Andrej Gosar – trenutek racionalnosti v slovenski zgodovini

1

gosar malaKlasični filolog ne more meritorno govoriti o ekonomistu, a se mu lahko spoštljivo pokloni kot velikemu humanistu in kristjanu.
Toliko v opravičilo.

Ne tako daleč od nas je poteklo stoletje, odkar se je začelo tabuizirati ime dr. Gosarja, ekonomista, javnega delavca in kristjana, morda bolj iz idejnih kakor iz političnih razlogov. Iz teh razlogov je vsekakor molčala o njem minula nedemokratična marksistična doba.

Razhod se je začel že ob Gosarjevi odklonitvi, da bi vstopil v fiktivno koalicijo Osvobodilne fronte. V antologijo slovenskih zgodovinskih momentov spada odgovor tega čevljarjevega sina sinu univerzitetnega profesorja Kidriča, ko ga je skušal pridobiti za OF. Na njegovo objestno vprašanje: »Veste, kdo bo zmagal?«, je Gosar mirno odgovoril: »Vi«, s čimer je tudi pokazal svojo ravnodušnost do oblastvenih perspektiv.

Gosarjeva mirna odločnost je izhajala iz dveh virov: iz njegovega humanizma, ki je bil absolutno za demokratični ustroj družbe, in iz njegovega krščanskega prepričanja.

Da je bilo to prepričanje globoko, kaže pasus iz njegovega dela »Za novi družbeni red« z biblijsko pretresljivim citatom: »Nismo rojeni za Zemljo.«

Razdalja med kristjanom Gosarjem in dialektičnim materialistom Kidričem je bila prevelika. Te razdalje ni skrajšalo niti Gosarjevo pregnanstvo v Dachau, kamor je nedvomno prišel po zaslugi svojih levih ali desnih nasprotnikov. Kar se namreč tiče družbenih obzorij, je Gosar, morda pod vplivom Jacquesa Maritaina, odklanjal tedanjo mitološko perspektivo neke brezrazredne družbe.
Ta perspektiva je osvajala ne samo množice, ampak tudi lep del nekrščanske inteligence.

Kocbekova medvojna izbira dokazuje, da do tega modnega mita, katerega katastrofalni izid lahko danes opazujemo, ni bila neobčutljiva niti krščanska inteligenca.

Gosar je bil po študiju in po delovanju ekonomist, torej človek denarja in valutnih usod, poklicno človek najintimnejšega drobovja tega našega sveta, katerega dušo – se pravi valuto – najbolje dokazuje svetovna gospodarska kriza. Sredi te materialne realnosti je Gosar ostal kakor Maritain realist, nedovzeten za utopijo, čeprav ne za neki racionalni ideal, kakor na primer dokazuje njegova rezerva do krščanskega socializma in odprtost ideji samoupravljanja, s katero se je ves opojil Edvard Kardelj z nemogočo marksistično aplikacijo.

Imamo torej opraviti s človekom, ki je sredi vrhunca mitološke evforije ostajal z nogami na zemlji s stvarnim razgledom na temeljna medčloveška dejstva, kakor so gospodarske družbe in še posebej narodna skupnost. Gre torej za racionalen odnos do stvari in zgodovine, za odnos, iz katerega rad skuša ubežati posebno član malega naroda. Zato ostaja Gosar referenca za vse, ki jim je resnica pred utopijo in stvarnost pred ideologijo.

Omenili smo tabuizacijo tega imena na strani, ki je zaradi svojega bistvenega materializma morala tako ravnati. Toda tu imamo tudi moment krščanske tragike, ko Gosarja ni mogla sprejeti v njegovi duhovni odprtosti ne skrajna katoliška desnica in do neke mere tudi ne uradna cerkvenost. Čeprav mi je njegov prijatelj, profesor Jakob Šolar, ki je tudi kot Dachaučan doživel njegovo medvojno usodo, v privatnem razgovoru Gosarja označil kot »svetniškega« človeka, takšen vtis imamo tudi iz nekaterih mest v njegovem pisanju, kjer skoraj zadiha tudi mistični vzgon. Papeži, ki so si sledili po Janezu XXIII. vse do današnjega Frančiška, so pot katoliške Cerkve usmerili v koncilskem pravu, ki pomeni bolj odprtost kot zapiranje, bolj vzgon v prihodnost kot konservativnost. Dejansko z več vere v Kristusa in Njegovo prisotnost v zgodovini.

Zato dr. Andrej Gosar ostaja dragocena referenca tudi slovenskemu katoličanu tretjega tisočletja: po eni strani primer totalne predanosti Kristusu in magisteriju, ki mu je poveril svoje sporočilo, na drugi pa ostro dojemanje bistvene minljivosti tega sveta in s tem tistega primata duhovnega, s katerim je nastopil že Jacques Maritain.

Lahko se vprašamo, ali se je slovenska komisija za kandidiranje možnih svetniških kandidatov vsaj malo pomudila ob imenu tega ekonomista, kakor se je pomudila ob imenu nekega velikega arhitekta. Tukaj je možen dvom, da to ime morda ni prišlo v poštev, in to ne iz specifičnih moralnih ozirov, ampak zaradi odmevov neke žal obžalovanja vredne predvojne medkatoliške napetosti.

A tudi za nekristjana ostaja dr. Gosar referenca racionalnega humanizma, ki odklanja vsakršno iracionalnost, sprejema vse sprejemljivo v narodni tradiciji in ljubosumno skrbi za bodočnost naroda, ki bo tudi, kot državno neodvisen, ostajal ogrožen v svoji identiteti.

Pripis uredništva: Besedilo je prispevek namenjen za simpozij o Andreju Gosarju in hkrati uvodnik aktualne številke Zvona, ki ga lahko naročite preko Časnika ter tako posredno podprete njegovo delovanje.


1 komentar

  1. Če je marksizem Gosarja zlorabil in ga spravil v bunkerje, ga moramo sedaj spraviti na plan in mu slediti?
    Potem berem o svetniškosti tega človeka in o racionalnosti. A nič oprijemljivega. V glavi ima, da je krščanski socialist, tako kot Jakob Šolar.

    Problem je socializem. Kot ideja in kot materija. Je protikrščanski, protibožji. Je krščanska herezija. Gnostično “delanje nebes na zemlji”. Utopija, ki se vedno sprevrže v nasilje in totalitarno državo in totalitarno politično religijo.

    Vidi se da samo pesnik in literat pišeta o Gosarju. Pa noben ekonomist.

    Mar ne bi raje objavili intervjuja z ekonomistom dr. Markom Kremžarjem v NSZ, ki ga je naredila Urška?

Comments are closed.