Spoštovani g. Zdenko Roter, v knjigi Usodne prevare poražencev in zmagovalcev (2019) ste mi kar na 10 straneh odgovorili na moje drugo odprto pismo, ki sem vam ga napisal ob vaši prejšnji knjigi Pravi obraz (2017). V drugem poglavju knjige pravite: » … če ne bi bilo njih (partizanov), ni verjetno, da bi se druga svetovna vojna na Slovenskem končala, kot se je.« To gotovo drži: brez partizanov in revolucije bi bila slovenska zgodovina zelo drugačna. Kako se je končala druga svetovna vojna na Slovenskem, vemo. Težko bi se slabše.
Žrtvoslovne raziskave Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani kažejo, da je vojna zahtevala okrog 100.000 slovenskih življenj. Največ so jih zakrivil nemški okupatorji, takoj za njimi partizani. Konec vojne je bil najbolj krvav: revolucionarji so pobili okrog 20 000 nasprotnikov novega režima. »Svoboda« je prinesla diktaturo, ki je trajala 45 let. Edina pridobitev je bila priključitev Primorske k matični domovini. Ali bi do priključitve prišlo, »če ne bi bilo njih«, je seveda hipotetično vprašanje. A če ne bi bila Jugoslavija/Slovenija komunistična, bi morda zahodni zavezniki Jugoslaviji prepustili ne samo sedanjo Primorsko, ampak tudi Trst in Gorico oz. med Slovenijo in Jugoslavijo spet vzpostavili tisto mejo, ki je bila med Italijo in A-O pred prvo svetovno vojno. In če se Angleži ne bi bali Stalina in njegovega vpliva v srednji Evropi, bi se morda tudi na Koroškem dalo uveljaviti drugačno mejo.
Tako vojna in tudi njen konec, ki je bil sicer konec krvavega nasilja neke diktature, hkrati pa začetek neke druge diktature, ni prinesel svobode, ampak hudo gorje. To gorje po vojni ni zadelo le poražencev, ampak tudi zmagovalce, ki so bili v začetku sicer pijani zmage, a kmalu so nanje, na njihovo dušo, začeli pritiskati poboji in nasilje, ki so ga v vojni in po njej izvajali.
Res, dr. Roter, brez revolucije bi bil konec vojne drugačen. Tudi za vas in vaše prijatelje, ki jih imenujete izjemni ljudje, in o katerih pišete v svoji knjigi, da so si zaradi zaznamovanosti od grozot, ki so jih zagrešili, vzeli življenje.
Recimo vaš soborec Slavc, s katerim sta skupaj napadla nemško izvidnico, pa prijatelja Branko in Savinc, ki sta se pregrešila nad ujetimi domobranci v taborišču v Teharjih. In tudi Vas ne bi mučil »ta stari morilec, ta zapeljivec«, ki vabi v samomor.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Revolucija
Spoštovani g. Roter, v svoji knjigi Usodne prevare se spominjate partizanščine kot izrazito narodnoosvobodilnega dejanja. Pišete, kot da med vojno revolucije ne bi bilo. V zvezi s tem sta zanimiva dva vaša zapisa: V knjigi (str. 78) ste zapisali: »… v drugem delu leta 1942 /…/ v času italijanske protipartizanske ofenzive /…/so začeli Slovenci ubijati Slovence« in pri tem mislili na oblikovanje vaških straž (MVAC), ki da so pobijale partizane. Potem pa imamo na str. 121 vaš zapis:
»V zgodovinskih virih je navedeno, da je bilo samo od aprila 1942 do konca junija tega leta v partizanskih enotah ali VOS ubitih 738 oseb, večinoma civilistov. Delno naj bi bili to okupatorjevi ovaduhi, drugi okupatorjevi sodelavci ali tisti, za katere se je domnevalo, da so to.«
Bralca najprej preseneti razlika v izrazju. V zapisu, ki se nanaša na vaške straže, govorite o Slovencih, ki so pobijali Slovence«, v drugem zapisu, ki se nanaša na partizane, pa, da je bilo »ubitih 738 oseb«. Kako naj razumemo to razliko v besedju? Ali morda tako, da tistih 738 oseb niso bili (pravi) Slovenci. Ali morda tako, da partizanska stran ni pobijala ljudi z narodno identiteto, ampak samo sovražnike, belčke, izdajalce …
Zdi se, da je v ozadju misel o tem, da so Slovenci samo eni, ljudje z določeno ideologijo, drugi pa nimajo te identitete. Pravzaprav niti niso pravi ljudje, so svojat, s katero je treba obračunati, počistiti s slovenske zemlje.
