditev, da so severne dezele blizje izvirnemu krscanstvu od katoliskih. Razen ce je izvorno krscanstvo zate verska ignoranca in prakticni ateizem. Tega pa res ne manjka.

  4. In zdaj, ko smo prebrali stalisce gospoda Rhonheimerja, bomo koncno v en glas katolicani socialni nauk Cerkve vrgli med staro saro in se odrekli raznih “socialisticnih zarukancev” kot sta bila JEvKrek in Andrej Gosar?

  5. Potreba po idealiziranju idej in casa zgodnjega kapitalizma mi je sicer iracionalna. Preberite si recimo, ki vam je tako ljuba absolutna svoboda kapitala in nevidna roka trga, od Otona Zupancica Cevljarsko.

    Hvala Bogu in ljudem za socialne pridobitve od tistega casa do danes. Da delavec ni suzenj. Ampak ima reguliran delovni cas. Dopust. Prosti cas. Proste nedelje in praznike. Cas za pocitek, druzino in otroke. Socialno, penzijsko, zdravstveno zavarovanje. Moznost izobrazevanja zase in svoje otroke. Obvezno brezplacno osnovnosolsko izobrazevanje otrok.

    Vsa sreca, da je regulirano, kaksni izdelki smejo prihajati na trg in kaksni ne. Da se recimo toksicnih, mutagenih in kancerogenih substanc ne more kar svobodno trziti. Da obstajajo predpisi in mejne vrednosti glede raznih vrst onesnazevanja. Kemijskega, bioloskega, fizikalnega. Tudi hrupa, recimo.

    Vsa sreca, da v to drzavo ni legalno uvazati delovne sile, ki bi jo placevali recimo 50 centov na uro in da je minimum placila reguliran. Itd, itd.

    Vsa sreca, da ne zivimo v kaoticni liberalni druzbi ampak v demokraticno reguliranem socialnotrznem sistemu. Kapitalisticnem, a z intenco krmiljenja z modrostjo, pravicnostjo in socialno obcutljivostjo oz solidarnostjo.

    • Lapsus. Zupancic: Zebljarska, ne cevljarska.

      Da spomnem malo: ” od stirih do ene … , do osmih od treh, zareci zeblji, zeblji v oceh!”

      To je svobodni kapitalizem. V kakrsnem ni zakonov, ki bi brzdali pohlep in izkoriscanje. Malega cloveka s strani mocnih, bogatih, vplivnih. Ker obstajajo zakoni, ki to preprecujejo, je to danes eksces, ne pravilo. Eksces, ki se na sreco lahko sodno preganja.

      Berite tudi Dickensa. In Cankarja. Ne le Adama Smitha in naslednikov…

      • Ja, tako je! Noben družbeni sistem ne brzda pohlepa pa tudi kapitalizem, če je to sploh družbeni sistem, ga ne. Brzdanje in morala sta pač stvar vere. Za malega človeka je tako najboljša vera v Boga, ki je postavil sv. Petra za prvega glavarja Cerkve v Vatikanu.

      • IF, zablodiš da je kar hudo. Te intelektualne arogance se je še najbolj šla komunistična avantgarda. Še veš morda ne, kako goreče jo zagovarjaš. Nekdo te bo moral ponižati. Morda s tem, da poskusi kaj ustvarit. Odpri firmo in poskrbi za dva, tri zaposlene.

  6. »Katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi.«

    Ta citat mi je tako dober, da sem ga še enkrat kopiral.

    Ampak, če je že govora o kapitalizmu, naj bo še govor o potrošniški družbi. To dvoje pač ima neko povezavo. Kapitalistu gre namreč lahko precej bolje, če ima na drugi strani množico od njega odvisnih potrošnikov. Gre za podobno odvisnost kot odvisnost od socialne države.

    Jaz sem za svobodo in odgovornost posameznika, za zdrave in samostojne ljudi, ne za bolne in odvisne. Ampak zame je kapitalizem samo eden od sistemov, ena od ideologij prejšnjega tisočletja in mi ne bo čisto nič žal, če tam tudi ostane.

    In če papež reče, da kapitalizem ubija, najbrž misli na veliko število nosilcev kapitala, ki pridejo v revne države in se obnašajo bolj kot brezobzirni izkoriščevalci, kot pa taki, ki jih omenja citat. (Vem, da obstajajo tudi pravični kapitalisti.)