In druga stvar, ki človeka ob vaših zapisih preseneti, je, da teh dveh dejstev med seboj ne povežete. Vsak objektivni opazovalec zgodovine bi jih: spomladi leta 1942 velik vosovsko-partizanski teror in pomor, poleti pojav MVAC kot oborožen odpor zoper to početje. Protikomunistične enote so nastale julija 42 kot odziv na vosovski teror, kot obramba pred terorjem »druge faze revolucije«, ki ga je izvajala VOS v Ljubljani in na »osvobojenih ozemljih«. Vaške straže so nastale kot odgovor na vosovsko pobijanje vodij idejnih nasprotnikov in organizatorjev konkurenčnih odporniških gibanj. Tako je komunistična VOS isti dan (26. maja 1942) v Ljubljani umorila dr. Ehrlicha, koroškega domoljuba, ki se je zavzemal za samostojno Slovenijo, in Iva Peršuha, poveljnika odporniške Jugoslovanske vojske v domovini za mesto Ljubljana. Jeseni istega leta pa še najvidnejšega politika ljudske stranke bana Marka Natlačena.
Ob tem zapišete, da se je »slovensko partizansko vodstvo v prvih letih (vojne) kar se je dalo izogibalo (od vrhovnega štaba in CK ZKJ) svetovanim ekstremom in nasilju«. In pri tem omenjate vlogo Edvarda Kardelja, o katerem pravite: »Gotovo je poskušal ublažiti najtrše zahteve …«
Torej vse to nasilje nad Slovenci še ni bilo dovolj – po nasvetih bi moralo biti še hujše. Slovenski komunisti so bili po vašem mnenju v primerjavi z ostalimi milejši. In ko pišete o razmerah v Suhi krajini leta 1942, pravite, da so »nastajale postojanke MVAC v Dolomitih in Suhi krajini, prav tam, kjer se je prej in pozneje zadrževalo politično in vojaško partizansko vodstvo« (str. 127). Zanimivo pa je, da ustanavljanje postojank vaških straž v teh krajih ne povežete s partizanskim nasiljem, ki je bilo prav v teh krajih najhujše, ampak s tem, da je bilo partizanko vodstvo »tik ob Ljubljani, ki je bilo vrsto let največje žarišče upora«.
Ali ni bolj smiselna razlaga, da so se ljudje v teh krajih organizirali v vaške straže zato, ker so bili najbolj na udaru partizanskih roparskih pohodov, saj je potreboval vrhovni štab, to je bilo več kot sto ne preveč skromnih, pretežno mestnih ljudi, veliko hrane, ki so jo lahko dobili le v bližnjih kmečkih naseljih. In tudi zato, ker so v teh krajih, ko so jih »osvobodili«, že izvajali drugo fazo revolucije. Pobijali so župane in duhovnike, nasprotnikom revolucije odvzemali imetje …
Kaj bi lahko naredil kmet v Suhi krajini v tistih razmerah? Vedel je, da je država razpadla, da so nekaki novi oblastniki Italijani, njegovega imetja pa se polasti neka samozvana vojska, sestavljena iz ljubljanskih proletarcev. Vodili so jih komunisti, ki pripovedujejo pravljice o brezrazredni družbi. O družbi brez davkov, celo brez denarja … In o družbi brez zasebne lastnine. Kaj naj stori, ko mu »rekvirirajo« tele, kravo, vola, konja in mu, ker noče vsega dati, zažgejo domačijo?
Pri tem je treba upoštevati še drugi vidik. Dolenjski kmet se je gotovo vprašal: Kaj pa iščejo ti Ljubljančani v naših krajih? Kdo so, kdo jih je pooblastil, da pobirajo pridelke in živino po naših vaseh? Od kod jim oblast? Saj jih nismo volili – še več, komunisti so bili in so še kot teroristična organizacija z zakonom prepovedani!
H komu naj se nemočen kmet obrne po pomoč? Seveda najprej na tiste, ki imajo kot zasedbena sila dolžnost, da ga zaščitijo. Ker Italijani na okupiranem ozemlju ne naredijo reda (Ehrlich je Italijanom prav to očital), kmetu ne preostane drugega, kot da se samoorganizira.
Podatki o žrtvah v vojnem času na Slovenskem nam povedo, kako neumno je bilo med vojno izpeljati revolucijo. Do srede leta 1942 je revolucionarna stran brez sodbe pobila okrog 900 Slovencev. Po kapitulaciji Italije jeseni leta 1943 so jih pobili več kot 300, po vojni okrog 20.000. Vseh več kot 24.000. Ti podatki nam najbolje povedo, kdo je med vojno najbolj ogrožal slovenski narod.
Uvodni del si lahko preberete TUKAJ, v naslednjih dneh sledi še zaključno poglavje pisma.
Opomba: Odprto pismo je bilo v skrajšani vsebini najprej objavljeno v Slovenskem času (marec 2020), na pobudo urednika B. Štefaniča pa objavljamo celotno pismo, ki ga objavljamo v treh nadaljevanjih.