    Žiga Turk bi bil sicer lahko malo bolj pošten. V povezavi, ki je omenjena v članku, papež NIKJER NE PRAVI da kapitalizem ubija. On samo razločuje: »’Ne’ ekonomiji, ki ubija, postane ‘da’ ekonomiji, ki daje življenje, saj ta razdeljuje, vključuje reveže, dobiček uporablja za rast občestva.« In to je govoril podjetnikom, ne politikom.

    • Kapitalizem ni ideologija. Je dejstvo, je sistem, ki ga imamo. Liberalizem pa je ideologija. In podobno kot se vegani obnasajo, da je z ljudmi, ki niso vegani, nekaj narobe, mene nasi liberalci zacenjajo spominjati nanje.

      Nic ni narobe, ce nekdo ne zeli biti liberalec. Nobene potrebe ni prisilnega oddaljevanja ljudi od tradicije SLS. Niti katolicanov od socialnega nauka Cerkve. Ali od enciklik papezev. Naj si bo Leona, Janeza Pavla, Benedikta ali Franciska.

      • Kapitalizem poudarja individualizem, socializem kolektivizem.

        Podlago za oboje spet lahko najdemo v religiji. Jezus se je obračal na vse ljudi individualno. Ne glede na to, ali so veliki, mali, črni, beli, bogati, revni, naši, nenaši itd. Tako je vsak individualno poklican in tudi individualno odgovoren, da individualno izpelje svojo pot.

        Katoliška cerkev pa je obratno, uvedla kolektivizem. Samo v naši skupnosti in pod našim vodstvom boste odrešeni, pravijo. Podobnosti s socializmom ni mogoče spregledati. Socialisti so gotovo dobili navdih tudi v Katoliški cerkvi. Ni naključje, da je bil katolik Krek zagledan v socializem, ki ga danes hvalijo Luka Mesec in podobni.

        Protestantskim deželam, ki so ostale bližje izvornemu krščanstvu, je bil bližje individualizem in s tem povezan kapitalizem. Zato so bile tudi gospodarsko uspešnejše. Katoliškim deželam je bil bližje socializem, zato manjša gospodarska uspešnost. Tudi komunizem se je prijel samo v katoliških deželah. Kasneje so se na osnovi ideologij razlike glede individualnosti in kolektivizma med deželami zmanjšale. Razen v deželah, okuženih s komunizmom.

        • Katoliska cerkev se je ze v 19 stoletju jasno opredelila proti obema skrajnostima: liberalnemu individualizmu in socialisticnemu kolektivizmu. Proti obema.

          Pojma, ki ju njen socialni nauk poudarja poudarja sta solidarnost in subsidiarnost. Dostojanstvo clovekove osebe in personalizem. A na nacin obcestvenosti, komunitarnosti in skrbi za javno dobro. Ne individualisticna atomiziranost in ego(centr)izem.

        • Razen tega nisi pojasnil, kako da je v nasprotju s tvojo teorijo dejstvo, da so v Nemciji najbolj gospodarsko in tehnolosko uspesne najbolj katoliske, ne pa protestantske dezele.

          Najvisji BDP na prebivalca ima sicer katoliski Luxemburg. Zelo visoko je katoliska Avstrija. Tudi severni deli Italije itd.

          Tvoja teorija o gospodarski superiornosti protestantizma bolj slabo pije vodo. Prevec “izjem”, da bi bile izjeme.

  7. Kapital je zame povsem nevtralen pojem; lahko je uporabljen v dobro ali zlorabljen za zlo. Kakor hitro mu damo vrednostno oznako, je to že ideologija. Problem slovenskega kapitala (če mu sploh lahko pripišemo tudi nacionalno oznako) je samo v tem, da ga je obupno premalo, pa še ta je pretežno v rokah mafijskih tajkunov leve provinience ali države.
    Načeloma so mi Rhonheimerjeve misli zelo blizu. Problematična pa mi je njegova teza, “da bi vsi ljudje morali imeti možnost, da delajo v državi, v kateri želijo delati, in to za plače, za katere so pripravljeni delati.” Da bi imeli vsi možnost, to se mi zdi preveč idealistično (socialistično). Lahko imajo vsi hrepenenje, država gostiteljica pa naj odloči, koga sprejme, potrebuje. Ali res vsi današnji migranti hočejo v Evropo, da bi delali? Predvsem jih mika evropska sociala, če pustimo ob strani, da gre za načrtovano islamizacijo. Naj zveni še tako rasistično, ampak bi morala Evropa sprejemati predvsem kristjane, ker je to garancija, da se bodo integrirali.
    Predvsem bi se morali Evropejci otresti uničujočega kulturnega marksizma in njihove martre, da je beli človek kriv revščine ostalih ras. Seveda, živeli bi svoje idilično plemensko življenje in počivali na svojih rudnih bogastvih – brez pralnih strojev, televizorjev in pametnih telefonov. O, to pa ne!

  8. Bogu je ljub vsak družbeni sistem, ki koraka v sledečih smereh:

    – proti vladavini prava, ki temelji na osnovnih človekovih pravicah in svoboščinah

    – proti subsidiarnosti, kar pri nas v glavnem pomeni, naj se država ne vmešava v gospodarstvo, šolstvo

    – solidarnosti, ki ni z zakonom predpisana

    – javnemu dobremu, ki ni z zakonom predpisan.

    To je poenostavljen družbeni nauk Cerkve, da ga vsak razume.

  9. Seveda, za gospodarsko uspesnost protestantskih drzav je kriv CO2. Ce ne verjamete, vprasajte Greto. In protestanti so sedaj ateisti. Bravo! Ali vam je tudi to zaupala kaksna Greta?

      • Za Božjo voljo Tine in podobni, Božje kraljestvo je bogastvo v različnostih in miroljubje, ki se podreja spravi.
        Torej enost in edinost je zlo, ki nasprotuje Božjemu kraljestvu ali sožitju v različnostih.

        To debato povezujem z člankom Edija Gobca o rodoljubju. Mislim, da bi vsi liberalci morali premisliti to stvar in se bolj pri zemljiti in dopustiti rast Božjega kraljestva.
        Zato sem kopiral moj komentar od Edija Gobca. Potrebno bo več božjega miru.

  10. Bi rekel, da ima papež Frančišek kar prav. Seveda je vse odvisno kako kaj pojmujemo, kaj si npr. predstavljamo po »kapitalizem«. Če to pomeni odsotnost države, ki po defoltu bdi nad skupnimi interesi, je to zlo.
    Imenovani teolog poizkuša združiti to kar je v genezi nezdružljivo. Želja po poslovnem uspehu če se lepo izrazimo deluje pozitivno le ob Kalvinistični oz. protestantski (oz. sploh krščanski) etiki, kar je bilo značilno za prostor, ki ga opisujete. Egoistično in brezobzirno hlastanje po dobičku, oz. pohlep o čemer govori Frančišek, pa ni združljiv s Kristusovim naukom.
    Kapitalist po defoltu teži k maksimilizaciji dobička, se hoče dvigniti nad konkurenco in zmanjšati stroške (v katere je vsekakor vključena tudi cena dela). Iz ekonomskega vidika se je težnja po dobičku izkaza kot progresiven dejavnik ( kot pravite, celo Gosar je to priznal). iz družbenega vidika pa pogojno. Navedli ste tretji vidik uspeha Evrope: poštena konkurenca. Temu vidiku pa niste namenili posebne pozornosti. Lojalna konkurenca, stimulativna davčna politika in preprečevanje korupcije (ki je, po resnici povedano, pri nas največ ravno v javnem sektorju) so ključne zadeve v ingerenci države, države kot nosilke javnega interes. Pogosto pa to svojo vlogo opravlja v obratnem pomenu besede.
    Zato je, spoštovani g. Žiga Turk še kako pomembna katera politična elita nam vlada oz. upravlja z državo. Že prav, da se država ne vmešava v gospodarstvo, a se ne sme oddaljiti na način, da bi »obrnila hrbet«. Zavedam se, da sem glede na prostor odgovoril zelo poenostavljeno. Pa več še v kakšni debati okoli »ekonomsko naprednega teologa«

  11. Bi rekel, da ima papež Frančišek kar prav. Seveda je vse odvisno kako kaj pojmujemo, kaj si npr. predstavljamo po »kapitalizem«. Če to pomeni sočasno odsotnost, popolni umik države, ki po defoltu bdi nad skupnimi interesi, je taka ureditev zlo.
    Imenovani teolog poizkuša združiti to kar je v genezi nezdružljivo. Želja po poslovnem uspehu, če se lepo izrazimo, deluje pozitivno le ob Kalvinistični oz. protestantski (oz. sploh krščanski) etiki, kar je bilo značilno za prostor, ki ga opisujete. Egoistično in brezobzirno hlastanje po dobičku, oz. pohlep o čemer govori Frančišek, pa ni združljiv s Kristusovim naukom.
    Kapitalist po defoltu teži k maksimilizaciji dobička, se hoče dvigniti nad konkurenco in zmanjšati stroške (v katere je vsekakor vključena tudi cena dela). Iz ekonomskega vidika se je težnja po dobičku izkaza kot progresiven dejavnik ( Kot pravite, celo Gosar je to priznal). iz družbenega vidika pa pogojno.
    Navedli ste tretji vidik uspeha Evrope: poštena konkurenca. Temu vidiku pa spoštovani dr. Žiga Turk niste namenili posebne pozornosti. (Prav zanima me koliko je temu poglavju namenil Martin Rhonheimmer). Torej ključni vlogi države: zagotavljanju lojalne konkurence, preprečevanje in sankcioniranje korupcije in na področju stimulativne davčne politike, ki (po Kalvinistični etiki Bog) nagrajuje te, ki so podjetni in svoj »uspeh investirajo« . Žal pri nas države te vloge ne izvaja ustrezno! Po resnici povedano je npr. korupcije pri nas največ ravno v javnem sektorju oz. kar na državnem nivoju.
    Zato je še kako pomembna katera politična elita nam vlada oz. kdo upravlja z državo. Kot rečeno nosilci oblasti to vlogo branika javnega interesa opravljajo pogosto v obratnem pomenu besede.
    Torej, če povzamem: Že prav, da se država ne vmešava v gospodarstvo, a se ne sme oddaljiti na način, da bi »obrnila hrbet«.
    Zavedam se, da sem glede na prostor odgovoril zelo poenostavljeno. Pa več še v kakšni debati okoli »ekonomsko naprednega teologa«.

  12. Se oproščam. Nekaj malenkostnega sem popravljal in nisem opazil, da je prva verzija že gor. Sicer pa smo v šoli rekli učencem: Utrjevanje snovi.
    Šalo na stran. Za kristjane (in ne samo za njih) izredno zanimiva tema. Menim, da je v relaciji kapitalizem in socializem že presežena. Ključna družbena vprašanja so kakšno srečo ima ljudstvo s svojimi upravljalci; kaj vpliva, da naplavi eno ali drugo elito.
    U, kako zanimiva knjiga/reziskava: Zakaj narodi propadajo (Izvori moči, blaginje in revščine na različnih koncih sveta), avtorjev Daron Acemoglu, James A. Robinson

  13. V Gosarjevih časi so verjamem, intelektualci morda res sanjali o romantičnih idejah boljšega sveta, ki ga je nekako utemeljil Marx. Tako velikih prevratov kot si jih je privoščil komunizem niso podpirali, poigravali pa so se s to idejo. Tako jaz doživljam Gosarja in Kreka, tudi. Je bilo pa dovolj, da se požar revolucije razširi in zajame vse. Danes, po padcu komunizma, bi morali vedeti, da so to utopije.
    Medtem smo pozabili kaj je sploh svobodni trg. To ne pomeni, da vsak dela kar hoče. Svobodo trga je potrebno ščititi in to je naloga države. Ne narekovanje z vso mikro-regulacijo, ampak zaščita svobode trga! Temu služijo razne Agencije za varstvo konkurence in vse drugi takšni uradi.
    To ni liberalizem, razen morda v klasičnem smislu.
    Država ne bo napredovala v blaginji zaradi “socialnih transferjev”. Švedi nimajo razvite ekonomije zaradi sociale. Kvečjemu obratno. Pa še to ne, švedi so socialni po svoji nacionalni kulturi. Kulturo socialnosti so razvili, česar drugi narodi niso zmogli, sploh ne v tolikšni meri.
    Naša sociala pa temelji na idej, da bi bilo vsem bolje, da bomo vsi bogatejši! To pa s socialo ne gre. Sociala nima nič s siceršnjim blagostanjem družbe.

    • O Gosarju pojma nimas, ce ga povezujes z Marxom in komunisti. Bil je ne le mislec, bil je minister v vladah kraljevine Jugoslavije. Po svojih pomembnih teoreticnih spoznanjih je bil kvecjemu prvi krscanski demokrat na Slovenskem. Zaradi odlocnega odklanjanja komunizma ni zelel sodelovati z OF. Niti s protirevolucijo zaradi njene povezanosti z okupacijskimi silami. Zivel je svetnisko in tako zgledno vzgojil tudi svoje otroke.

        • A. “Demokrat” g. Gosar v trenutku izbruha razkola

          Deindoktrinacijo »lepega« mnenja o g. Gosarju kot krščansko socialističnem »demokratu« omogoča na primer tole:

          – Prvič: upoštevanje temeljne okoliščine trenutka, v katerem se nahaja g. Gosar (in vsi drugi). Temeljna okoliščina trenutka je v tem, da so združeni slovenskki prokomunisti sprožili veliki razkol v smeri izvedbe totalnega masovnega hudodelstva zoper slovenski narod in državo, in to v trenutku hkratne sprožitve super-okoliščine od 6. 4. 1941 dalje super-napada v ta narod in državo s strani nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske.

          – Drugič: ob upoštevanju ad prvič osvetljene temeljne okoliščine g. Gosarja (in drugih) omogoča deindoktrinacijo »demokrata« v trenutku sprožitve velikega razkola slovenskega naroda in države na primer naslednji rokopis, ki kaže na pismo g. Franca Gabrovška iz Londona g. Janezu Hladniku z dne 14. 2. 1942 (cit. v nadaljevanju po desetletno strogo cenzurirani arhivski enoti v SI AS 1660):

          »[…] zdi se da so vsi razen komunistov programatično edini o bodoči ureditvi. Drugače pa se kregajo med seboj kot je dobra kranjska navada. Gosar pravi, da je on tisti, ki ga je Kulovec določil za naslednika, pravi, da ima neko Kulovčevo pismo iz zadnjih dni […]. Čudim se, da Gosar privatno pismo smatra preko vseh inštanc za nasledstveno pismo. Kot da je Kulovec bil za kaj takega upravičen. Krščanski ʺsocialisti (Aleš Stanovnik, Žumer) so s komunisti, ki jih vodi Kuharjev brat ʺLovrenc Prežihov. […]«

          • In kaj dokazuje tu citirano pismo? Andrej Gosar bi bil naravna izbira za vodenje SLS. Ze ob Koroscevi smrti, enako ob Kulovcevi. Ne le zaradi politicnih izkusenj in intelektualne prodornosti. Ampak ker je bil edini, ki bi lahko obdrzal vecino katoliskega politicnega tabora skupaj. Tako se je pa zgodilo totalno razbitje in propad, drzava je pa padla v roke pred vojno minorne sile komunistov.

          • »In kaj dokazuje tu citirano pismo?«

            Navedeno vprašanje je indoktrinacijski sprožitelj krožne argumentacije.

            Kor je osvetljeno, rokopis z dne 14. 2. 1942 omogoča deindoktrinacijo »lepega« mnenja o g. Gosarju kot krščansko socialističnem »demokratu«.

            Po skoraj 8 desetletjih omogoča deindoktrinacijo utemeljenega suma sprožanja akcije »preko vseh inštanc« (prim. ad drugič), in to v trenutku temeljne super-okoliščine nastanka velikega razkola slovenskega naroda in države, ki je v sprožitvi masovnega hudodelstva združenih slovenskih prokomunistov v trenutku hkratnega supernapada nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske (ad prvič). Navedena akcija “preko vseh inštanc” v super-okoliščini tega naroda in države je »izvendemokratična«.

    • Svedi imajo dobro delujoc kapitalizem. In obenem visoke davke. Visoki davki omogocajo visoko stopnjo sociale in javne blaginje. Ocitno se jim zdi pravicno mnogo bolj obdavciti tiste, ki imajo veliko. In recimo nezdrave razvade. Tobak, alkoholne pijace.

      Celo vse vec je ameriskih velebogatasev, ki javnost in politiko spodbujajo, naj bogatase bolj obdavci, saj naj nizka obdavcenost bogatih ne bila moralna in druzbeno spodbudna. Med drugimi Warren Buffet in Bill Gates.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite